Lobist Mihael Cigler: 'Vsak dan v Sloveniji lobira 25 tisoč oseb'

Tako je v intervjuju zatrdil prvi med lobisti pri nas Mihael Cigler, predsednik Združenja za zakonito lobiranje Slovenije. "Vsi morajo biti vpisani v registru lobistov, tam se morajo vpisovati tudi pravne osebe, ne samo fizične. Navesti bi morali, na kakšen način lobirajo," je prepričan Cigler, ki je tudi lastnik in direktor mednarodnega lobističnega podjetja MC Public Affairs. Kot pravi, se je po slovenskem unikumu ureditev lobiranja znašla v zakonu za preprečevanje korupcije, zelo kritičen pa je tudi do nedavne korupcijske afere Dars, ki je odnesla prvega moža Valentina Hajdinjaka.

Če začnemo z zadnjo odmevno afero v Sloveniji glede državnega upravljavca cestnega omrežja Dars. Zdi se, da je znova pustila madež na delu lobistov.

V zvezi s to afero lahko rečem, da gre za slovensko sramoto. Ne gre za sramoto za lobistični svet v tem smislu in za vse tiste, ki se združujemo v Združenje za zakonito lobiranje. Napovedali smo namreč boj proti korupciji in tudi sami preganjamo takšno ravnanje.

To je nova potrditev, da mora biti zakonodaja ostrejša. Zdi se, kot da se nekdo [Rok Snežič] dela norca iz vse Slovenije. Da postavlja oglasne panoje ob cesti in na njih napiše, da odpira vrata … Upam, da takšnih praks ne uporablja zgolj zato, da se dela norca, ampak si verjetno dela tudi dobro reklamo, kar je absolutno deviantno. V tujini takšnih primerov ne najdeš, bili bi takoj sankcionirani. Vsi mediji bi planili na to, in ne samo politika, ampak tudi vsi kazenski organi. To se lahko zgodi samo v Sloveniji. 

Tu je treba omeniti način, kako se lahko kdo vpiše v register lobistov. Ne preverja se primernost ali neprimernost za vpis v register. Torej, da bi potencialno preprečili vpis v register nekomu, ki je v osebnem stečaju ali je že imel v preteklosti določena kazniva dejanja.

V slovenskem registru je vpisanih zgolj 86 oseb. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije je bil sprejet leta 2010 in takoj zatem noveliran leta 2011, s čimer je omogočil izjeme. To je vodilo v to, da se praviloma vsi izogibajo vpisu v register. Posledično smo v registru vpisani samo tisti, ki se profesionalno ukvarjamo z lobiranjem, ni pa drugih, kot so nevladne organizacije, korporacije in njihovi direktorji, ki v četrtini primerov tudi sami hodijo do vlade in poskušajo vplivati.

 

Verjetno vsi lobisti ne potrebujete takšne reklame.

Ne, tako kot pri odvetniškem in zdravniškem poklicu gre tudi tu dobra reklama od ust do ust. Tu štejejo tudi naši nejavni stiki. Svojo dejavnost opravljaš prvič z moralno in etično dolžnostjo in po drugi strani tudi za javno korist. Pri sprejemanju novih zakonov pa gre za javno dobro.

Lobiranje ima v zahodnih demokracijah dolgo brado, v Združenih državah in Veliki Britaniji je nastalo že leta 1800. Tam je to čisto normalen poklic, medtem ko se moramo v Sloveniji skozi tranzicijo še marsikaj priučiti. Morda že to, da je popolnoma normalno, da imamo lobiste. Če pogledamo Bruselj, tam je množičnost interesov zbrana na enem mestu in lobira vsaka država. Kot to velja za Bruselj, tako velja za druge evropske države in bi moralo veljati tudi za našo državo.

Katere so največje razlike med mednarodnim in slovenskim okoljem?

Namera zakonodajalca, ko je pisal zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, je bila, da upošteva priporočila Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Pri tem je bilo treba ustvariti distinkcijo glede korupcije. Edina žalostna stvar je, da se je po slovenskem unikumu tudi lobiranje znašlo v tem zakonu. Za lobiranje bi morali imeti poseben zakon, zdaj pa se pogosto pojavlja dvom, kaj je bilo prej: korupcija ali lobiranje.

V tujini so zelo pozorni na področje lobiranja, kar pa Sloveniji izjemno škodi. Letos smo imeli v državnem zboru poseben dogodek, ki so se ga udeležili lobisti iz vsega sveta. Vsi smo bili enotni, da izjem glede lobiranja ne sme biti. Vsi morajo biti vpisani v register, tam se morajo vpisovati tudi pravne osebe, ne samo fizične, prav tako pa bi morali navajati, na kakšen način lobirajo. Za večjo transparentnost je potrebne več birokracije. Pri nas pa se v register vpisujejo samo fizične osebe pa še te bolj redko. Največja težava je na lokalni ravni, kjer imamo na leto samo nekje tri do osem primerov, ko je lobiranje pri županu zabeleženo.

Ob tem imamo pri nas nacionalni šport, da se izogibamo najavi vsebine nejavnega lobističnega stika. To velja tudi za nevladne organizacije in razne inštitute. Glede tega moram biti kritičen, saj na družbenih omrežjih delijo vsebine, iz katerih je razvidno, da so se srečali s kakšnim ministrom, tega pa ne objavijo v registru.

Namesto da bi se zakonodaja spoštovala in bi se prijavljalo čim več tovrstnih stikov, se samo išče pot, na kakšen način se izogniti vpisu v register. Kar je slabo in to smo ugotovili pri nas v združenju, pri OECD in Evropski komisiji. Zato je treba dopolniti zakon, kar priznava tudi Komisija za preprečevanje korupcije. Kot združenje smo naslovili pismo na ministrstvo za pravosodje, da želimo čimprejšnji sestanek, saj je zadeva alarmantna.

Bi pomagalo izobraževanje?

Kot združenje se trudimo izobraževati lobiste. Ni dovolj, da se o teh zadevah izobražujejo samo ministrski in vladni organi, parlament, državni svet, medtem ko tisti, ki to počnejo, praktično ne vedo veliko. Nujno je tudi, da se izobražujejo lokalne skupnosti. Tudi zaradi izobraževanja se želimo uzakoniti kot zbornica, ki bi potem lahko vodila takšna izobraževanja. Samo z visokimi etičnimi pravili in moralnimi standardi ne bo korupcije in bo delo lobistov transparentno, tako kot imajo to urejeno odvetniki.

Bi pomagale licence, kot jih poznamo pri drugih poklicih?

Seveda. Mi se borimo tudi za to, da bi imeli licenco, da bi jo dobili na podlagi certifikata, tega pa na podlagi izobraževanja. Kot lobist moraš biti vešč poznavanja zakonov, ne nazadnje moraš poznati ustavo. Že kot državljan bi morali vedeti, kako deluje celoten ustroj parlamenta, prav tako poznati visoko politično kulturo vedenja.

Želimo si tudi, da bi imeli stalen dostop v parlamentu in svoj prostor, tako kot ga imajo novinarji oziroma odvetniki na sodiščih. To si lobisti zaslužijo. Tako je tudi v evropskem parlamentu, kjer imajo lobisti svoj prostor in knjižnico.

Zdi se mi, da se pri nas pogosto sliši besedna zveza "ti bom nekaj zrihtal". Ali smo že po naravi lobisti? 

Ja, to pravzaprav ni nič slabega. Torej "ti bom zrihtal" v tem smislu pomoči in solidarnosti. Vprašanje pa je, kaj je zakonito in kaj ni. V Sloveniji imamo to iz nekdanje skupne države, kjer je vsak vsakemu nekaj naredil. Zdaj pa smo v samostojni državi Sloveniji, torej v demokraciji, kjer so te stvari urejene drugače. 

Kako pa je po vaših izkušnjah urejeno lobiranje v drugih državah nekdanje Jugoslavije? 

Spogledovali so se z nami. Slovenija je imela najbolj striktno regulativo, ampak se v praksi sploh ne izvaja. Glede na naše izkušnje so v drugih državah zelo pazljivi in so relativno pozno uvajali to zakonodajo. Na Hrvaškem, denimo, šele zdaj sprejemajo takšen zakon, ki ne bo dovoljeval izjem, torej tako kot imajo to urejeno denimo v Nemčiji.

Ne glede na to pa Hrvati prednjačijo glede lobiranja na mednarodni ravni. Bolje vedo, kako se temu streže, in imajo poleg zunanje tudi mednarodno politiko oziroma gospodarsko diplomacijo. Posamezni hrvaški lobisti se vključujejo zelo visoko v bruseljske strukture in to so vedno zelo uspešno počeli.

Bloomberg Adria

 

Če pogledam južneje v druge države jugovzhodne Evrope, na primer v Srbijo, kjer imajo podoben zakon kot mi. Prosili so nas, da jim pomagamo pri pisanju zakona, povedali pa smo jim tudi slovenske izkušnje. Gre predvsem za to, da je treba pred vpisom pridobiti določene certifikate. Kljub temu se jim je zgodilo enako: zdaj imajo v registru vpisanih 53 oseb, kar je resnično malo glede na to, da vsa Srbija lobira.

