Kako me je Jugoslavija rešila v Iraku

Na topel petkov večer na levem bregu reke Tigris otroci brcajo nogometno žogo, družine obedujejo na odejah, mladi pari pa se hihitajo, medtem ko za njimi zahaja vroče pomladno sonce. Življenje se v vojno razdejanem Bagdadu zdi na ta dan povsem normalno in daleč od more, ki je sledila ameriški invaziji pred dobrimi 20 leti.

Na ulicah iraške prestolnice je danes mogoče čutiti upanje, ki je bilo v državi odsotno več desetletij. Številni domačini, predvsem mladi, bodo povedali, da se ekonomske razmere izboljšujejo, a pod površjem obiskovalec čuti brazgotine vojne, ki opominjajo na nedavno bolečo zgodovino države.

Pred 21 leti, 20. marca 2003, je bil razlog za invazijo ZDA skupaj z Združenim kraljestvom, Avstralijo in Poljsko uničenje jedrskega orožja, ki ga naj bi ga posedoval iraški diktator Sadam Husein. Tega niso našli, država pa je bila pahnjena v dolgoletno nasilje, v katerem je bilo ubitih več kot 200 tisoč iraških civilistov, devet milijonov pa jih je bilo prisiljenih zbežati. Kaos, ki je invaziji sledil, je namreč sprožil eksplozijo sektaškega nasilja med večinskimi šiiti, suniti in Kurdi na severu države ter odprl vrata vzponu in padcu teroristične skupine Islamska država.

Fotograf: Dennis Brack/Bloomberg News

 

Danes se kljub relativni stabilnosti Irak še vedno sooča z grožnjo terorizma in sektaškega nasilja v središču bližnjevzhodnega soda smodnika. A razmere v državi so, vsaj površinsko, kot priča zgodba iz parka ob reki Tigris, stabilne.

V anketi, ki jo je lani izvedlo analitično podjetje Gallup, polovica Iračanov meni, da se lokalna gospodarska situacija izboljšuje. Prav tako se je povečalo zaupanje v politične institucije, kar 56 odstotkov anketirancev je izrazilo zaupanje v vlado. Ta številka zlahka presega vse prejšnje meritve podjetja od leta 2008 in izstopa na območju Bližnjega vzhoda in Severne Afrike, kjer je zaupanje v nacionalne vlade redko.

"Trenutno stanje v Iraku je precej stabilno iz dveh razlogov. Prvič, šiitski proiranski akterji, ki podpirajo obstoječo vlado Mohameda al Sudanija, so postali tako politično prevladujoči, da ni več resnih napetosti med njimi na eni ter sunitskimi in kurdskimi akterji na drugi strani, in drugič, kar je morda še pomembneje, država v ekonomsko-socialnem smislu lahko dokaj nemoteno deluje zaradi trenutno relativno visoke cene nafte. Tako lahko šiitsko-dvanajstniški akterji zadovoljijo svojo volilno bazo, poleg tega pa njihova koruptivna dejavnost ne more priti tako do izraza," je za Bloomberg Businessweek Adria povedal Primož Šterbenc, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem.

 

Fotograf: Michael Luongo/Bloomberg.

 

Zibelka civilizacije

"Dobrodošli v zibelki civilizacije," me je ob pristanku na mednarodno letališče v Bagdadu pozdravilo SMS-sporočilo. Vizumski proces je trajal dobro uro, turistični vizum pa me je prikrajšal za 80 dolarjev.

Irak je na barvni lestvici slovenskega ministrstva za zunanje in evropske zadeve obarvan črno, ta barva pa državljanom svetuje, naj nemudoma zapustijo državo. "Vsem svetujemo, da zaradi resnih in nenadzorovanih varnostnih razmer zapustite državo," je zapisano na njihovi spletni strani. Ameriško zunanje ministrstvo pa vsem potnikom, ki se odpravljajo v državo, svetuje, da pred odhodom spišejo oporoko.

Ob branju opozorila ministrstva sem se spomnil na besede angleškega komika in televizijskega voditelja Michaela Palina, ki je leta 2022 posnel dokumentarni film V Irak. V eni izmed angleških pogovornih oddaj je dejal, da je opozorilo zunanjega ministrstva, ki državljanom svetuje, naj ne hodijo v neko državo, prvi pogoj, da se tja odpravi. Dodal je tudi, da pri vseh potovanjih poskuša najti nekaj, česar prej ni vedel, da razširi svoje obzorje in pogleda izza naslovnic.

