Tam, kjer ne poznajo lobiranja, cveti korupcija. Kako je v regiji Adria?

Državljani naše širše regije se negativno odzivajo na sam pojem lobiranja. Ta beseda tujega izvora najprej spomni na korupcijo, na nezakonito pridobivanje osebne koristi. A bistvo lobiranja je ravno nasprotno.

O lobiranju v regiji Adria je bilo doslej napisanih veliko poročil nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s problematiko transparentnosti, vključno z dobrimi poslovnimi praksami. Glavna ugotovitev je, da se državljani naše širše regije negativno odzivajo na sam pojem lobiranja. Ta beseda tujega izvora najprej spomni na korupcijo, na nezakonito pridobivanje osebne koristi. A bistvo lobiranja je ravno nasprotno – lobiranje naj bi odprto razkrivalo vse poskuse vplivanja, s čimer bi se izognili dvomljivim ustnim dogovorom med nosilci politične moči in lastniki kapitala. Povedano drugače: tam, kjer je lobiranje, ni korupcije, tam, kjer lobiranja ne poznajo, pa korupcija cveti. Beseda lobiranje izhaja iz angleškega poimenovanja za preddverje oziroma atrij britanskega parlamenta – tam so se zbirali ljudje različnih interesnih skupin in razpravljali s člani tega zakonodajnega telesa o vprašanjih določene zakonodaje, ki je neposredno vplivala na njihovo poslovanje.

Lobiranje poznamo, odkar poznamo demokratično izvoljeno vlado, ki v parlamentu sprejema zavezujoče zakone, katerih vsebina odraža nabor in kompromis različnih družbenih interesov. Sodobne države sprejemajo posebne zakone za področje lobiranja ter vodijo register ljudi in podjetij, ki se ukvarjajo s tem poslom, da bi povečale transparentnost te dejavnosti. Lobist je lahko posameznik, lahko je del podjetja, lobiste lahko najamejo države, verske organizacije, sindikati in seveda gospodarske družbe.

Kaj ni lobiranje

Predstavljajmo si primer, da želi velika naftna korporacija raziskovati vrtine v Jadranu blizu dalmatinske obale. V državi veljajo številni zakoni s področja varstva okolja, coniranja zemljišč in obalnih območij za različne namene, ki v tem primeru prepovedujejo vrsto želenega raziskovanja naftne korporacije. Upravni odbor napoti nekaj svojih pogajalcev z denarjem, da bi se približali vodstvu vladajoče stranke v državi ter da bi njeni poslanci spremenili zakone in omogočili naftni korporaciji izvajanje raziskav. V tem primeru ne gre za lobiranje, ampak za korupcijo in trgovanje z vplivom.

Kaj je lobiranje

Denimo, da mora Srbija uskladiti standarde proizvodnje mleka s tistimi v Evropski uniji za neoviran izvoz mlečnih izdelkov v skladu s prostotrgovinskim sporazumom. Raven aflatoksina morajo znižati z 0,25 na 0,05 odstotka mikrogramov na liter. Različna združenja proizvajalcev mleka lahko najamejo lobistična podjetja, da v njihovem imenu posredujejo pri srbskih poslancih za odložitev ali omilitev odločitve, saj bi sicer mlečno industrijo v Srbiji prizadeli previsoki proizvodni stroški in bi s tem postala nekonkurenčna. Ni skrivnih sestankov, ni podkupovanja oblastnikov, so samo podjetja, ki vladi predstavijo svoje interese in ji posredujejo svoje strahove.

Država jim lahko ustreže (ali pa tudi ne) in sprejme njihove argumente, njeni predstavniki tehtajo koristi in škodo morebitnega sprejetja zakonskih ukrepov. Dragocen podatek v tej enačbi pa je dejstvo, da so jim podjetja predstavila svoje interese. To je lobiranje. In ne samo da je zakonito, ampak je tudi zaželeno, da se pri sprejemanju vsake zakonske rešitve upoštevajo interesi različnih interesnih skupin.

