Mali kripto vlagatelji so žrtve nasilnih napadov

I. Napad na starejše

Julio Goodwin je tik pred polnočjo prebudilo trkanje na drsna steklena vrata. Z možem Glennom (oba sta več kot 60 let stara upokojenca) sta sprva mislila, da morda slišita ptico, ki je padla s palme pred njuno hišo v Delray Beachu na Floridi, ali pa morda njuno papagajko Kiwi, ki je dremala v kletki nedaleč od njiju. A zvok je bil tako nenavaden, da sta vstala iz postelje – oba še napol v snu, Julia brez oblačil – in zvoku počasi sledila v dnevno sobo. Glenn je prižgal luči in trkanje po drsnih vratih je nenadoma prenehalo. Ko se je zazrla v steklo, je Julia videla le uokvirjeno temo, a instinktivno je začutila, da jo nekaj na drugi strani razločno vidi.

Nato se je spet zaslišal zvok, glasen in votel, kot pokanje členkov, nato pa se je steklo v trenutku razbilo in kosci so popadali na ploščice. Tri zamaskirane sence so prihitele v hišo. Julia je zakričala in stekla nazaj v spalnico, medtem ko se je Glenn spopadel z enim od vsiljivcev in se pri tem zaletaval v jedilno mizo, stole in okrasne figurice. Druga dva sta stekla za Julio in jo v bližini Kiwijine kletke spravila na kolena, kot slišimo v zaslišanjih žrtev in pričevanjih, ki so prišla na dan na poznejših kazenskih sojenjih. Na čelo sta ji prislonila pištolo, na vrat pa puško AK in zahtevala, da jima pove, kje sta njen telefon in računalnik ter kako se prijaviti v njeno kriptodenarnico. "Če nam je ne daš, te ubijemo," je rekel eden od zamaskiranih moških. "Kakšno geslo imaš?"

V vsem nastalem kaosu je Julia pomislila na Jezusa in križ na njeni steni ter na to, kakšne bolečine mora prestajati Glenn, še zlasti glede na njegovo napredovalo Parkinsonovo bolezen. A najmočnejši od občutkov, ki so jo prevevali, je bila osuplost: kako se jima to lahko dogaja že drugič?

Julia se je nad decentraliziranimi financami oziroma DeFi najprej navdušila prek objav na YouTubu. Z veseljem je spoznavala kriptotehnologijo in obljube o transparentnosti transakcij, ki jih je tehnologija prinašala. Prodala je nekaj svojih najemniških nepremičnin, ki jih je upravljala, izkupiček pa investirala v kripto in opazovala, kako je njeno neto premoženje v naslednjih mesecih močno naraslo, in to na več kot tri milijone dolarjev. Svoj uspeh je pripisovala sreči in preudarnemu trgovanju. Nato pa je prišlo do ciljno usmerjenega računalniškega vdora in 19 skrivnostnih prenosov, ki so jo v pičlih štirih minutah stali 90 odstotkov življenjskih prihrankov. Ta vdor iz leta 2021 je dodobra oklestil kakovost oskrbe, ki si jo je par lahko privoščil za Glenna, saj je njegovo zdravje pešalo, in tako povsem spodkopalo Julijine upe za njuna zadnja leta. Po pomoč se je obrnila na kriptoborzo, kjer je bilo njeno premoženje, nato pa še na sodišče, a oboje brez uspeha.

V tistem trenutku, z orožjem na vratu in sencih med drugim napadom, bi Julia roparje najraje nahrulila, ker so ji poskušali ukrasti še tistih nekaj kovancev, ki so ji ostali na ločenem kriptoračunu na drugi borzi. Ko se je eden od zamaskiranih vlomilcev lotil brskanja po sobi in iskal izpiske rezervnih avtentikacijskih kod, se je odločila, da jim gesel ne bo razkrila. "Ustrelita me!" je zakričala. "Samo ustrelita me, samo ustrelita me!"

Julia ni nikoli pričakovala, da bi jo lahko njena investicijska strategija spravila v tako hudo nevarnost. Kot vse večji del širše populacije je nakup kriptovalut tudi ona videla kot nekaj podobnega lastništvu delnic ali diverzifikaciji svojega sklada 401(k), le da ji je to omogočalo veliko večji nadzor nad naložbami, imela pa je tudi možnost izvajanja takojšnjih nepovratnih prenosov na verigi blokov. Obenem se je udejstvovala le na domnevno uglednih platformah in s priznanimi digitalnimi valutami, brez izmenjav na temnem spletu ali s sumljivimi kovanci, in domnevno bolj varen sistem prijave, ki je za odklepanje računov zahteval fizični dostop do njenih naprav, ji je dajal občutek varnosti.

A prav zaradi te privolitve v uporabo novega razreda finančnih sredstev je Julia skupaj z množico somišljenikov postala tarča tveganja, ki v svetu tradicionalnih financ ne obstaja. Privrženci verige blokov so odsotnost centraliziranega nadzora že od samega začetka poudarjali kot ključno lastnost in trdili, da preprečuje manipulacije  finančnih ali vladnih institucij. Pri kriptopodjetjih je veliko manj verjetno, da uvedejo omejitve dvigov in druge funkcije za zaščito strank, ki so v tradicionalnih bankah nekaj standardnega; deloma zato, ker omejitev prostega gibanja sredstev nasprotuje ideologiji, na kateri so ta podjetja zasnovana. Dejstvo, da je imela Julia nad svojimi računi toliko nadzora, je kriminalce premamilo, da so se spravili neposredno nanjo.

In ne da bi Julia to vedela, so se vsiljivci pripravili tudi na možnost, da se jim bo uprla. Kot izhaja iz dokazov, ki so bili pozneje predstavljeni na sojenju, so proučevali mučilne taktike in bili pripravljeni žrtve tepsti s pištolo, jim pod nohte zabadati nože in kuhinjske vilice ter jih ugrabiti v zameno za odkupnino. Julijino hišo so več dni skrbno opazovali in tako vedeli, da je Glenn v šibkem zdravstvenem stanju in da sosedje njunih krikov verjetno ne bodo slišali, saj sta imela nameščena okna za zaščito pred orkani. Na dveh vogalih stanovanjskega naselja so imeli parkirana dva avtomobila z opazovalci. Tretji, črni BMW coupe, je bil skrit v bližini, vodja ekipe po imenu Meow pa je prek Telegrama svoje mišičnjake v notranjosti usklajeval s tehnično ekipo v tujini.

A še preden bi se lahko začelo kakršnokoli mučenje, se je Glenn, ki so ga pred tem pretepli in potisnili v garažo hiše, tiho izmuznil ven, bosih nog prehodil sobo z razbitim steklom in udaril po gumbu za paniko na domači alarmni napravi. Vsiljivci so se splašili in na hitro pograbili vse, kar so našli vrednega – iPhone, prenosnik, denar, nakit in ličen elektronski etui, za katerega se je pozneje izkazalo, da vsebuje dele Glennovega možganskega defibrilatorja –, nato pa so pobegnili. Julia je stekla ven in zbudila soseda, ki je poklical policijo. "Oba sva tulila, kričala sva tako močno, da sem bila več dni ob glas," se spominja Julia. "Nihče naju ni slišal."

Ta neuspešni vlom septembra 2022 je bil prvi v nizu vdorov in ugrabitev. Na piki so imeli žrtve v vsaj osmih zveznih državah, in čeprav so na koncu napade izvedli le v štirih, je bil to verjetno še vedno najbolj množičen pojav s kriptovalutami povezanih nasilnih zločinov ene same tolpe v ZDA. V pričanju na sojenju je bilo mogoče slišati, da je član ekipe Meowu nekoč rekel: "Če jim ne moremo vdreti v račun, jih oropamo." Hekerji so se s spleta preselili v fizični svet.

Od leta 2020 je bilo po svetu dokumentiranih več kot 215 primerov fizičnih napadov na lastnike kriptovalut, pri čemer se je njihovo število v letu 2025 v primerjavi s prejšnjim letom skoraj podvojilo. Po besedah Jamesona Loppa, svetovalca za varnost v tej panogi, ki te številke javno spremlja, ta navedeni podatek verjetno ne odraža dejanske skupne številke, ki je v resnici višja. Pravi, da se številne žrtve odločijo, da kaznivih dejanj ne bodo prijavile, saj se bojijo, da se bodo tako izpostavile ponovnim napadom, ali pa ker ne verjamejo, da jim bodo organi pregona sposobni pomagati. Mediji se pri poročanju o napadih običajno osredotočajo na razvpite zlikovce in spektakularne tatvine, katerih žrtve so bogati kriptodirektorji ali vplivneži s TikToka, tako pa nastajajo zgodbe, ki lahko namesto sočutja vzbujajo zgolj privoščljivost.

A ko se je Bloomberg Businessweek lotil preiskave o Meowovi ekipi, ki je temeljila na pregledu obsežnih sodnih zapisov ter intervjujih z žrtvami in osebami, ki so blizu sostorilcem, je razkril veliko bolj žalostno resničnost. Namesto karikatur hitro obogatelih posameznikov se med žrtvami ali tarčami napadov večkrat znajdejo otroci in učitelji, pa tudi kak gradbeni delavec ali gasilec. Julia Goodwin, ki kot druge žrtve v tej zgodbi iz varnostnih razlogov uporablja psevdonim, vozi toyoto, na najbolj ‘bahavih’ fotografijah, ki jih objavlja na Facebooku, pa lahko običajno vidimo njeno papagajko Kiwi. Tiste noči, ko je doživela še drugi napad, je sprevidela, da nobena kriptopodjetja, državni regulatorji, policisti ali odvetniki ne morejo preprečiti, da bi se tovrstni zločin ponovil. Njena edina možnost je bila, da moli in se brani, in s slednjim je začela še tisti večer, potem ko je pometla črepinje. "Spala sem pod alarmom, pri polomljenih drsnih vratih, z nožem v roki," pravi Julia. "Neumno je bilo. Kaj pa bi lahko dosegla, če bi se tisti umazani psi vrnili?"

Benny Douet za Bloomberg Businessweek Adria

 

II. Mulci z interneta

Kmalu po napadu na Delray Beachu je Meow za naslednji napad iskal nove moči. Skupina se je delila na tehnično ekipo, ki je iskala kriptotarče in digitalno prala izplen, ter '’grobijane’’, ki so po hišah izvajali napade. Iskanje tega kadra ni bil mačji kašelj. Kot so pozneje pokazali sodni zapisi, so Meow in drugi tehniki pripravljali videoposnetke z navodili, kako ljudi privezati na stole in jih mučiti, dokler ne popustijo in razkrijejo svojih podatkov za prijavo. A rekruti niso vedno upoštevali navodil, kot lahko najjasneje vidimo prav pri primeru napada na Goodwina. Enega od članov tolpe so takoj odpustili, ker ni ustrezno nadzoroval tistega "starca s Parkinsonom", kot je vodja ekipe zapisal v sporočilu na Telegramu, ki je nato prišel v roke tožilcem.

Problematične pa so bile tudi delitve dobička med njimi, ki so grobijanom odškrnile le pičli delež. Tehnični del ekipe si je prisvojil do 70 odstotkov izkupička, preostanek so razdelili med tolpe, zato se je zgodilo, da je posamezni član dobil le šest odstotkov izplena, odvisno od velikosti ekipe. Kot kažejo sodni zapisi, je Meow vse skupaj predstavil s trditvijo, da je "napadov na upokojence" – torej lahke starejše tarče – na voljo dovolj, da lahko z njimi vsi hitro obogatijo. "Lahko boš imel lepo življenje," je Meow enemu izmed kandidatov rekel na sestanku, na katerega se je pripeljal s svojim BMW-jem s 600 konjskimi močmi. "To je bogastvo za nadaljnje generacije."

Meow, ki mu je v resnici ime Jarod Seemungal, sicer ni bil rojen v bogati družini, a hkrati nikoli ni trpel finančnih težav. V Orlandu in pozneje v West Palm Beachu je v dostojnih domovih odraščal z ločeno materjo Maricel, z razkošjem pa se je dodobra spoznal med pogostimi družinskimi potovanji. Njegova babica je delala za radodarne sezonske prebivalce Floride, ki so Jaroda in Maricel z zasebnim letalom z veseljem pripeljali na svoje posestvo v Massachusettsu in z njima preživeli skupne počitnice. Po navedbah mame Maricel je poletja preživljal tudi na luksuznih potovanjih z očetom, ki se je hvalil s svojimi bajnimi zaslužki v igralnicah in rudnikih zlata ter je na Jaroda vedno pritiskal, naj si tudi sam poišče način, kako obogateti. "Oče mu je govoril, kaj mora za to narediti, in mu kazal, kaj vse je mogoče z denarjem," pravi Maricel. "In če se je Jarod uprl, ga je oče poniževal z besedami: Postal boš zguba, tako kot tvoja mama." (Jarodov oče pravi, da ga ni nikoli poniževal in da pritisk, ki ga je izvajal v želji po sinovem uspehu, ni bil prav nič večji od tistega, ki ga je doživel katerikoli "otrok prve generacije priseljencev v Ameriko".)

Do leta 2015, ko je bil Jarod suhljat 14-letnik z zobnim aparatom in polno omaro polo majic znamke Tommy Hilfiger, je svojo ljubezen do Harryja Potterja zamenjal za obsedenost z računalniki. Živel je na spletu, v svetu Minecrafta in drugih ekipnih videoiger, ter se kot programer zaposlil v tujem igralnem podjetju, ki ga je plačevalo v bitcoinih. Hitro se je navdušil nad kriptovalutami in svoje bližnje sorodnike spodbujal, naj nakupijo toliko digitalne valute, kolikor si jo le lahko privoščijo.

V nekaj letih se je z dvema prijateljema iz Evrope, ki sta na Minecraftu nosila vzdevka Aabis in Neb, podal v prevaro, znano kot menjava SIM-kartic. Trik je v tem, da nezakonito prevzamete nadzor nad telefonsko številko nekoga drugega ter tako prestrežete njegove klice in sporočila, včasih tudi s pomočjo najetega igralca v trgovini s telefoni, ki je za pravo ceno pripravljen na skrivaj izvesti zamenjavo. Ko je številka preusmerjena na napravo prevarantov, lahko ti prejemajo povezave za ponastavitev gesel in varnostne kode ter dostopajo do žrtvinih e-poštnih naslovov in kriptoračunov.

Jarod je pozneje v času pričanja povedal, da je skupaj z Aabisom in Nebom (kot skupina so si nadeli ime '’mulci z interneta'’) vdrl in se polastil več kot stotih telefonov ter pripadajočih kriptodenarnic. Po njegovih besedah so za eno zamenjavo SIM-kartice v povprečju zaslužili deset tisoč dolarjev, glavni dobitek pa jih je doletel marca 2021. Kot izhaja iz Jarodovega pričanja in drugih sodnih zapisov, je s sodelavci ukradel številko ponudnika T-Mobile, ki je pripadala "upokojenski tarči" v Delray Beachu: Julii Goodwin. Medtem ko je bila v Kostariki na obisku pri sestri, je bil njen telefon zunaj omrežja, Jarod pa je z njenega računa na kriptoborzi BlockFi prenesel 28 bitcoinov in 1.108 žetonov ether. Ukradena sredstva so bila po delih preusmerjena v več denarnic in borz na verigi blokov, vključno z Binance in Coinbase, nato pa preusmerjena drugam, da so tako zabrisali digitalno sled. (Predstavniki borze BlockFi se na prošnje za komentar niso odzvali.)

Jarodov delež je bil vreden približno 1,5 milijona dolarjev. Pred svojim 21. rojstnim dnevom si je že kupil BMW M8 za 150tisoč dolarjev in se od mame odselil v stanovanje v stolpnici v središču Miamija. Ta nepričakovani dobiček je prišel ravno še ob pravem času. Ponudniki, kot je T-Mobile, so začeli odpravljati pomanjkljivosti, ki so omogočale množično menjavo SIM-kartic. "Vdori v omrežja mobilnih operaterjev so postajali vse težji," je Jarod pozneje pričal na sodišču. "In na splošno je veljalo, da so si ljudje z največ denarja zagotovili dodatne načine varnosti, ki so vključevale tudi fizično potrditev identitete."

Benny Douet za Bloomberg Businessweek Adria

 

Ti varnostni načini, kot so aplikacije za potrjevanje identitete in strojni ključi, so za odklepanje uporabnikove kriptodenarnice zahtevale določeno vrsto fizičnega dostopa. Mulci z interneta, kot je Jarod, so dojeli, da so napadi v živo najpreprostejša rešitev. Deloma je bilo to posledica dejstva, da je tovrsten napad Jarod na lastni koži izkusil tudi sam, in sicer le nekaj mesecev po tem, ko so na daljavo oropali Julio. Po besedah mame Maricel sta dva moška nekega večera vdrla v njegovo stanovanje na ulici Biscayne Boulevard, Jarodu grozila z orožjem in ga tako prisilila, da je na njun račun prenesel večino svojih kriptosredstev. Jarod se je nato odločil tudi sam najeti fizično pomoč, čeprav so bili njegovi prvi poskusi bolj nerodni. Najprej je ekipa, s katero ga je povezal nekdanji sošolec, ki se je pozneje izuril za preprodajalca marihuane, pobegnila z vnaprej izplačanim denarjem; potem je enako storil še nekdo, ki se je izdajal za podkupljivega agenta FBI. Jarod je pravega sozarotnika našel šele, ko mu je prijatelj predstavil Remyja Ra St Felixa, 21-letnega ambicioznega raperja, ki je zaradi obsodbe, povezane z orožjem, pravkar odsedel svojo kazen.

Remy je v svojih hip-hop stvaritvah in videih, ki jih je objavljal na SoundCloudu, Spotifyju in YouTubu, opeval z denarjem prežet floridski življenjski slog. Z mulci z interneta si je delil nekakšen nezrel nihilizem, v katerem ni nič čudnega, recimo da človek na Twitterju objavlja meme s pornografskimi prizori ali na Instagramu ustvari profil z imenom @PaKogaBrigaStari z lažno profilno sliko Joeja Bidna, ki strelja s pištolo.

Če bi sklepali po njegovih besedilih z morilskimi motivi, bi bil Remy kot nalašč za vodjo tolpe. Kot kažejo sodni zapisi, sta s skupnimi znanci na tem območju družno načrtovala svoje napade ter kupovala orožje, vezice, pripomočke za razbijanje stekla, preobleke in poročila iz baze TransUnion, s pomočjo katerih sta preverjala naslove svojih žrtev in iskala podatke, kdo še živi na istem naslovu. Jarod je z evropskim delom ekipe razvil sistem za navzkrižno preverjanje osebnih podatkov, do katerih so se dokopali s spletnimi vdori v baze podatkov; tako so preverjali, ali se podatki ujemajo z registriranimi trgovalci na običajnih kriptoborzah.

Na neki način je bil fizični napad na dom Goodwinov le ogrevanje. Predpostavljali so, da ima Julia še vsaj za 200tisoč dolarjev kriptovalut, in sicer na svojem ločenem računu na kriptoborzi Gemini, ki sta jo ustanovila dvojčka Winklevoss. Tri dni zatem so se spravili na 20-letnega hekerja, za katerega so sumili, da je bil posredno vpleten v rop Jaroda leto prej. Kot je bilo pozneje dokumentirano na sojenju, so nasilneži hekerja zgrabili na vhodnih vratih njegovega doma, ga potisnili v hišo, v njegovega očeta in sestro uperili orožje ter ga prisilili, da je odprl svoje račune na borzi Coinbase – ti so bili, na njihovo jezo, prazni. Nato so ga zvezali, mu vzeli telefon in računalnik ter na silo strpali v svojega cadillaca, tam pa so ga tepli in po njem udrihali s pištolo. Njegovim stikom na Telegramu so poslali videoposnetke, na katerih prosi za odkupnino, a jih njegovi prijatelji niso vzeli resno; Jarod je pozneje povedal, da je eden izmed njih za šalo poslal deset dolarjev. Po več urah vožnje so se ustavili in fanta menda izpustili nekje na podeželju ob avtocesti I-95, kjer se je izgubil v noč.

Spodrsljajem še ni bilo konca. Novembra se je Remy s še tremi pajdaši vozil v oranžnem dodge chargerju, ko so za njimi poblisnile luči policijskega avtomobila. Do konca so pritisnili na plin, kmalu pa jih je zaneslo s ceste; policija jih je aretirala na podlagi več različnih obtožb, vključno s posedovanjem orožja. Ko je Jarod zanje plačal varščino, pa so nadaljevali s kriminalnimi poskusi. V Little Elmu v Teksasu je po navedbah tožilcev in pričanj na sodišču nekaj članov ekipe žrtvi na kožo pritisnilo vroč likalnik, njegovi materi pa so pod nohte zabadali vilice in nož. Žrtev je priznala, da ima kriptovaluto zakopano na dvorišču. A ko so ga odpeljali na dvorišče, da bi na vrtu svojih staršev izkopal svojo strojno denarnico – USB ključek, ki v bistvu deluje kot fizični ključ do trezorja kovancev – se je pognal v dir in preskočil ograjo, za seboj pa pustil mamo, očima in avtističnega brata, ki so ga pretepli in zvezali z vezicami. Iz hiše so pobrali kup gotovine in nakita ter odšli. Mati, ki je prestala mučenje, je pozneje na sodišču dejala, da njena družina živi v "nenehnem strahu", da bi se napadalci spet znesli nad njimi.

Sodni zapisi kažejo, da je Remy v začetku leta 2023 oblečen v dostavljavca za službo DoorDash, vlomil v hišo, kjer naj bi živela nova žrtev, a je šlo le za prazen Airbnb. (Naslov, ki so ga prenesli iz baze TransUnion, je bil zastarel.) Ekipa je sicer večkrat razpravljala o tarčah v Connecticutu, Georgii, Nevadi in Tennesseeju, ki naj bi jim v skupnem seštevku prinesle 1,3 milijona dolarjev, dodatni štirje milijoni dolarjev pa so nanje čakali še v Kanadi.

A bogastvo, ki naj bi se prenašalo na nadaljnje generacije, se je vztrajno izmikalo. Ruben Matias Nicolopulos Silva se predstavlja z vzdevkom Matt; oče mu je priskočil na pomoč pri nakupu in upravljanju mobilne okrepčevalnice, nato pa se je približno sedem mesecev preizkušal kot del ekipe, natančneje v vlogi opazovalca. Kot je Matt pozneje povedal na sodišču, je v tem obdobju prejel le štiri tisoč dolarjev – manj, kot je vsak mesec zaslužil s prodajo načosov na ulicah West Palm Beacha.

III. Dejanski vlagatelji

Ekipi je manjkalo informacij o "dejanskih vlagateljih" (kot jih je imenoval Jarod) – torej o pripadnikih srednjega razreda, ki so si v kriptovalutah nabrali prihranke, njihovo bogastvo pa vendarle ni bilo dovolj veliko, da bi se odločili za dodatne varnostne ukrepe. Novi član Jarodove tehnološke skupine po imenu Galaxy naj bi popolno tarčo našel s pomočjo razkrite baze podatkov, povezane s CoinTrackerjem, upravljavcem kriptoportfelja in davčnim računovodskim servisom. Galaxy je iz baze podatkov nekako izbrskal podatke o Walterju Mossu, upokojenem srednješolskem učitelju fizike iz Severne Karoline; na njegovih računih je našel znatne vsote kriptovalut in na računu so bile še vedno vidni znaki aktivnosti. (Tiskovni predstavnik družbe CoinTracker pravi, da je nekdanji tretji ponudnik storitev razkril le seznam e-poštnih naslovov, ki so jih zbrali v podjetju. Napadalci so se morali za identifikacijo kriptosredstev lotiti dodatnih hekerskih operacij.)

Benny Douet za Bloomberg Businessweek Adria

 

12. aprila 2023 je Moss zgodaj zjutraj še ves zaspan odprl vrata svojega doma v Durhamu, na katera je nekdo trkal. Pred hišo sta bila moška v varnostnih jopičih, ki sta se predstavila kot komunalna delavca in ga vprašala, ali lahko preverita, ali so na Mossovem dvorišču vidni znaki puščanja cevi zaradi okvare na napeljavi v soseski. Walter je privolil in se vrnil v posteljo. Nekaj minut zatem se je trkanje ponovilo in tokrat je vrata odprla njegova žena Carolyn. "Komunalna delavca" sta jo prijela ter jo mimo sobnih rastlin, knjižnih polic in portreta Baracka Obame kričečo odvlekla v kuhinjo. Vrgla sta jo na tla, da je z glavo udarila ob ploščice, in ji z brcami zlomila tri rebra.

Ko je slišal Carolynine krike, je Walter pritekel v kuhinjo. Remy je poskočil in ga udaril v obraz. "Tukaj sem, da poberem denar s tvojega računa na Coinbase," je po navedbah prič dejal Remy. "In če ne boš sodeloval, te bom ubil. Še prej pa ti bom porezal prste na nogah, odrezal ti bom prste, odrezal ti bom kurca in ga tvoji ženi zatlačil v usta ter jo posilil."

Medtem ko je Carolyn hlipala, ji je drugi nasilnež zvezal zapestji in gležnja, Remy pa je po opisih dogodkov na sodišču nato močno okrvavljenega Walterja odpeljal v njegovo domačo pisarno. Walter je v svojo aplikacijo Coinbase poskušal vstopiti s pomočjo svojega iPhona, a je bil njegov obraz tako izmaličen, da funkcija prepoznavanja obraza ni delovala. Poskusil je tudi na iMacu, a se ni mogel spomniti gesel. Po nekaj minutah nerodnega brskanja po mapah s prijavnimi podatki (medtem ko je Remy vanj meril s pištolo in mu dramatično grozil) je Walterju končno uspelo odkleniti svoj račun. Remy ga je odrinil na stran in prevzel nadzor nad tipkovnico. Kot je bilo načrtovano, je poklical tehnike in jim pomagal vzpostaviti povezavo na daljavo. Jarod je prevzel nadzor nad iMacom v Floridi, medtem pa je z Remyjem klepetal po telefonu. Walter je lahko le sedel in opazoval, kako je Remy na tablo ob njegovi mizi začel zapisovati številke, kot da je eden njegovih nekdanjih učencev.

Ob 8.23 je z Walterjevega računa na platformi Coinbase romala pošiljka kovancev ether. Ob 8.40 je z računa izginilo tudi za 140 tisoč dolarjev bitcoinov. Sledila je še ena transakcija s kovanci ether in nato še ena. Ekipi so zdaj zadišali še Walterjevi računi na drugih platformah, kjer so bili shranjeni manj znani kriptokovanci. Walter, ki ga je oblival znoj in ga je dajala tresavica, je bil zdaj videti, kot da ga je zadela kap. Remyja in njegovega pajdaša je hkrati začelo skrbeti, da ju bodo skozi velika okna opazili vrtnarji, ki so prihajali pred hišo. Walterja sta zvezala z vezicami, se na hitro posvetovala o tem, ali bi se splačalo suniti na videz drago knjigo Carla Junga ob njegovi mizi, in nato pobegnila.

Ekipa si je nato razdelila plen. Kot je Jarod pozneje pripovedoval pod prisego, je šla polovica Galaxyju za zagotavljanje informacij. 20 odstotkov si je z Aabisom in Nebom razdelil v zameno za njuno domnevno učinkovitost pri delu od doma. Remy je zaslužil 15 odstotkov. Njegov skupni izplen po tistem, ko je Jarod po svojih navedbah opral sredstva, je znašal le 22.267,65 dolarja. Kot kažejo zapisi s Telegrama, ki so bili uporabljeni kot dokazi na sodišču, so tehniki celo grajali Remyja, ker je rop v Durhamu zamočil s tem, da je Walterja udaril po obrazu, in tako povzročil motnje pri prepoznavanju obraza na njegovem iPhonu. "Svojim fantom povej, naj ne pozabijo, da se ljudi ne udarja po obrazu, razen če je res nujno," se je pritoževal Neb. "To je edini del, ki mora ostati nepoškodovan."

Jarod je skupaj z Evropejcema kmalu poiskal naslednje dejanske vlagatelje, ki bi se jih splačalo oropati, a vse bolj očitno je bilo, da je pajdašem s terena dogovor znotraj skupine vedno manj všeč. Omenjali so možnost, da bi si za velikonočni konec tedna vzeli prosto in ga preživeli z družinami, preden naslednjič udarijo v Severni Karolini, po tem pa so želeli tri tedne premora. Remy je večkrat prosil, naj mu povrnejo stroške za prevažanje ekipe in tudi za pet odstotkov povišice zanje. Tehniki so junija zavrnili njegovo prošnjo: "Enaki pogoji ali pa nič več tarč."

Remy je pogoje sprejel in čez nekaj dni že čakal na novo napotitev. Sodni zapisi kažejo, da je ekipa v juliju začela opazovati upokojenega gasilca iz New Yorka, ki je na Long Islandu živel z ženo in dvema otrokoma – na računu Coinbase in v denarnici Ledger pa naj bi imel 200 tisoč dolarjev. A napada niso dočakali: 27. julija je Remy sam sedel v najetem SUV-ju poleg McDonald'sa blizu gasilčeve hiše in brskal po svojem iPhonu, ko ga je nenadoma obkolilo več avtomobilov službe FBI in posebnih enot. Agentje so ga aretirali in odprli prtljažnik SUV-ja ter v njem našli paket vezic in jurišno puško AK.

IV. Upravičenci

Izkazalo se je, da ekipa svoje digitalne sledi ni prav dobro prikrila. Eden od sosedov Carolyn in Walterja je policiji posredoval posnetke s svoje varnostne kamere. Na njih je bil viden Remyjev najeti SUV, s katerim se je zjutraj na dan napada prevažal po ulici. Preiskovalcem je njegovo identiteto in identiteto članov njegove enote nazadnje uspelo razkriti prek zapisov z mobilnih stolpov in podatkov iz njihovih računov v storitvah Apple in Google. Ko so zvezni agenti julija naslednje leto aretirali Remyja, so v njegovem iPhonu našli naravnost absurdno količino obremenilnega gradiva, vključno z neizbrisanimi klepeti s tehniki v aplikaciji Telegram ter selfiji z orožjem in preoblekami, ki so jih nosili med napadi. Tožilci so imeli tako dovolj dokazov, da so skupino povezali z vlomi vse od Delray Beacha pa do Little Elma.

Preostanek 14-članske posadke iz ZDA, vključno z Jarodom, so kmalu zatem aretirali in obtožili. Nekateri člani so hitro klonili in se pogodili za priznanje krivde, kar niti ni presenetljivo za skupino na podlagi internetnih odnosov, ki so se le redko soočili onkraj prenosnikov in telefonov. Med sojenjem leta 2024 so navzoči poslušali srce parajoče izpovedi žrtev o travmi, ki so jo prestale. Carolyn, ki je bila ob napadu stara 76 let, je opisala zaskrbljujoče spremembe, ki jih je po napadu opazila pri svojem možu. "Obhajali so ga prebliski iz preteklosti, na situacije se je odzival s strahom in v glavi se mu je brez prestanka vrtel posnetek z vsemi gnusnimi grožnjami, ki jih je slišal," je povedala. "Njegovi odzivi na novice ali program na televiziji so bili ostri in čisto drugačni kot običajno."

Ko je Jarodova mama Maricel iz zadnjih klopi sodne dvorane v Severni Karolini poslušala pričanje ene od žrtev, je bila zgrožena. In ko je naslednjič govorila s sinom, mu je rekla: "O, moj bog, kako si mogel? Najraje bi te zadavila. Resno, kako si mogel?" Jarod je s svojim monotonim glasom prisegel, da je tolpam postregel le z imeni in da ni vedel, koliko so žrtve stare ali da se bodo nad njimi tako kruto znesli. (Zapisi o Jarodovi komunikaciji tem trditvam nasprotujejo. Jarod in njegov odvetnik se na našo prošnjo za komentar nista odzvala.)

Tudi oče Matta, nekdanjega delavca v mobilni okrepčevalnici, kar ni mogel dojeti, da je za gnusnimi dejanji, ki so bila predstavljena na sojenju, stal njegov "čudoviti sin". Še pred kratkim je zanj navijal na mladinskih tekmovanjih v karateju in mu pomagal pri prvih korakih v družinskem podjetju, ki je prodajalo načose. Kdo je bil ta opazovalec okolice, ki so ga na Telegramu imenovali Starve? "Smo poštena, dobro stoječa družina," je Mattov oče povedal prek sporočila. "To je naša bolečina."

Med obravnavo pred izrekom kazni je Remyjev odvetnik krivdo poskušal pripisati kulturi brezbrižnosti, ki kvari generacijo Z. Sodniku je povedal, da otroci danes pred zasloni in na internetu preživijo več časa kot v resničnem svetu. Po 12 ur na dan preživijo v svetu Minecrafta in nasilnih iger, povsem otopeli pa so tudi zaradi tako rekoč neskončnih kanalov na televiziji, družbenih omrežij in pornografije. Nič čudnega, da je Remy nove kriptorope označeval za "prihajajoče misije", kot da igra Grand Theft Auto. "Če pri tem ni nikakršnih omejitev, se bo v človeku razvil um, iz katerega bo izgnana še zadnja trohica vesti," je trdil odvetnik. "Izgubiš tudi občutljivost za določene stvari in nekateri ljudje so resnično hladnokrvni. In potem je tu še YouTube."

Sodnik ni bil prepričan, da lahko novi družbeni izzivi internetne dobe pojasnijo vedenje obtožencev. Remyja Ra St Felixa, ki je bil spoznan za krivega devetih obtožb v zvezi z naklepom ugrabitve in elektronsko prevaro, je obsodil na 47 let zapora. (Obsojeni je pozneje vložil pritožbo. Njegov novi odvetnik na prošnje za komentar ni odgovoril.)

Člani tolpe, ki so ostali v avtomobilih ali se skrivali za tipkovnicami, so prejeli blažje kazni. Matt je bil obsojen na 12 let, Jarod pa naj bi bil izpuščen leta 2040. (Matt se na prošnjo za komentar ni odzval.) Bližnji sorodnik enega od obsojenih mulcev z interneta, ki je bil pod krinko anonimnosti pripravljen odkrito spregovoriti, pravi, da je FBI-jeva enota za vedenjske analize izrazila zanimanje za izdelavo psiholoških profilov članov ekipe, s pomočjo katerih bi bolje razumeli, zakaj se mladina v najstniških in dvajsetih letih še naprej loteva tovrstnih kriptozločinov. "Za te mulce, ki se igrajo gangsterje, je vse v lahkem zaslužku, in ne v trdem delu," teoretizira sorodnik. "Gledajo svoje vrstnike, ki na TikToku razkazujejo vse vrste blišča, in si mislijo: Kaj naj naredim, da bom na hitro obogatel?"

Čeprav se je večina sodnega postopka vrtela okoli storilcev, pa je ta razkril tudi borno zaščito potrošnikov v industriji DeFi. Pravni dokumenti kažejo, da sta Walter in Carolyn na koncu vendarle prejela povračilo za ukradene kriptovalute, ker sta na mesec plačevala 29,99 dolarja za storitev, ki jo je Walter opisal kot zavarovanje na platformi Coinbase. Ta naročniška ugodnost spominja na šibkejšo, privatizirano različico ameriške agencije za zavarovanje vlog v fiat bančništvu. Te premium storitve so borzi Coinbase prinesle kup denarja, saj so decembra 2024 zabeležili več kot 600 tisoč imetnikov plačljive naročnine.

Kljub temu pa ni povsem jasno, zakaj sta zakonca dejansko prejela odškodnino za napade, ki so odmevali tudi v medijih. Coinbase sicer nudi zavarovanje za primer kriminala na ravni celotne platforme, vendar to večinoma krije določene izgube, ki izhajajo iz vdorov v strežnike podjetij ali kraje zaposlenih. Po navedbah podjetja se vrsta storitve, ki jo je izbral Walter, ne šteje kot zavarovanje, saj "ne zagotavlja povračil za številne vrste izgub, ki naj bi jih krilo zavarovanje". Pogoji v resnici izrecno določajo, da zavarovanje ne zajema goljufivih transakcij, "do katerih pride zaradi zavajanja tretje osebe" , kot so običajne menjave SIM-kartic in prevare z lažnim predstavljanjem. Coinbase prav tako ne nudi povračil za primere nasilnih ropov. "Zavarovanje, ki ga nudi Coinbase, žal ne krije izgub zaradi fizičnih napadov ali "izsiljevalskih napadov'', kjer je uporabnik pod prisilo prisiljen odobriti transakcije," pravi predstavnik ekipe za podporo na platformi Coinbase.

Na vprašanje, kateri fizični napadi so zajeti v njihovih politikah, je predstavnik borze Coinbase povedal, da so omejitve njihovih storitev zaščite pojasnjene v javnih razkritjih in da platforma ne obljublja povračila za vsako izgubo, povezano z zavajanjem, prisilo ali prevarami. "Naša politika nam narekuje, da javno ne komentiramo veljavnosti garancije za zaščito računa v primeru določene izgube, ki jo utrpi stranka," pravi tiskovni predstavnik. "Naša osrednja prioriteta sta varnost žrtev in sodelovanje z organi pregona, vsak zahtevek pa se ocenjuje ločeno in v skladu z objavljenimi pogoji."

Med Remyjevim sojenjem je Kristen Spaeth, višja preiskovalka obveščevalne ekipe podjetja Coinbase Global, v svojem pričanju navedla, da morajo novi uporabniki na platformi za namen odprtja računa predložiti preverljive osebne podatke, vključno z imenom, priimkom, naslovom, številko, vozniškim dovoljenjem ali potnim listom ter selfijem za potrditev identitete, deloma zato, ker je po pravilih načela »poznaj svojo stranko« (KYC) zahtevanih veliko podatkov. Spaeth je obenem pohvalila modele strojnega učenja na platformi Coinbase, ki so opozorili na '’neobičajne'’ aktivnosti na Walterjevem računu, in tako zaustavili zadnjo transakcijo.

A Coinbasovi modeli za kibernetsko varnost so zamrznili šele četrto in zadnjo transakcijo v znesku 9.145 dolarjev, ne pa tudi predhodnih treh sumljivih transakcij, ki so skupaj ocenjene na 156.853 dolarjev. (V podjetju Coinbase pravijo, da nenehno posodabljajo sisteme za zaznavanje, s katerimi preprečujejo napade, in da je njihov cilj "najti pravo ravnovesje med zaustavljanjem zlonamernih udeležencev in omogočanjem dostopa in prenosov sredstev za legitimne stranke".)

Kriptopodjetja, kot je Coinbase, obenem lobirajo za reformo vladnih politik KYC ter pri tem trdijo, da bi to z izrazitejšo zasebnostjo uporabnikov dejansko okrepilo varnost, čeprav bo verjetno pozitivno vplivalo tudi na njihove poslovne rezultate, saj bi zmanjšalo stroške zagotavljanja skladnosti in olajšalo registracijo novega računa. Tiskovni predstavnik platforme Coinbase pravi, da je podjetje lobiralo, da bi se obstoječa pravila skladnosti na poenoten način uporabljala na vseh kriptoborzah, "še zlasti tistih, ki v nasprotju z borzo Coinbase poslujejo v tujini in se tako poskušajo izogniti ameriškim pravilom za preprečevanje pranja denarja in upoštevanje načela KYC". Tiskovni predstavnik dodaja, da je cilj lobiranja za modernizacijo zveznega zakona, ki ureja ta vprašanja, omogočanje varnejših orodij za identifikacijo, hkrati pa tudi omejevanje nepotrebne izpostavljenosti podatkov.

Lopp, svetovalec za varnost, ki velja za eno prvih tarč fizičnega napada v okviru izsiljevalske mreže na področju bitcoinov (napad je doživel leta 2017), zagovarja stališče, da takšne regulacije proti pranju denarja povzročajo več škode kot koristi. "KYC je ena od največjih težav na tem področju, saj povzroča uhajanje podatkov in ljudje so tarče napadov ravno zaradi tega," pravi Lopp.

Vendar pa nekateri oblikovalci politik in strokovnjaki trdijo, da bi razveljavitev teh mednarodnih zahtev dramatično okrepila nezakonit pretok denarja. Prav skladnost platforme Coinbase z načelom KYC je bila FBI-ju namreč v pomoč pri iskanju povezav med ropom v Severni Karolini in Remyjem, ki je s svojim vozniškim dovoljenjem na Floridi odprl nov račun prav na dan, ko je napadel Walterja.

Marit Rødevand, ustanoviteljica tehnološkega zagonskega podjetja Strise AS, ki razvija programsko opremo za boj proti pranju denarja, je zaskrbljena, da bi lahko kriptoindustrija porast napadov na potrošnike uporabila kot izgovor za "ukinitev transparentnosti" v velikem obsegu. Rødevand pravi, da se boji, da se bodo mulci z interneta ob še večji anonimnosti le še raje lotevali prekrškov, ki jih imenujejo »prevare po občutku". "Potiskamo se v družbo, kjer nam po glavi nenehno roji: Ne zaupaj sosedu, ne zaupaj nikomur," pravi. "In ker se spletni napadi z ugrabitvami selijo v fizični svet, človek nenadoma pomisli: hudiča, ali nas bo zdaj kar naprej nečesa strah?"

V. Nezaščiteni

Na vlažen floridski septembrski popoldan se je Julia Goodwin vrnila s počitnic v Švici. Rada potuje, kadar le lahko, a si to vse težje privošči. Glenn, ki je vedno bolj šibkega zdravja, je ostal doma. "71-letna ženska, ki biva v hostlih," z obžalovanjem reče Julia. "Še vedno sem zelo jezna, ker se mi je življenje tako zelo spremenilo."

Ko so ji iz FBI-ja sporočili, da so njeni napadalci aretirani, je začutila določeno mero olajšanja. Bila je hvaležna za vestnost tožilcev na sojenju leto dni pozneje in cenila je dejstvo, da ji je sodnik dovolil, da je med svojo izjavo neposredno nagovorila Jaroda, ki jo je napadel kar dvakrat. "Zapravil si vse premoženje, za katerega sem tako zelo garala," je rekla. "Zlomljena sem, nimam več solz, a še vedno imam svojega Boga."

Tako na sojenju kot tudi zdaj pripoveduje o tem, da "si od napadov ni nikoli opomogla", in več kot očitno je, da ne govori o finančni odškodnini, čeprav je tudi ta neizogiben del njene bolečine. Obsojeni člani tolpe ji skupaj dolgujejo na milijone dolarjev sodno odrejene odškodnine. Julia dvomi, da bo iz naslova zaseženih plač ali tega, kar bo vlada zaslužila s prodajo Jarodovega zaplenjenega BMW-ja, v resnici iztržila toliko.

Prizadel jo je tudi izid dveh ločenih tožb, ki ju je vložila pred tem. V prvi, ki jo je vložila proti neznani osebi, saj identiteta njenih napadalcev še ni bila znana, je želela tretje osebe prisiliti, da predložijo dokumentacijo, potrebno za ugotovitev njihove morebitne odgovornosti v zvezi z mrežo prevar. Drugo je po vdoru v njen dom vložila proti podružnicam podjetja T-Mobile, in sicer zaradi njihove domnevne vloge pri zamenjavah njene SIM-kartice, medtem ko je zahtevke proti operaterju uveljavljala v zasebni arbitraži. Julia pravi, da je BlockFi (borza, na kateri je imela svoj kriptoračun in v katero so prav tako vdrli) zanikala kakršnokoli odgovornost, nato pa je bankrotirala. Ko so na borzi Gemini izvedeli za Julijin prvi digitalni incident, so ji ponudili le osnovne zaščite funkcije računa, kot je začasna zamrznitev dvigov ali prilagoditev postopka prijave na njeni napravi. In pozneje, po fizičnem napadu, je odvetnik Julio na koncu prepričal, da je od družbe T-Mobile sprejela skromno poravnavo, ki je bila v primerjavi z njeno dejansko izgubo zgolj kaplja v morje. (Predstavniki družb T-Mobile US in Gemini zadeve niso želeli komentirati.)

Zločin jo je oropal tudi zaupanja v soljudi. Že skoraj samo zaradi dejstva, da velja za lastnico kriptovalut, mora biti Julia po lastnih besedah "zelo previdna" pri odločanju, koga bo spustila v svoje življenje, ista usoda pa je očitno doletela tudi druge žrtve. Sorodnik Carolyn in Walterja pravi, da je zaradi njune preizkušnje celotna družina "zelo nezaupljiva". Gasilec iz New Yorka je na sodišču povedal, da njegovo ženo zdaj tesnoba popade vsakič, ko zazvoni zvonec na vratih. Ko se je v naši prisotnosti odzval na klic, je klicatelju odsekano zatrdil, da nima nikakršne kriptovalute, in odložil slušalko.

Hekerji in socialni inženirji, ki vzbujajo tovrstne strahove, so nerešljiva težava. Nasilneži so se za odkrivanje tarč in pranje kriptovalut namreč domnevno zanašali na evropske tehnološko podkovane pajdaše, Aabisa, Neba in Galaxyja. Te domnevne digitalne tatove je veliko težje izslediti kot njihove kolege iz mesa in krvi, ki na kraju zločina puščajo drobce dokazov: vzrok je predvsem v tem, da so pogosto skriti za internetnimi psevdonimi in VPN-ji, ki zakrivajo njihovo lokacijo v tujini. Iz javno dostopne obtožnice izhaja, da ZDA zahteva izročitev dveh domnevnih evropskih sodelavcev iz tehnične ekipe, Samirja Ahmeda in Syeda Alija Aabisa Jafferija iz Združenega kraljestva. Obtožbe proti tretji osebi, Roopeju Kristianu Karjalainenu iz Finske, se preiskujejo na lokalni ravni, navaja londonska sodna dokumentacija. (S Karjalainenom nismo mogli navezati stika, da bi komentiral zadevo.)

16. decembra je britanski sodnik odločil, da je zahteva ZDA za izročitev pravno veljavna, in primer predal notranjemu ministru, ki naj bi podal dokončno odločitev. V obsežnem dokumentu je omenjena britanska policijska preiskava pod nazivom Operacija Stellara, ki se ukvarja z "mednarodnim kriminalnim sindikatom, ki deluje na relaciji Združenega kraljestva, ZDA in Finske". V dokumentu sta Ahmed (identificiran kot Galaxy) in Jafferi (Aabis) navedena kot 25-letna nekdanja študenta na univerzi. Ahmedu, ki je v sodni izjavi povedal, da je predhodno delal v supermarketu Tesco in je nekoč poskušal napisati disertacijo o preprečevanju goljufij z zamenjavo SIM-kartic, so po aretaciji zasegli telefon, ki naj bi vseboval preglednice s podatki o možnih tarčah vlomov v ameriške domove. Ko so oblasti izvedle preiskavo Jafferijevega doma, so ga morali fizično zaustaviti, ko je poskušal zapreti svoj prenosnik, preden je policistom napravo uspelo zaseči v "odprtem in odklenjenem stanju". (Ahmedov pravni zastopnik se na prošnjo za komentar ni odzval. Jafferijev odvetnik pravi, da zanika obtožbe v ZDA in da iz odločitve o izročitvi, na katero namerava vložiti pritožbo, ne more nihče sklepati o njegovi krivdi ali nedolžnosti. "Gospod Jafferi še ni stopil pred sodnika; dokler sodišče ne odloči drugače, je nedolžen," pravi odvetnik.)

Medtem ko ti postopki tečejo, je Remy dokazal, da je neumnosti mogoče početi tudi za rešetkami. V nedavni sodni dokumentaciji beremo, da je priznal krivdo za maščevanje priči, ki je imela na sebi lisice – šlo je za enega njegovih nekdanjih sostorilcev v kriptokriminalu, ki je pričal v zameno za znižano kazen –, ko sta se po naključju srečala v priporu. Brez dostopa do svojega računa na omrežju X se je Remy lahko o incidentu očitno pohvalil le na posnetih telefonskih klicih, ko je govoril z mamo in dekletom. "Premlatil sem ga," je rekel in se zasmejal. "Stari, ta piz... je izdajalec." (Remy se je pozneje pritožil na to obsodbo, ki je datum njegovega izpusta premaknila v njegovo pozno starost.)

V številnih drugih napadih, povezanih s kriptovalutami, so se v vlogi žrtve znašli vodilni uslužbenci in vplivneži iz kriptoindustrije, pa vendar so v ta grozljivi trend vedno znova vpleteni tudi vsakdanji in nič hudega sluteči smrtniki. Na primer: 19. septembra sta v predmestju Granta v Minnesoti oborožena napadalca napadla moškega, ki je ravno odnašal smeti. Na silo sta ga odvedla v hišo, zvezala njegovo ženo in sina ter zahtevala, da se prijavi v svoje kriptoračune. Med ugrabitvijo, ki je trajala devet ur in med katero se je moral oče odpeljati do družinske koče, kjer je skril svojo strojno denarnico, sta se napadalca po telefonih pogosto pogovarjala z »neznano tretjo osebo«, ki jima je posredovala informacije o računih in prenosih. (Brata iz Teksasa sta bila zaradi obtožb, povezanih z ugrabitvijo in ropom, kmalu aretirana.)

Število potencialnih žrtev, ki jih je Jarod tako rad imenoval »dejanski vlagatelji«, le še narašča: nedavna anketa raziskovalnega podjetja Gallup, v kateri so sodelovali odrasli Američani z deset tisoč ali več dolarji v delnicah, obveznicah in vzajemnih skladih, je pokazala, da se je delež bitcoinov ali drugih kriptovalut v njihovem portfelju v zadnjih štirih letih skoraj potrojil in zdaj znaša 17 odstotkov.

Philip Martin, glavni direktor za varnost v družbi Coinbase, pripomni, da je do fizičnih ropov prihajalo že pred kriptovalutami. "Vse odkar imajo ljudje v lasti dragocenosti – denar, nakit, dostop do računov – jim kriminalci to poskušajo vzeti in vsaka nova vrsta sredstva prinese novo različico istih starih taktik," pravi Martin. "Največ dela imamo na področju izobraževanja in ozaveščenosti: ljudem moramo pomagati, da bodo razumeli, kako zmanjšati tveganje, okrepiti osebno varnost in ugotoviti, kdaj nekaj ni v redu. Hkrati pa so odgovorne platforme v primeru kaznivih dejanj dolžne opraviti svoje delo."

Presenetljivo je, da Julia ostaja privrženka kriptosveta. Po njenem mnenju bo to "prihodnost gospodarstva", sama pa še vedno trdno verjame v tehnologijo veriženja blokov ter možnosti demokratizacije, ki jo prinaša. A Julia ve, da ta odločitev s sabo prinaša tudi velika osebna tveganja, vse od vdora v njen dom pred tremi leti se trudi zaščititi sebe in Glenna pa tudi njuno ljubljeno papagajko Kiwi. Spomni se, kako je takoj po grozljivem napadu odhitela do potovalne kletke, v kateri Kiwi spi na njuni postelji, pokrita z odejo. "Ven je prišla popolnoma prestrašena – uboga revica je bila vsa iz sebe," pravi Julia. "Vedela je, da se dogaja nekaj groznega. Kričala sva. Vedela je. Zelo je pametna."

In ko je Julia potolažila ptico, jo je vrnila v zaščitno kletko.