.webp){kind=icon}
Odkup lastnih delnic je smiseln tako za podjetja kot za gospodarstvo. Lahko je tudi orodje za izboljšanje finančne pismenosti in povečanje motivacije za ohranitev ključnih zaposlenih v podjetju. Kateri regionalni blue chipi odkupujejo lastne delnice?
"Ko vam rečejo, da so odkupi lastnih delnic škodljivi tako za delničarje kot za državo oziroma da koristijo predvsem vodstvu, poslušate ali ekonomsko nepismene ljudi ali sladkobesedne demagoge – prvo drugega ne izključuje, in obratno," o nakupu lastnih delnic pravi legenda dolgoročnega investiranja Warren Buffett.
V regiji odkup lastnih delnic včasih razumejo kot nepotrebno porabo sredstev družbe, mali delničarji pa pogosto želijo izplačilo dividend tudi takrat, ko to ni davčno optimalno. Podobne debate so se nekoč odvijale na zahodnih trgih; od 80. let prejšnjega stoletja, ko so v Združenih državah Amerike (ZDA) dovolili odkup lastnih delnic, njihov obseg nenehno narašča.
V vseh državah regije Adria velja podoben okvir – ta določa, da lahko družbe, ki kotirajo na borzi, po odločitvi skupščine odkupijo do deset odstotkov lastnih delnic. Običajno vključuje tudi omejitve glede najvišje in najnižje nabavne cene, ki ponavadi dovoljuje odstopanje za deset odstotkov navzgor ali navzdol od referenčne cene. V nekaterih državah je dovoljen nakup več kot deset odstotkov lastnih delnic, vendar jih je treba v določenem časovnem roku preklicati oziroma umakniti. Pri opredelitvi načrta odkupa je treba izpostaviti tudi njegov namen.
Preden se osredotočimo na podobnosti in razlike v regiji, je treba omeniti, da sta Hrvaška in Slovenija del Evropske unije (EU), zato je ureditev njunih kapitalskih trgov usklajena s prakso EU. Druga dva analizirana trga – Severna Makedonija in Srbija – nista del EU. Na omenjenih trgih je opaziti tako podobnosti kot tudi razlike. Vsaka država ima namreč svoje posebnosti, zato je treba to temo podrobno raziskati od države do države. Razlika je, denimo, da v Srbiji drugače obravnavajo odkup lastnih delnic v državnih podjetjih kot v tistih v zasebni lasti.
Seveda morajo predsedniki uprav in člani teh, odgovorni za finance, skrbno pretehtati razloge za odkup lastnih delnic in konkretne razmere v podjetju – tj. višino sredstev za nakup in/ali potrebo po zadolževanju za namen odkupa na eni strani ter potrebe po financiranju razvoja poslovanja na drugi strani.
Blue chipi po regijah: kdo odkupuje lastne delnice in kdo ne
Vse družbe v hrvaškem indeksu Crobex-10 imajo lastne delnice – največ jih ima holding Adris, in sicer 4,3 odstotka, turistična družba Valamar jih ima 3,3 odstotka, živilsko podjetje Podravka in turistična družba Arena Hospitality po 1,5 odstotka, ladjar Atlantska plovidba, informacijskotehnološko podjetje Span in holding Končar elektroindustrija vsi po en odstotek, tehnološka družba Ericsson Nikola Tesla 0,7 odstotka, prehrambno podjetje Atlantic Grupa 0,4 odstotka in Hrvatski Telekom 0,1 odstotka.
V slovenskem indeksu SBITOP, ki ga sestavlja devetih podjetij, jih ima šest lastne delnice. Pozavarovalnica Sava ima v lasti deset odstotkov delnic, farmacevt Krka 5,5 odstotka, kemičnopredelovalna družba Cinkarna Celje 3,3 odstotka in energetski trgovec Petrol 1,5 odstotka. Družbi Equinox in Telekom Slovenije imata nepomemben delež lastnih delnic.
V srbskem indeksu Belex 15 imata le dve od devetih podjetij več kot pet odstotkov lastnih delnic. To sta proizvajalec posode, pomivalnih korit, grelnikov vode, armatur in gospodinjske opreme Metalac ter proizvajalec kovinskih konstrukcij in njihovih delov Jedinstvo. Neznaten delež lastnih delnic imata Aerodrom Nikola Tesla in Energoprojekt Holding.
Od desetih družb iz makedonskega indeksa MBI 10 jih polovica nima lastnih delnic, preostalih pet pa je odkupilo lastne delnice. Od tega so štiri družbe dosegle najvišjo dovoljeno raven desetih odstotkov (ponudnik gradbenih rešitev Granit, energetski trgovec Makpetrol, Makedonski Telekom ter hotelirsko in gostinsko podjetje Makedonija Turist). Sledi farmacevt Alkaloid z manj kot dvema odstotkoma lastnih delnic.
V zadnjem času so pri odkupovanju lastnih delnic najaktivnejša hrvaška podjetja, v Sloveniji pa denimo delnice aktivno odkupuje le družba Krka, in to v zelo velikih zneskih. Večina večjih deležev lastništva lastnih delnic zunaj Hrvaške je posledica nekaterih korporativnih dejanj iz daljne preteklosti. Upoštevati je treba tudi raven tržne kapitalizacije posameznega podjetja in s tem vrednost posameznega deleža lastnih delnic.
Zakaj podjetja odkupujejo lastne delnice?
Najpogostejši razlogi v teoriji so:
- cena delnice na borzi je privlačna, torej je podcenjena;
- delnice se uporabljajo kot nagrada/bonus/opcijski načrti za nagrajevanje vodstva in zaposlenih;
- odkup je podlaga za izplačilo dividend v delnicah družbe;
- delnice se uporabijo kot deviza pri prevzemu drugih podjetij (za financiranje dela ali celotne transakcije);
- odkup je morebitni obrambni odziv v primeru poskusa prevzema podjetja;
- odkup se opravi z namenom umika odkupljenih lastnih delnic, kar povečuje delež lastništva največjih delničarjev, hkrati pa je tudi način vračila delničarjem namesto dividende.
Kakšni pa so v regiji razlogi v praksi?
Zaradi neugodne davčne obravnave in nerazvitosti trga držav regije Adria, razen Hrvaške, podjetja ne nagrajujejo zaposlenih z opcijskimi odkupi lastnih delnic. To je velika težava tako za podjetja, ki v trenutnem okolju nizke brezposelnosti težko zadržijo ključne kadre, kot za borzo, saj na trg ne prihajajo novi delničarji. Na trgih v regiji pa je zaznati tudi pomanjkanje finančne pismenosti in kulture vlaganja na borzi.
Večina podjetij na analiziranih trgih delnice odkupuje občasno in razmeroma skromno. Najpogostejši razlog je konsolidacija deležev velikih delničarjev, občasno pa tudi obramba pred nezaželenim prevzemom. V podjetjih, v katerih je lastniški delež med vrhnjim menedžmentom večji in pomembnejši, je iz istega razloga odkupe možno opraviti. Takšne primere vidimo na primer v Srbiji.
V Sloveniji opažamo vse več neposrednega pridobivanja deležev podjetij, ki ga izvede menedžment, vendar gre za menedžerje z izjemno nizkim odstotkom lastništva, zato tovrstne nakupe razumemo kot signal njihovega mnenja o stopnji privlačnosti trenutne cene delnice in zaupanju vanjo.
Nekatera največja podjetja na Hrvaškem in v Sloveniji so v preteklosti umik delnic razumela kot obliko nedenarne dividende (Krka ali Hrvatski Telekom), torej kot način vračila vsem delničarjem. Zelo redka pa so bila denimo izplačila dividend v delnicah družbe (Valamar).
Redko se tudi zgodi, da podjetje ob prevzemu drugega podjetja del transakcije plača z lastnimi delnicami. Pred kratkim smo videli tak primer na Hrvaškem (Span), medtem ko je na Zahodu to zelo pogosto.
Na vseh omenjenih trgih je precej podjetij v večinski ali manjšinski državni lasti, zato lahko odkup lastnih delnic razumemo kot pot za povečevanje državnega deleža v podjetjih; tega pa trg ne potrebuje in tudi ni zaželena praksa. Državno lastništvo v podjetjih, ki kotirajo na borzi, se lahko in mora zmanjšati, ne povečati. Rešitev je privatizacija, ne izogibanje odkupom delnic.
Epilog
Kaj je treba storiti v regiji Adria, da bi podjetja odkupovala lastne delnice in da bi od tega imele neposredne koristi tudi lokalne borze? Glavna sprememba, ki bi podjetja spodbudila k odkupovanju lastnih delnic s ciljem nagrajevanja zaposlenih oziroma zadržanja ključnih kadrov, bi morala biti reforma davčnega sistema. To bi prineslo ugodnosti tudi za lokalne borze. Z nedavno spremembo hrvaškega davčnega zakona sta bila uvedena 20-odstotna davčna stopnja in pribitek (lokalni davek glede na kraj prebivališča) pri dodelitvi ali neobveznem nakupu lastnih delnic. Prej je davčna stopnja znašala 24 odstotkov in pribitek.
V poenostavljenem primeru izplačila 12 tisoč evrov nagrade osebi z mesečno plačo štiri tisoč evrov bruto in pravico do nagrade v višini treh mesečnih plač delodajalec z izplačilom delnic doseže 15-odstotni prihranek, zaposleni pa prejme za 23 odstotkov višji bonus.
V Sloveniji vidimo obratno logiko – višjo obdavčitev bonitet v lastnih delnicah. Nedavno so bile predstavljene pobude za spremembo takšne negativne obravnave, ki pa na koncu niso bile sprejete.
Pri pisanju članka sta sodelovala Nenad Gujančić (Srbija) in Goran Martinoski (Severna Makedonija).
