E-pismo: Od NKBM do INR ter sveža izkušnja z Vzajemno

Pri vsem "hypu" ob začetku delovanja individualnih naložbenih računov (INR) se spomnimo fiaska prvega poskusa države, da bi iz običajnih državljanov naredila prave kapitaliste - delničarje. Izbrisa delničarjev NKBM.

Zdi se kot daljna preteklost, a marsikdo se bo spomnil prizorov leta 2007, ko so ljudje stali v vrstah, da so lahko vplačali delnice NKBM v postopku prve ponudbe delničarjem (IPO).

Promotor privatizacije je bil tedanji – sedaj že pokojni – finančni minister Andrej Bajuk v času prve vlade Janeza Janše (2004-2008).

Delnice je kupilo približno 110.000 malih vlagateljev, ki so skupaj vplačali približno 150 milijonov evrov.

Zgodba je zapletena, a glavni poudarki so znani – prišla je finančna kriza, Slovenija je skoraj bankrotirala, grozil ji je grški scenarij s prihodom zloglasne trojke, nato pa je vlada pod vodstvom Alenke Bratušek kapitulirala pred Evropsko komisijo in ECB. Ter po njihovem diktatu konec 2013 v postopku dokapitalizacije izbrisala delničarje bank in lastnike podrejenih obveznic.

Sodni epilog zgodbe po vseh teh letih sploh še ni dosežen, razlaščeni lastniki vrednostnih papirjev pa še vedno nimajo niti možnosti sodnega varstva. 

Državni zbor je šele leta 2024 po številnih pravnih zapletih sprejel zadnjo različico Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, o katerem pa znova odloča ustavno sodišče. Tudi kriminalistične preiskave tožilstva na Banki Slovenije zaradi spornih prodaj terjatev bank niso doživele epiloga.

Pomembno je tudi to, da so državljane v nakup prepričevali z zgodbami o dolgoročnem varčevanju z zelo nizkim tveganjem – kako bi vendar lahko propadle največje državne banke?! V skrajni sili jih bo rešila država, kajne? Res jih je, ampak šele potem, ko je (nezakonito) pobrisala male delničarje.

Lastniki izbrisanih papirjev – kljub že deset let stari odločbi ustavnega sodišča – še niso dobili odškodnine, medtem pa država prihaja z novim produktom INR, namenjen dolgoročnejšemu vlaganju v finančne instrumente na kapitalskem trgu. Ministrstvo za finance pravi, da bo projekt prispeval h krepitvi finančne pismenosti prebivalstva.

To se dogaja v časih, ko so cene na finančnih trgih – tudi na Ljubljanski borzi – na zgodovinskih vrhovih. Mali vlagatelji bodo preko INR "finančnega opismenjevanja" deležni v živo na lastni koži, med vzponi in padci na finančnih trgih, ob neprespanih nočeh in živčnem klikanju po borznih tečajnicah. Neke vrste "learning by doing". Morebiti bi bila ustreznejša pot male vlagatelje najprej izobraziti, šele nato pa jim v roke dati orodje, ki ga bodo znali uporabljati in ga razumeli.

Koliko malih vlagateljev bo imelo dovolj močan želodec in dovolj jeklene živce, da se bodo prebili čez naslednjo finančno krizo, recesijo ali kaj podobnega? Kdo bo upokojencu, ki želi z INR varčevati za vnuka, pojasnil, da je deset ali dvajsetodstotni padec premoženja na borzi nekaj pričakovanega? In preprečil prodajo v paniki ob najbolj nepravem času?

Prvi namigi o težavah so že tukaj – na primer zmeda ob prvem dnevu trgovanja z delnicami Vzajemne ta teden, ko so odprta naročila na ljubljanski borzi pripeljala do astronomske cene 20 evrov za delnico. Kdo je kupoval pri takšni ceni, še ne vemo, minister za finance Klemen Boštjančič pa se je za Bloomberg Adria TV odzval: "Verjamem, da niso ravno fizične osebe kupovale teh vrednostnih papirjev, ali pa upam, da je temu tako."

Še vedno se postavlja vprašanje – ali je desetletje in pol dovolj dolga doba, da je šla žalostna zgodba malih vlagateljev v bisere slovenskega gospodarstva v pozabo? Smo se iz nje kaj naučili? So razmere sedaj drugačne?

Lep konec tedna želim.