Tri milijarde evrov vreden rop ladijskih zabojnikov

Münchensko predmestje Grünwald je dom nekaterih najbogatejših ljudi v Nemčiji – predstavnikov tako imenovanega starega denarja, osveženega z nekaj šefi korporacij in športnimi zvezdami. Kraj izžareva ugled in diskretnost, njegovi stanovalci pa cenijo sosede, ki ne postavljajo preveč vprašanj.

Soseska je bila popoln dom za podjetje P&R Containers, ki se domnevno ukvarja z ladijskim prometom, svoje prostore pa ima v nizki stavbi z nadstandardno velikimi okni na vijugasti ulici, kjer so zdravniške ordinacije, zavarovalniški agenti in nepremičninski posredniki. To je ena najmanjših zgradb na tem območju, za steklenimi vrati pa ni razkošja, zgolj navadne sobe s sivimi preprogami in belimi stenami.

Ta videz anonimnosti in skromnosti je P&R pomagal izvesti eno največjih prevar v Nemčiji do zdaj. Podjetje se je predstavilo kot posrednik za prevoz ladijskih zabojnikov – 6,1 oziroma 12,2 metra  dolgih jeklenih škatel, zloženih na ladjah ali naloženih na tovornjakih in vlakih, ki prevažajo vse od nogavic do kavčev, od posodic do hladilnikov. Z leti pa se je P&R od prevoza zabojnikov počasi preusmeril k bolj dobičkonosnemu poslu, v katerem je preprosto goljufal ljudi.

Leta 2018 je podjetje trdilo, da nadzoruje 1,6 milijona zabojnikov, ki jih je prodalo posameznim strankam in nato v njihovem imenu dalo v najem dalo ladijskim podjetjem. V resnici je imelo le okoli šesto tisoč zabojnikov, kar je kmalu šokiralo več deset tisoč vlagateljev v podjetje.

Skromnost podjetja P&R je pritegnila ljudi, saj jim je bil všeč njegov diskreten profil in jim je bilo več do varnosti in rednih donosov kot do visokih. Vlagatelji so bili običajno upokojenci, ki so večino finančnih nasvetov dobili od posrednikov in svetovalcev iz majhnih mest ter pogosto velik del prihrankov vložili v zabojnike.

Včasih je bila varčnost P&R skoraj absurdna. Podjetje je zaračunavalo trgovsko blago, kot so beležke, in pisala z blagovnimi znamkami, ki bi jih večina strankam delila kot brezplačne izdelke, se spominja zavarovalni posrednik Manfred Röll. Toda Röll, ki je P&R priporočil strankam in v shemo vložil približno 50 tisoč evrov, je to razumel kot previdno ravnanje vodstva z denarjem vlagateljev. "Mislil sem, da bo na koncu vse to koristilo strankam in izplačilom," pravi.

Zaupanje je bilo tako močno, da so le redki postali sumničavi, ko je podjetje v začetku leta 2017 plačila lastnikom nekoliko odložilo, in so bili le rahlo zmedeni, ko je nekaj mesecev pozneje denar nehal prihajati. Marca 2018 pa je P&R, ki ni mogel več vzdržati piramidne sheme, zaradi katere je podjetje izgubilo več kot tri milijarde evrov, vložil zahtevo za insolventnost. "Ni bilo bleščečih športnih avtomobilov, jaht, zasebnih letal, dovršenih zabav in, kolikor vemo, nobenih mamil," pravi Wolfgang Schirp, odvetnik iz Münchna, ki zastopa več sto ljudi, ki poskušajo dobiti nazaj svoj denar. "To je prispevalo k občutku, da imamo opravka s popolnoma zanesljivimi poslovneži. Nič ni vzbujalo suma."

Lino Mirgeler/dpa/Alamy

 

Po šestih letih goljufijo še vedno raziskujejo. Stečajni upravitelj ugotavlja, kaj je ostalo od zabojniške flote, da bi 54 tisoč upnikom podjetja zagotovil čim več poplačila. Opečeni vlagatelji so ustanovili namenske skupine na Facebooku, da so lahko sodelovali na nekaj srečanjih z upraviteljem leta 2018, ki so potekala v Olimpijski dvorani s 15.500 sedeži v Münchnu, in do tja organizirali skupne vožnje. Več kot 90 odstotkov žrtev je bilo Nemcev, večina drugih iz Avstrije in Švice. Ogromno jih je leta, če ne desetletja, vlagalo v P&R. Številni so bili upokojeni; ko je podjetje objavilo insolventnost, jih je bilo več kot tretjina starejših od 70 let.

P&R je leta 1975 ustanovil podjetnik Heinz Roth, ki je ohranil strog nadzor nad podjetjem. Leta 2007 se je upokojil, vendar je po navedbah tožilcev v Münchnu leta 2016 spet prevzel vodenje. Roth je živel precej odmaknjeno, in ko je izbruhnil škandal, je zanj slišalo le malo ljudi v sicer tesno povezani münchenski finančni skupnosti. Dnevnik Süddeutsche Zeitung je zgodbo o Rothu naslovil Iskanje fantoma.

Podjetje je vlagateljem glede na prospekt iz leta 2017 posamezne zabojnike prodalo po 1.415 evrov za kos in jih nato dalo v najem ladijskim družbam. Vlagatelji so prejeli najemnino (v letu 2017 11 odstotkov kupnine letno); po petih letih pa naj bi P&R, kot je obljubil, zabojnike odkupil za 65 odstotkov njihove prvotne vrednosti. V tem obdobju naj bi vlagatelji pričakovali približno 20-odstotni skupni donos.

Vlagatelji pravijo, da so plačila več let prihajala pravočasno, P&R pa je izpolnjeval tudi vse druge pogodbene pogoje, zaradi česar so številni v shemo vložili še več denarja. Okoli leta 2007 pa se je na sedežu podjetja nekaj spremenilo. Računi iz tega obdobja kažejo naraščajočo razliko med številom zabojnikov, ki naj bi jih imel v lasti P&R, in tistimi, ki jih je dejansko imel zabeležene v poslovnih knjigah.

Imago/Alamy

 

Pravzaprav podjetju ni bilo treba kupiti novih zabojnikov, da bi ohranilo denar: do leta 2010 se je razlika med tistimi, za katere se je pretvarjalo, da si jih lastijo, in tistimi, ki so jih dejansko imeli, povečala na šesto tisoč, ob prijavi insolventnosti pa že na milijon, kot meni stečajni upravitelj. To je pomenilo, da je moral P&R plačevati čedalje večje vsote denarja od vseh zabojnikov, ki jih je nadzoroval; po piramidnem načinu pa je bil vse večji delež novih naložb takoj namenjen poplačilu vlagateljev.

Bureau of International Containers, industrijska skupina, ki vzdržuje globalni register lastništva, skoraj vsem zabojnikom dodeli serijsko številko, zato jim je preprosto slediti na spletu. P&R je vlagateljem, ki so to zahtevali, zagotovil serijske številke za zabojnike, ki so jih imeli v lasti, več kot 90 odstotkov pa jih ni nikoli vprašalo zanje. Manjšina, ki jih je zahtevala, je sicer dobila potrdilo s številko, je sicer dobila potrdilo s številko enega od zabojnikov P&R, čeprav upniki pravijo, da ta nikoli ni dejansko ustrezala tistemu, ki je bil  v lasti določene osebe.

Da je vse skupaj še bolj nejasno, podjetje v Grünwaldu v svoji bilanci stanja ni imelo zabojnikov, po poročanju upravitelja jih je namreč upravljala hčerinska družba v Švici. Ker je denar prehajal iz ene države v drugo, neskladij ni bilo težko skriti. "Posel je bil, ampak omejen," pravi Peter Mattil, münchenski odvetnik, zastopnik več kot deset tisoč vlagateljev v P&R in član odbora, ki zastopa upnike.

Skrbnik pravi, da je bilo le malo nadzora: revizije nemških operacij P&R je izvajal Werner Wagner-Gruber, majhno podjetje iz Regensburga, mesta ob Donavi, približno 90 minut vožnje z vlakom vzhodno od Münchna. Nekateri upniki so tožili revizorja in njegove zavarovalnice, čeprav odvetniki, ki zastopajo tožnike, pravijo, da bodo ti najverjetneje izterjali le majhen del tega, kar so izgubili. Wagner-Gruberjev odvetnik je komentar zavrnil.

Jan Svensson/Alamy

 

Nekateri vlagatelji krivijo nemški zvezni organ za finančni nadzor (znan kot BaFin, po imenu v nemščini) za nezadosten nadzor. Agencija je dala zeleno luč za prospekt P&R le nekaj mesecev prej, preden se je podjetje znašlo v insolventnosti. Toda BaFin pravi, da taka odobritev ni povezana s kreditno sposobnostjo izdajatelja, nemška sodišča pa so zavrnila vsa prizadevanja za odškodninsko terjatev od agencije.

To razlikovanje jezi vlagatelja Martina von Hörena, ki razume, da revidiranje računovodskih izkazov ni naloga BaFina, vendar dvomi o logiki mandata agencije. "Običajni vlagatelji imajo drugačna pričakovanja o tem, kaj pomeni, če finančni produkt dobi potrdilo BaFin," pravi von Hören, ki je v P&R, ko je ta propadel, vložil že 200 tisoč evrov.

Po prijavi insolventnosti se je Roth upiral odstopu nadzora predvsem nad operativnim jedrom podjetja v Švici. Toda münchensko tožilstvo ga je leta 2019 v 414 točkah obtožilo poslovne goljufije, v 12 točkah pa utaje davkov. Primer so prekinili nekaj mesecev pozneje, ker je Roth zbolel. Isto leto decembra je pri 77 letih umrl, vendar upniki zahtevajo premoženje iz njegove zapuščine.

Skrbnik Michael Jaffé je upnikom razdelil 544 milijonov evrov – kar ustreza 17,5 centa za vsak evro, ki jim ga dolgujejo. Velik del premoženja P&R je bil prodan, vendar podjetje ostaja pomembna sila v poslu s skoraj 350 tisoč zabojniki, kolikor jih ima od septembra 2023. "Vsak stoti zabojnik, ki potuje po svetu, ustvari dobiček za upnike," je Jaffé zapisal v novembrskem poročilu.

Nekateri nezadovoljni vlagatelji so preprosto obupali in svoje terjatve do P&R prodali podjetjem, specializiranim za odkup terjatev. Londonska Fidera, ki je pred petimi leti začela ponujati 14 centov za evro, je zdaj to povišala na kar 25 centov in je največji upnik s "stotinami milijonov" terjatev, nam je zaupal anonimni poznavalec primera.

Florian Gaertner/picture-alliance/dpa/AP Photo

 

Jaffé je novembra dejal, da je pridobitev četrtine nominalne vrednosti dolga "precej mogoča", vendar je natančno oceno težko podati, saj bo vsako vrednotenje odvisno od nestanovitnih cen prevoza tovora. Pandemija in vojna v Ukrajini sta zvišali stroške prevozov, ki so se v začetku leta 2023, ko se je gospodarska rast upočasnila in so se pojavile nove zmogljivosti, znižali, nato pa se letos ponovno zvišali zaradi strahu pred širšim konfliktom na Bližnjem vzhodu in napadi na ladje v Rdečem morju.

Na toplo delovno jutro je pred pisarno P&R v Grünwaldu parkiranih pol ducata avtomobilov; za osebje, ki zdaj dejansko dela za skrbnika, nadzoruje preostale zabojnike in posreduje poizvedbe upnikov, je to običajen delovni dan. Tisti, ki so še vedno na plačilni listi in ki so bili pravzaprav tudi sami vlagatelji v P&R, zatrjujejo, da za goljufijo niso vedeli.

"Postopek insolventnosti bo verjetno trajal še nekaj let," pravi Jaffé. Vendar obstaja naravna meja za to, saj je običajna življenjska doba zabojnika od 12 do 15 let – in P&R je leta 2017 dejal, da je njegova flota stara povprečno več kot osem let. Preostali zabojniki bodo torej kmalu umaknjeni, vlagatelji bodo prejeli končna izplačila, pisarna v Grünwaldu bo zaprla svoja vrata in mesto bo spet gojilo tradicijo varovanja skrivnosti.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar