Knjiga spominov o otroštvu Billa Gatesa z naslovom Izvorna koda: Moji začetki (Source Code: My Beginnings) (založba Knopf, 4. februar) je lahko koristen vir informacij, hkrati pa ob branju izkusimo tudi veselje: veselje ob občudovanju genija, ki se prebija v središče pozornosti – samozavestnega, pozornega, discipliniranega, živahnega, deškega in razdražljivega –, in veselje ob opazovanju, kako se komajda odškrnjena vrata v svet nenadoma odprejo na stežaj. Vendar pa je knjiga več kot le to. Gates poskuša na subtilen, iščoč in do bralca vedno zaupljiv način razvozlati skrivnost, zakaj je od vseh ljudi prav on postal tisti Bill Gates: ne le prvi od tehnoloških titanov našega časa, ki so osvojili svet, marveč (v drugem dejanju) verjetno tudi najboljši med njimi.
Osebe, kot je Gates, običajno pišejo (ali od piscev naročajo) obsežne biografije, v njih pa nizajo svoje najboljše zgodbe in poravnavajo račune. In res je, Izvorna koda je prvi del načrtovane trilogije, popelje nas od Gatesovega zgodnjega otroštva do leta 1978, ko je kot 23-letni podjetnik svojo četico uslužbencev podjetja Microsoft iz Albuquerqueja popeljal v svoj rodni Seattle.
A ikonični sodobni ameriški spomini na otroštvo – vse od Franka Conroya do Mary Karr in Tare Westover – govorijo o nenavadnih, pogosto barbarskih otroštvih, ki so jih zaznamovali podivjani odrasli na robu dostojnosti. Končna točka je preboj skozi takšno otroštvo in sposobnost pisanja o njem. (Virginia Woolf: "Preteklost se vrne le, ko sedanjost teče tako gladko, da je kot drsna površina globoke reke.")
V nasprotju s tem pa je bilo Gatesovo otroštvo izjemno dostojno in lagodno. Edini izvor kaosa je bil pogosto prav on. Izvorna koda vsebuje le malo nasilja (v plezalni nesreči umre njegov srednješolski prijatelj, Gates izzove očeta, da nanj zlije kozarec vode), le malo podivjanosti (Gates poskusi LSD in marihuano, bolj pa so mu pri srcu koktajli shirley temple in brezalkoholni napitek tang) in še manj seksa (Gates svojo simpatijo povabi na maturantski ples in ona ga zavrne). Kot samostojna knjiga s skoraj 300 stranmi je to očarljivo čuden projekt. Človek se vpraša, ali bralci v resnici koprnijo od želje po zgodbicah o Billu Gatesu kot tretješolčku, pa vendar – knjiga bralca pritegne. Ne moremo sicer zanemariti dejstva, da se naše zanimanje napaja iz končne točke v obliki javnega podjetja, ki je zdaj vredno tri bilijone dolarjev, a tudi ta prednost podcenjuje dosežke te knjige. Izvorna koda, ta programerski izraz, je metafora za korenine Gatesovega uspeha. Zdi se, da je to tudi slogovni namig, ki izvira iz Gatesovega ideala programiranja: "učinkoviti in prijetno preprosti" programi, tako zelo potrebni v obdobju, ki ga opisuje knjiga in ga zaznamujejo premalo zmogljivi računalniki.
V duhu te estetike Gates v glavnem predstavlja dogodke, in sicer v časovnem zaporedju, pri tem pa poskuša iskreno soditi o svojih prednostih, napakah in omejitvah – sprejema splošni razgledanosti zapisan um (podoben tistemu, ki ga v svoji nedavni knjigi hvali Nate Silver), na Harvardu pa spozna, da niti študent z njegovimi neprekosljivimi matematičnimi sposobnostmi nima »daru vpogleda«, ki bi ga pripeljal do temeljnih matematičnih odkritij. Bralcem omogoča, da zasluge za njegove talente (šokantno sposobnost preživetja z malo spanja, zgodnje prepričanje, da se bo vedno prikopal do odgovora, »logično razmišljanje in sposobnost dolgotrajne intenzivne osredotočenosti«) pripišejo njegovim staršem in starim staršem (še zlasti babici, ki je bila mojstrica kartanja), pa tudi sreči, da je imel dostop do računalnikov prej kot večina drugih najstnikov po svetu.
Bloomberg
Gates nas ob pomoči raziskovalca in pisca Roba Gutha popelje skozi štiri obdobja svoje mladosti. Začne se z razpuščenim nevrodivergentnim otroštvom, polnim intenzivnega razmišljanja in prav tako intenzivnega zanemarjanja "vsakodnevnih ritualov življenja in šole, rokopisa, umetnosti in športa". Še težje je bilo obdobje prezgodnje zrelosti, ki se je začelo pri njegovih devetih letih, ko se je Gates, če parafraziramo njegovega očeta, "čez noč prelevil v odraslega – prepirljivega, intelektualno močnega in včasih ne preveč prijaznega odraslega". Tretje obdobje se je pri približno 13 letih začelo s pridobivanjem ambicij (po navdihu umrlega prijatelja Kenta Evansa) in, končno, s prvimi dosežki na področju računalništva. V zadnji fazi je postal beta različica izvršnega direktorja in vodil podjetje, medtem ko je obiskoval srednjo šolo in nato Harvard, nato pa se je razvil v agresivnega tekmeca, sodelavca, poveljnika in obsedenca z ohranitvijo zgodnjega vodstva Microsofta, ki si je to vodstvo tako naključno pridobil.
Kako je torej postal eden najuspešnejših ljudi na svetu? Deloma zahvaljujoč svojim ljubečim vzornim staršem, ki se v večjem delu knjige sploh ne vedejo kot starši. (Izvorno kodo lahko beremo v tandemu s knjigo Tesnobna generacija avtorja Jonathana Haidta, Gates pa opisuje, kakšno srečo je imel, da je odraščal v generaciji, v kateri so po standardih današnjega »resničnega« pretirano zavzetega starševstva otroci odraščali kot divjaki.) Gatesova starša sta bila zaposlena, uspešna človeka – mama je v tem pogledu med ženskami svoje generacije izstopala – in zanj sta imela velike načrte.
A v četrtem razredu v prenatrpani javni šoli Gates "po cele dneve ni spregovoril niti besede, iz svoje sobe je prišel samo, ko je bilo treba jesti in iti v šolo". Starši, siti brezbrižnosti in žaljivk, so ga odpeljali k terapevtu. Gates je terapevtu priznal: "S starši sem v spopadu." In terapevtov nasvet Gatesovim staršem? "Predajte se. Zmagal bo on." Ubogali so ga. V najstniških letih se je Gates s prijatelji večkrat odpravil na celotedenski pohodniški izlet brez spremstva, ponoči pa se je pogosto odkradel iz hiše in se z mestnim avtobusom odpravil v računalniški laboratorij.
Vse to bi Gatesu najverjetneje omogočilo, da bi bil uspešen v večini stvari, a pionirski megauspeh na področju programske opreme je bil mogoč le zaradi naključij in slučajev, ki so se začeli vrstiti leta 1968. To je tisto vznemirljivo središče Izvorne kode. Gates se še vedno čudi neverjetnemu naključju, da je njegova zasebna srednja šola Lakeside v Seattlu po muhavem preblisku učitelja matematike dobila dostop do računalnika v Kaliforniji, povezava pa je potekala prek tako imenovanega teletipskega stroja – naprave, ki "je bila videti kot pisalni stroj z vrtljivo telefonsko številčnico na eni strani (te zadeve ni znal nihče uporabljati)" – medtem ko česa podobnega ni imel skoraj noben dom ali srednja šola.
To usodno prvo srečanje je za sabo potegnilo vrsto novih priložnosti. Najprej je podjetje za časovne zakupe računalnikov (ki je pozneje propadlo) Gatesu in njegovim prijateljem iz šole Lakeside (vključno s Paulom Allenom) omogočilo uporabo osrednjega računalnika za iskanje napak v programski opremi. Sledil je pretirano ambiciozen šolski projekt za informatizacijo urnika vseh učencev, ki so mu učenci in učitelji posvetili po cele noči.
Bloomberg
Nato je Bonneville Power Administration, zvezna agencija za distribucijo energije v večjem delu pacifiškega severozahoda, krvavo potrebovala programerje za že zamujajoč in proračunsko razsipen računalniški projekt, da bi tako uravnotežila ponudbo in povpraševanje po energiji. Gates, takrat srednješolec, je dobil dovoljenje za dva meseca odsotnosti od pouka, v tem času pa je živel v 280 kilometrov oddaljenem washingtonskem Vancouvru in za agencijo Bonneville delal skupaj z Allenom, ki je v ta namen prav tako prekinil študij.
Leta 1975, ko je bil Gates na Harvardu, je Allen prebral članek o podjetju MITS s sedežem v Albuquerqueju, stvaritelju prvega domačega računalnika, ki ga je sestavljal osnovni stroj in poslovni model z eno samo prednostjo: količinskimi popusti na Intelove mikroprocesorje. Allen in Gates sta sprevidela, da je ta računalniški komplet funkcionalno neuporaben, saj zanj nihče ni razvil nobene programske opreme. Takrat se je rodil Microsoft, njegovi programerji pa so v svetu osebnih računalnikov sprožili revolucijo.