Ne glede na to se trudijo. Imajo tudi Društvo za lobiranje, ki je izjemno močno. Kolega Nenad Vuković zelo dobro implementira zahodne prakse in pa transparentnost, sam je tudi odvetnik. Tam je razmerje glede odvetnikov in lobistov nekoliko drugačno. Odvetniška zbornica pri nas, pa tudi v nekaterih drugih državah, ima pravilo glede odvetnikov, da se ne smejo vključevati v lobistične procese, tako da smo popolnoma ločeni. Odvetniki opravljajo vse posle v zvezi s sodišči in pravosodjem, medtem ko se lobisti z vsem, kar je povezano z vplivanjem na zakonodajo in zakonodajne procese.

Lobisti ne vplivamo v okviru sodnih postopkov, to bi bilo kaznivo dejanje, prav tako ne vplivamo na komisije, ki se ukvarjajo z odločitvami glede javnih razpisov. Lobisti tudi pomagamo, da pride do tujih investicij, in pomagamo pri podlagah, da se določena investicija izvede v Sloveniji. 

Kako je videti lobistični posel?

Začne se tako, da združenje, korporacija ali nevladna organizacija izrazi željo glede zakonske ureditve določenega predloga zakona. Morda so v zvezi s tem že obvestili vlado ali poslanske skupine, pa niso bili slišani. Najprej se seznanimo s področjem, nato preverimo, ali imamo podlago za to, ob tem se podpišejo ustrezni dokumenti, kot je nerazkrivanje informacij.

Nato podpišemo pogodbo, ki je zelo transparentna. Na kakšen način se bo delo opravilo. Torej to pomeni, ali bomo pisali člene predloga zakona s skupino strokovnjakov ali bomo vključevali medije in organizirali tiskovne konference oziroma na kakšen način bomo promovirali to, kar je treba urediti. V okviru tega imamo potem tudi lobistični komunikacijski načrt. Vsak lobist mora imeti pooblastilo od svojega naročnika, podpiše pa tudi etična pravila. Zelo težko bi se zgodilo, da bi lobiral za kakršen koli nemoralen interes.

Lobiranje je ključno tudi zato, ker politiki oziroma odločevalci velikokrat niso sami vešči ali pa ne dobivajo točnih in konkretnih informacij glede določenega zakona. Tu smo lobisti tisti, ki nosimo kakovostne argumentirane informacije, podkrepljene s strokovnim delom. Z lobisti sodeluje namreč tudi panel ekspertov.

 

Ali je na nasprotnem bregu vedno država? Lahko pride do navzkrižja interesov?

Eno osnovnih pravil lobiranja je, da tako kot pri odvetništvu ne smeš biti v navzkrižju interesov. Absolutno delaš zgolj za svojo stranko in zaradi tega je dobro, da si politično neodvisen. Moraš si pridobiti ugled, da ti zaupajo tako na izvršilni kot na zakonodajni veji oblasti glede konkretnih informacij.

Slovenska težava v primerjavi s tujino je, da na primer nekatere agencije, predvsem oglaševalske, na neki način pritiskajo na medije prek zakupljenega oglaševalskega prostora. Lobist novinarja ne bo nikoli izsiljeval na način, da mora pisati določeno vsebino. To je slovenska specifika, ki je Evropa ne pozna oziroma jo je že davno rešila. Tam ima vsaka taka kampanja, ki je medijska, transparentno javno objavljen proračun, ki ga imajo za medije in za lobiranje.

Ne nazadnje naj še omenim, da živimo v času velikih geopolitičnih sprememb. Vidimo, da imamo vojno, ki je na evropskih tleh in zdaj še na Bližnjem vzhodu. Ob tem se skuša destabilizirati sama Evropa. Imamo velika podjetja skozi ruske vplive, ki jih ustanavljajo na naših tleh in želijo lobirati oziroma pridobivati informacije. V Evropi se tega sicer zavedajo, treba je javno razkriti vse podatke o lastniku takšnih agencij, kaj želijo početi, v katere dejavnosti se vključujejo in na kakšen način delajo. Tako imajo to urejeno v ZDA, Evropa pa temu sledi.

Lahko poveste, kdo so najbolj vplivni lobisti pri nas?

Težko govorim o posameznikih. Tako kot odvetniki med seboj ne bodo rekli, kdo je najbolj vpliven. Imamo različne zelo dobre posameznike, ki so v posameznih segmentih zelo uspešni. Prihodnje leto bomo začeli kampanjo ocenjevanja, kdo je lobist leta, pri čemer se ocenjuje sama transparentnost. Sam sem bil leta 2017 v Evropi izbran za najbolj transparentnega lobista leta, kar mi veliko pomeni. 

Ko govorite o transparentnosti, lahko pojasnite, kaj to pomeni?

Enkrat na leto prijavimo vse stike in pripravimo poročilo za KPK, v katerem opredelimo vse nejavne stike in tudi, za kakšna finančna sredstva gre. To je en del, transparentno pa je tudi, da ko grem do določenih vladnih organov, že vnaprej povem, da sem lobist, se predstavim in pokažem izkaznico, kar so dolžni preveriti v registru. To ne velja samo za Slovenijo, tako je tudi v Luksemburgu, v Bruslju, pa tudi onkraj Atlantika v Washingtonu, kjer je ta dejavnost najbolj regulirana.

Lobisti začnejo prihajati iz vsega sveta in morajo upoštevati tudi domačo zakonodajo. Še celo več, imamo nestalni sedež v Varnostnem svetu, kar odpira novo prostranstvo lobiranja. Naša vlada se tega zdaj že zaveda, tu bi izpostavil ministrstvo za zunanje zadeve Tanjo Fajon, ki deluje izjemno transparentno. V tem okviru potrebujemo izobraževanja in več lobistov, predvsem jih mora biti več vpisanih tudi v evropski register. 

Kakšna pa je izobrazba lobistov? Kdo vse je lahko lobist?

Glede tega ni nekih omejitev, pomembno je, da je priučen predvsem zakonodajnih postopkov. V nekaterih državah so se zelo omejili glede izobrazbe, denimo v Severni Makedoniji, a so kasneje takšne pogoje odstranili.

To je še vedno poklic, ki je tradicionalen, a gre tudi za poklic prihodnosti. Dva največja lobistična centra na svetu sta Bruselj in Washington. Pomembnosti vplivanja pa se vse bolj zavedajo tudi največja podjetja. V ZDA imajo tako izvršnega direktorja (CEO), finančnega direktorja (CFO), tudi tehničnega direktorja (CTO), na novo pa tudi direktorja za politične zadeve (CPO). Torej se celoten oddelek ukvarja z lobiranjem in se zavedajo vpliva na zakonsko regulativo, čeprav si verjetno ne rečejo lobisti. V Sloveniji smo namerno poudarili, da gre za zakonito lobiranje, ker je pri nas toliko nezakonitih vplivov in izigravanje registra.

Ali ima ohlajanje gospodarstva in grožnja recesije kakšen vpliv na lobistični posel? Omenili ste, da lobisti v državo pripeljejo tudi tuje naložbe.

Vse je vedno povezano. Na nas sicer najbolj vplivata nelojalna konkurenca in korupcija. Kar se tiče tujih naložb, je vprašanje na mestu. Tuji investitorji spremljajo, na kakšen način je postavljena slovenska zakonodaja in kako smo fleksibilni do določenih investicij. Zakonodaja mora biti urejena na način, da loči tiste, ki prihajajo v slovenski prostor s špekulativnim motivom. To pomeni, da bi se določeno podjetje kupilo in nato preprodalo, pri čemer bi slovenski zaposleni izgubili delo. Lobisti takšnih primerov ne bi podpirali, iščemo tiste tuje naložbe, ki Sloveniji pomagajo. To pomeni, da ohranjajo ali ustvarjajo delovna mesta, pripeljejo kakšne napredne tehnologije in da ne prihaja do bega možganov.

To se mi zdi tisto, da je dodana vrednost lobista. Tako smo ambasadorji, promotorji Slovenije. Kdor je dober lobist, ima zelo širok pogled na svet, dobro pozna politični sistem, zelo pomembna je tudi čustvena inteligenca in visoka politična kultura. Znati mora sklepati zavezništva in ne sme biti konfliktna oseba.

 

Če pogledamo v prihodnost ‒ katera je največja grožnja za lobistični posel?

Ko smo se pred kratkim lobisti dobili v Amsterdamu, je bila ena glavnih tem, kaj umetna inteligenca pomeni za naš poklic. Slišali smo zelo različna mnenja, vsi pa smo se strinjali, da umetna inteligenca lahko pomaga pri pisanju dopisa, dejstva pa je nato treba pregledati. Enako velja verjetno tudi za novinarje. Gre za orodje prihodnosti, a človeškega razuma in uma še ne more nadomestiti. 

Sam precej večji izziv vidim v digitalizaciji. Vse stvari se premikajo na zaslone, vsi smo bolj ali manj navajeni sedeti za računalnikom, tam je vse lažje dostopno. Kljub temu je izziv osebni stik, saj če hoče lobist združiti neko skupino ljudi, se mora z njimi pogovoriti v živo, osebno iti do poslanca, na primer. Ne glede na izzive digitalizacije, ki je v številnih pogledih pozitivna, pa bodo morali osebni stiki ostati.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar