"Čudna jada od Mostara grada" je naslov zadnja desetletja najbolj priljubljene pesmi o največjem hercegovskem mestu. Iz konteksta iztrgan, popolnoma plastično izraža vse značilnosti življenja ob Neretvi, tam pod Veležem, med balkanskima Scilo in Karibdo.
Med vsemi stereotipi o Bosni in Hercegovini je nekako najplitkejši tisti o življenju na meji med vzhodom in zahodom. A če pa za katero okolje ta trditev velja, velja za Mostar. Mostar ni mesto na meji, temveč na stičišču, na povezavi, mostu med dvema bregovoma, ki zaradi njega tvorita celoto.
To je mesto, ki je svojo duhovno in kulturno širino gradilo na verzih Alekse Šantića, kjer je Dušan Bajević najbolj priljubljen meščan. Mostar je zbirka ljubezni vseh Mostarčanov, je rado citirana subjektivna opredelitev mesta, ki je prišla izpod peresa Miše Marića ali Pere Zubca, enega izmed poetov, ki so mesto opevali v njegovem zlatem obdobju – petnajstih ali dvajsetih zadnjih letih nekdanje države, kot to po definiciji pravijo Mostarčani.
Mostar je obremenjen s povojnimi težavami, duhovno ujet v mrežo melanholije in spominov, ko vse primerja s svojimi vrhunci. Takrat je imelo mesto razvito gospodarstvo, bilo je prepoznavno (in priznano) po kulturni sceni in nogometnem klubu na evropski ravni, priljubljen po vsej nekdanji državi. A ta preteklost redko navdihuje in motivira, saj ob trku z realnostjo, ki ji ni niti približno podobna, vzbuja drugačne občutke.
Odnos Mostarčanov do tega obdobja pogosto ni racionalen. Po zadnji vojni so obnavljali objekte brez zgodovinske vrednosti, da bi bili videti tako, kot so bili v osemdesetih letih, čeprav so bile te vizure že v tistem času ali desetletje zatem popolnoma zastarele.
Depositphotos
A Mostar je okolje, ki je najbolj oddaljeno od racionalnosti; sicer ne bi bilo mesto poezije in lepote, vrednot, ki so pogosto nesinhronizirane z razumom. Te še danes sestavljajo duhovno bistvo tega na mnogo načinov posebnega kraja.
Šantićev park na Luci je še danes kraj, kjer pesniki iščejo navdih ali vsaj svojo Emino – takšno, kot je opisana v legendarni pesmi, takšno, ki se ne bi sramovala stati pred sultanom. Včasih pomislim, da veliki pesnik pravzaprav ni opeval dekleta – čeprav je znana tudi konkretna oseba –, ampak svoj rojstni kraj, ki je takšen, vsaj v očeh pesnikov ali "pravih" Mostarčanov, kot sultanovo mesto ob Bosporju.
Ivo Andrić je nekoč zapisal, da iz izkušenj ve, da človeka, ki prenoči v Mostarju, ne zbudi zvok, temveč svetloba. Ta svetloba dela čudeže z barvo reke, s kamnitimi hribi, ki obdajajo mesto, z nebom. Nikjer nebo ni tako modro kot v Mostarju, je stavek, ki so ga številni zapisali in poskušali ujeti na fotografiji ali sliki.
Mostar (Depositphotos)
Jergović je Mostar opisal kot mesto z ničimer opravičenim kompleksom večvrednosti. Takšen vtis boste dobili še danes, če se nekoliko dlje zadržite v mestu in slišite, kako domačini gledajo na druge kraje. V Mostarju vam bodo težko odpustili selitev drugam, kaj šele mnenje, da je kje drugje lepše ali boljše. Eden najbolj legendarnih Mostarčanov, Enver Marić, nekoč eden najboljših nogometnih vratarjev na svetu, je na vprašanje, zakaj poleti ne preživlja na morju, odgovoril: "Če bi bilo morje toliko vredno, bi ga imeli v Mostarju."
Stari most je posebna zgodba, ne samo kot simbol mesta, ki je nastalo okoli in zaradi mostu, ampak tudi kot simbol celotne Bosne in Hercegovine. Če v Google vpišete Bosnia and Herzegovina in si ogledate ponujene slike, bodo slike Starega mostu prepričljivo prevladovale. To ni nekaj, kar bi Mostarju uspelo z ustvarjanjem blagovne znamke, tako to vidi svet – in najbolje pri tem je, da je to popolnoma logično in učinkovito.
"Stari most je največja zgodba te države. Povezuje ljudi, bregove, narode, omogoča gibanje – vse, kar iščeš v življenju, je most. Stari most pa ima še dodatno posebno, svetovno zgodbo," mi je nekoč dejal Amir Pašić, mednarodno priznani arhitekt in vodja obnove mostu.
Zaradi mostu in številnih drugih dejavnikov bi Mostar zlahka postal epicenter turizma. Mediteranska klima, obilica sončnih dni in prijetnega vremena vse leto ter množica zanimivih atrakcij v krogu tridesetih kilometrov – vse to ponuja mesto. Dodajmo še fenomen Medžugorja v sosednji občini ... A vendarle vse ni tako preprosto. Letališče je že poldrugo desetletje eno najslabših v regiji, včasih s skoraj komično majhnim številom potnikov. Zdi se sicer, da se stvari počasi spreminjajo, uvajajo se nove letalske povezave. Manjka le še, da se povedo prave zgodbe, in ljudje bi morali začeti prihajati.
Niđe veze (Mostar)
Ne glede na sezono in letni čas je Mostar ob koncih tedna običajno poln obiskovalcev. Turistov je več, prihajajo pa tudi domači gosti iz Sarajeva in drugih krajev v regiji, željni jasnega neba in višjih temperatur. Težava so delovniki, saj takrat manjkajo aktivnosti, ki bi ljudi privabile na obisk tudi zunaj turističnega konteksta, hkrati pa preprečile odhajanje prebivalstva.
Zadnja leta se Mostar ekonomsko spreminja v skoraj izključno zimmer frei destinacijo, podobno kot Dalmacija. A medtem ko ima Dalmacija morje, ki goste pritegne za sedem ali več dni, ima Mostar "samo" most. Očitno nekaj manjka – dejavnost, ki bi ljudi na hercegovskem soncu zadržala več kot le dan ali dva, kolikor je zdaj povprečje bivanja.
Razvoj konferenčnega turizma ni mogoč brez številnih velikih in luksuznih hotelov, golfa ni brez igrišč – in še nihče ni začel igrati golfa na kraškem terenu. Preprosto rečeno, manjka ustrezna infrastruktura za nadaljnji turistični razvoj.
Kar Mostarju manjka, zagotovo ni tisto, kar so mu zapustile prejšnje generacije ali narava. Mostar je celinsko mesto, a njegove temperature in klima so skoraj enake tistim ob morju. Včasih so prebivalci Mostarja spremljali vremensko napoved za Split in na podlagi tega načrtovali svoje dejavnosti. Mostar danes živi kot mesto na morju – brez morja. Kljub temu pa je morje, če ga kdo pogreša, oddaljeno le uro vožnje.
Pandemija je po svetu popularizirala najem vil z bazeni, ta trend pa je v rustikalni Hercegovini, na območju okoli Mostarja, z obilico vode, mediteranskim rastlinjem in kraškim terenom postal najbolj donosen posel. V dolinah rek, na kraških hribihin med sredozemskim rastlinjem kot gobe po dežju rastejo objekti za oddajanje – z visokimi zidovi in zasebnostjo, ki je danes najbolj cenjena in plačana.
Na koncu ostane vtis mesta in regije, ki ju je težko izraziti z besedami ali slikami. S tem ne moreš zajeti tistega posebnega prepleta svetlobe, vročine in humorja ter drugačnega pogleda na življenje in uživanje, ambicije in samouničenje, sebe in drugih. Edini način, da to doživiš, je, da prideš in vidiš. Mostar je blizu – zelo blizu.
.webp){kind=icon}