Programska oprema je bila vedno potisnjena v ozadje – izdelati jo je znal vsak, izdeloval pa je ni nihče. Gates je kodo s svojo ekipo prvi prilagodil tako, da je z njeno pomočjo vse bolj priljubljena in zmogljiva strojna oprema postala dejansko uporabna. Gre za zelo zabavno zgodbo, ki služi tudi kot opomnik na ironije in dileme inovatorjev, ki so v zadnje pol stoletja nenehno spreminjali podobo našega sveta. (Gates navaja članek o podjetju MITS, ki je bil v Businessweeku objavljen leta 1976 – predstavljal je eno prvih zgodb o mikroračunalnikih v splošnem tisku, podjetje pa je hvalil, čeprav je to propadalo. Vedno je bilo tako.)
Ta del knjige – spomini moškega iz sveta računalnikov na fantiča iz sveta računalnikov – služi kot jasna izvorna koda za izvršnega direktorja Billa Gatesa, vizionarja na področju programske opreme in prvega akterja, ki je družbo Microsoft 25 let ohranjal v samem vrhu, preden je pred 25 leti žezlo predal Stevu Ballmerju.
A ta avtobiografija je prav tako očarljiva tudi kot izvorna koda za zadnjo četrtino stoletja v življenju Billa Gatesa, ki je poleg Jimmyja Carterja dosegel eno najbolj osupljivih preobrazb v novejši ameriški zgodovini (čeprav njegov ugled še zdaleč ni brez madeža). To je Gates, ki se je iz razdražljivega domnevnega monopolista prelevil v človekoljuba, navdihovalca filantropije, sovražnika malarije, slavilca knjig in zamisli, pisatelja (njegova knjiga Kako se lahko izognemo podnebni katastrofi je ena najbolj premišljenih uvodnih besedil na to temo) in ljubeznivega, sočutnega državljana. Jeff Bezos in Elon Musk te poti zagotovo nista ubrala.
Izvorna koda navaja implicitni vzrok za vse to. Za mladega Gatesa je bila tehnologija bolj način izražanja kot pa vir navdiha sama po sebi. Na svetovni razstavi v Seattlu leta 1962 je Allena navdušil IBM-ov razstavni paviljon, Gatesu pa so se v spomnil vtisnili belgijski vaflji in vožnja z vlakcem smrti. Allen je od znanstvene fantastike tako rekoč živel; Gates jo je sicer prebiral, a povsem enako sta ga zanimala tudi zgodovina in pohodništvo. Steve Jobs in bralci revije Whole Earth Catalog so kontrakulturo 60. let združili z močjo tehnologije. Gates se razgovora za sprejem na univerzo MIT ni udeležil, ker je bil prezaposlen z igranjem fliperja, Harvard pa mu je bolj dišal zaradi širine, ki so jo ponujala tamkajšnja predavanja. Delo z računalniki, kot je zapisal v svoji prijavi na Harvard, je bilo: "Odlična priložnost, da se zabavate, zaslužite nekaj denarja in se veliko naučite. Vendar pa se v bodoče ne nameravam osredotočati na to področje. Trenutno me najbolj zanima posel ali pravo."
Posel in pravo sta bila svetova njegovih staršev in njihovih prijateljev, vendar le delno. Kot piše Gates: "Če se moja starša morda zdita nekoliko krepostna in odločna glede prostovoljstva, vračanja usluge družbi ... takšna sta bila v resnici. Veliko časa sta posvetila načrtovanju in sestankom, klicanju in kampanjam ter čemurkoli, kar je skupnost potrebovala." Izvorna koda je v številnih pogledih pismo zahvale njegovima staršema kot vzornikoma, katerih vrednote je Gates sčasoma prevzel, in tudi zahvala za vrednote same: demokratičnost po srcu, vzpostavljanje skupnosti ter državljanski ponos, zakoreninjen v zgodovini in kraju.
Predvidevam, da bo Gatesovi naslednji dve knjigi težje napisati: več bo incidentov, ki jih bo treba upravičiti, več bo čustev, na katera bo treba misliti. A Izvorni kodi vloga dolgega prologa odlično uspeva – morda zato, ker se od ikoničnih sodobnih ameriških spominov na otroštvo razlikuje manj, kot se zdi na prvi pogled. Njeni najboljši deli so tisti, v katerih so otroci brez nadzora in se obnašajo kot mulci. Njena energija izhaja iz našega neomajnega hrepenenja po divji individualnosti. Njeno srce ne izhaja iz tistega, kar počnemo, ampak iz dobrega, ki lahko nastane iz nas.
.webp){kind=icon}
