Druga obletnica črnega 7. oktobra: lahko Trumpov mirovni načrt sproži dobo regionalne gospodarske rasti?

Minevata dve leti od nepričakovanega vdora borcev palestinskega gibanja Hamas na ozemlje Izraela in začetka uničujoče regionalne vojne, ki je spremenila podobo in razmerja moči na Bližnjem vzhodu.

Najhujši pokol v zgodovini Izraela je sprožil najbolj smrtonosno vojno v zgodovini Palestine. V njej je doslej umrlo vsaj 66 tisoč Palestincev, izbruhnili so prvi neposredni spopadi med Iranom in Izraelom, ki so vrh dosegli v junijski 12-dnevni vojni, padel je režima sirskega diktatorja Bašarja al Asada in uničena je bila severna izraelska soseda, Libanon.

Na Bližnjem vzhodu so se vzpostavila nova razmerja moči, kljub temu pa nad regijo še vedno vztrajajo sivi oblaki politične in gospodarske negotovosti. Prav ta dve leti po Hamasovem napadu na ozemlje Izraela duši gospodarski razvoj Bližnjega vzhoda.

Vojno v Gazi sta neuspešno poskušali končati obe ameriški administraciji in številni drugi mednarodni akterji. V zadnjih dneh pa zagon pridobiva pred kratkim predstavljen mirovni načrt ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Gre za 20-točkovni mirovni načrt, ki zajema vse od povojne obnove palestinske enklave do upravljanja Gaze in varnostnih zagotovil. O njem trenutno razpravljajo v Egiptu v pogovorih, ki so jih včeraj začeli Hamas, Izrael in ZDA.

Trumpov predlog za konec vojne določa, da Hamas v 72 urah izpusti vse talce, preda oblast nadnacionalni oblasti pod vodstvom ameriškega predsednika in se razoroži. V zameno bi Izrael postopoma umaknil svoje čete iz Gaze in izpustil več kot tisoč palestinskih zapornikov. Dogovor bi omogočil tudi vstop humanitarne pomoči v Gazo.

Hamas je sporočil, da sprejema več delov načrta predsednika Trumpa in da je pripravljen izpustiti izraelske talce, medtem ko je stališče izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja očitno v nasprotju z določbo Trumpovega načrta, da se izraelske čete v celoti umaknejo iz Gaze.

Trump je konec tedna poklical izraelskega premierja, da bi ga prepričal, naj sprejme ponujeno roko Hamasa, vendar je ta dejal, da je ponudba brez pomena. Trump je po poročanju Bloomberga Netanjahuja oštel, češ da je negativen, in dodal: "To je zmaga. Sprejmi jo."

Medtem ko bodo politične podrobnosti dogovora dorečene za zaprtimi vrati v Egiptu, je očitno naslednje: dve leti trajajoča vojna je imela obsežne gospodarske posledice tako za Palestino, katere gospodarstvo je skoraj uničeno, kot tudi Izrael in bližnjevzhodno regijo.

Kakšen gospodarski vpliv bi imel Trumpov mirovni načrt, če ga obe strani sprejmeta? Ali se lahko na podlagi dogovora vzpostavijo temelji nove gospodarske rasti v regiji, ki jo zaznamujejo desetletja vojn?

Bloomberg Mercury

 

"Že delna uresničitev načrta bi imela občutne gospodarske učinke"

"Empirični dokazi kažejo, da mir prinaša merljive in trajne koristi," je jasen ekonomist Rok Spruk z ljubljanske Ekonomske fakultete. "V svoji raziskavi o Egiptu po Camp Davidu (1978) in Jordaniji po pogodbi z Izraelom (1994) sem ocenil, da sta državi do leta 2011 ustvarili 64-odstotni oziroma 75-odstotni presežek realnega BDP glede na obraten scenarij permanentnega konflikta z Izraelom. Ti rezultati pomenijo, da odprava trajnega konflikta sproži strukturni prelom v zaupanju, pričakovanjih in investicijskem ciklu."

Mirovni sporazum bi bil koristen tudi za Gazo, pove Spruk. "Za Gazo bi tak mir sprožil gospodarsko dinamiko, primerljivo z velikimi rekonstrukcijskimi cikli po vojni: po ocenah Svetovne banke, IMF in ESCWA bi celostna obnova civilne infrastrukture, stanovanj in javnih storitev stala približno 50 do 55 milijard dolarjev v prihodnjem desetletju, od tega okoli 20 milijard dolarjev v prvih treh letih."

Gospodarstvo Gaze je popolnoma uničeno. Samo v zadnjem četrtletju leta 2023 – ko se je začela vojna –, je BDP Gaze strmoglavil za 81 odstotkov. Leta 2024 se je inflacija v palestinski enklavi po podatkih Svetovne banke povečala za 230 odstotkov. Med propadlim premirjem, ki se je začelo januarja, se je nekoliko znižala, nato pa se je po tem, ko je Izrael marca odstopil od premirja, znova okrepila.

Po podatkih Svetovne banke je bilo konec leta 2024 v Gazi približno 80 odstotkov ljudi brezposelnih, ta številka pa je zdaj verjetno večja. Tisti, ki imajo službo, plače večinoma prejemajo z neposrednimi nakazili na svoje bančne račune, do katerih nimajo dostopa, saj je večina bančnega sistema uničena, navaja Euronews.

Bloomberg

 

"Že delna uresničitev Trumpovega načrta bi lahko imela občutne gospodarske učinke," je povedal direktor Inštituta za strateške rešitve Tine Kračun. "Vzpostavitev posebne gospodarske cone bi v praksi lahko postopno sprostila izraelsko blokado in odprla nove trgovinske poti, še preden se začne obsežna obnova. Pomiritev razmer bi imela širši vpliv tudi na Rdeče morje, kjer bi se lahko umirili napadi na ladijski promet in s tem znižale zavarovalne premije."

"Ključni ekonomski učinki miru so posredni," še pojasni ekonomist Spruk in našteje: "Znižanje regionalnih premij tveganja, stroškov zavarovanja logističnih poti in okrepitev tujih naložb, zlasti iz držav, ki so že vključene v Abrahamove sporazume, kot so ZAE. Gre za tako imenovani pozitiven šok kredibilnosti: mir poveča zaupanje v dolgoročno stabilnost in omogoča pretok kapitala, tehnologije in znanja, kar je pogoj za trajno rast."

Težave izraelskega gospodarstva

Z gospodarskimi težavami se spopada tudi Izrael. V vojno je vstopil v nestabilnih gospodarskih razmerah zaradi političnih kriz, svetovnega gospodarskega upada po koncu pandemije ter visokih cen, inflacije in obrestnih mer, čeprav se razmere še niso prelile v resno gospodarsko krizo.

Hamasov napad in posledična mobilizacija v Izraelu sta leta 2023 povzročila strm upad več gospodarskih kazalnikov in oslabila mednarodni položaj izraelskega gospodarstva, obstajala pa je tudi grožnja znižanja kreditne ocene Izraela.

Po izbruhu vojne se je poraba javnega sektorja v primerjavi z obdobjem pred vojno povečala za več kot 25 odstotkov. Ker so bili ljudje razseljeni s prizadetih območij na jugu in severu Izraela, je vlada posredovala, da bi nadomestila njihove izgube in financirala njihovo bivanje v začasnih nastanitvah. Proračun vojske se je skoraj podvojil, večja poraba za obrambo pa naj bi se nadaljevala. Posledično se je razmerje med dolgom in BDP med letoma 2023 in 2024 povečalo za več kot šest odstotnih točk, je razvidno iz podatkov, ki jih je zbral portal Statista.

V dneh po oktobrskem napadu 2023 so se poslovne in komercialne dejavnosti v Izraelu opazno upočasnile. Skoraj milijon izraelskih zaposlenih in približno 150 tisoč Palestincev je bilo več tednov odsotnih s svojih delovnih mest v Izraelu. Vojska je mobilizirala približno sedem odstotkov delavcev v tehnološkem sektorju države, ki je odločilen za mednarodno konkurenčnost Izraela.

Bloomberg

 

Kljub temu pa izraelska borza letos doživlja razcvet, glavni referenčni indeks telavivske borze je od januarja pridobil kar 33 odstotkov. Po podatkih neprofitne fundacije Startup Nation Central je bilo obdobje od januarja do junija najmočnejših šest mesecev za izraelsko financiranje tehnologije v zadnjih treh letih, saj je bilo zbranih 9,3 milijarde dolarjev zasebnega kapitala, kar je 54-odstotno povečanje v primerjavi z drugo polovico leta 2024, je poročal Bloomberg. V zadnjih letih je prav tako naraslo število izraelskih zagonskih podjetij.

Katere priložnosti za tuje vlagatelje odpira Trumpov predlog miru?

"Tuji kapital je zelo občutljiv za varnost in predvidljivost. Po podpisu mirovnih sporazumov so Egipt, Jordanija in pozneje države Abrahamovih sporazumov doživeli eksplozijo tokov tujih neposrednih naložb in bilateralne trgovine," poudarja Spruk. Kot primer navede sporazum med Izraelom in ZAE, ki je v prvih treh letih dosegel več kot šest milijard dolarjev blagovne menjave. "To je potrditev, da se vlagatelji vrnejo takoj, ko tveganje vojne izgine," pojasni ekonomist.

Po njegovem mnenju bi mir v Gazi ustvaril podobno dinamiko: "Rekonstrukcijo Gaze v vrednosti okoli 50 milijard dolarjev v desetih letih in širši pritok kapitala v infrastrukturo, energijo, logistiko in digitalne storitve. Empirično gledano je to multiplikator kredibilnosti: vsak dolar donatorjev sproži več dolarjev zasebnega kapitala, če obstaja institucionalni okvir, ki preprečuje vnovični zdrs v nasilje."

Pomembna se mu zdi še zmanjšana odvisnost regije od konfliktnega gospodarstva. "Dolgotrajni konflikt ustvarja rentno strukturo oziroma sistem, v katerem elita živi od nadomestil, pomoči in varnostnih pogodb. Mir razbije to rentno jedro in omogoči prehod v proizvodno in storitveno gospodarstvo. Mir v Gazi bi zmanjšal delež ekonomije, vezane na humanitarne subvencije in vojaške pogodbenike, ter ustvaril prostor za zasebno podjetništvo. Največji dobiček bi imeli prav mladi Palestinci, če bi bili vključeni v regijsko proizvodno in storitveno verigo," pove.

"Kljub optimizmu so tveganja pri izvedbi še vedno velika, tako zaradi izraelske notranje politike kot negotovosti, ali bo Hamas dejansko izpolnil svoje obveznosti. Zato bo kapital verjetno pritekal postopno; vlagatelji bodo pozorni predvsem na izpustitev talcev in prihod mednarodnih sil kot prelomna trenutka," pove Kračun z ISR.

"Mir v Gazi bi bil zato gospodarsko pomembnejši od večine razprav o pomoči: namesto začasnih transferjev bi sprožil trajen val zaupanja, naložb in rasti. V makroekonomski perspektivi to pomeni prehod iz ekonomije negotovosti v ekonomijo pričakovanj," pove ekonomist Spruk. "Mir bi bil največji gospodarski 'dividendni šok' na Bližnjem vzhodu po letu 1978. Ni zagotovilo politične stabilnosti, vendar je edini pogoj, pod katerim lahko regija preide iz ekonomije preživetja v ekonomijo ustvarjanja vrednosti."

Vojna v Gazi je imela tudi vpliv na pritok tujih neposrednih naložb na Bližnji vzhod, ki sicer niso presahnile, le njihova smer se je spremenila. Izrael je po 7. oktobru doživel takojšen upad, ki mu je sledil delni odboj, medtem ko so v zalivska gospodarstva, na čelu z ZAE in v manjši meri Savdsko Arabijo, še vedno pritekale velike naložbe.

"Če bi bil mir verodostojen in podprt z mehanizmi nadzora ter regionalnim jamstvom, bi postal sidro institucionalne konvergence," meni Spruk. "Države, ki so v preteklosti utrdile mir z Izraelom, so sčasoma postale bolj stabilne, bolj odprte za tuje naložbe in manj odvisne od zunanje pomoči. Palestinska oblast bi imela priložnost, da vzpostavi lastne fiskalne in monetarne instrumente v partnerstvu z mednarodnimi institucijami. V takem scenariju se mir ne meri več v diplomatskih frazah, ampak v stopnji rasti, zaposlenosti in zaupanja v institucije."

Bloomberg

 

Vpliv miru na cene fosilnih goriv

Če bosta strani dosegli premirje, ekonomist Spruk ocenjuje, da bi se geopolitični premiji za tveganje znižali, pri čemer pa je po mnenju ekonomista treba razlikovati med kratko- in dolgoročnim učinkom. "V kratkem obdobju bi mir pomenil blago znižanje cen, odstranitev dela varnostnega pribitka, ki danes ohranja cene nad ravnovesjem. Srednjeročno pa bi se ravnotežje znova oblikovalo glede na fundamentalne tržne silnice: kvote OPEC+, naraščajočo ameriško proizvodnjo in širitev katarskih projektov LNG," pove.

Ali z drugimi besedami: "Gaza sama ne določa svetovnega cenovnega cikla; pomembnejši bi bili psihologija tveganja in stabilnost energetskih koridorjev." Ekonomist izpostavi analizo gospodarskih posledic sporazumov v Camp Davidu med Egiptom in Izraelom leta 1978, ko se je kljub umiritvi napetosti svetovna cena nafte gibala po globalnem ciklu, medtem ko se je Egiptu izboljšala bonitetna ocena in znižal pribitek na državne obveznice.

Vojna v Gazi namreč ne ogroža energetskih koridorjev. Izrael je šele 95. največji proizvajalec nafte na svetu, Palestina pa prispeva zanemarljiv delež. Drugačen vpliv so imele nekatere regionalne vojne, ki so sledile 7. oktobru, kot je tako imenovana 12-dnevna vojna med Izraelom in Iranom. Ta je podražila surovo nafto za 10 odstotkov, porajali pa so se strahovi, da lahko Teheran zapre strateško pomembno Hormuško ožino.

Na ceno nafte je veliko bolj vplivala nedeljska odločitev razširjene organizacije držav izvoznic nafte (OPEC+), ki je sprejela dogovor o še enem skromnem povečanju črpanja nafte za november, poroča Bloomberg. Skupina nadaljuje prizadevanja za povrnitev svojega deleža na svetovnih naftnih trgih, ključne članice zavezništva pa so ratificirale odločitev o vnovičnem povečanju za 137 tisoč sodov na dan, kar je enaka količina, kot je predvidena za ta mesec.

Čeprav so bile cene doslej precej stabilne glede na dodano ponudbo, se zdaj trg začenja spreminjati. Neprodani tovori z Bližnjega vzhoda se kopičijo, krivulja terminskih pogodb pa nakazuje šibkost. Mednarodna agencija za energijo (IEA) pričakuje, da se bodo zaloge v tem četrtletju hitro nakopičile in da se bo leta 2026 pojavil rekordni presežek, saj se bo svetovno povpraševanje ohladilo, ponudba v obeh Amerikah pa bo rasla. O odločitvi OPEC+ smo pisali tukaj.

Vprašanje povojne obnove Gaze

Deseta in 11. točka Trumpovega mirovnega načrta se dotikata gospodarske prihodnosti in obnove Gaze. Ta naj bi bila oblikovana s sklicem skupine strokovnjakov, ki so pomagali pri nastanku nekaterih "uspešnih sodobnih čudežnih mest na Bližnjem vzhodu". S tem verjetno mislijo na futuristične metropole Perzijskega zaliva, nastale na obsežnem naftnem bogastvu.