Namen mojega potovanja v Irak je bil po besedah Michaela Palina "videti nekaj, česar prej nisem poznal", in priložnost, da "pogledam izza naslovnic", ki državo prikazujejo v negativni luči. Potoval sem z Ryanom Billerjem, novinarskim kolegom iz Kolorada in edinim prijateljem, ki je bil dovolj nor, da se je odpravil na potovanje v Irak.

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

 

Spomeniki vojne in avtocesta smrti

Taksist Ali je velik oboževalec nogometa in iraškega raperja Khalife OG, ki v svojih pesmih opozarja na neenakosti v državi. Rodil se je istega leta, ko je mednarodna koalicija strmoglavila režim nekdanjega predsednika Sadama Huseina, danes pa prevaža turiste med letališčem in mestnim središčem. V nasprotju z njegovimi konkurenti je Alijevo znanje angleščine zadovoljivo, zato sva se odločila, da se do hotela zapeljeva z njim.

Prve znake upanja sem ugledal takoj, ko smo zapustili mednarodno cono letališča. Obsežni gradbeni projekti in visoke stanovanjske stolpnice so se Cesta povezuje mednarodno letališče s tako imenovano zeleno cono, kjer domuje večina ministrstev in tujih ambasad. V času vojne je bila glavna arterija, po kateri so vojaško osebje in pogodbeniki v zeleno cono prevažali opremo in ljudi. Route Irish je bila svoj čas razglašena za najbolj nevarno cesto na svetu, danes je popolnoma tiha.

Nazadnje je bila v središču pozornosti januarja 2020, ko je ameriški brezpilotni letalnik raketiral konvoj, ki je prevažal poveljnika elitnih enot iranske revolucionarne garde, generala Kasema Sulejmanija, in njegovo desno roko, Abu Mahdija al Muhandisa. Cesto danes krasi nešteto transparentov z njunimi fotografijami, pogosto z angleškim pripisom "kri naših mučenikov ne bo pozabljena".

"V vojni ni zmagovalca, vsi izgubijo, pa naj se katera koli stran razglaša za zmagovalca," je nekoč dejal nekdanji britanski premier Neville Chamberlain. A v primeru vojne med Irakom in ZDA je očiten zmagovalec Iran – iranski vpliv je viden tako rekoč na vsaki ulici.

Fotograf: Ali Mohammadi/Bloomberg

 

"Iran ohranja ogromen oziroma prevladujoč vpliv v Iraku, in sicer z vladavino proiranskih šiitsko-dvanajstniških milic (političnih skupin) in precej proiranskega premiera Al Sudanija. Vpliv Irana je v zadnjih mesecih zelo viden v tem, da Teheran precej učinkovito brzda napade šiitskih milic na ameriške cilje v Iraku, povezane z divjanjem Izraela v Gazi," pove Šterbenc, ki spomni na razvoj dogodkov po 28. januarju, ko je dron proiranske milice Kataeb Hezbolah ubil tri ameriške vojake v oporišču Tower 22 v Jordaniji. "V Bagdad je takoj prispel poveljnik iranskih sil Al Quds islamske revolucionarne garde Ismail al Kani, ki je pritisnil na milico Kataeb Hezbolah, tako da je ta podala izjavo, da bodo suspendirali svoje napade na ameriške cilje," doda.

"Irak je vse od leta 2003, ko je ameriško vodena invazija zrušila vladavino sunitskega Sadama Huseina, oziroma od 2005, ko so bile opravljene prve parlamentarne volitve, šiitsko-dvanajstniško obvladovana država," še pojasni Šterbenc. Šiiti v Iraku zajemajo od 64 do 69 odstotkov prebivalstva, suniti od 29 do 34 odstotkov, kristjani pa odstotek. "Šiitskodvanajstniške milice in z njimi povezane politične skupine imajo izjemen vpliv na vlado, ki po zadnjih parlamentarnih volitvah ne bi mogla biti imenovana brez njihove podpore. Njihov vpliv se najbolj kaže v tem, da jim je uspelo izboriti si velik delež državnega ekonomskega kolača oziroma proračunskih sredstev z gradbenim konglomeratom in posli, ki jih ta prejema od države," pravi Šterbenc.

Trenutno je v Iraku še vedno prisotnih približno 2.500 ameriških vojakov v okviru koalicije, ki je bila ustanovljena leta 2014, da bi pomagala premagati Islamsko državo, med iraško in ameriško vlado pa potekajo pogajanja o umiku. "Umik že dolgo želijo iraška vlada, Iran in proiranske šiitske milice. Washington medtem poudarja, da ne bo privoli vanj, dokler trajajo napadi na ameriške enote. Sicer iraške šiitske stranke nimajo enotnega mnenja o odhodu Američanov; ko se je februarja letos v zvezi s tem sestal iraški parlament, pa je polovica šiitskih parlamentarcev z odsotnostjo pokazala, da ne želi njihovega odhoda. Če bi se ameriške enote umaknile iz Iraka, bi to zagotovo povečalo vpliv Irana v državi, poleg tega pa bi lahko vplivalo na revitalizacijo Islamske države," je povedal Šterbenc.

Senca Islamske države

Oklepna vozila in tovornjaki varnostnih sil so zavzemali vsako drugo križišče, mimo katerih smo drveli. Alija sva povprašala, ali je tako močna prisotnost varnostnih sil običajna. "Poznata Daiš [Islamsko državo]?" naju je smejoče vprašal. Prikimala sva s cmokom v grlu. "Napadli so prejšnji teden. V mestu je bilo zelo hudo. Zdaj je v redu. Zelo je varno," je odgovoril s pomirjujočim nasmehom.

Po odstavitvi Sadama Huseina z oblasti je prehodna koalicija pod vodstvom ZDA začela obsežno prenovo nacionalne vlade in iz njenih vrst izločila člane Huseinove arabske socialistične stranke Baas. Razpuščena je bila tudi iraška vojska, kar je med prebivalstvom ustvarilo množico jeznih sunitskih tehnokratov, ki jim je bila odvzeta moč, kot je nekaj časa nazaj zapisala Al Jazeera. S položajev je bilo odstranjenih tudi več kot sto tisoč pripadnikov stranke Baas, ki jim je bila prepovedana vključitev v družbo in opravljanje državne službe. Ti nezadovoljni suniti so nato postali hrbtenica borcev radikalne Islamske države, ki je pred desetletjem pustošila po državi.

Fotograf: Victor J. Blue/Bloomberg

 

Islamska država je nastala iz ostankov Al Kaide v Iraku, lokalne podružnice teroristične skupine Al Kaida, ki jo je leta 2004 ustanovil ulični kriminalec in nekdanji zapornik Abu Musab al Zarkavi iz Jordanije. Dve leti zatem se je združila z drugimi skupinami in si nadela ime Islamska država v Iraku, pri čemer je še vedno ohranjala šibke vezi z vodstvom Al Kaide.

Široko mednarodno prepoznavnost je skupina pridobila leto pozneje, ko je začela ofenzivo na severni iraški mesti Mosul in Tikrit. Vodja ISIS Abu Bakr al Bagdadi je 29. junija 2014 razglasil ustanovitev kalifata, ki se je raztezal od Alepa v Siriji na zahodu do iraške pokrajine Dijala na vzhodu, in skupino preimenoval v Islamsko državo. Na vrhuncu svoje moči je ta nadzorovala 88 tisoč kvadratnih kilometrov ozemlja, ki se je raztezalo čez iraško-sirsko mejo in kjer je živelo skoraj osem milijonov ljudi.

V Iraku so boj proti Daišu vodile lokalne varnostne sile, kurdski borci pešmerge in paravojaške sile, v katerih so prevladale šiitske milice s podporo Irana. Globalna koalicija pod vodstvom ZDA, ki jo je sestavljalo 74 držav, pa je zagotovila podporo iz zraka in vojaške svetovalce.

Daiš je na vrhuncu obvladoval približno 40 odstotkov iraškega ozemlja, do decembra 2017 pa je izgubil 95 odstotkov ozemlja, vključno z Mosulom, drugim največjim iraškim mestom. Dokončno zmago nad Islamsko državo v Iraku je iraški premier Haider al Abadi razglasil 9. decembra 2017.

