E-pismo: Dobrodošli v novem svetovnem redu ali kako rešiti globalno trgovino

Do 7. januarja na spletni strani Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša poteka glasovanje o besedi leta. Med 11 besedami (in besednimi zvezami) lahko ljudje – ne glede na to, ali jih slovenski jezik posebej zanima ali ne – glasujejo za besedo, ki najbolje opisuje preteklo leto. Ena od predlaganih besed je tudi carina.

Leto 2025 je bilo nedvomno leto carin. Najbolj izrazito – ali neslavno, odvisno od pogleda na to vprašanje – se jih je posluževala druga Trumpova administracija, stara že dobro leto, vendar so bile carine močno prisotne tudi v drugih delih sveta, na primer na Kitajskem, v Evropi in drugod. Carine, v koraku z drugimi orodji prisile, so znanilec novega globalnega reda, utemeljenega predvsem na moči.

"Tudi če se deli starega globalnega reda uspejo ohraniti, je škoda že storjena," je v septembrski številki ugledne revije Foreign Affairs zapisal Michael Froman, predsednik ameriškega Sveta za zunanje odnose. Po njegovem Trumpova trgovinska politika s priokusom "Amerike na prvem mestu" in podobna strategija druge svetovne velesile Kitajske napovedujeta nov globalni red protekcionizma, unilateralizma in merkantilizma.

Temu pritrjuje tudi profesorica mednarodne ekonomije na ljubljanski Ekonomski fakulteti Katja Zajc Kejžar: "V zadnjem času se soočamo z izrazitim premikom k bolj protekcionistični zunanjetrgovinski politiki, ki predstavlja novo realnost v mednarodni trgovini," pojasnjuje. Pri tem pa ne gre nujno zgolj za carine, saj druge države za zdaj še niso sledile izrazitemu ameriškemu zgledu splošnega dviga carinskih stopenj.

"Gre predvsem za vse pogostejšo in odločnejšo uporabo necarinskih ukrepov," razlaga Zajc Kejžar. "Med njimi izstopajo predvsem ukrepi trgovinske zaščite, kot so protidampinške in protisubvencijske dajatve, namenjeni boju proti kršitvam pravil in nepoštenim praksam drugih držav. Vse pogostejši pa so tudi ukrepi na izvozni strani, na primer omejitve izvoza strateških proizvodov in redkih surovin."

"Višje carine po vsem svetu odražajo strukturni premik v delovanju svetovnega trgovinskega sistema," pojasnjuje predavateljica mednarodne ekonomije Romana Korez Vide z Ekonomsko-poslovne fakultete v Mariboru. "Trgovinska politika postaja vse bolj instrument geopolitične konkurence in nacionalne varnosti, pri čemer se carine uporabljajo za zmanjševanje strateških odvisnosti, zaščito kritičnih dobavnih verig in uveljavljanje političnega vpliva," dodaja.

Najprej se posvetimo carinam.

Kot je napovedal, je to tudi storil. Za razliko od prvega mandata, ko je bil obkrožen s "staro gardo" Republikanske stranke, se je predsednik Donald Trump v drugem mandatu obkrožil z ljudmi, ki mu predvsem pritrjujejo. Tudi na področju carin – besede, ki jo je predsednik pogosto opisal kot "najlepšo besedo v slovarju".

Trumpova administracija je letos dvignila efektivno carinsko stopnjo na rekordnih 16,8 odstotka, kar je največ po letu 1935, ko je znašala 17,5 odstotka. Ameriške carine so bile letos uvedene na način, ki po mnenju strokovnjakov ni skladen s pravili Svetovne trgovinske organizacije (STO). Zakaj bi ga to omejevalo?

"Približno leto dni po začetku Trumpovega mandata je carinsko politiko Bele hiše mogoče opredeliti kot izrazit premik k protekcionizmu in ekonomskemu nacionalizmu, v katerem so carine iz korektivnega trgovinskega instrumenta postale osrednji element širše gospodarske in politične strategije. Ameriška administracija jih je razširila ne le na strateške tekmece, temveč tudi na tesne trgovinske partnerje ter jih uporabila za cilje, ki presegajo klasično trgovinsko politiko, vključno z varnostnimi vprašanji in zaščito domače industrije, kar pomeni odmik od uveljavljenih večstranskih trgovinskih pravil," pojasnjuje profesorica Korez Vide.

Včasih se zdi, da so prav tradicionalni zavezniki ZDA najbolj občutili Trumpovo ljubezen do carin. "Oni nas ropajo. To je tako žalostno. To je tako patetično," je predsednik dejal o EU v enem od svojih številnih intervjujev po vnovičnem prevzemu položaja.

Bruselj, Tokio, Seul in druge manjše azijske države so hitro pogoltnili svoj ponos ter se strinjali s 15-odstotnimi carinami na uvoz na ameriški trg in z namerami o večstomilijardnih naložbah v ZDA, medtem ko so drugi akterji – nekateri z na novo pridobljeno samozavestjo, ki so jo gradili desetletja, predvsem Kitajska – ignorirali grožnje Bele hiše in namesto tega prisilili Washington, da je naredil prvi korak.

Bloomberg

 

Živimo v svetu, kjer se ekonomsko orožje širi podobno kot jedrsko orožje, kar ustvarja nove dileme za svetovne prestolnice. V teh nemirnih časih so motnje v dobavnih verigah postale novi strateški bombnik, carine novo lovsko letalo, trgovinski embargi pa nova jedrska bomba. Spomnimo se le, kako je Peking z izvoznimi prepovedmi redkih zemelj z lahkoto spravil Washington za mizo. Stara mantra, znana v svetu mednarodnih odnosov kot "komercialni mir", ki se glasi: "večja trgovinska in gospodarska soodvisnost povečuje oportunitetne stroške bojevanja, zato vojna postane manj privlačna", je mrtva. Novi bleščeči novinec na sceni je zdaj nacionalna varnost.

Kako smo prišli do te točke?

Občutek, da svet "izkorišča" globoke in bogate žepe ameriškega trga, ni nastal v tej administraciji. Takšen sentiment se je posebej oblikoval v času hladne vojne, zlasti v administraciji predsednika Richarda Nixona, ki je tudi sam poskrbel za svojevrsten gospodarski šok – podobno kot njegov sodobnik Trump.

Ko se je v ZDA začela deindustrializacija, zlasti po tako imenovanem Nixonovem šoku v začetku 70. let, je začel nastajati današnji mednarodni gospodarski sistem. Predsednik Nixon je takrat zrušil osrednji steber monetarnega sistema Bretton Woods: zamenljivost dolarja za zlato.

Nixonov šok je bil posledica vrste gospodarskih ukrepov, vključno z zamrznitvijo plač in cen, dodatnimi dajatvami na uvoz in enostransko ukinitvijo neposredne mednarodne konvertibilnosti ameriškega dolarja z zlatom, ki jih je 15. avgusta 1971 sprejela njegova administracija kot odziv na vse večjo inflacijo. Ta poteza je povzročila globalni gospodarski preobrat, sprožila inflacijo, okrepila moč Wall Streeta in tlakovala pot neoliberalizmu ter finančni globalizaciji. Glavni razlog Nixonovega šoka je bil po mnenju grškega ekonomista Janisa Varufakisa zagotoviti, da bo ameriška hegemonija rasla skupaj z ameriškim dvojnim (trgovinskim in javnofinančnim) primanjkljajem.

V tem svetu je dozorel takratni nepremičninski magnat z očesom za resničnostne televizijske oddaje, ki je javno kritiziral takratnega azijskega trgovinskega velikana Japonsko in na nacionalni televiziji pozval k uvedbi 15- do 20-odstotnega davka na uvoz iz Japonske. Njegovo ime je bilo Donald J. Trump.

Dolgotrajna deindustrializacija v ZDA je v vmesnem času globoko prizadela nekoč močan delavski razred in povečala strateško ranljivost države, saj so se dobavne verige vezale na države, ki lahko v času napetosti postanejo tudi nasprotnice. V času delovanja STO so številne države močno podpirale izvoz z državnimi subvencijami, postavljale prikrite trgovinske ovire brez resnih posledic in uvajale zaščitne politike, ki so v nasprotju s prvotnim poslanstvom in pravili STO.

Bloomberg

 

Celo vodja organizacije, ki naj bi (vsaj v teoriji) nadzorovala obsežno svetovno trgovino, priznava, da je v sistemu čedalje več razpok. "Svetovna trgovina se srečuje z motnjami, kakršnih nismo videli od druge svetovne vojne. Živimo v novem, zelo turbulentnem obdobju," je na letošnjem Blejskem strateškem forumu izjavila generalna direktorica STO Ngozi Okonjo-Iweala.

"Trenutnih razmer ne ustvarja le trgovinski problem, temveč tudi tehnologija, ki je izrinila številna delovna mesta, in makroekonomska neravnovesja. Nesporno je, da so številne kritike ZDA upravičene. Nanašajo se na pomanjkanje ustreznih poštenih trgovinskih praks, enakih pogojev in prožnosti v sistemu trgovinskih pravil. ZDA še zdaleč niso edine, ki imajo pomisleke pri izvajanju pravil STO," je izpostavila. STO ima tudi velike pomanjkljivosti. Organizacija se je denimo izkazala za neučinkovito predvsem glede Pekinga, pri čemer je brezbrižno opazovala, kako ta s protikonkurenčno politiko izvaža svoje presežne zmogljivosti v preostali svet.

Kaj prinaša novi red?

Konsenz strokovnjakov je, da smo na pragu novega obdobja globalne trgovine in odnosov. Vendar kakšna bodo pravila igre? "To novo obdobje bodo zaznamovala orožja gospodarskega in tehnološkega prisiljevanja – sankcije, napadi na dobavne verige in izvozni ukrepi –, ki spreminjajo namen številnih kontrolnih točk v infrastrukturi, na kateri temelji medsebojno odvisna svetovna ekonomija," sta zapisala profesorja za mednarodne zadeve Henry Farrell in Abraham Newman.

Kot pri mnogih drugih vidikih družbe se tudi trgovinska in gospodarska moč vse bolj prepletata z nacionalno varnostjo. Čedalje bolj se govori tudi o industrijski politiki, torej o vladni politiki oziroma posegu, ki poskuša izboljšati poslovno okolje ali spremeniti strukturo gospodarske dejavnosti v smeri kritičnih sektorjev, tehnologij ali prednostnih nalog.

Ameriški državni sekretar Marco Rubio je to najbolje opisal minulo poletje: "Administracija se je zavedla, da je naša industrijska zmogljivost močno odvisna od številnih potencialno nasprotnih držav, vključno s Kitajsko, ki lahko to izkoristijo proti nam in spremenijo naravo geopolitike, kar je eden od velikih izzivov novega stoletja."

Besedičenje številnih ameriških uradnikov, predvsem predsednika – ki je letos sklenil več različnih trgovinskih sporazumov in dogovorov o mineralih, kot jih lahko citira – je nato na začetku decembra lucidno strnila tudi nova strategija nacionalne varnosti: "ZDA bodo dale prednost ponovni uravnoteženosti naših trgovinskih odnosov, zmanjšanju trgovinskih primanjkljajev, nasprotovanju oviram za naš izvoz in odpravi dampinga ter drugih protikonkurenčnih praks, ki škodujejo ameriškim industrijam in delavcem. Prizadevamo si za poštene, vzajemne trgovinske sporazume z državami, ki želijo trgovati z nami na podlagi vzajemne koristi in spoštovanja. Vendar morajo biti in bodo naše prednostne naloge naši delavci, naše industrije in naša nacionalna varnost."

Strategija nato nadaljuje s točkami o zagotavljanju dostopa do kritičnih dobavnih verig in surovin, reindustrializaciji ter prevladi na področju energije. "Vizija ameriške administracije za novi svetovni trgovinski red, kot je predstavljena v nedavni strategiji nacionalne varnosti, ne predvideva pomembne vloge multilateralizma. Strategija navaja, da bodo ZDA brez zadržkov varovale lastno suverenost, vključno s preprečevanjem njenega spodkopavanja s strani nadnacionalnih in mednarodnih organizacij," pojasnjuje Zajc Kejžar.

Ker je trenutni globalni trgovinski sistem precej kaotičen in nevzdržen, vrnitev na stare poti pa malo verjetna, bo svet moral stopiti skupaj in napisati nova pravila igre. Ker glede na početje velesil, kot so ZDA, Rusija in Kitajska, multilateralizem ni več modna muha, bo potrebno kreativno mišljenje. Kot omenja ekonomist Froman, je najbolj izvedljiva pot naprej "odprti plurilateralizem: skupine držav, ki se povežejo okoli konkretnih interesov, sprejmejo visoke standarde na izbranih področjih in ostanejo odprte za druge, ki so pripravljene te standarde prevzeti". Plurilateralne koalicije bi lahko pri nekaterih državah ciljale na liberalizacijo trgovine in medsebojno odpiranje trgov, pri drugih pa na poenotenje pravil ali na naslavljanje novih tem tudi neformalno, zapiše ekonomist.

"Obrisi novega reda kažejo na krepitev bilateralnih dogovorov ter regionalnih trgovinskih blokov, v luči razdelitve sveta na sfere vpliva – na primer ameriško sfero v zahodni polobli –, ob hkratnem slabljenju multilateralnih mehanizmov," pove ekonomistka in doda, da lahko na določenih področjih, kot so digitalna trgovina, regulacija umetne inteligence in zeleni proizvodi, pričakujemo oblikovanje "bolj prilagodljivih, tematsko usmerjenih koalicij držav, namenjenih sklepanju plurilateralnih sporazumov".

Prav slednje lahko morda reši mednarodno trgovino.

Bloomberg

 

V svojem eseju je ekonomist Froman predlagal nov sistem: "Najboljša možnost za napredek je oblikovanje sistema, sestavljenega iz koalicij podobno mislečih, ki bi skupaj tvorile mrežo odprtih večstranskih odnosov – manjšo in prožnejšo od večstranskega trgovinskega sistema. Nekatere koalicije bi bile mehanizmi za trgovinsko integracijo in liberalizacijo. Druge bi lahko služile za zaščito dobavnih verig ali celo za omejevanje trgovine v interesu nacionalne varnosti. Nekatere države bi bile članice več koalicij z različnimi nameni, koalicije pa bi verjetno imele prekrivajoče se članstvo in spremenljivo geometrijo. S čisto ekonomskega vidika bi bil ta sistem suboptimalen in manj učinkovit kot globalni trgovinski sistem. Vendar bi lahko bil politično najbolj trajnosten izid, ki bi preprečil, da bi se unilateralizem izvlekel izpod nadzora. Skratka, omogočil bi globalno gospodarstvo, oblikovano s pravili, tudi brez globalnega sistema, ki temelji na pravilih," je zapisal.

Takšni koraki se že dogajajo tudi zunaj ZDA. Kot pove ekonomistka Zajc Kejžar, so nekatere države kot odziv na zapiranje ameriškega trga okrepile prizadevanja za pospešitev sklepanja regionalnih trgovinskih sporazumov, s ciljem iskanja novih trgov za preusmeritev izvoza, izgubljenega na ameriškem trgu. "Tako je Kitajski že v drugem četrtletju letošnjega leta uspelo preusmeriti več kot 80 odstotkov izvoza, izgubljenega na ameriškem trgu, na druge trge, predvsem v jugovzhodno Azijo in Evropo," pove.

