V galaksiji daleč, daleč stran ... smo našli življenje?

V zadnjih nekaj letih so astronomi dognali, da je naša galaksija polna planetov, ki se ne morejo primerjati s prav ničimer v našem sončnem sistemu. Eden takih eksotičnih svetov, K2-18b, se je v medijih pred kratkim znašel zaradi nečesa, kar bi bili po trditvah nekaterih znanstvenikov morda lahko znaki življenja. Drugi pa pravijo, da je za tovrstne trditve še prezgodaj. 

K2-18b ima po ugotovitvah dveh skupin raziskovalcev več kot osemkrat večjo maso od Zemljine, vsakih 33 dni obkroži rdečo pritlikavo zvezdo in je morda prekrit z ogromnim oceanom in zavit v atmosfero, skupaj z vodno paro in deževnimi oblaki. 

Raziskovalci zdaj pravijo, da so odkrili sledi dveh spojin, zaradi katerih bi lahko K2-18b dišal po morju. Dimetil sulfid (DMS) in dimetil disulfid (DMDS) na Zemlji nastajata kot produkt fitoplanktona in drugih morskih mikroorganizmov. Ti dokazi (zaenkrat) niso dovolj podkrepljeni, da bi lahko na njihovi podlagi razglasili nezemeljsko življenje, z obsežnejšimi opazovanji pa bi se to morda lahko uresničilo. 

Presenetljivo dejstvo, s katerim se dejansko strinjajo vsi znanstveniki, je, da je, zahvaljujoč majhnim spremembam v svetlobi, ki nas doseže, mogoče opazovati, kaj je v atmosferi planetov, ki krožijo okoli zvezd na trilijone kilometrov stran. Predhodna opazovanja planeta K2-18b s Hubblovim vesoljskim teleskopom so v njegovi atmosferi zaznala prisotnost ogljikovega dioksida, metana in vodne pare. Novejše ugotovitve, objavljene v publikaciji Astrophysical Journal Letters, so bile izpeljane z uporabo vesoljskega teleskopa James Webb in so postregle z dodatnimi dokazi o žveplovih spojinah, ki dišijo po morju. 

Glede na maso in velikost se planet uvršča nekje med Zemljo in Neptunom, zaradi česar se imenuje tudi sub-Neptun, v našem sončnem sistemu pa planeta podobne velikosti nimamo. Rdeča pritlikavka, okoli katere kroži, je veliko temnejša od našega Sonca, vendar mu je bližje in je zato dovolj topla, da voda na planetu še vedno ostaja tekoča. Modeli kažejo, da bi bil K2-18b lahko prekrit z oceanom, ki je globok več kot 960 kilometrov – več kot stokrat globlji od naših oceanov. A znanstveniki pravijo, da vendarle ne morejo izključiti možnosti, da na K2-18b prevladuje razbeljena peklenska pokrajina ali da je to v resnici plinast planet brez površine. 

Možnost odkritja spojin DMS in DMDS pa buri duhove, saj spojini predstavljata biološki podpis – kemikalijo, torej, ki verjetno ne bi nastala brez prisotnosti življenja. Morebitnim nezemeljskim astronomom bi podoben namig o življenju na Zemlji bilo obilje kisika, saj se je ta v naši atmosferi nakopičil šele po evoluciji fotosinteze. 

Leta 1999 je Sarah Seager, astrofizičarka na MIT, predlagala način iskanja življenja s pomočjo iskanja tovrstnih spojin z biološkim podpisom v atmosferah planetov okoli drugih zvezd – čeprav nam je večina teh planetov nevidna tudi z najmočnejšim teleskopom in jih je treba posredno zaznati na podlagi sprememb svetlosti ali gibanja zvezd. 

Njena zamisel bi obrodila sadove le, če planet v svoji orbiti potuje med nami in svojo matično zvezdo, kar privede do rednih komaj zaznavnih motenj v svetlobi zvezde, ki so kot nekakšen miniaturni mrk. V takih primerih bi atmosfera planeta vplivala na zvezdno svetlobo, ki se prebija skoznjo, kot svetilka, ki sveti skozi meglo, mi je povedala Seager. Predlagala je, da bi znanstveniki lahko opazovali spremembe v spektru zvezdne svetlobe in tako določili prisotnost posameznih atmosferskih plinov. 

Od takrat so astronomi presenečeni, ko so našli na stotine teh srednje velikih sub-Neptunov. "Nimamo takšnega planeta v našem sončnem sistemu," je dejala, "vendar se zdi, da je najpogostejši planet v naši galaksiji."

In čeprav proučevanje oddaljenih planetov ni primarni namen teleskopa James Webb, je astronomom omogočil nov način vpogleda v sestavo teh planetov in njihovo potencialno primernost za življenje. »Prav razveseljivo je videti, da se teleskop uporablja za proučevanje neizmernega števila atmosfer eksoplanetov ... atmosfer vseh vrst, katerih obstoja nismo niti slutili,« je še dejala Seager. 

Te nove raziskave na planetu K2-18b je vodil eden od njenih študentov, ki zdaj dela na Univerzi v Cambridgeu. Dejala je, da še vedno potrebujejo močnejše dokaze za potrditev prisotnosti dimetil sulfida in dimetil disulfida, nato pa morajo dokazati še, da ti plini ne morejo nastati v nebiološkem procesu. 

Medtem pa drugi dokazi namigujejo, da življenja v vesolju ne manjka. Mikrofosili kažejo, da je življenje na Zemlji vzklilo kmalu po tem, ko se je ta dovolj ohladila, da je na njenem površju nastala trdna skorja, gradnike življenja pa smo odkrili tudi daleč od Zemlje. Nedavna misija agencije NASA, na kateri so zbrali vzorce z asteroida po imenu Bennu, je pokazala, da ti vsebujejo aminokisline, ki sestavljajo beljakovine in nukleotide – iste gradnike, s katerimi se pri ljudeh tvorita RNK in DNK. 

»Nezemeljskega življenja verjetno ne bomo odkrili v sklopu enega preboja, ki bi ga pripisali eni sami skupini,« je dejal astrofizik Adam Frank z Univerze v Rochestru. Frank odkrivanje življenja primerja z odkritjem dejstva, da se vesolje širi. Ta zamisel si je znanstveno soglasje prislužila šele z več neodvisnimi dokazi v 20. stoletju. 

Dejal je, da je v oddaljenih svetovih mogoče zaznati ne le biološke, temveč tudi "tehnološke podpise", ti pa vključujejo pline, katerih nastanek lahko pripišemo skoraj izključno nezemeljski tehnologiji. Mednje bi lahko spadali klorofluoroogljikovodiki, ki so se v naši atmosferi začeli nabirati po tem, ko smo jih ustvarili in začeli uporabljati kot hladilna sredstva, pogonska sredstva za aerosolna razpršila in še na druge načine. 

Za dognanje, na katerih planetih je prisotno življenje, bo morda potreben vesoljski teleskop, močnejši od Jamesa Webba. Nasa zato načrtuje lansiranje namenskega instrumenta, imenovanega Observatorij naseljivih eksoplanetov (Habitable Worlds Observatory). Glede na zmanjšanje proračuna agencije prihodnost tega projekta ostaja uganka, bi pa bi bilo škoda, če bi iskanje prekinili prav zdaj, ko smo tako blizu uspeha in je vesolje ustvarilo toliko čudnih in čudovitih planetov. 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar