Medtem ko sem poskušala zmanjšati uporabo družbenih omrežij in zaslonov ter dotok nepotrebnih informacij, da bi ublažila stres, sem se odločila, da se vrnem k pletenju – tej preprosti, z roko vodeni dejavnosti, ki sem se je naučila že kot otrok. A kar naj bi bilo meditativno doživetje, se je spremenilo v frustracijo: prsti so delovali, kot da me ne ubogajo, vsak gib je bil negotov, kot da je telo pozabilo postopek, možgani pa ne znajo več dajati ukazov. Skratka, s tem majhnim eksperimentom sem si potrdila, da možgani in telo, če želijo ostati v formi, potrebujejo izkušnje, ki zahtevajo prisotnost, zbranost in fizično angažiranost – brez tega hitro izgubljamo spretnost in koncentracijo.
Če sodimo po trendih za leto 2026, se zdi, da enako opaža vse več ljudi. Naraščajoča potreba po analognih izkušnjah je predvsem posledica zasičenosti z digitalno povezanostjo, ki je vrhunec dosegla v času pandemije. Ko so bili fizični svet in stiki omejeni, smo se potopili v zaslone ter imeli virtualne sestanke in večerje na Zoomu ob poplavi digitalnih vsebin. Od leta 2023 pa ta trend v večini razvitih držav postopoma upada, saj uporabniki vse bolj občutijo utrujenost, kognitivno preobremenjenost in padec produktivnosti. Poleg tega se multitasking, ki je bil desetletja mit in mantra sodobnega življenja, vse bolj izkazuje za iluzijo. Številne študije, raziskave in analize, med drugim na univerzah Stanford in London ter pri Ameriškem psihološkem združenju, potrjujejo, da sočasno opravljanje več nalog ne spodbuja učinkovitosti, temveč zmanjšuje kakovost odločitev, povečuje napake in izčrpava pozornost.
Bloomberg Businessweek Adria
Manj šuma, več fokusa
Analogno se torej ne vrača kot sentimentalna nostalgija, temveč kot potreba in strateško orodje za (vodstveno) odpornost in mentalno jasnost. Sestanki brez zaslonov, ročno zapisane beležke in tiskana gradiva so vse pogostejši v podjetjih, ki želijo izboljšati kakovost odločitev. V nedavnem pogovoru za Bloomberg Adria o praksi vodenja dnevnika (journaling) je psihologinja Anđelija Simić opozorila na posebno in neposredno povezavo med pisanjem z roko in možgani. Ta dejavnost aktivira več možganskih področij, ki pomagajo pri boljši organizaciji misli in čustev, pomnjenju ter obdelavi informacij. Svinčnik v roki nas prisili, da upočasnimo, da filtriramo in premislimo naslednjo potezo.
Dušan Olaj, lastnik slovenskega podjetja Duol, to zelo slikovito opiše: "Rad razmišljam s svinčnikom v roki. Najboljše ideje za projekte ali nove trge se ne rodijo v aplikaciji, temveč na listu papirja, pogosto ob nekaj črtah, puščicah in madežu kave. Papir je potrpežljiv, ne pošilja obvestil in me ne sili v naglico – prav ta počasnost pa lahko prinese drznejše ideje." Podoben pristop uporablja tudi na poslovnih sestankih. Čeprav podjetje posluje globalno in brez digitalnih orodij ne gre, ko gre za zaupanje, velike investicije in dolgoročna partnerstva, stisk roke in pogovor v živo še vedno prekašata Zoom. "Tehnologija pospešuje procese, odnose pa gradi človek," pravi. Zasebno, dodaja, poskuša ohranjati ravnotežje s športom, gibanjem in časom brez zaslonov – "trenutki, ko se rojevajo najboljše poslovne strategije".
Poleg analognih poslovnih ritualov imajo tudi analogna orodja, kot so rokovniki, nalivna peresa, mehanske ure in knjige, pomembno vlogo pri tem, kako danes razmišljamo, delamo in preživljamo prosti čas. Tak odnos v poslovnem in zasebnem vsakdanu ohranja tudi Maja Babić, organizatorka in producentka dogodkov ter predsednica Združenja event industrije Severne Makedonije: "Čeprav delam v svetu, ki je skoraj povsem digitalen, še vedno čutim potrebo, da stvari zapisujem na papir. Obveznosti vedno načrtujem v rokovniku in sem ena tistih, ki se iskreno razveselijo novega planerja. Da, uporabljam tudi koledar na telefonu, a ko nekaj prečrtam s kemičnim svinčnikom, je občutek drugačen – takrat vem, da je res končano." Dodaja, da nikoli ni prebrala elektronske knjige, saj sta zanjo "listanje in prepognjen vogal strani« del izkušnje, enako velja tudi za scenarije. "Pogosto lepim listke z opombami po steni, saj ko so ideje okoli mene v prostoru, nekako "govorijo" druga z drugo," pojasnjuje Babić.
Ta vrnitev k taktilnim formatom ni le izolirana potreba posameznikov. Globalna industrija papirnih izdelkov, planerjev, svinčnikov in drugih predmetov za delo beleži stabilno rast tudi v digitalni dobi. Tako je bil na primer trg rokovnikov leta 2025 ocenjen na 27 milijard dolarjev, s pričakovano rastjo več kot sedem odstotkov letno do leta 2035, saj več kot polovica uporabnikov prepoznava prednosti ročnega načrtovanja za produktivnost in zbranost. Segment luksuznih in personaliziranih pisal, zlasti nalivnih peres, je danes vreden približno milijardo ameriških dolarjev, pričakuje pa se, da se bo v prihodnjih letih še širil zaradi povpraševanja po premijskih in zbirateljskih modelih, ki služijo kot statusni simboli in predmeti osebnega sloga.
Bloomberg Businessweek Adria
Hobiji brez metrike
A trend se ne vrača le s predmeti, temveč vse pogosteje tudi s procesi. Ljudje iščejo hobije kot ventile za sprostitev pa tudi kot priložnosti za druženje, ustvarjalnost in zabavo v prostem času. Ocenjuje se, da bo do leta 2035 tržni segment offline formatov, kot so družabne igre in ustvarjalni hobiji, zrasel na 23,8 milijarde dolarjev. Vinil in analogna fotografija ponovno pridobivata svoje občinstvo, jadranje in potapljanje izbrišeta težave v trenutku, ko človek zapluje na odprto morje ali se potopi pod gladino, medtem ko pohodništvo, kuhanje, ročna dela in vrtnarjenje uvajajo ritem, v katerem ni vzporednih zavihkov.
Izbira dr. Vladimirja Čadikovskega pa je še zlasti zanimiva. Ta znani makedonski otroški kardiokirurg, ki pri svojem delu uporablja najsodobnejšo medicinsko tehnologijo, prosti čas preživlja z restavriranjem klasičnih avtomobilov in motociklov. Delo na starih vozilih mu, kot pravi, pomaga vaditi zbranost in potrpežljivost, saj pri tu ni naglice niti multitaskinga – obstaja le delo korak za korakom, podobno kot v kirurgiji. Hkrati je ta mir v garaži zanj protiutež stresu v operacijski dvorani in način, da ostane povezan s tradicijo, obrtjo in resničnim, oprijemljivim svetom. "To je moj glavni hobi. Proces zahteva potrpežljivost, natančnost in razumevanje konstrukcije. Uživam tudi v vožnji klasičnih vozil, kjer je komunikacija z mehaniko neposredna in brez elektronskih pomočnikov, kar zahteva koncentracijo in občutek," pravi in poudarja, da so to prakse, ki jih neguje kot ravnotežje digitalnemu okolju – in da gre za jasen, zavesten izbor.
Ko potreba po počasnejših izkušnjah postane kolektivna, nastane tudi nova tržna niša. To je danes mogoče zlahka opaziti v Beogradu pa tudi v drugih mestih regije, kjer v zadnjih letih cvetijo številni tečaji in prostori za druženje, v katerih se zasloni za nekaj ur zamenjajo za ustvarjalno zabavo. To niti ne preseneča, saj na teh prostorih kultura srečevanj, dolgih pogovorov in ročnega dela pravzaprav nikoli ni povsem izginila – le umaknila se je pred digitalnim tempom.
