Umazana skrivnost biorazgradljive plastike

V zadnjih letih je vsaj pol ducata držav sprejelo uporabo plastike z dodatkom, namenjenim razgradnji plastike v ogljikov dioksid, vodo in neškodljivo organsko snov. Te sestavine običajno nosijo oznako oksobiorazgradljivo, njihovi zagovorniki pa v njih vidijo rešitev za 80 milijonov ton plastike, ki vsako leto onesnažuje gozdove, polja in vodotoke.

Sliši se krasno, a neodvisni znanstveniki pravijo, da za trditve o tem, da oksorazgradljive plastike v naravi izginejo, ni zanesljivih dokazov, vsaj v omembe vrednem časovnem okviru ne – in posluša jih vedno več vlad po vsem svetu. Evropska unija je takšne spojine prepovedala leta 2021, Švica in Nova Zelandija leta 2022, lani pa sta omejitve uvedla Hongkong in kanadska provinca Britanska Kolumbija. O isti potezi trenutno razmišljata Združeno kraljestvo in zvezna država New York.

Kljub zatrjevanjem proizvajalcev raziskovalci navajajo, da čeprav lahko spojine resda pospešijo razgradnjo plastike, se ta preprosto spremeni v milijone mikroplastičnih delcev, ki končajo v naši zemlji in potokih, na koncu pa v naših želodcih, pljučih in možganih. "Dokazov za njihovo delovanje ni," pravi Mark Miodownik, profesor za materiale in družbo na University College London. "Biorazgradljivost ni čudežna rešitev."

Če jih pustimo pri miru, se običajne plastike v okolju ohranijo več sto let ali več. (Natančna določitev tega obdobja je sporna in močno odvisna od vrste materiala.) Povsem jasno pa je, da se večji deli med razgradnjo drobijo na vedno manjše delce, ki so povezani z okvarami na rodilih, oslabljenim imunskim sistemom, vnetji in rakom, čeprav so do doslej najbolj dokončnih ugotovitev prišli pri morskih organizmih in ptičih.

V idealnem scenariju bi plastiko ponovno uporabili ali reciklirali, vendar je ponovno uporabo skorajda nemogoče količinsko opredeliti, saj se reciklira le okoli devet odstotkov plastike – v revnejših državah pa je ta številka v resnici precej bližje ničli. Recikliranje običajno vključuje drobljenje, taljenje in ponovno oblikovanje plastike, vendar to pogosto ni mogoče, še zlasti pri izdelkih, onesnaženih s hrano. Posledično večina držav odpadke zažge ali pa zakoplje – če jih sploh zbira.

Debarchan Chatterjee/Getty Images 

 

Biorazgradljivih snovi ne smemo zamešati s kompostabilnimi, ki jih lahko razgradijo mikrobi. A tudi izdelki, primerni za kompostiranje, niso ravno popolna rešitev: ni jih mogoče reciklirati, kompostiranje pa se mora običajno odvijati v komercialnih obratih s temperaturami nad 60 °Celzija, in ne na kupu organskih odpadkov za hišo. Biorazgradljiva plastika pa naj bi se razgradila tudi, če jo odvržete na ulici ali zabrišete skozi okno avtomobila.

Plastika se mora za izpolnjevanje mednarodnih standardov za biorazgradljive materiale v dveh letih na prostem razgraditi do več kot 90-odstotnega deleža in pri tem ne sme puščati škodljivih snovi, kot pravi Ramani Narayan, profesor znanosti o materialih na univerzi Michigan State University. Pove, da bi podjetja morala razkriti, v kakšnem okolju in pri kolikšni temperaturi se bo plastika razgradila. "Če teh pogojev ne opredelite," pravi, "je navedba o biorazgradljivosti povsem brez pomena."

Prizadevanja za omejitev proizvodnje nove oziroma deviške plastike so se letos zaustavila, ko so naftne države iz Perzijskega zaliva preprečile pogajanja Združenih narodov o morebitnem sporazumu. Medtem se širša industrija biorazgradljive plastike po poročanju BloombergNEF "hitro širi". Za to je odgovorna naraščajoča proizvodnja v kitajskih podjetjih, kot sta proizvajalec petrokemičnih izdelkov Hengli Group in konglomerat Xinfa Group.

Oksobiorazgradljive snovi so medtem na voljo proizvajalcem plastike v približno 100 državah, v nekaterih državah pa se ponašajo celo z oznako ekološkega izdelka. Z najbolj odprtimi rokami so jih sprejeli v Savdski Arabiji, Združenih arabskih emiratih in revnejših koncih sveta, kot sta Gana in Filipini. "Tehnologija velikim proizvajalcem plastike omogoča, da dajejo vtis okoljevarstvene naprednosti, hkrati pa ne spremenijo skorajda nič," pravi Louis Goddard, partner pri britanskem raziskovalnem svetovalcu Data Desk. "To je pristop, pri katerem pod krinko inovacije vse poteka po starem."

Tudi znotraj panoge nimajo enotnega mnenja o pojmovanju biorazgradljive plastike. "Trenutni skupek definicij bralca kvečjemu zmede in k zmanjšanju količine odpadkov in škode za okolje prispeva bore malo," pravi Christina Dixon iz britanske neprofitne Agencije za okoljske preiskave. "Biorazgradljivo plastiko lahko ustvari kdorkoli in hkrati postreže z navedbami, kaj vse ta izdelek zmore," pravi Dixon. "Posledično se lahko znajdemo na Divjem zahodu, kjer ima možnost svojo novo tehnološko rešitev razviti kdorkoli."

Če navedemo primer: kemični velikan BASF je leta 1998 na trgu predstavil različico PBAT, uporabljano v prevlekah, ki jih kmetje polagajo pod poganjke ter z njimi zatirajo rast plevela in spodbujajo zadrževanje vlage. Ker je izdelek zasnovan tako, da se razgradi, ga po mnenju Združenja za biološke in biorazgradljive industrije (trgovinske skupine) ni treba odstranjevati s polj. Nekatere študije pa so pokazale, da se te prevleke le počasi razkrajajo in lahko za sabo puščajo problematične snovi (BASF se s to trditvijo ne strinja). Prej omenjena industrijska skupina pravi, da oksorazgradljivih plastik ne predstavlja, saj jih šteje za ločeno kategorijo.

Algi Febri Sugita/Getty Images 

 

Zaradi teh razprav so nekateri proizvajalci oksobiorazgradljivih snovi svoje trditve nekoliko omilili. Britanski proizvajalec dodatkov EPI Europe pravi, da se je trgovanje od prepovedi v EU močno upočasnilo in je zdaj "v fazi zatona". Polymateria, še eno britansko podjetje, pa pravi, da njihova formula privede do "biotransformacije" plastike med razgradnjo, posledično pa naj bi bili njihovi izdelki bistveno drugačni od konkurence. Kralj Karel je njihove izdelke pohvalil, Svetovni gospodarski forum pa je podjetje označil za "tehnološkega pionirja", čeprav neodvisni raziskovalci pravijo, da med spojino podjetja in drugimi oksobiorazgradljivimi snovmi v okoljskem smislu ni nikakršne razlike.

Vsaj eno podjetje – britanski Symphony Environmental Technologies, namreč – ostaja v celoti zavezano oksobiorazgradljivim snovem. "Če je izdelek izdelan z našo tehnologijo, se bo lahko razgradil v tej sobi, na prostem ali pa v oceanu, če je bil le izpostavljen kisiku," pravi Michael Laurier, ustanovitelj in izvršni direktor podjetja.

V podjetju Symphony pravijo, da lahko njihov dodatek po imenu d2w najdemo v vrečah za smeti, rokavicah in slamicah za pitje v skoraj sto državah. Prav tako trdijo, da je v Savdski Arabiji, na njihovem največjem trgu, d2w prisoten v približno polovici nakupovalnih in smetarskih vreč. V ZDA je prisoten v nekaterih modrih ovitkih, ki jih New York Times uporablja za ovijanje svojih časopisov.

Laurier dobršen del svojega časa – in denarja svojega podjetja – nameni lobiranju in zagovorništvu, na svoji spletni strani pa ima celo "otroški kotiček", na katerem so predstavljeni "vzponi in padci v življenju s plastiko". Leta 2020 je podjetje Symphony tožilo EU in trdilo, da je njena direktiva, ki prepoveduje oksobiorazgradljivo plastiko, "nejasna in nezakonita", vendar se sodišče EU v svoji razsodbi s temi obtožbami ni strinjalo. Distributer podjetja Symphony je imel leta 2022 s podobno tožbo v Peruju več sreče, zato je prodaja dodatka d2w na tamkajšnjem trgu lahko stekla. Laurier pravi, da je njegov cilj pomagati proizvajalcem plastike, da še naprej prodajajo svoje izdelke. "Vladam, kot je Savdska Arabija, sporočamo: varujemo vašo plastiko,« pravi.