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

 

Otok svobode v razdeljenem mestu

Bagdad je mesto kontrastov. Na zahodnih obronkih kaotičnega in propadajočega mestnega središča se dvigujejo bleščeča nakupovalna središča, polna "pozahodnjenih" domačinov, oblečenih v najnovejše modne kose, ki bi jih človek prej pričakoval na ulicah Milana. Zanemarjena infrastruktura in revščina pripadata določenim četrtem, medtem ko druge uživajo v izobilju. Kadar zrak ni onesnažen, se iz teh četrti v daljavi vidijo novi luksuzni stanovanjski kompleksi, ki siromašne prebivalce opominjajo na svojo ekskluzivnost in nedosegljivost.

Na koncu ulice al Mutanabbi, edine tlakovne ulice te osemmilijonske metropole, se skriva kavarna Šabandar, neuradno poimenovana kavarna mučenikov. Šabandar goste streže že več kot stoletje, neuradno pa je najstarejša še odprta kavarna v državi. V vsej svoji zgodovini je bila kraj, kamor so ljudje prihajali razpravljat o politiki, filozofiji in literaturi, ter kraj, kjer so lahko moški in ženske, šiiti in suniti, tujci in Iračani sedeli skupaj v miru.

Leta 2007 je v bližini kavarne eksplodiral avtomobil bomba, ki je kavarno zravnal z zemljo in ubil več kot sto ljudi, med njimi več lastnikovih sinov in enega vnuka. Kmalu zatem je zaradi travme umrla tudi lastnikova žena, on pa je s pomočjo skupnosti pozneje kavarno obnovil.

Na eni izmed klopi naju je naslednje jutro čakal okrogel domačin Ahmed, cinični bratranec Ryanove prijateljice, ki je državo zapustila pred več kot desetletjem. "Govorimo le o preteklosti, saj nimamo prihodnosti. Včasih smo vladali svetu, zdaj je drugače," nama je Ahmed povedal med čakanjem na čaj.

Kavarna ima s svojimi zgodovinskimi črno-belimi fotografijami, ki krasijo rjave stene, prepojene s cigaretnim dimom, ptičjimi kletkami, visečimi s stropa, starinskimi kavnimi aparati, ki spuščajo paro, šahovnicami in mehurčkastimi cevmi za šišo, svojevrsten značaj.

Pogovor z Ahmedom je prekinil koščen fant, star nič več kot deset let. Bila sva edina zahodnjaka v kavarni in poglede zvedavih gostov sem lahko občutil na telesu. "Od kod prihajata?" naju je v polomljeni angleščini vprašal fant. "Jugoslavija," mi je Ahmed skočil v besedo. To je bilo le napol res. Domačin se je obrnil in tiho rekel, naj ne govoriva ljudem, da je Ryan Američan. "Večina ljudi lahko razlikuje med ameriško vlado in tabo, toda kdo ve, kako bi se lahko odzvali drugi. Bodi raje tiho," je svetoval Ryanu in naročil novo skodelico čaja.

Takrat se je rodila ideja o jugoslovanskih turistih, ki sta izkoristila liberalni vizumski režim države in se odpravila na popotovanje v starodavna mezopotamska mesta ob nabrežju Evfrata in Tigrisa. Laž je včasih boljša od resnice, še zlasti če te slednja kaznuje.

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

 

Sto tisoč Jugoslovanov in orožje

Jugoslavije v takšni ali drugačni obliki nisem nikoli poznal. Rodil sem se na prelomu tisočletja, ko so ideje o neodvisni Sloveniji in želje po evropski poti v ozadje porinile nostalgijo po nekdanji državi. Nase sem (in še vedno) gledal kot na otroka Evropske unije; štiri temeljne svoboščine, ki smo jih s članstvom v bloku pridobili, pa imam za samoumevne. Jugoslavijo sem poznal iz zgodb staršev in starih staršev, predvsem o njihovem brezskrbnem otroštvu in potnem listu, ki jih je lahko popeljal vsepovsod po svetu.

Med hladno vojno je bil Irak visoko na seznamu držav, s katerimi je Jugoslavija razvijala donosne posle; letna menjava med državama je na vrhuncu dosegla štiri milijarde dolarjev. Jugoslovanska podjetja so zgradila pristanišče Umm Kasr, edino iraško globokomorsko pristanišče, in sodelovala pri gradnji tovarne orožja v bližini mesta Jusufija. Irak in Jugoslavija sta bila pomembni partnerski državi v Gibanju neuvrščenih – Irak je bil pomemben trg za jugoslovansko orožje.

Na predvečer iraškega napada na Iran v začetku 80. let je moralo Irak zapustiti okoli sto tisoč jugoslovanskih delavcev, ki se niso nikoli vrnili. Med njimi je bil tudi moj prastric, ki je sodeloval pri hidroelektričnih projektih v državi. Njegovo sodelovanje pri gradnji iraške infrastrukture sem v času obiska večkrat omenil domačinom, ki so mi v zameno vedno ponudili skodelico čaja.

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

 

Sveta mesta na robu puščave

Sajed Gasan al Šahristani se vsako jutro zbudi ob ljubeči ženi in odpravi v središče Karbale na delo. Svoj čas je bil disident; Irak je zapustil med nemiri, ki so sledili porazu iraške vojske v zalivski vojni. V rodno državo se je vrnil leto dni po padcu režima Sadama Huseina, o takratnih razmerah v državi pa ne želi govoriti. Danes je kurator muzeja imama Huseina v Karbali, svetem mestu za šiitsko ločino islama, in glasen kritik "razuzdanosti Zahoda".

Jason, kot se ga je prijel vzdevek v Avstraliji, naju je sprejel v svojih skromnih prostorih in uporabil za vajo iz angleščine. Spoznala sva ga zaradi (moje) napake. V svetišče, kjer je pokopan tretji šiitski imam Husein, sem nevede vzel nikotinske vrečke, zaradi česar so me varnostniki obsodili, da tihotapim hašiš. Po dolgi razpravi, ki jo je omogočil Googlov prevajalnik, so se mi opravičili in nama priskrbeli predstavnika za odnose z javnostmi, ki naju je s pomočjo istega prevajalnika vodil po celotnem verskem kompleksu.

Predstavnik svetišča, elegantno oblečen gospod srednjih let, ki se je nedavno poročil z nizozemsko državljanko in je pripravljal kovčke za Nizozemsko, mi je večkrat dejal, kako vesel je, da kristjani obiskujejo njihov sveti kraj, in koliko skupnega imamo kristjani in (šiitski) muslimani. Tudi on je ponovil stavek, ki sem ga slišal znova in znova: "Irak je država, ki ima boljšo preteklost kot sedanjost."

V šiitskih trdnjavah, kot je Karbala, sem opazil ostro nastrojenost proti sunitom, ki v državi zajemajo približno 31 odstotkov prebivalstva. Velikokrat so mi povedali, kako radikalni so njihovi sektaški bratje. "Čeprav šiitsko-sunitski konflikt trenutno ni aktiven, ker so šiiti politično in vojaško premočni, bo, srednjeročno gledano, položaj zelo nestabilen, kajti sunitska populacija je preprosto preveč marginalizirana in posledično nezadovoljna. To pomeni, da je potencialna podpornica revitalizirane Islamske države," je povedal Primož Šterbenc z Univerze na Primorskem.

Ob koncu vojne so šiitske milice iz taborišč izpustile okoli pet milijonov sunitov, vendar se ti ne morejo vrniti na svoje domove v razdejanem Mosulu oziroma "sunitskem trikotniku" (zahod in severozahod države), saj ta del države večinoma nadzorujejo šiitske milice, kot nam je povedal Šterbenc. "Suniti doživljajo tudi pritiske in šikaniranje šiitske milice in šiitov. Zaradi tega stanje, srednjeročno in dolgoročno gledano, še zdaleč ni stabilno, temveč obstaja velik potencial za revitalizacijo Islamske države ali katere druge sunitske ideološko-vojaške radikalnejše skupine. Na položaj bo seveda vplival tudi odnos med Iranom in Savdsko Arabijo, ki se trenutno zbližujeta."

V Karbalo se vsako leto glede na islamski koledar zgrne na milijone romarjev, na tako imenovano arba‘insko romanje, ki velja za največje javno zborovanje na svetu. Številni romarji se v Karbalo iz bližnjega mesta Nadžaf odpravijo kar peš.

Kratek postanek v Karbali je zasenčil večdnevni obisk sestrskega mesta Nadžaf, svetega mesta ob robu puščave. Kakor Karbala je tudi Nadžaf varno, čisto in močno utrjeno šiitsko mesto. Veliko bolj versko konservativen kot Bagdad, Nadžaf očara s čudovitimi mošeami bleščeče in lesketajoče se notranjosti ter lastno birokratsko infrastrukturo, ki se je zdela skoraj bolje organizirana kot drugi sistemi upravljanja v Iraku.

V Nadžafu je svetišče, kjer naj bi bil pokopan prvi šiitski imam Ali. Celotna infrastruktura mesta je prilagojena romarjem in verskim obiskovalcem, mesto pa se lahko pohvali tudi z največjim pokopališčem na svetu Wadi-us-Salaam, kjer je pokopanih več kot šest milijonov ljudi.

Mihael Šmirmaul/osebni arhiv

 

Ruševine babilonskih kraljev in Sadama Huseina

Obisk Iraka ne bi bil popoln brez obiska starodavnega mesta Babilon. Babilon je bil nekoč eno najpomembnejših mest v antičnem svetu, od 18. do 6. stoletja pred našim štetjem je bil glavno mesto Babilonije, starodavnega mezopotamskega kraljestva. Zgrajen je bil ob bregovih reke Evfrat in je bil svoj čas največje mesto na planetu.

Leta 1983 je vlada Sadama Huseina začela projekt obnove starodavnega mesta. Na starem obzidju so zgradili nove strukture in obzidje obnovili, kar je sprožilo jezo Unesca in številnih znanstvenikov po vsem svetu. Husein je v nove zidake celo vgraviral svoje ime. Rekonstrukcija se je zaključila s povsem novo palačo za diktatorja, z ekskluzivnim pogledom na Babilon in reko Evfrat.

Sprehajanje med starodavnimi ruševinami visečih vrtov in razvalinami Huseinove megalomanije me je navdalo z bizarnim občutkom. Ne le da sva bila z Ryanom edina zahodna turista v Babilonu – bila sva edina turista nasploh. Ogled starodavnega mesta me je opomnil, da Irak obiskovalcem ponuja zgodovinske znamenitosti na ravni Italije, Egipta in Grčije, vendar brez gruč turistov in neznosne gneče.

Pred Ištarinimi vrati me je pozdravil majhen okrogel vojak, ki je umiral od želje, da bi izvedel, od kod prihajam. "Jugoslavija," sem mu dejal, nakar sem bil počaščen z nekajminutnim norčavim vreščanjem srbohrvaških kletvic in nešteto vprašanji, "ali je Babilon dobro?" Spomin na nekdanjo državo je v Iraku izjemno pozitiven, številne starejše Iračane pa bi človek lahko opisal kot jugonostalgike. Omemba Jugoslavije mi je odprla številna vrata, ki bi drugače ostala zaprta.

Oživitev turizma

Irak se je za zahodne turiste odprl pred tremi leti. 15. marca 2021 je iraška vlada odpravila vizumsko obveznost pred prihodom za državljane iz 37 zahodnih držav in jim omogočila, da na odobrenih kopenskih, morskih in zračnih mejnih prehodih zaprosijo za vizum ob prihodu. Odločitev je sledila obisku papeža Frančiška, ki je državo izbral za svoje prvo potovanje v tujino po začetku pandemije. Papežev obisk je ostal v spominu kot poskus popravljanja mostov med različnimi verskimi ločinami v Iraku.

"Turizem državi prinese le okoli tri odstotke prihodkov," je za novinarski portal The National dejal Dean Mikkelsen, ki podjetjem svetuje pri poslovanju v Iraku. "Eden od ciljev poenostavljene pridobitve vizuma je spodbuditi posameznike, da pridejo v Irak in pomagajo pri gospodarski rasti države," je povedal.

Kljub naraščajočemu številu tujih turistov in prizadevanjem vlade, da bi državi povrnila ime in ugled, je treba na področju infrastrukture še veliko postoriti, preden bo država postala množična turistična destinacija. Irak je vse od liberalizacije vizumskega režima obiskalo več zvezdnikov z YouTuba, vplivnežev, vlogerjev, umetnikov in medijskih strokovnjakov, ki so v videoposnetkih in člankih hvalili državo. Med njimi je tudi mlad ameriški youtuber Doug Barnard.

Doug Barnard

 

Moč družbenih omrežij

Doug Barnard je otroštvo preživel v ameriški zvezni državi Connecticut, nedaleč od mestnega vrveža svetovne metropole New York. V študentskih letih je opravil študijsko izmenjavo v Evropi, kjer se je zaljubil v potovanja. Na njegovem prvem samostojnem potovanju v Rusiji ga je prešinila misel, da mora najti način, kako bi potovanja lahko postala njegov kruh. "Bilo mi je vseeno, kako bom to dosegel," je povedal za Bloomberg Businessweek Adria.

Ob iskanju ključnika Iraq travel v YouTubovem brskalniku bo med prvimi petimi zadetki eden izmed Barnardovih videoposnetkov. "Idejo za obisk Iraka mi je dal prijatelj, ki je prav tako youtuber in me je kot strela z jasnega poklical: Hej, stari, bi šel čez dva tedna v Irak? Tako se je vse začelo," pove Barnard, ki ima na YouTubu 565 tisoč naročnikov, svojo priljubljenost pa pripisuje avtentičnemu stilu videoposnetkov. "V svojih videih poskušam pokazati interakcije z običajnimi ljudmi in mislim, da je ljudem to všeč," doda.

"V Irak sem se zaljubil že ob prvem obisku. Predvsem zaradi ljudi, ki so res najbolj prijazni, velikodušni in gostoljubni. Ljudje na Zahodu in še zlasti v ZDA o Iraku razmišljajo negativno in mislijo, da nas domačini sovražijo, ker smo pred 20 leti napadli njihovo državo. V resnici je prav nasprotno," pove Barnard.

Barnard meni, da vodeni ogledi, kot je njegov, služijo kot pomemben most, ki lahko omogoči dialog in kulturno izmenjavo ter zunanjemu svetu da priložnost, da se seznani z dejanskim stanjem v državi. "Mislim, da je to postala moja gonilna sila in da poskušam počasi spreminjati dojemanje ter pokazati ljudem, da se nam ni treba bati kraja, kot je Irak. Z Iračani imamo pravzaprav veliko skupnega," doda.

Ljudje si vedno bolj želijo potovati na destinacije zunaj ustaljenih poti. "YouTube in družbena omrežja pri tem odigrajo pomembno vlogo," meni Barnard, "saj jih lahko vidijo na naših posnetkih, ki smo v teh odročnih krajih bili. Zato se bolj zanimajo za te kraje, na katere pred desetimi ali petnajstimi leti morda ne bi niti pomislili."

"Revolucija družbenih omrežij demokratizira potovanja," je prepričan Barnard. "Množični mediji in novice izgubljajo svojo prevladujočo vlogo pri podajanju informacij. Zdaj imate družbena omrežja in alternativne vire novic ter ustvarjalce, ki s svetom delijo ne le različne zgodbe, temveč tudi drugačne perspektive in ozadja ljudi."

"Irak ni razvita turistična destinacija in menim, da je za veliko ljudi to pozitivna stran potovanja tja. Mislim, da je del njegove privlačnosti to, da je tako surov in pristen. Domačini so še vedno navdušeni nad tujci, ne zavijajo z očmi ob turistih in jih ne izkoriščajo. Jezikovna ovira pa je še vedno lahko težava. Uporaba Googlovega prevajalnika je skoraj nujno potrebna, ni veliko oznak v angleščini in turističnih avtobusov. Resnično moraš vse narediti sam," sklene youtuber.

Bloomberg Businessweek Adria

 

Letališke vice

Ob povratku v Bagdad sva se odločila, da ne bova izgubljala časa, in oddrvela na letališče. Do vrat za vkrcanje na letalo sem naštel najmanj sedem varnostnih pregledov, med vožnjo do odhodnega terminala sva morala celo zamenjati voznika.

Srečati tujca na letališču v Bagdadu je neobičajno in nadvse zanimivo. Po letališču se redko sprehodijo robustni zahodnjaki z neurejenimi bradami in cargo hlačami. Amentum? Ameriški vojaki ne potujejo samostojno po iraškem letališču, temveč najverjetneje pripadajo zasebnemu varnostnemu podjetju. Zdi se, da je večina tujcev tu zaradi dela v povezavi z nafto ter varnostnih in diplomatskih zadev. Bagdadsko letališče je sumljiv in nenavaden kraj – tako intenziven, da odvrača celo misijonarje, ki so pogosti v oddaljenih kotičkih Afrike. Kaj pa turisti? Morda nekoč …

Pri članku je pomagal Ryan Biller, neodvisni novinar iz Kolorada, ZDA.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar