Evropski centralni bankirji presegajo svojo tradicionalno vlogo varuhov cenovne stabilnosti. Predsednica ECB Christine Lagarde in vodja Bundesbank Joachim Nagel sta med tistimi, ki govorijo o temah, kot sta obramba in prenova odločanja v Evropski uniji – vprašanjih z visokimi vložki, ki so nekoč bila nedostopna za tehnokrate.
Motivacija je različna. Nekateri vidijo potrebo po ponovni javni razpravi, saj populisti kalijo ekonomske vode. Ker se je inflacija vrnila na skoraj dva odstotka, se drugi počutijo bolj svobodne, da se podajo v širše razprave – deloma gradijo zapuščino, deloma pa se pozicionirajo za prenovo vodstva ECB. Toda z brutalno vojno na vzhodnem krilu EU in političnimi voditelji, ki se trudijo najti prepričljiv odgovor na vse večjo konkurenco ZDA in Kitajske, mnogi uradniki menijo, da je na njih, da se vključijo.
A biti morajo previdni. Čeprav imajo nekatere nacionalne centralne banke manevrski prostor za izražanje mnenj o zadevah, kot je fiskalna politika, bi lahko prekoračitev teh pravil spodbudila vlade k vzajemnosti – s čimer bi ogrozila neodvisnost, ki je postala standardna šele v drugi polovici 20. stoletja in je v ZDA že tarča napadov.
"Za centralne bančnike je v tako odločilnih časih zelo težko molčati," je dejala glavna evropska ekonomistka pri PGIM Katharine Neiss. "Vendar je to tudi zelo zapleteno ravnotežje, saj ne želijo tvegati spodkopavanja svoje neodvisnosti."
Nemec Nagel je morda najbolje ujel premik in ga označil za "sodobno centralno bančništvo". V svoji domovini je predlagal načine za reformo pravil zadolževanja in se boril proti skrajno desni stranki AfD. Za EU je ponudil skupno zadolževanje za financiranje vojske in se je strinjal z Lagardovo, ko je pozval k večinskim postopkom glasovanja, da bi preprečili, da bi posamezne države članice ugrabile ključne pobude.
"Ko se svet spreminja, mislim, da se mora do neke mere spremeniti tudi centralno bančništvo," je dejal med odrsko razpravo s kolegom Francoisem Villeroyem de Galhauom v Parizu ta mesec. "Ne moremo mirovati." Villeroy je podobnega mnenja in prav tako povezuje takšna vprašanja z inflacijskim mandatom ECB. Toda širše gledano vidi odgovornost za sodelovanje, saj vlade in politične stranke izgubljajo vpliv. "Dajemo splošno osvetlitev – ne dajemo lekcij. Če ne bomo obravnavali širših vprašanj, kot so strukturne politike, ki so zelo povezane tudi z inflacijo, bomo zamudili svojo dolžnost."
V nasprotju s Fedom in Bank of England ima ECB zgodovino širjenja meja svojih pristojnosti. Med njegovimi najpomembnejšimi posegi sta pomoč pri uvajanju varčevalnih ukrepov in strukturnih reform v državah, ki so se med evropsko krizo državnega dolga znašle v težavah, in prizadevanje Lagarde za vključitev podnebnih sprememb v poslovanje.
Bloomberg
Najnovejša kritična točka je skupni dolg, ki ga je Villeroy nedavno obudil kot eno od poti za krepitev evropskih kapitalskih trgov in globalne vloge evra. Lagarde, ki je dolgo govorila o spreminjajočih se geopolitičnih razmerah, se je oglasila v tednu dni, malo pred Naglom. Nekateri v Bruslju povezujejo Nemčevo odprtost za manevriranje pred spremembami v izvršnem odboru ECB, kjer bodo do konca leta 2027 zamenjani štirje od šestih članov, vključno z Lagarde.
Nagel ni izključil možnosti, da bi se potegoval za najvišji položaj, njegovi komentarji pa bi ga lahko pritegnili v drugih delih regije. Pravzaprav je Finec Olli Rehn, ki kandidira za podpredsednika ECB, izrazil podobne občutke. Vendar je to tema, glede katere je nemški kancler Friedrich Merz, ki bi moral podpreti vsako Naglovo kandidaturo v prihodnosti, veliko manj navdušen.
Obstajajo tudi druge pasti. Glede na to, da Donald Trump nadleguje Fed, da bi znižal stroške zadolževanja, so politiki v zadnjih mesecih v Franciji in Italiji pozivali ECB, naj ne le zniža obrestne mere, ampak tudi nadaljuje s kvantitativnim sproščanjem.
"Če se bodo centralni bankirji vse bolj vključevali v politične razprave, bodo morda morali sprejeti tudi, da se politiki vmešavajo v denarno politiko," je dejal Emanuel Moench, profesor finančne in denarne ekonomije ter sodirektor Centra za centralno bančništvo v Frankfurtu.
"To je nevarno v času, ko je neodvisnost centralnih bank že tako vse bolj ogrožena," je dejal Moench, ki je delal v Fedu in Bundesbank. Ta nevarnost je dovolj, da v nekaterih v ECB vzbudi previdnost. Čeprav je njena neodvisnost zapisana v pogodbi EU, jih skrbi, da bi jo lahko spodkopali, če bi se uradniki preveč aktivno vpletali v vsakodnevne politične prepire.
Drugi se bojijo, da nimajo enake pravne podpore kot Nagel: medtem ko zakon o Bundesbank izrecno nalaga, naj svetuje nemški vladi, so zakoni drugod ohlapnejši in uradnike usmerjajo le k podpori splošnih gospodarskih politik.
Ob številnih izzivih, s katerimi se sooča EU, pa ni veliko znakov, da bi uradniki molčali. Ravno ta teden je vodja nizozemske centralne banke Olaf Sleijpen v govoru v Dublinu ne le pozval k prenovi dva bilijona evrov vrednega proračuna EU, temveč se je dotaknil tudi tega, kako naj blok naloži svoja pravila državam članicam.
"ECB se sooča z nepopolno monetarno unijo brez fiskalne unije," je dejala Neiss iz PGIM. "V arhitekturi evra torej obstajajo napake in ECB se zaveda, da če jih politika ne bo ustrezno obravnavala, bodo nastale težave, s katerimi se bo ECB na koncu verjetno morala ukvarjati in jih odpraviti."
— S pomočjo Jorgeja Valera in Williama Horobina
.webp){kind=icon}
