.webp){kind=icon}
Cene ključnih surovin, nafte, elektrike in premoga so na medletni ravni upadle, ugotavljajo analitiki Bloomberg Adrie. Razlogi so predvsem počasnejše okrevanja Kitajske, mila zima in črnomorski žitni sporazum. Analitiki napovedujejo stabilizacijo cen energije na trenutni ravni in nadaljevanje upada cen surovin. Kaj bo s cenami hrane, kjer se nižanju inflacije upirajo cene živega goveda in sladkorja? Na cene bodo vplivale tudi vremenske razmere.
Ekonomist Rok Spruk pa je v pogovoru za Bloomberg Adria TV dejal, da so v določenih primerih lahko rešitev tudi obdavčenja nekaterih dobrin. Govoril je tudi o posledicah trgovinske vojne med Zahodom in Kitajsko. Meni, da bo ta imela pogubne posledice, če se voditelji držav ne bodo začeli pogovarjati in iskati rešitev.
Kako spremljate zaostrovanje trgovinske vojne med Zahodom in Kitajsko, kako bo to vplivalo na cene ključnih surovin in končnih proizvodov, na dobave?
Trgovinska vojna, ki jo je leta nazaj, v začetku leta 2016 ali 2017 začel bivši predsednik Trump, ne bo imela nikakršnih pozitivnih posledic. Upam si trditi, da bo imela celo pogubne posledice. Zakaj? Zato, ker v mednarodne dobavne verige vnaša obilo negotovosti. Vprašanje je, kako takšne distorzije, ki na eni strani povečujejo trgovinske stroške, na drugi strani pa tudi sprožajo negativne učinke na pričakovane cene v terminskih pogodbah, ustrezno minimizirati.
Tu smo prišli do točke, kjer lahko le mednarodni institucionalni sistem umiri tovrstne pritiske. Se pravi konfliktne težnje, ki jih vidimo med ZDA in Kitajsko ali pa med Zahodom in drugimi državami, je treba umiriti. In to z diplomatskimi pogovori, nekateri analitiki pravijo z umirjanjem žogice, z več bilateralni srečanji med ZDA in Kitajsko. Ker smo prišli do točke, ko obe velesili, se pravi niti ZDA niti Kitajska, nista izkazali velike pripravljenosti za iskren pogovor in umirjanje težav. Izključno s pogovori, z mediacijo, umirjanjem, grajenjem prijateljskih vezi lahko dosežemo umirjanje tovrstnih tenzij. Prišli smo do točke, kjer je trgovinska vojna, tudi v luči geopolitičnih konfliktov, eskalirala do točke, ki mislim, da na dolgi rok ni vzdržna. Tukaj ste omenili primer rastoče cene elektrike in primere bodoče negotovosti glede cen.
Kako se bodo kratkoročno trgovinska vojna, sploh dogodki v tem tednu, odražali na cenah ključnih surovin in na cenah končnih izdelkov?
Če izhajamo iz preteklih trendov, lahko pričakujemo kratkoročni dvig vrednosti v terminskih pogodbah in kratkoročno povečanje cen. Nekega srednjeročnega, dolgoročnega povečanja cen ni mogoče pričakovati, ker so notranji dejavniki v poslovnem ciklu tisti, ki so ključno gonilo cen. Tukaj govorimo predvsem o tehnologiji, o konkurenčnosti, stroškovnih komponentah. Na kratek rok tovrstno hitro in abnormalno povečanje cen na eni strani ustvarja priložnosti za arbitražo, na drugi strani pa tudi špekulativne priložnosti, ki imajo srednjeročne in dolgoročne posledice.
Tukaj so predvsem države v razvoju tiste, ki so relativno bolj izpostavljene tovrstnim tveganjem, zaradi tega, ker se s stroškovnimi in cenovnimi pritiski borijo relativno težje. Tukaj govorimo predvsem z vidika cen hrane, energentov, zemeljskega plina, ker njihova gospodarstva seveda niso dovolj diverzificirana, propulzivna, da bi lahko prenesla te šoke.
Zaloge večine industrijskih kovin so nizke zaradi motenj v dobavah in šibkejšega povpraševanja na Kitajskem. Kaj se bo dogajalo s cenami industrijskih kovin? Kako bo to vplivalo na industrijo, tako globalno kot pri nas? Govorila sva že od o vplivih cene na cene zaradi kitajske napovedi, omejitve izvoza Germanija in Galija. Kaj pa pri drugih surovinah?
Kitajska je začela z direktno intervencijo posegati v sam izvozni volumen. Vemo, kakšne so posledice arbitrarnega omejevanja izvoznega volumna katerekoli surovine. Na kratek rok lahko pričakujemo povečanje cen inputov, predvsem zaradi germanija. Tu bo vprašanje, kakšen bo prenos stroškovnega šoka na eni strani v mejne stroške, na drugi strani v končne cene proizvodov.
Če imamo dovolj konkurenčen, diverzificiran maloprodajni sektor ali prodajo na debelo, bo ta vpliv relativno manjši. Če pa imamo relativno koncentrirane lokalne monopole ali oligopole, kot vidimo v Sloveniji in ostalih majhnih državah v evroobmočju, bo pa ta učinek seveda večji.
Je rešitev nadaljnja eskalacija te tako imenovane trgovinske vojne?
Mislim, da ne. Apeliral bi na odločevalce v Združenih državah Amerike in tudi v Evropski uniji, v manjši meri tudi recimo v Avstraliji, Južni Koreji, da se povrnejo k multilateralnemu trgovinskemu okviru in da spoznajo, da so na koncu dneva trgovinske vojne vsem v veliko pogubo, ravno tako Kitajski kot ZDA.
Kitajska tukaj lahko računa na kratkoročni substitut zahodnih trgov s trgi v razvijajočih se državah. Vendar to niso najboljša tržišča. Na kratek rok lahko Kitajska preko komunistične partije skuša kazati moč s trgovinsko vojno, ampak na dolgi rok bo to pogubno. In tukaj je vprašanje, ali Kitajska zmore in premore toliko razuma, da bo svoje ideološke težnje gradnje multipolarnega sveta, kot to imenuje, umirila in bo ugotovila, da je to za relativno liberalno, mirno globalno trgovino najboljša rešitev za vse strani, tako za ZDA kot za Kitajsko, kot za vse ostale.
Inflacija se je umirila pri kmetijskih pridelkih, razen pri živem govedu in sladkorju. Analitiki Bloomberg Adrie opozarjajo na nestabilne vremenske razmere, ki trg lahko hitro zamajejo. Vemo, da je trg še vedno krhek. Trg kmetijskih izdelkov se hitro odziva na geopolitično situacijo, vreme, stopnje povpraševanja, posledično se to kaže na cenah hrane. Kaj bi morali narediti na tem področju, da postanemo bolj odporni, kaj pričakujete?
Zelo dobro vprašanje. Najprej bi začel s preprostim dejstvom. Če bi imel vsak Zemljan povprečno potrošnjo surovin in končnih produktov na enakem nivoju kot povprečni Američan ali državljan razvite države, bi danes potrebovali tri planete Zemlje, da bi lahko vzdržali tovrstne surovinske pritiske in zadostile povpraševanju. Prišli smo do točke, kjer se povpraševanje po tovrstnih produktih in surovinah, predvsem v državah v razvoju, kot so Indija, Vietnam, Indonezija, tudi v afriških državah, Nigerija je takšen primer, zelo hitro povečuje. To pomeni, da brez relativno hitrih inovacij na področju hrane bomo prehranskim potrebam težko zadostili. Kar se bo odražalo na tem, da bomo imeli očiten presežek povpraševanja nad ponudbo.
Po drugi strani moramo pa tudi nekaj vedeti. V razvitih državah se je izkazalo, da predvsem prekomerna potrošnja sladkorja, ogljikovih hidratov izredno negativno vpliva na javno zdravje, imamo velikanske stroške zaradi prekomerne teže, sedečega življenjskega sloga pri manjši fizični aktivnosti. Zaradi tega je treba implementirati ne samo politike na ponudbeni strani, ki spodbuja inovacije, ampak tudi politike na strani brzdanja povpraševanja.
Recimo v državah, kot je Slovenija, prihaja do enormnega odpora obdavčenja hitre hrane, visoko kalorične hrane, ki ima visoko komponento sladkorja in ogljikovih hidratov. Obdavčevanje tovrstnega slabega, ki povzroča visoke stroške fizične neaktivnosti, je neizbežno. Na eni strani seveda ima pozitivne zdravstvene posledice, po drugi strani je pa relativno dober vir fiskalnega prihodka za javnofinančne blagajne. Ti ukrepi lahko v luči nedavnih ukrepov, ki jih je sprejela Slovenija, lahko relativno pomagajo nevtralizirati tovrstne fiskalne ukrepe, predvsem ukrep deficitarnega trošenja. Tukaj vidim, da imajo razvite države neko dolžnost, da povpraševanje po dobrinah, surovinah, ki povzročajo negativne zdravstvene stroške, omejijo s politiko obdavčenja sladkih pijač, alkohola, tobaka in drugih surovin. Vidimo primer Danske, Kanade, Avstralije, drugih razvitih držav, ki so relativno visoko fiskalno težo namenile ravno tem dobrinam.
