text size
Mineva desetletje in pol, odkar se je takrat mladi prodajalec sadja Mohamed Bouazizi zaradi zaplembe blaga in nenehnega poniževanja oblasti v tunizijski prestolnici zažgal. Njegovo dejanje obupa, umirajoči klic na pomoč, pa je nenamerno sprožilo prvo domino enega največjih protestniških gibanj tega tisočletja, ki je vodila do neslavnih padcev nekaterih na prvi pogled utrjenih bližnjevzhodnih avtokratskih režimov. A tako imenovana arabska pomlad, ki je na ulice arabskih mest pred 15 leti pognala ogromne množice nezadovoljnih ljudi, je ugasnila tako hitro, kakor se je vnela. Sprememba režima je bila dosežena le v nekaj državah in je vodila bodisi v državljansko vojno bodisi v status quo ante bellum. Sanje o demokratični, gospodarsko vključujoči regiji brez korupcije so počasi zbledele, avtokrati, ki so se bodisi obdržali na oblasti bodisi zamenjali svoje predhodnike, pa so se naučili, kako v prihodnosti krmariti čez razburkano morje razjarjenih protestnikov. Iskra revolucije je tako ugasnila.
.webp){kind=icon}
