Nemška skrajna desnica svojo novo bitko bije v tovarnah

Zaposlene, ki ob koncu izmene zapuščajo Audijevo tovarno v bavarskem Ingolstadtu, na robu parkirišča pričaka majhna skupina moških. Motorji se oglašajo in škornji škripajo po gramozu, moški pa medtem poskušajo v orokavičene dlani potisniti letake. V bledi zimski svetlobi se zaustavi le peščica delavcev: letake na hitro stlačijo v žepe bund in odklepajo avtomobile. Čeprav so fotografije na brošurah videti povsem nedolžne – radostni delavci ob tekočem traku –, pa besedilo zlovešče opozarja na bližajoča se odpuščanja in nemške tradicionalne sindikate obtožuje, da delavce puščajo na cedilu.

Moški predstavljajo Zentrum, hitrorastoči skrajno desničarski sindikat. Ta se postavlja po robu gibanju IG Metall z dvema milijonoma članov, ki je od 50. let prejšnjega stoletja prevladovalo na področju nemških delavskih odnosov. "Tukaj je alternativa – morali bi jo spoznati," med razdeljevanjem letakov reče Oliver Hilburger, 56-letni vodja Zentruma.

V državi, ki so jo dolga leta odlikovala stabilna delovna mesta v tovarnah in rastoče delavske plače, ta tiha izmenjava zajema poglabljajoči se razkol: politične sile, ki so bile doslej potisnjene na rob, zdaj novačijo prav na točki, kjer je Nemčija zasnovala svojo povojno družbeno pogodbo. Ambicije Zentruma se ne končajo zgolj pri zastopanju delavcev. Skupina brez vsakega zadržka promovira desničarsko, nacionalistično agendo, ki želi tovarne spremeniti v politične inkubatorje, podobno kot so italijanski in nemški levičarski radikalci počeli v 60. in 70. letih. Letos pomladi bodo uslužbenci proizvajalcev, kot so Mercedes-Benz, Porsche in Volkswagen, glasovali o zastopanosti delavcev in skoraj vsi pričakujejo, da bo Zentrumu uspel odločen skok naprej.

Industrijski delavci v Nemčiji preživljajo eno najtežjih obdobij v zadnjih desetletjih. Avtomobilska proizvodnja in z njo povezani sektorji so že dolgo gospodarski motor države, saj zajemajo več kot petino izvoza in šest odstotkov celotne proizvodnje. A ker proizvajalci avtomobilov svojo proizvodnjo in raziskave ob prehodu na električna vozila preusmerjajo na Kitajsko in Vzhodno Evropo, je nemška industrija od leta 2019 izgubila več kot četrt milijona delovnih mest. Zentrum – ustanovljen leta 2009 v tovarni menjalnikov Mercedes-Benz – je izkoristil nelagodje, ki je vzniknilo zaradi odpuščanj, in si tako zagotovil podporo tudi pri znamkah VW, Opel in drugod v industrijskem središču Nemčije.

Jasper Walter Bastian za Bloomberg Businessweek

 

Vzpostavitev prisotnosti v avtomobilskih tovarnah bi lahko stari delavski red načela od znotraj in le še poudarila izzvenelo trditev sredinske levice, da govori v imenu delavske Nemčije. V 80. letih, ko so se Mercedesovi sedani uveljavili kot globalni simbol blaginje, so delavci, ki so jih izdelovali, samozavestno glasovali za levosredinsko Socialdemokratsko stranko. Politični sistem je temeljil na zagotovljenih tovarniških delovnih mestih in zvestobi delavcev močnim sindikatom.

Ta usklajenost je po združitvi Nemčije leta 1990 zvodenela, članstvo v sindikatih pa je padlo na manj kot polovico takratne ravni. Današnje raziskave kažejo, da usposobljeni delavci skrajno desno Alternativo za Nemčijo (AfD) podpirajo v deležih, ki so precej nad državnim povprečjem – kar spominja na pomik delavskega razreda v ZDA, Franciji in drugih razvitih deželah v desno stran. Ker so marca v Baden-Württembergu – domovini Mercedesa in Porscheja – na vrsti volitve v deželni parlament, bi lahko vsak dosežek Zentruma oviral prizadevanja kanclerja Friedricha Merza za projekcijo stabilnosti.

V sindikatu IG Metall pravijo, da njihov uspeh izhaja iz strategije pogajanj, ne pa iz konfrontacijskega sloga, ki ga ubira Zentrum. Z imenovanjem predstavnikov v nadzorne odbore in zagotavljanjem obsežnega vpliva delavcev na obratovanje tovarn je sindikat po lastnih navedbah pomagal pri sklepanju zavez vodstva nadaljnjemu vlaganju ter s tem preprečil odpuščanja tudi med prestrukturiranjem industrije. "Če želite delovna mesta zaščititi med preobrazbo, morate imeti vpliv tam, kje se sprejemajo odločitve," pravi Barbara Resch, vodja podružnice IG Metall v zvezni državi Baden-Württemberg. "To pomeni pogajanja o naložbah, usposabljanju in prihodnjih izdelkih – ne pa spreminjanje delavskih svetov v politične odre."

Njena skupina in drugi glavni sindikati svoje organizatorje vse pogosteje pošiljajo v tovarne, kjer se iz oči v oči srečujejo s predstavniki Zentruma. Ti organizatorji si prizadevajo za spodbujanje demokratičnih idealov med delavci in nudijo pravno pomoč v primerih, v katerih Zentrum vlaga pritožbe zaradi obrekovanja proti članom IG Metalla, ko ti aktiviste skrajno desnega sindikata označujejo za naciste. Ko Zentrum v tovarni pridobi nekaj vpliva, v sindikatu ocenijo, kateri delavci so najbolj dovzetni za njegove čare – pogosto gre za delavce v nočnih izmenah ali na izoliranih oddelkih, kjer predstavniki sindikata IG Metall niso redno prisotni –, in nato hitijo zapolniti te vrzeli.

V sindikatu Zentrum pravijo, da je njihov cilj zagotavljanje pomoči na področjih, ki jih večji sindikati prezrejo, zlasti s poudarkom na težavah posameznih delavcev. Če šef, na primer, zaposlenim odreka odmore za kajenje, bo Zentrum posegel vmes in uveljavil dogovore o odrejenem času za kajenje, ki jih je sprva sklenil IG Metall. »Naša ključna prednost je, da si številni zaposleni želijo neposrednega zastopanja,« pravi Hilburger.

Hilburger, ki že vse življenje živi v avtomobilskem pasu jugozahodne Nemčije, je igral kitaro v hardcore skupni Noie Werte (ime lahko prevedemo v Nove vrednote) iz 80. let, katere besedila so pozivala k "očiščenju" države in poveličevala nacionalistično nasilje. Pesmi skupine so spremljali videoposnetki, ki povzdigujejo umore Nacionalsocialističnega podzemlja (NSU), neonacistične teroristične združbe. Ko je Hilburgerjeva preteklost pricurljala v javnost, je na delovnem sodišču izgubil položaj delavskega predstavnika in bil izključen iz sindikata delavcev kovinske industrije, ki ima povezave s Cerkvijo. Kljub temu se za svoje nekdanje politične povezave le redko opravičuje, saj jih pripisuje mladostniški nepremišljenosti, čeprav vendarle priznava, da je bil njihov "ton napačen".

Jasper Walter Bastian za Bloomberg Businessweek

 

Danes ostro kritizira delničarje, globalne vlagatelje in tisto, čemur v svojem nacionalističnem, protielitističnem jeziku pravi »sfinancirano upravljanje«. Hilburger tradicionalnim sindikatom očita, da delavcev ne zmorejo ubraniti pred selitvijo proizvodnje v tujino. Primer Klausa Volkerta, nekdanjega vodje sindikatov pri družbi Volkswagen AG – ta je bil zaprt zaradi sprejemanja gotovine, luksuznih potovanj in prostitutk na račun podjetja –, pogosto navaja kot dokaz sistema, ki briše meje med zastopanjem delavcev in korporativno močjo. "Naše delo je politično," pravi Hilburger. "V Nemčiji 40 milijonov ljudi več časa preživi na delovnem mestu, s sodelavci, kot s svojimi partnerji."

Hilburger se opisuje kot privrženca etnonacionalističnega gibanja Neue Rechte (Nova desnica). To gibanje izdaja knjige in revije ter organizira seminarje za skrajno desne aktiviste, vključno s člani mladinskega oddelka AfD. Za Zentrum in zavezniške skupine je »doseganje kulturne hegemonije sredstvo, da se na končni točki preseže liberalna demokracija«, kot pravi Armin Pfahl-Traughber, profesor politologije na Zvezni univerzi za uporabne upravne vede v Brühlu.

Boj se odvija na vse bolj temačnem ozadju, saj nemški industrijski sektor mesečno odpušča po deset tisoč ljudi. Izginjajoča delovna mesta so nekoč zagotavljala domovanje, zagotovljeno pokojnino in občasen oddih nekje na toplem. Tudi tam, kjer do odpuščanj še ni prišlo, tesnobe ni mogoče zanikati. Nedavna raziskava zasebnega podjetja za ekonomske raziskave IW je pokazala, da skoraj polovica gospodarskih panog v letu 2026 pričakuje nadaljnja odpuščanja, kar je hud alarm za industrijski model, ki se je nekoč ponašal s stabilnostjo. "Moj strah glede teh volitev," pravi Lukas Hezel, ki je v sindikatu IG Metall polno zaposlen kot protikandidat Zentrumu, "je , da se bodo uveljavili v velikih tovarnah po vsej Nemčiji."