Doba revolucij generacije Z

Mineva desetletje in pol, odkar se je takrat mladi prodajalec sadja Mohamed Bouazizi zaradi zaplembe blaga in nenehnega poniževanja oblasti v tunizijski prestolnici zažgal. Njegovo dejanje obupa, umirajoči klic na pomoč, pa je nenamerno sprožilo prvo domino enega največjih protestniških gibanj tega tisočletja, ki je vodila do neslavnih padcev nekaterih na prvi pogled utrjenih bližnjevzhodnih avtokratskih režimov. A tako imenovana arabska pomlad, ki je na ulice arabskih mest pred 15 leti pognala ogromne množice nezadovoljnih ljudi, je ugasnila tako hitro, kakor se je vnela. Sprememba režima je bila dosežena le v nekaj državah in je vodila bodisi v državljansko vojno bodisi v status quo ante bellum. Sanje o demokratični, gospodarsko vključujoči regiji brez korupcije so počasi zbledele, avtokrati, ki so se bodisi obdržali na oblasti bodisi zamenjali svoje predhodnike, pa so se naučili, kako v prihodnosti krmariti čez razburkano morje razjarjenih protestnikov. Iskra revolucije je tako ugasnila.

Pa vendar je v tem času odraščal tudi doslej še neznani segment prebivalstva. Ne le v tej regiji, temveč po vsem svetu. Njegove pritožbe in zahteve so ostale neodgovorjene, prihodnost mu je bila odvzeta, obremenjena z žalostno realnostjo doma. Pod površino je počasi vrelo, dokler se ni vžgala prva iskra. Prvi (uspešni) upori so se letos začeli na nepričakovanem mestu. V Nepalu, na strehi sveta, ki leži med dvema regionalnima velesilama, Indijo in Kitajsko, so mladi začeli protestirati proti nečemu tako banalnemu, kot je nenadna vladna prepoved družbenih omrežij. Protest je počasi postal nasilen, zahteve pa so presegle prvotne sprožilce. Mladi Nepalci, ki pripadajo tako imenovani generaciji Z, rojeni med letoma 1997 in 2012, so želeli konec korupcije v državi, kjer so družine komunističnih, maoističnih in socialdemokratskih voditeljev razkazovale svoje bogastvo, medtem ko je revščina vztrajala med večino prebivalstva.

Nepalska vlada je po zgolj petih dneh protestov propadla, kar so mladi protestniki dosegli z izjemno organiziranostjo prek družbenih omrežij. Te so uporabili tudi za izvolitev nove premierke, saj so jo izvolili kar prek družbenega omrežja Discord. V protestih je umrlo okoli 70 ljudi. Nepalske vstaje so imele zelo značilen pridih generacije Z: ključni simbol protestov v Nepalu je bila manga zastava, na kateri je bila upodobljena lobanja s križanimi kostmi in rumeno kapo. Simbol izhaja iz japonske mange One Piece, v kateri poskuša piratski kapitan Monkey D. Luffy osvoboditi zatirane in se bori proti avtokratskim vladam. Uporabljali so tudi slogane z žargonom genereacije Z, kot je: "Korupcija je sumljiva, nehajte dušiti demokracijo." ("Corruption is sus stop ghosting democracy.")

A mladi se niso ustavili pri tem. Nemiri in uspehi v Nepalu, ki so presenetili celo protestnike same, so se hitro razširili po vsem svetu. Naslednja domina je bil madagaskarski predsednik Andry Rajoelina. Protesti v tej otoški državi so se začeli konec septembra, do sredine oktobra pa jim je uspelo strmoglaviti voditelja, ki so ga evakuirali s pomočjo Francije. Vzorec je nadvse podoben. Protesti so se vneli zaradi precej lokaliziranih zahtev – na Madagaskarju zaradi kroničnega pomanjkanja vode in elektrike –, vendar so kmalu prerasli v manifestacijo splošnega nezadovoljstva z elitami, korupcijo in pomanjkanjem priložnosti. Na začetku protestov se je na spletu hitro oblikovala skupina brez vodje z računi na Facebooku in Instagramu. Koordinirali so se na platformi Discord in v aplikaciji za sporočanje Signal.

Madagaskarski aktivisti so navdih črpali iz drugih gibanj generacije Z proti korupciji, vključno z Indonezijo in Filipini, a največji vpliv so imeli protestniki v Nepalu. Na platformi Discord so se namreč pridružili nepalski generaciji Z, da bi dobili nasvete za proteste, zanje pa so kot njihovi nepalski kolegi prevzeli zastavo z lobanjo in križanimi kostmi iz serije One Piece, ki je bila prvič razobešena avgusta v Indoneziji, septembra pa tudi na Filipinih. Po odstavitvi vlade predsednika Rajoeline so to zastavo izobesili celo nad predsedniško palačo.

Septembra je trendu sledila še ena afriška država. Na ulice Maroka se je takrat podalo na tisoče mladih Maročanov s precej preprostima (in lokaliziranima) zahtevama: boljšo zdravstveno oskrbo in izobraževanje. Gibanje je imelo tudi lokalni povod, saj se je začelo po smrti osmih žensk med porodom v javni bolnišnici, v bližini katere poteka obsežna obnova stadiona Adrar v okviru priprav na svetovno prvenstvo v nogometu 2030. Maročane je razburila predvsem diskrepanca med prenizkimi izdatki za osnovni javni servis in razsipnim zapravljanjem za prestižne projekte, k nezadovoljstvu je prispevala tudi 60-odstotna brezposelnost mladih v državi. Maroški protestniki so se prav tako uspešno organizirali prek platforme Discord, ki je doslej postala simbol protestov generacije Z. Protesti v manjših oblikah še vedno potekajo, a ponovitev uspehov iz Nepala in Madagaskarja postaja čedalje bolj nedosegljiva, tudi zaradi političnega sistema Maroka, ki je polustavna islamska monarhija, kjer ima zadnjo besedo kralj.

Rijasolo/AFP/Getty Images

 

Protestna gibanja so se pojavila tudi v Indoneziji, na Filipinih, v Keniji in Peruju. V Peruju so se protesti začeli po sprejetju reformnega ukrepa v septembru, ki bo od mladih zahteval vplačevanje v zasebni pokojninski sklad. Protestnikom so se kmalu pridružili vozniki avtobusov in taksisti, ki trdijo, da jih tolpe izsiljujejo za denar in da vlada ne stori dovolj za njihovo zaščito. Obtožbe o korupciji, gospodarski negotovosti in kriminalu so prav tako prispevale k ostremu nasprotovanju vladi in množičnim demonstracijam. Filipinski protestniki so demonstrirali proti korupciji in se na ulice odpravili zaradi domnevne izgube več milijard davkoplačevalskega denarja za projekte pomoči ob poplavah, ki se niso uresničili. Mlade Kenijce je na ulice medtem pognalo nezadovoljstvo z zvišanjem davkov, policijsko brutalnostjo in krizo življenjskih stroškov, pri čemer protesti potekajo že od lani.

"Kar je značilno za trenutni val mobilizacije mladih, je zbliževanje razmer v zelo različnih političnih okoljih," je za Bloomberg dejal Bilal Bassiouni, vodja napovedovanja tveganj pri svetovalnem podjetju Pangea-Risk. "Mladi se soočajo z naraščajočimi življenjskimi stroški in šibkim ustvarjanjem delovnih mest, hkrati pa je politična oblast v rokah starajočih se elit, z malo možnosti za reformo." Sodelavec pri azijsko-pacifiški fundaciji Michael Kugelman je povedal, da so si vlade v preteklosti "prizadevale obvladovati to javno jezo z ignoriranjem, pomirjanjem ali zatiranjem". "Vendar ta pristop ne deluje več."

Globalno gibanje mladih

Čeprav ima vsak od teh protestov lokalizirane zahteve in lokalne povode, se vsi osredotočajo na korupcijo, družbeno-ekonomsko neenakost in slabe rezultate upravljanja držav. Protesti so precej decentralizirani, pri čemer je poudarek na anonimnosti in organiziranju prek zasebnih kanalov, kot je Discord. Protestna gibanja se pojavljajo predvsem v državah, ki mladim ne zagotavljajo dovolj zaposlitvenih možnosti in kjer velik del populacije sestavljajo mladi ljudje. To je še zlasti opazno v Afriki, celini z najmlajšim prebivalstvom na svetu, kjer je povprečna starost le 19 let.

Protestom je skupen tudi edinstveni antielitizem. Mlade v državah v razvoju je razjezilo predvsem očitno razkazovanje bogastva. Ne le predsednikov in belih ovratnikov okoli njih, temveč predvsem otrok ministrov in elite, ki na družbenih omrežjih objavljajo glamurozne fotografije s potovanj, oblečeni v dizajnerske kose, vredne več mesečnih plač v razmeroma revnih državah. Ti otroci so bili na družbenih omrežjih označeni kot #nepokids (otroci nepotizma), v okviru nepalskih protestov pa so frustrirani mladi na platforme nalagali posnetke teh privilegiranih otrok. Med najpogosteje deljenimi objavami je bila fotografija, na kateri naj bi bil sin nepalskega ministra, ki pozira s škatlami z napisi Louis Vuitton in Cartier, razporejenimi na božično drevo v državi, kjer okoli 80 odstotkov prebivalcev pripada hinduizmu.

