Venezuelski nafti naproti

Zarjaveli cevovodi. Nenadzorovana razlitja. Desetletja kroničnega preskromnega vlaganja, bega možganov in slabega upravljanja. Venezuelska naftna industrija je v razsulu, povrnitev njenega nekdanjega blišča pa bi stala ocenjenih sto milijard dolarjev – če bi se naftna industrija tega tveganega projekta sploh želela lotiti. Poleg tega je surova nafta v njenih ogromnih zalogah viskozna in temu primerno zahtevna za črpanje, zato bi v večjih količinah le počasi prodirala na trg; v nekaterih primerih celo desetletje. To je prepozno, da bi si lahko od Venezuele obetali nižje cene v času preostanka mandata predsednika Donalda Trumpa.

Zakaj si torej tako divje prizadeva za obnovo njene naftne industrije?

Že res, da meri na vsako znižanje cen, ki ga lahko doseže, a vsakdo, ki spremlja napovedi ponudbe in povpraševanja, ve, da je v dolgoročno strateškem pogledu to smiselna poteza. Svet bo v obdobju med letoma 2030 in 2040 potreboval veliko več nafte, kot je bilo sprva pričakovati, če se obdržijo trenutni vzorci porabe, ZDA kot največji dobavitelj v svetovnem merilu pa bo kmalu dosegel točko proizvodne stagnacije.

Nihče ne zna natančno napovedati, kdaj bo svetovna proizvodnja nafte dosegla vrhunec, še zlasti ker odkritja na morskem dnu in vse pogostejše hidravlično lomljenje napovedujejo podaljšanje življenjske dobe fosilnih goriv. A rast proizvodnje nafte iz skrilavca, ki je ZDA s položaja neto uvoznice energije povzdignila do največjega svetovnega dobavitelja, se bliža koncu. Drugi hitrorastoči proizvajalci na obeh ameriških celinah – Kanada, Brazilija in Gvajana, namreč – naj bi svoj maksimum dosegli do zgodnjih 30. let 21. stoletja, nato pa naj bi njihova moč začela upadati. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo mora industrija v svetovnem merilu iskanju nafte in plina letno nameniti osupljivih 540 milijard dolarjev, če želi, da proizvodnja na trenutnih ravneh ostane do leta 2050. Če bodo naložbe omejene zgolj na vzdrževanje obstoječih naftnih polj, se bo proizvodnja do leta 2040 po podatkih BloombergNEF zmanjšala skoraj za polovico.

Hkrati poraba nafte še naprej podira rekorde, čeprav se svet sooča z vse bolj uničujočimi učinki podnebnih sprememb. Strokovnjaki se strinjajo, da se lahko družba najhujšim posledicam izogne le tako, da pri priči opusti uporabo fosilnih goriv. Medtem ko smo med pandemijo na obzorju že uzrli postopno zmanjševanje povpraševanja po nafti, se je poraba fosilnih goriv pozneje silovito okrepila; deloma zaradi počasnega uvajanja obnovljivih virov energije ter naraščajočih potreb po električni energiji zaradi umetne inteligence in elektrifikacije tako rekoč vsega. Ti dejavniki družno grozijo, da bodo naftni trg – ki je danes še precej dobro preskrbljen – v naslednjem desetletju potisnili do pomanjkanja.

"ZDA trenutno ne potrebujejo nafte," pravi Marcelo De Assis, neodvisni naftni svetovalec iz Ria de Janeira. Trumpov prodor v Venezuelo je bolj "zaščita za v prihodnje".

Preden je ameriška vojska 3. januarja zajela venezuelskega predsednika Nicolása Madura, je svet ustanovno članico organizacije OPEC v smislu proizvodnje nafte večinoma že odpisal. Leta političnih pretresov, korupcije in razlastitev so privedla do točke, na kateri Venezuela proizvede manj kot tretjino svojih siceršnjih najvišjih ravni, z le malo upanja na preobrat.

Nato je Trump ukazal zajetje Madura in od novega vodstva zahteval »popoln dostop« do venezuelskih naftnih zalog. Odločno se je razgovoril o vodilnih naftnih podjetjih vsega sveta, ki se bodo zbrala v karibski državi in njeno industrijo v 18 mesecih postavila na noge. (Že zgolj prevzem nadzora in odprava sankcij na pošiljke nafte bi danes nasičenemu trgu surove nafte dodala nekaj robne ponudbe, kar bi lahko cene še za dlako spustilo z že tako najnižje točke v zadnjih štirih letih. To bi lahko pomenilo simbolično zmago za Trumpa, ki je med predsedniško kampanjo večkrat obljubil znižanje stroškov energije in ki se pred letošnjimi vmesnimi volitvami sooča s krizo stroškov življenjskih potrebščin.)

Prvi val podjetij, ki hitijo reševati propadajoče naftne projekte v Venezueli, spominja na manj konvencionalne akterje, ki se ne ustrašijo tveganja in so tam že prisotni: gre za manjše proizvajalce z nizkimi operativnimi stroški, ki si lahko dobiček zagotovijo s ponovnim zagonom manjših polj. Eden izmed njih je Maha Capital AB, švedsko podjetje s pravicami do propadajočega naftnega projekta, ki bi lahko po besedah njihovega predsednika Paula Mendonçe svojo proizvodnjo s približno dva tisoč sodčkov do leta 2030 zvišal na 40 tisoč sodčkov na dan. Čeprav bi to za delničarje podjetja Maha pomenilo nepričakovan plaz dobička, pa Venezuela zgolj zaradi tega vsekakor ne bo ponovno postala vodilna proizvajalka nafte. V skupnem seštevku bodo tovrstne majhne naložbe v naslednjih dveh do treh letih proizvodnjo povečale le za približno 300 tisoč sodčkov na dan: ta bo po podatkih svetovalnega podjetja Rystad Energy AS tako znašala 1,4 milijona sodčkov na dan. Ponovni doseg treh milijonov sodčkov na dan – kar je približno toliko, kot proizvede Kuvajt – bo stal 12 milijard dolarjev na leto, trajal pa bo do leta 2040.

Jesus Vargas/Picture Alliance/Getty Images

 

"V sredini 30. let 21. stoletja bomo imeli trajno ceno sto dolarjev na sodček, trg pa bo popolnoma pod nadzorom Savdijcev," pravi Schreiner Parker, vodja za nastajajoče trge in nacionalna naftna podjetja v družbi Rystad. "Razen če se za to proizvodnjo okrepi protiutež na zahodni polobli – in to je Venezuela."

Obseg povečanja proizvodnje nafte, ki si ga zamišlja Trump, bi zahteval zavzeto vključenost velikih družb. Čeprav so si največje svetovne naftne družbe vedno pripravljene priskrbeti nekaj več rezerv, še zlasti ob skorajšnjem vrhuncu ameriške proizvodnje, se jih je pri tem veliko že opeklo. Leta 1946, ko se je rodil Trump, je pod vodstvom družbe Chevron prišlo do enega največjih venezuelskih naftnih odkritij, polja Boscan. Chevron se je poleg družb Exxon in Shell uveljavil kot operater v takrat drugi največji proizvajalki na svetu, ki je tistega leta zajemala 15 odstotkov svetovne oskrbe z nafto. Nato je Venezuela leta 1976 – v času širšega prizadevanja z nafto bogatih držav za prevzem nadzora nad lastnimi naravnimi viri – nacionalizirala svojo naftno industrijo. Chevron je izgubil svoje dragoceno polje Boscan; Exxon in Shell sta izgubila še več.

V 90. letih je Venezuela naftna podjetja povabila nazaj. Številna so se res vrnila in Chevron je nato milijarde dolarjev vložil v razvoj območja za pridobivanje katranske nafte v vzhodni Venezueli, zaradi česar država velja za imetnico najobsežnejših naftnih rezerv. Madurov predhodnik Hugo Chávez je kmalu po prelomu stoletja začel nov val nacionalizacije, s čimer je velike naftne korporacije postavil pred izbiro, da sprejmejo manjši delež dobička ali pa jim država zaseže premoženje. "Ogromna naftna infrastruktura je bila odvzeta, kot da smo dojenčki, pa nismo zoper to storili ničesar," je Trump po ujetju Madura povedal novinarjem.

Chevron je edino veliko ameriško podjetje, ki se je odločilo ostati. Exxon Mobil in ConocoPhillips sta odšla; ameriški naftni podjetji imata še vedno nerešene arbitražne odločbe v vrednosti več milijard dolarjev. "Za naftna podjetja je najvarnejše okolje, v katero lahko vlagajo, vzpostavljeno takrat, ko in če Venezuela dobi demokratično, stabilno, trgu prijazno in prozahodno vlado," pravi Jimena Zuniga, analitičarka pri Bloombergu Economics. "Za podjetja ni boljše motivacije od priložnosti z visokim donosom in nizkim tveganjem."

Na vprašanje o načrtih za Venezuelo je tiskovni predstavnik družbe ConocoPhillips odgovoril, da "spremljajo razvoj dogodkov v Venezueli in morebitne posledice, ki jih prinašajo za globalno oskrbo z energijo in stabilnost", vendar je "prezgodaj za špekulacije o poslovnih dejavnostih ali naložbah v prihodnje". V družbi Exxon zadeve niso želeli komentirati. V družbi Chevron niso želeli komentirati, ali nameravajo povečati svoje naložbe v Venezuelo, ob tem pa so poudarili, da se "osredotočajo na varnost in dobrobit svojih zaposlenih ter integriteto svojega premoženja". Po besedah Chrisa Wrighta, ameriškega ministra za energetiko, ameriška naftna podjetja še ocenjujejo, kakšno vlogo bi lahko igrala v Venezueli. "Ne bodo sedeli križem rok," je Wright povedal za Fox Business Network.

Veliki proizvajalci imajo za svojo zadržanost še druge razloge. Mednarodni naftni velikani v luči nizkih cen nafte konsolidirajo in optimizirajo svoje poslovanje, proizvodnja surove nafte po obstoječih pogojih pa je v Venezueli dražja kot v Braziliji ali Gvajani. Ocene se sicer razlikujejo, vendar pa Claudio Galimberti, glavni ekonomist v družbi Rystad, ocenjuje, da država zaradi dolgotrajnega pomanjkanja naložb svoje proizvodne stroške pokriva pri povprečni ceni do kar 80 dolarjev na sodček, kar je dražje kot v številnih obstoječih nahajališčih v obeh Amerikah. Venezuelska nafta je hkrati bogatejša z žveplom in gostejša – celo bolj lepljiva – od surove nafte iz drugih regij, zato so za njeno predelavo potrebna razredčila in posebna oprema, kar pomeni, da je običajno naprodaj po znižani ceni. Ameriške rafinerije nafte na obali Mehiškega zaliva so za rafiniranje te vrste nafte še posebej primerne.

Glede na omenjene ovire obstaja velika možnost, da iz vsega skupaj ne bo nič, in naftna podjetja se tega zavedajo. "Trump bi rad videl velike družbe, a mislim, da se jim prav nikamor ne mudi," pravi Carlos Bellorin, izvršni podpredsednik pri družbi Welligence Energy Analytics. "Fiskalne spodbude bi morale biti dovolj dobre, da bi izenačile politično tveganje."

Kljub temu bi naftne velikane, ki razmišljajo dolgoročno, ta priložnost lahko vendarle zamikala. Odmik ZDA od električnih vozil in čiste energije pod Trumpom ne nazadnje pomeni, da bi lahko v prihodnjih desetletjih zaradi upadanja proizvodnje iz skrilavcev postale odvisne od zunanjih virov nafte. Za podjetja, ki so v zadnjem letu z namenom povečanja proizvodnje po letu 2030 stopnjevala raziskovanje v tujini, pa bi odprtje Venezuele lahko pomenilo prelomnico. Četudi bo imelo črpanje in kurjenje te nafte neizmerne posledice za svetovno podnebje, pa je to za energetska podjetja, ki iščejo nove vire po sprejemljivih cenah "edinstven vir: organske zaloge brez tveganja, ki ga prinaša raziskovanje", kot pravi Parker iz družbe Rystad. V očeh velikih naftnih podjetij je to morda "preobsežen vir, da bi ga kar pustili pod zemljo".

– V sodelovanju s Kevinom Crowleyjem in Estebanom Duartejem.