Nekdanji namestnik ameriškega ministra za trgovino Wally Adeyemo in nekdanji posebni svetovalec za gospodarsko politiko Joshua P. Zoffer sta v reviji Foreign Affairs predstavila drugo vizijo globalne trgovine, ki sta jo poimenovala "carinska unija za pravično trgovino".

Ta carinska unija za pravično trgovino bi bila zgrajena na nizu visokih standardov, potrebnih za ohranjanje poštene konkurence. Do polnopravnega članstva bi bile upravičene le države, ki bi spoštovale ambiciozne delovne standarde in okoljska pravila, vladavino prava ter tržno usmerjeno regulacijo. V zameno za članstvo bi se države zavezale, da ne bodo izvajale protikonkurenčnih politik, kot so obsežne industrijske subvencije, medsebojno zniževanje davka na dobiček podjetij in odlaganje presežnega blaga na tuje trge po dampinških cenah.

Nečlanice, ki bi kljub temu spoštovale razmeroma visoke standarde, bi bile podvržene opaznim, a ne prepovedujočim trgovinskim oviram, da bi jih spodbudili k pridružitvi uniji, ne da bi jim naložili nesorazmerne stroške. Države, ki teh standardov ne bi izpolnjevale, pa bi se soočile z znatnimi sankcijami. Takšne posledice bi zaščitile industrijske osnove držav znotraj unije za pravično trgovino pred tem, da bi jih preplavilo poceni blago iz netržnih gospodarstev. Cilj bi bil ustvariti velik skupni trg med podobno mislečimi državami, kar bi jim omogočilo, da izkoristijo trge drug drugega in primerjalne prednosti, hkrati pa izključijo države, ki vztrajajo pri kršenju pravil in spodkopavanju standardov, potrebnih za pošteno konkurenco.

"Svetovno gospodarstvo očitno prehaja v nov trgovinski red, v katerem nekdanji univerzalni okvir STO postopoma nadomešča razdrobljen sistem dvostranskih sporazumov in geopolitično opredeljenih blokov," podobno ugotavlja Korez Vide. Dodaja, da se bo zaradi dajanja prednosti "nacionalni varnosti, strateški avtonomiji in sodelovanju z zaupanja vrednimi partnerji pred zgolj ekonomsko učinkovitostjo oblikovalo ekskluzivne gospodarske klube, bodisi v obliki regionalnih sporazumov bodisi ozkih dogovorov o kritičnih surovinah in tehnologijah".

To bo po mnenju ekonomistke vodilo v vse večjo regionalizacijo in v porast trgovine zunaj tradicionalnih zahodnih institucij. "Čeprav takšni aranžmaji omogočajo hitrejša pogajanja in večjo prilagodljivost, hkrati ustvarjajo razdrobljeno regulativno okolje s prekrivajočimi se pravili, ki koristijo predvsem velikim gospodarstvom, manjše države pa postavljajo v podrejeni položaj ter povečujejo transakcijske stroške za globalna podjetja. STO v tem novem kontekstu sicer ostaja osnovni okvir za minimalno trgovinsko stabilnost, vendar ni več osrednji arhitekt svetovne trgovine, ki se vse bolj oblikuje skozi neposredna pogajanja med državami in ne več na podlagi enotnih globalnih pravil," sklene Korez Vide.

"Spremembe v trgovini bodo verjetno vodile v večjo stopnjo geoekonomske razdrobljenosti, okrepitev gospodarskega sodelovanja znotraj posameznih sfer vpliva ter krepitev strateške avtonomije posameznih držav oziroma ekonomskih prostorov na področjih, ključnih za nacionalno varnost. Hkrati pa lahko pri neobčutljivih in strateško manj pomembnih proizvodih pričakujemo nadaljevanje razmeroma proste trgovine," sklene Zajc Kejžar.