Pravi dolce far niente se skriva v peti Italije, Apuliji

Apulija leži na peti italijanskega škornja. Krasijo jo mesta z belimi fasadami, starodavni oljčniki in morje, modrejše od oči Gwyneth Paltrow v filmu Nadarjeni gospod Ripley, Jadransko na eni strani in Jonsko na drugi. Dolgo je bila v senci sosednje amalfijske obale, a zadnja leta postaja vse bolj priljubljena turistična destinacija. Amalfi in otok Capri sta res šik, toda šele ko pridete na "zaostali in odmaknjeni" jug Italije, začutite pravo vzdušje dolce far niente, sladko brezdelje. 

Čeprav v zadnjem času postaja trendna destinacija, je Apulija ohranila pristnost. Življenje tu teče počasi. Domačini se ne odpovedujejo svojim navadam. Trgovine se zapirajo opoldne, ko sonce vse prisili, da poiščejo senco ali vodo. Takrat vse obstane, parkirišča pa so v tistem času brezplačna. Nekateri gostinci celo določijo dan, ko ne obratujejo, ne glede na to, da je turistična sezona na vrhuncu. Imajo svoj življenjski ritem in zdi se, da se ne menijo preveč za turiste – manjkata celo tisti značilni srčnost in ustrežljivost, ki ju pogosto začutite na jugu Italije, pa naj bo na Capriju ali Siciliji. 

Apulija je bila dolgo priljubljena destinacija domačih turistov. Julija in avgusta prihajajo v velikem številu uživat na bele peščene plaže, obiskovat utrjena mesta in okušat znamenito rustikalno kuhinjo regije. V času, ko Evropa trpi zaradi pretiranega turizma, Apulija deluje kot skrivnostno dobro varovana destinacija, še zlasti jeseni, ko so ceste tihe, morje je še vedno toplo, glavnina turistov pa se je že vrnila na sever. Za tuje obiskovalce pa ostaja še vedno manj znana – začenjajo jo šele odkrivati. 

Kako priti tja 

V regiji sta dve glavni letališči: Bari na severu in Brindisi na jugu. Mogoče je tja priti tudi z vlakom iz Rima – s hitrim vlakom Frecciarossa pot traja okoli pet ur do Barija in šest ur do Lecceja na jugu. Apulija je velika regija, s skoraj 900 kilometri obale, polna očarljivih krajev in plaž, kjer se je užitek okopati. Zato je najbolje najeti avto. Pot vas vodi skozi neskončne oljčnike in večinoma gosto naseljene nižinske predele. Potovati je mogoče tudi z vlakom, saj so vsi kraji dobro povezani z regionalnimi vlaki, ki vozijo točno na minuto. Idealna meseca za obisk sta september in oktober, ko so temperature znatno prijetnejše – okoli 25 stopinj –, morje pa je še vedno dovolj toplo za kopanje. Domačini pravijo celo, da se je najbolje kopati novembra. 

Depositphotos

 

Kje prenočiti 

Velikih hotelov v Apuliji skorajda ne boste našli. Namesto tega so v modi masserie – kmetije iz 16. stoletja, predelane v butične hotele, kjer prenočitev stane 500 evrov in več. Tako večini ostanejo cenovno ugodnejši hoteli, ki pa jih ni prav veliko, ter predvsem zasebni apartmaji. 

Katera mesta obiskati 

Bari je lepo mesto z obilico znamenitosti, vredno obiska, čeprav ga marsikdo le oplazi in nadaljuje svojo pot. Znano je po starem jedru Bari Vecchia, labirintu ozkih ulic, kamnitih hiš in zgodovinskih cerkva. Najbolj znana znamenitost je Bazilika svetega Nikolaja, zgrajena v 11. stoletju, kjer hranijo relikvije svetega Nikolaja, zavetnika otrok in pomorščakov. Bazilika privablja romarje iz pravoslavnih in katoliških držav. Moderni del Barija se je razvil v 19. in 20. stoletju, zaznamujejo pa ga široki bulvarji, trgi in sprehajališča. Mesto ima tudi pomembno pristanišče, eno ključnih prometnih in trgovskih središč na Jadranu. 

Polignano a Mare je prvo mesto, na katero naletite, če se odpravite proti jugu. Znano je po dramatičnih pečinah in kristalno čisti vodi. Majhno mesto se razteza na robu apnenčastih sten, morje je neverjetne modro zelene barve, kamnite bele hiše, ki se dvigajo s pečin, pa ponujajo osupljiv razgled na Jadran. Tu seveda najdete plažo Lama Monachile, najbolj znano plažo tega dela Italije. V starem mestu pa boste odkrili tudi čudovit razgledni balkon nad morjem, imenovan Balconata sul Mare. Za tiste z globljim žepom je tu svetovno znana restavracija, skrita v jami – Grotta Palazzese. 

Depositphotos

 

Monopoli je naslednje mesto, oddaljeno dobrih deset kilometrov. Brez glamurja slavnih destinacij in gneče velikih turističnih središč Monopoli ponuja nekaj dragocenejšega – pristnost, preprostost in toplino juga. Mesto ni razvpita zvezda Instagrama, a prav v tej skromnosti tiči njegova moč. V pristanišču starega mesta se modri ribiški čolni zibljejo na valovih, ribiči pa kljub dopoldanskemu soncu končujejo jutranji ulov. Mreže perejo, ribe razvrščajo, zrak pa preplavlja vonj soli in svežine. 

Staro mestno jedro Monopolija, Centro Storico, leži tik ob morju. To ni muzej na prostem, temveč živa četrt, kjer otroci tekajo po trgih, babice si pripovedujejo zgodbe skozi okna, medtem ko se perilo suši nad ulicami, širokimi komaj toliko, da se dva lahko srečata. Kamen, obledel od sonca in časa, vas obdaja povsod – v zidovih, tlakovanih tleh, cerkvah. Ozke uličice vodijo do Katedrale svete Marije Madijske, monumentalne cerkve, katere kupola dominira nad mestno panoramo. Legenda pravi, da je podoba Device Marije v Monopoli priplula po morju, na čolnu – čudež, ki ga še danes vsako leto praznujejo z veliko procesijo. 

Monopoli ima tisto, o čemer druga mesta le sanjajo – morje sega skoraj do praga hiš. Cala Porta Vecchia, glavna mestna plaža, leži tik ob obzidju starega mesta. Voda je bistra, mirna in topla. Le nekaj kilometrov južneje pa plaže, kot sta Porto Ghiacciolo in Cala Paradiso, ponujajo zalive s turkiznim morjem, skritimi jamami in bari na pesku. Zvečer se mesto spremeni v kulinarični raj. Na Piazza Garibaldi, središču večernega utripa, restavracije in bari strežejo lokalne specialitete – testenine orecchiette z brokolijevo repo (cime di rapa), pečeno hobotnico, surove školjke in vino primitivo. 

Salento skriva najlepše plaže celinske Italije 

Na samem jugu italijanskega škornja, med Jadranskim in Jonskim morjem, leži območje Salento – dežela sonca, kamna in vetra. Zveni kot pesniški opis? A to je resničnost kraja, kjer dnevi dišijo po oljkah, večeri odmevajo v ritmu pizzice, tradicionalnega plesa Apulije, čas pa se zdi pozabljen. 

Središče te pokrajine je Lecce, kulturno in duhovno središče regije, znano po razkošnih baročnih stavbah, labirintu ulic in kar dveh antičnih rimskih gledališčih. Mesto, ki mu Italijani pravijo Firence juga, sicer nima izhoda na morje, a ponuja številne senčne kotičke, kjer si lahko odpočijete od sonca in poskusite kavo caffè leccese – postreženo z ledom in mandljevim sirupom. 

Na vzhodni obali stoji Otranto kot čuvaj Jadrana. Ozke tlakovane ulice, kamnito obzidje in razgled, ki sega do Albanije in Grčije. Katedrala v Otrantu skriva enega največjih mozaikov v Evropi – Drevo življenja, umetnino, ki povezuje raj, pekel in zemeljski svet. V kripti hranijo tudi relikvije 800 mučencev, ubitih zaradi vere med turškim obleganjem leta 1480. 

Na drugi strani Salenta, ob Jonskem morju, nas pričaka Gallipoli. Njegovo ime v grščini pomeni lepo mesto – in to z razlogom. Staro mestno jedro na otoku, s kopnim povezanem z mostom, je polno ribiških hiš, trgovinic, tržnic in restavracij, kjer se vse vrti okoli morja. V somraku domačini in turisti posedajo na obzidju s pogledom na sončni zahod. Morje postane oranžno, školjke postrežejo z limono, zrak pa napolni vonj morske soli in svežih oljk. 