Z enostavnim iskanjem je mogoče najti prave male bisere: delavnice keramike, različnih tehnik ročnega ustvarjanja in slikanja, izdelave mozaikov, poslikave vintage porcelana ter celo tečaje riso tiska in dogodke, na katerih v vlogi detektivov v družbi rešujete različne skrivnosti. Nekateri delujejo kot majhni studii, drugi kot sproščena večerna druženja ob čaju ali vinu, vsem pa je skupno, da ponujajo počasen proces in oprijemljiv rezultat. Cene se najpogosteje gibljejo od 35 do 70 evrov, odvisno od tehnike in materiala, medtem ko so večurne ali specializirane delavnice lahko nekoliko dražje.
Bloomberg Businessweek Adria
Lokalna razlaga globalnega trenda
V takšnem okolju je nastala tudi beograjska kreativna delavnica Terrador, posvečena izdelavi rastlinskih terarijev – majhnih zaprtih ekosistemov v steklu. Njihovi udeleženci zelo jasno odražajo spremembo, o kateri se danes veliko govori. "Najpogosteje delamo z ekipami, katerih vsakodnevno delo je intenzivno miselno in vezano na zaslon. To so inženirji, IT-strokovnjaki, bančniki, svetovalci, menedžerji, analitiki – ljudje, ki sprejemajo odločitve in analizirajo, a redko dobijo priložnost, da nekaj ustvarijo z rokami," pravijo v Terradorju.
Poleg korporativnih delavnic je vse več tudi individualnih prijav. Nekateri pridejo iz radovednosti, drugi iz potrebe, da si podarijo dve uri drugačnega predaha. Odzivi so skoraj vedno enaki: najprej upočasnitev in zbranost, nato zadovoljstvo, ko na koncu v rokah držijo majhen, delujoč ekosistem, ki so ga ustvarili sami. "Številni v ocenah omenjajo, da je bila izkušnja sproščujoča, skoraj meditativna, hkrati pa zabavna. Pogosto nam povedo tudi, da so bili med delavnico prvič po dolgem času popolnoma osredotočeni na eno samo dejavnost – brez obvestil in brez multitaskinga."
Zanimivo je, da največja ovira redko zadeva tehniko. "Ljudje se najpogosteje ustavijo pri strahu, da bodo naredili napako." Medtem ko polagajo plasti substrata ali razporejajo rastline, pogosto iščejo potrditev, da delajo pravilno. "Tu se pokaže, kako zelo smo se navadili na predpostavko, da mora obstajati ena sama pravilna rešitev. Ko ugotovijo, da je narava bolj tolerantna, kot mislijo, se sprostijo in začnejo eksperimentirati." Prav ta trenutek prehoda iz nadzora v zaupanje je po besedah sogovornikov pogosto najdragocenejši del delavnice.
Bloomberg Businessweek Adria
Zanimanje za takšne dejavnosti, dodajajo, opazno raste iz meseca v mesec. Razlog je precej preprost: večino dneva preživimo v abstraktnih, digitalnih okoljih, zato ljudje naravno iščejo dejavnosti, ki so oprijemljive, počasnejše in bolj smiselne. Terarij ima v tem smislu tudi simbolno vrednost – majhen zaprt sistem, v katerem je jasno vidno, kako kroži voda, kako rastline rastejo in kako deluje ravnotežje. "To je tudi majhen opomnik, kako delujejo ekosistemi in kako krhko je ravnotežje. Ljudje to simboliko intuitivno prepoznajo in ji želijo biti bližje, vsaj v okviru svojega delovnega ali življenjskega prostora."
Vsi sogovorniki se strinjajo, da je digitalno neizogiben del sodobnega življenja in dela in se mu ne upirajo: od umetne inteligence, ki jo vidijo kot močno orodje, do profesionalne uporabe in vsakodnevnega zanašanja na tehnologijo. Kljub temu pa menijo, da prihodnost pripada tistim, ki znajo združiti hitrost algoritmov in globino človeškega razmisleka. V tem ravnovesju osebni stiki in neposredne izkušnje ostajajo nenadomestljivi, kot poudarja tudi Boštjan Košak, predsednik uprave Telekoma Slovenije. "Verjamem, da bodo osebni stiki tudi v prihodnje ostali pomembni. Omogočajo večjo povezanost, spodbujajo empatijo in ustvarjalnost ter so najboljše okolje za oblikovanje idej in rešitev," pravi ter dodaja, da bi morala digitalna orodja ostati sredstvo za izboljšanje kakovosti dela, ne pa nadomestilo za resnični, oprijemljivi svet.
.webp){kind=icon}