"Gre predvsem za globalni odsev lokalnih krivic, pri čemer ta gibanja povezuje nekaj ključnih točk. Ena od njih je tehnologija – orodje, ki omogoča lažjo komunikacijo, organizacijo, mobilizacijo in širjenje informacij ter sporočilo tistim, pri katerih je bilo treba vzbuditi občutek krivde in pripadnosti, da nisi sam," je povedal politolog Tomaž Deželan s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. "Gre tudi za zgodbo razorožene in prikrajšane mladine, ki ima občutek, da se nič ne da in da je sistem nastavljen ali zasnovan proti njej, da so pravila prirejena proti njej, kar se izraža v antielitizmu in antiestablišmentskem sentimentu, ki je eno ključnih sporočil vseh teh gibanj."

Luis Tato/AFP/Getty Images

 

To sporočilo se je slišalo tudi drugod po Aziji. Na Filipinih je več kot 30 tisoč mladih na platformi Reddit prispevalo k tako imenovani niti preverjanja življenjskega sloga, na kateri so mladi Filipinci objavljali podrobnosti o bogatih v državi. V sosednji Indoneziji, kjer protesti potekajo že vse leto, so avgusta mladi začeli protestirati zaradi stanovanjskih ugodnosti zakonodajalcev. Vzporedno s protesti so na družbenih omrežjih krožile objave pod ključniki #IndonesiaGelap (Temna Indonezija) in #KaburAjaDulu (Najprej pobegni), ki so mlade pozivali, naj poiščejo priložnosti drugje.

Številne značilnosti protestniških gibanj pripadajo specifični generaciji. Politolog Deželan pravi, da gre pri protestih za "izrazito generacijski način komuniciranja in generacijske simbole". "Ključno je, da se dnevne informacije danes pogosto vzpostavijo že na ravni tega, kako jih širiš – torej kot obliko mobilizacije. Pri tem se uporabljajo predvsem orodja, ki jih država lahko precej hitro podvrže nadzoru. Pogosto ne gre za eno samo idealno orodje, ampak za situacijo, v kateri so določena orodja v tistem trenutku pač na voljo – in ta generacija jih zna uporabiti. Razume, da so bolj centralizirana orodja tista, ki jih države najprej začnejo nadzirati. Zato se premik dogaja v smeri decentraliziranih pristopov, kjer je nadzor države težji. Hkrati pa se informacije še vedno širijo tudi prek vseh glavnih, mainstream družbenih omrežij – tistih, ki v danem trenutku najbolje delujejo," pove.

Sogovornik vidi tudi "generacijsko potrebo po orodjih, ki imajo svoje simbole". "Prav s temi simboli to gibanje postane globalno in mednarodno: uporablja znake, reference in vizualni jezik, ki so tej generaciji znani – predvsem tisti generaciji, ki je na teh platformah in ki tam živi vsakdan. Ob tem pa ne smemo spregledati še ene plasti: velike skupine prebivalstva, ki je iz tega preprosto izključena. Gre za digitalni razkorak – za države in okolja, kjer izobraževalni sistem ne deluje, kjer je infrastruktura slaba in kjer ni dostopa. Ta del družbe v teh komunikacijskih tokovih ne sodeluje, čeprav se tam danes oblikuje velik del javnega prostora," pove politolog Deželan.

V nasprotju z državami globalnega juga evropska in ameriška generacija Z nezadovoljstva pogosto ne izraža na ulici, ampak v okviru obstoječih institucij – predvsem prek volitev, referendumov, kulturnega boja na družbenih omrežjih in podpore bolj skrajnim ali vsaj izrazito antiestablišmentskim strankam. V stabilnih demokracijah je cena fizičnega protesta višja predvsem v smislu legitimnosti, pri čemer se pojavlja pogosto razširjena fraza "zakaj protestiraš, če lahko voliš?", hkrati pa obstaja vtis, da se sistem kljub počasnosti še vedno lahko popravi od znotraj. Zato mladi na Zahodu frustracijo pogosto preusmerjajo v politične izbire, ki pretresajo volilni zemljevid, predvsem v podporo outsiderjem, populistom, zelenim valom ali identitetnim politikam. Volilni vzorci mladih v Evropi postajajo čedalje bolj ekstremni in polarizirajoči, saj med mladimi moškimi narašča podpora skrajni desnici, mlade ženske pa se zatekajo v naročje skrajne levice.

Skanda Gautam/Sopa Images/Lightrocket/Getty Images

 

Na globalnem jugu pa se ista generacijska frustracija razliva neposredno na ulico, ker so institucije bodisi šibke, bodisi zajete z elito, bodisi sploh ne ponujajo realnega kanala za menjavo oblasti. Tam udeležba na volitvah pogosto ne pomeni dejanske izbire, zato je logičen naslednji korak – še zlasti za digitalno samozavestno, številčno in brezposelno mladino – množična mobilizacija proti starajočim se voditeljem. To je bilo vidno predvsem pred desetletjem in pol na bližnjevzhodnih ulicah, ki jih je zajela arabska pomlad. Kot namreč gre pogosto reklo, ni nič nevarnejšega kakor brezposeln mlad moški.

Dan po revoluciji

Protestniki v državah v razvoju, pogosto v državah brez demokratične tradicije ali sistema pluralistične demokracije, kot smo ga navajeni na Zahodu, so bili priča uspehu svojih mladih kolegov še pred novim valom vstaj, ki je izbruhnil to jesen. Leta 2024 je bangladeška mladina, frustrirana zaradi praks zaposlovanja vladajočega establišmenta, strmoglavila dolgoletno predsednico Šejk Hasino, ki se je zatekla v Indijo. Nekaj let pred tem so protesti v južnoazijski otoški državi Šrilanki strmoglavili korumpirano vlado v valu protestov po bankrotu države.

Četudi protestniška gibanja niso del večjega gibanja mladine globalnega juga, so morda na prvi pogled videti tako. To je predvsem zaradi vseprisotnosti spletne mladinske kulture in globalizacije, razširjene prek družbenih platform. Protesti imajo izrazito lokalno noto, vendar si vse države delijo iste probleme: korupcijo, neenakost in gospodarske težave.

Deželan s Fakultete za družbene vede pove, da imajo ti mladi "občutek, da so nosilci prihodnosti in da jim elita to odreka". "Gre za globalni občutek, ki ga zaznavajo posredno v svojem lokalnem okolju. Ko se neka zgodba pokaže kot uspešna, dobi nov potencial. Ta gibanja imajo funkcijo opozarjanja, in če je treba, premika. To niso gibanja, ki morajo ponuditi alternativo, kajti če ponudijo alternativo, bodo izgubila velik del transformativnega potenciala, saj se bodo začela profilirati, izoblikovala bodo lastne vrednote in interese, s čimer bodo izgubila podporo tistih, ki tega ne delijo. To ni njihova funkcija. Oni so svoje naredili. Vzpostavili so funkcijo demokratičnega nadzora, zato gredo lahko domov. Zdaj mora vstopiti nekdo drug," pove politolog.

Vendar kot vedno po tovrstnih vstajniških valih težave nastanejo 'dan po revoluciji'. "Vzemimo Nepal kot najopaznejši primer med bolj avtoritarnimi družbami, kjer namerno ni prave ali pa močne opozicije. Težava nastane v trenutku, ko se tako gibanje sproži: oblast – ali kdorkoli, ki nadzoruje sistem – sploh ne more več prepoznati, kdo je pravzaprav proti njej. Gibanje nastane razpršeno, anonimno, brez jasnega vodstva – in zato ga je tudi zelo težko pogasiti, vsaj veliko težje kot v družbi, kjer je vse pod nadzorom," pojasnjuje Deželan.

Hkrati politolog pove, da je primarna funkcija teh gibanj, da opozorijo. "V tem smislu so recimo "’volitve na Discordu" v Nepalu pravzaprav pokazale nezrelost teh demokratičnih sil – preprosto še niso na stopnji, da bi prevzele institucionalno vlogo, in to sploh ni njihova funkcija. Pri tem zelo jasno vidimo meje takih gibanj: imajo svojo naravno "gibanjsko" logiko – zelo jasno časovnico, zelo jasen prvi cilj. In ta prvi cilj je skoraj vedno zrušiti režim. Ko je to doseženo, pa se začnejo pojavljati vprašanja, ki niso več enotna in jasna. Le redka gibanja znajo po prvem uspehu ohraniti enotnost. To je torej identitetna kriza teh gibanj – hkrati pa tudi priložnost za stare sile, za obstoječi establišment, ki še vedno obvladuje institucije, finance, medije. Ta jih lahko potem precej elegantno umiri brez večjih pretresov."

"Podobno vidimo tudi v Evropi: zlasti mladinska gibanja, mladinske organizacije ali razne neformalne skupine pogosto "padejo na lažno institucionalizacijo". Ustvari se "svet za dnevne krivice", neka komisija, delovna skupina – in reče se jim: Evo, to boste reševali. Dosegli ste svoje. Vsi zadovoljni. V resnici pa se nič bistvenega ne spremeni. Tako dobimo pri mladih ogromno izumetničenih struktur, ki so videti lepo, ki formalno obstajajo, vendar pri njih sploh ni jasno, kakšen je njihov dejanski družbeni učinek," sklene Deželan.

Dinas Rachmatsyah/AFP/Getty Images

 

Prvi znaki razočaranja se že pojavljajo v dveh najuspešnejših državah tega globalnega gibanja. Na Madagaskarju, kjer je predsednik pobegnil in je oblast prevzela vojska, je že videti, da "revolucionarji generacije Z" ne bodo imeli takega vpliva na novo oblast, kot so si ga želeli. Novica, da bo vodenje državnega zbora prevzel nekdanji opozicijski voditelj in dolgoletni politik, je med mladimi povzročila precejšnje razočaranje. Podobno je v Nepalu: mladi aktivisti, ki jih je začasna premierka sprva vabila k posvetovanju takoj po protestih, danes pravijo, da so iz procesa izrinjeni. V obeh državah se nad vsem tem vije še večji strah – da nova oblast, kakršnakoli že bo, številnih zahtev generacije Z preprosto ne bo mogla uresničiti. "Ali je bilo vse zaman?" se je denimo v pogovoru za ameriški časnik New York Times spraševal eden izmed nepalskih protestnikov.

Velik del teh zahtev izhaja iz globokih, strukturnih težav, značilnih za države z zelo mladim prebivalstvom, je v pogovoru za časnik New York Times povedala politologinja in poznavalka regije Abigail Branford z univerze v Oxfordu. "Težave, kot je brezposelnost mladih, bi bile za te države izjemno težko rešljive, tudi če bi se veliko bolj trudile vključiti mlade v redno politiko," pravi. "Gospodarstvo preprosto ne zmore posrkati tolikšnega števila mladih, ki vsako leto vstopajo na trg dela."

Tudi akademske raziskave in politična teorija niso na strani revolucionarjev generacije Z. Več raziskav, ki jih navaja možganski trust Svet za zunanje odnose, kaže, da sodobna protestna gibanja – tista, ki so razpršena, namenoma brez jasnega vodstva in organizirana prek spleta – niso posebej učinkovita pri doseganju trajnih političnih sprememb. Harvardska politologinja Erica Chenoweth je leta 2020 pokazala, da so množični protesti, stavke in demonstracije v zadnjem desetletju manj uspešni kot nenasilna gibanja v preteklosti.  V ta vzorec zelo jasno sodi tudi arabska pomlad: ogromne, z družbenimi omrežji podprte demonstracije so sprva delovale kot zgodovinski prelom, a so bile skoraj povsod zadušene ali izigrane. BBC je deset let po arabski pomladi zapisal, da je bil paradoks gibanja v tem, da "ni imelo pravih voditeljev – to mu je dalo vtis množičnosti in demokratičnosti, hkrati pa ga je ravno to pogubilo". Mladim, ki so bili vidni na ulicah, se preprosto ni uspelo preoblikovati v učinkovito politično silo. Današnja gibanja pa je oblastem tudi lažje razbiti kot nekoč. Države uporabljajo ista družbena omrežja, da širijo dezinformacije, sejejo dvom med protestniki in jih obračajo drugega proti drugemu.

Čeprav je še prezgodaj, da bi lahko napovedali, kakšne posledice bodo imela ta protestniška gibanja "zafrustrirane" generacije Z za države globalnega juga v prihodnosti, nekateri zgodnji znaki kažejo, da se bo njihov idealizem obrnil proti njim. Ker njihovo upanje na vlogo v prihodnosti svoje države (verjetno) ne bo upoštevano, lahko postanejo pasivni, frustrirani in paralizirani. Po drugi strani pa je to lahko le prvi korak še bolj krvavega gibanja za lastno prihodnost v državah, ki jim to prihodnost jemljejo.