Plaže kot iz sanj 

Apulija ima najdaljšo obalo v celinski Italiji in najlepše plaže s kristalno čisto vodo, ki se po lepoti lahko primerjajo le s tistimi na Sardiniji. Morda najbolj slikovita je Lama Monachile v Polignano a Mare, zaliv, obdan s pečinami, eno najbolj fotografiranih mest v Apuliji. Čisto na jugu, v kraju Santa Maria di Leuca, kjer se stikata Jadransko in Jonsko morje, pa lahko odkrijete Grotta della Poesia, jamo poezije, naravni bazen, obdan z apnencem, s tunelom, ki vodi do odprtega morja. V njeni neposredni bližini je tudi Tres Porte, jama treh vrat, v katero se vstopa s čolni, obiskovalci pa se kopajo v najlepšem modro zelenem morju. 

Depositphotos

 

Ko se z najjužnejše točke polotoka Salento odpravite proti severu, naletite na znamenito Pescoluse, znano kot Maldivi Salenta, dolgo peščeno plažo z belim peskom in kristalno čistim morjem. Nadalje proti severu, ob jonski obali, se nizajo čudovite peščene plaže Torre San Giovanni, Baia Verde, le dva kilometra od mesta Gallipoli, Punta Prosciutto in Porto Cesareo. Pesek, turkizna voda, sence borovcev in tisto, kar je redko – tišina, ki sprošča. Na vzhodni strani Salenta, na jadranski skalnati obali, Torre dell’Orso, Baia dei Turchi in pečine Roca Vecchia nič ne zaostajajo po lepoti. 

Alberobello – največja atrakcija 

Veliko zanimivega in lepega lahko viditi tudi zunaj plaž. Glavna atrakcija je Alberobello, znan po trullijih, hišicah, ki jih je UNESCO leta 1996 razglasil za zaščiteno kulturno dediščino. Trulliji so zgrajeni iz kamna in pobeljeni, s kupolastimi kamnitimi strehami. Na nekaterih strehah so narisani simboli s krščanskim, poganskim ali celo magičnim pomenom. V času njihove gradnje so domačini verjeli, da jim bodo ti znaki prinesli srečo in zaščito pred zlom. 

V mestu je približno 1.500 trullijev, številni so preurejeni v galerije, trgovinice s spominki ali celo apartmaje za najem. Zanimivo je, da so domačini te hiše gradili glede na število družinskih članov v času gradnje. Pozneje, če se je število povečalo, so povečali tudi hišo. 

Obstaja tudi zanimiva zgodba, kako je sploh prišlo do gradnje teh hišic. V 17. stoletju je krajem vladal grof, ki se je želel izogniti plačilu davkov. Zato je prepričal domačine, naj gradijo hiše zgolj iz kamna, da bi jih ob prihodu davkarjev lahko hitro podrli in nato znova postavili, ko bi davkarji odšli. Tako je tudi bilo. 

Depositphotos

 

Kuhinja, ki nikogar ne pusti ravnodušnega 

Kuhinja Apulije, ki jo pogosto opisujejo kot tipično predstavnico mediteranske kuhinje juga Italije, je prepoznavna po preprostih, a izjemno okusnih jedeh, pripravljenih iz lokalnih in sezonskih sestavin. Apulija je največji proizvajalec oljčnega olja v Italiji in to olje je vrhunske kakovosti in se uporablja v skoraj vseh jedeh – od testenin do pečene zelenjave in rib. 

Orecchiette (majhna ušesa) – najbolj znane lokalne testenine so pogosto postrežene s cime di rapa (grenko zelenolistnato zelenjavo) ali s paradižnikovo omako in sirom. 
Pane di Altamura – tradicionalni kruh iz pšenice durum in z zaščiteno geografsko označbo. 
Testenine se pogosto pripravljajo brez jajc, samo iz moke in vode. Ni res, da v Apuliji nihče ne zna pripraviti pice, vendar je poudarek vendarle bolj na fokači. Klasična različica vsebuje češnjev paradižnik. 

Med specialitetami so tudi crudo di mare, surovi morski sadeži, vključno s školjkami in ribami, nekakšna jadranska različica sušija, in burrata, kremasti sir, podoben mocareli, ki izvira prav iz Apulije. Pasticciotti, kolački iz krhkega testa, polnjeni z vaniljevo kremo ali višnjo, so značilna sladka poslastica Salenta. 

Regija proizvaja znana vina, kot so Primitivo di Manduria, Negroamaro in Salice Salentino, ki so večinoma močna rdeča vina.