"Dobronamerne mednarodne skupine so pripravile številne premišljene naložbene predloge in vznemirljive razvojne ideje, ki bodo obravnavane kot združitev varnostnih in upravljavskih okvirov za privabljanje in spodbujanje teh naložb, ki bodo ustvarile delovna mesta, priložnosti in upanje za prihodnost Gaze," še piše v 10. točki, 11. točka pa naj bi vzpostavila posebno ekonomsko cono s preferenčnimi carinami in stopnjami dostopa, o katerih se bo pogajalo s sodelujočimi državami.

Bloomberg

 

Nekatere mednarodne nevladne organizacije so februarja ocenile, da bo za obnovo in rekonstrukcijo Gaze v prihodnjem desetletju potrebnih 53,2 milijarde dolarjev. Poraja se vprašanje, kdo bo zagotovil ta sredstva. Pričakuje se, da bo EU prevzela levji delež obnove povojne Ukrajine, od čedalje bolj izoliranih ZDA, ki so na začetku leta razpustile humanitarno organizacijo USAID, pa verjetno ni pričakovati prepotrebnega denarja.

"Za obnovo se običajno uporablja drugačna vrsta denarja kot za humanitarno pomoč ali mednarodno skupnost. Večinoma gre za ustrezne naložbe in finančna orodja, kot so bančni sistem, posojilne obveznice in podobno. Verjamem, da denar ni glavna ovira. Glavni izziv je politična negotovost. Najprej potrebujemo premirje, pri čemer se je treba dogovoriti o prihodnjem upravljanju Gaze," je v intervjuju za Bloomberg Adria septembra povedal Philippe Lazzarini, generalni komisar Agencije Združenih narodov za pomoč palestinskim beguncem na Bližnjem vzhodu (UNRWA).

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je pozdravila Trumpov načrt in poudarila, da je EU "pripravljena prispevati" k uspehu predloga. Unija je namreč največji donator tuje pomoči Palestini, saj je od začetka vojne zagotovila dodatnih 1,44 milijarde evrov. Bruselj verjame, da ti finančni tokovi EU postavljajo za ključnega akterja v vsaki povojni strukturi, navaja Euronews. Kračun z ISR pa poudari, da naj bi Evropska unija sofinancirala obnovo in vzpostavitev nove gospodarske uprave v Gazi.

Ekonomist Spruk vlogo EU pri obnovi vidi v obliki makroekonomskih garancij, pogojnih kreditnih linij in tarifnih preferenc, kar bi po njegovem mnenju omogočilo delovanje predvidene ekonomske cone iz Trumpovega načrta. "Vloga ZDA pa bi bila bolj institucionalna kot fiskalna: oblikovanje pravnega in investicijskega okvira, ki omogoča uvoz tehnologije, kapitala in znanja."

V marca predlaganem načrtu za obnovo Gaze, ki ga je pripravil Egipt in podprle arabske ter evropske države, zavrnila pa Washington in Izrael, denimo ni bilo navedeno, kdo bo plačal račun obnove, pri čemer se je sicer govorilo, da bi pri tem sodelovale evropske države, pa tudi bogatejše zalivske države, kot sta Savdska Arabija in Katar.

"Če se ozremo na pretekle primere – od rekonstrukcije Južnega Libanona po letu 2006 do iraških in afganistanskih skladov – je jasno, da je uspeh vedno odvisen od kombinacije regionalnega lastništva in zunanjega nadzora. V praksi bi to pomenilo oblikovanje multilateralnega sklada s sedežem zunaj Gaze, pod okriljem konzorcija držav Zalivskega sveta za sodelovanje (GCC), v partnerstvu z Izraelom, Egiptom, Svetovno banko in donatorji iz OECD. Države GCC, Savdska Arabija, Združeni arabski emirati in Katar, imajo tako kapitalsko moč kot strateški interes, da preprečijo širitev iranskega vpliva in hkrati gradijo lastno mehko moč prek infrastrukturne diplomacije," sklene Spruk.