Kako je lobiranje urejeno v državah regije

Samoumevno je, da so največji lobistični centri tudi centri politične moči, med njimi sta Washington, kjer je ameriški kongres, in Bruselj, kjer je sedež EU. V Washingtonu naj bi bilo v več kot 300 podjetjih zaposlenih okoli 12 tisoč lobistov. V administrativnem središču Evrope, Bruslju, deluje približno 25 tisoč lobistov, katerih skupni proračun presega tri milijarde evrov (in to so, mimogrede, konservativne ocene).

Lobiranje je pomemben posel, ki pripomore k zaščiti poslovnih interesov podjetij. Srbija je področje lobiranja zakonsko uredila leta 2019, registriranih lobistov pa je le nekaj deset. Hrvaška bo zakon o lobiranju dobila šele letos ali morda v začetku prihodnjega leta. Čeprav register uradno še ni uveden, ima tamkajšnje združenje lobistov 64 članov. Slovenija je po dobri pravni praksi pred vsemi v regiji Adria, saj področje lobiranja ureja leta 2010 sprejeti zakon o integriteti in preprečevanju korupcije. V državi je zakonito prijavljenih približno pet tisoč lobističnih stikov na leto. Vidimo, da je Slovenija pri navedeni aktivnosti bolje zastopana kot sosede oziroma bolj skrbno evidentira lobistične aktivnosti (kar kaže na večjo administrativno učinkovitost).

Zelo pomembno je razumeti, da vsak lobistični stik, ki je pravilno prijavljen in registriran, lahko pomeni primer korupcije manj. Vse, kar se počne javno, ni škodljivo niti za družbo niti za državo, vsako tajno srečanje pa se na koncu lahko konča tudi s podkupovanjem.

Poznamo cel nabor primerov korupcije, pri katerih so mediji pisali o korupciji v neprimernem kontekstu. Na Hrvaškem so to med drugim afera svetovalec (ki je prišla celo na naslovnico New York Timesa), Raiffeisen banka (RBA), ki je prek PR-agencije izvajala pritisk na ustavno sodišče, afere vetrne elektrarne in primer JANAF. V Sloveniji je bil primer poskusa preprečitve stečaja Aha Mure. V Srbiji je zagotovo najbolj znan primer Rio Tinto, saj je poskus izkoriščanja litija v zahodnem delu države sprožil plaz protestov in razprav o morebitnih zakulisnih poslih med podjetjem in vlado v Beogradu. Nekateri drugi primeri iz preteklosti, povezani z lobiranjem v Srbiji, so denimo sprejetje zakona o trošarinah, lex specialis za posojila v švicarskih frankih, zakon o notarstvu, ki je urejal izdajanje licenc notarjem (kar je donosna panoga prava). Opazimo lahko, da se v negativnem kontekstu tako tuje korporacije kot domača poslovna združenja pojavljajo kot neuradni lobisti, ki uveljavljajo lastne interese.

Zaradi teh in podobnih primerov je lobiranje v regiji Adria na slabem glasu. Povečati je treba transparentnost gospodarskih subjektov in predvsem predstavnikov oblasti, ker se njihove odločitve poskušajo tudi kupiti. Več dobrih zakonov, več državljanske zavesti o nadzoru nad političnim razredom, več zavedanja med politiki, da jih trgovanje z vplivom lahko stane ne le kariero, ampak tudi svobodo – le tako bo lobiranje javno, pošteno in koristno. Podjetja in druga združenja državljanov lahko navežejo stik z javnimi uslužbenci prek strokovnjakov, ki vedo, kako jih doseči in predstaviti njihove legitimne interese. Te pravice ni mogoče omejiti. Lobiranje ne more biti na sramotilnem stebru, mora pa na njem biti korupcija. Gre za dve ločeni dejavnosti in pri korupciji največjo odgovornost vedno nosi politični razred, ne pa gospodarstvo in državljani.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar