Umetna inteligenca (AI) je morda najbolj prelomna tehnologija, kar smo jih kdaj razvili. Kako natančno bodo njeni učinki vplivali na gospodarstvo, je nemogoče napovedati, vendar se zdi verjetno, da bodo prinesli obsežne spremembe. Milijoni delovnih mest bi se lahko korenito preoblikovali, morda celo večina, številna pa bi lahko povsem izginila.
Kako naj se na to odzove ekonomska politika? Eden od pristopov, ki pridobiva podporo, predvideva upočasnitev nadomeščanja delavcev z uvedbo novih davkov na storitve in naložbe v umetno inteligenco. Izziv, ki ga ti predlogi skušajo nasloviti, je resničen, vendar poskusi zadrževanja tega vala niso pravi odgovor.
V osnovi inovacije povečujejo produktivnost, kar nato omogoča višji življenjski standard. Prav zato, ker umetna inteligenca prinaša velike pretrese, je njen potencial za rast produktivnosti tako velik. Zaviranje njenega uvajanja ni nič bolj smiselno, kot bi bilo v 80. letih 19. stoletja odlašati z elektrifikacijo. Poleg tega bi se Združene države, če bi zavestno upočasnile sprejemanje te tehnologije, medtem ko bi druge države napredovale, odločile ne le za počasnejšo rast, ampak tudi za vse hitrejše zaostajanje za vodilnimi tekmeci.
Zmernejši zagovorniki obdavčitve umetne inteligence poudarjajo, da namen ni zavirati inovacij, temveč jih usmeriti bolj v korist delavcev. V teoriji ta ideja temelji na smiselni razliki med umetno inteligenco, ki dopolnjuje človeško delo in s tem povečuje njegovo produktivnost, ter takšno, ki človeško delo preprosto izrinja. V praksi pa je oblikovati politiko, ki bi to razliko upoštevala na preudaren način, skoraj nemogoče.
Avtomatizacija in dopolnjevanje se prepletata. Večina delovnih mest je sestavljena iz sklopa nalog. Če avtomatiziramo katero koli od njih, lahko delavci več časa namenijo drugim ali povsem novim nalogam. V takšnih primerih gresta avtomatizacija in dopolnjevanje z roko v roki, zato enega ne moremo omejevati, ne da bi vplivali tudi na drugega. Poleg tega je revolucija umetne inteligence še preveč nova, da bi lahko kdorkoli zanesljivo napovedal povpraševanje po posameznih poklicih ali znanjih, zaradi česar so poskusi njenega usmerjanja nepraktični. Zastavimo si vprašanje, ali bi lahko oblikovalci politik v 19. stoletju obdavčili naložbe v elektrifikacijo tako, da bi izboljšali razmere na trgu dela. V praksi je takšna zamisel nesmiselna.
Nič od tega ne pomeni, da umetna inteligenca ne bi mogla izriniti številnih delovnih mest in sčasoma celo celotnih kategorij zaposlitve. Poleg tega obseg nedavnih naložb v umetno inteligenco in infrastrukturo, ki jo podpira, napoveduje izjemno hitro uvajanje, kar lahko povzroči posebej nenadne spremembe v povpraševanju po delu. Oblikovalci politik bi se temu vsekakor morali posvetiti. Vendar pa bi morali namesto upiranja naložbam v umetno inteligenco ali poskusov njihovega preusmerjanja pomagati prizadetim delavcem, da se prilagodijo, preusposobijo in tudi sami deležni koristi, ki jih ta prinaša.
Strokovnjaki opozarjajo, da avtomatizacije ni mogoče selektivno ustaviti. Foto: SeongJoon Cho/Bloomberg
V mednarodni primerjavi imajo Združene države slovito prožen trg dela, vendar bi bilo mogoče storiti še precej več. Zvezne in državne oblasti bi morale sodelovati pri odpravi razširjenih in pretiranih omejitev na področju poklicnega licenciranja, ki po nepotrebnem otežujejo menjavo zaposlitve ali pridobivanje novih znanj. Umetna inteligenca bo delavcem omogočila, da prevzamejo širši nabor zahtevnih nalog, na primer, da bodo medicinske sestre z naprednimi kompetencami opravljale delo, ki je bilo doslej omejeno na zdravnike. Zato je prožnejši pristop k licenciranju še toliko pomembnejši.
Sistem nadomestil za brezposelnost bi bilo treba preoblikovati tako, da delodajalcev ne bi več odvračal od zaposlovanja delavcev, za katere niso prepričani, ali jih bodo dolgoročno obdržali. Ključnega pomena je tudi boljša varnostna mreža za tiste, ki izgubijo zaposlitev ali so se prisiljeni preseliti. Davčna politika bi morala bolj velikodušno spodbujati delavce in delodajalce k vlaganju v prekvalifikacijo in pridobivanje novih znanj. Razširjen davčni dobropis za zaposlene z nizkimi dohodki bi povečal povpraševanje po delu, prav tako tudi širše reforme, ki bi davčno osnovo postopoma preusmerile z dela na potrošnjo.
Treba je poudariti, da bi bile te in številne druge delavcem naklonjene politike smiselne z umetno inteligenco ali brez nje. Naslednja industrijska revolucija, če se bo izkazalo, da gre res za to, jih ne naredi le zaželenih, temveč tudi nujne. V vsakem primeru pa velja razumeti, da prelomne inovacije prinašajo temelje za širšo blaginjo. Če jih zaviramo, na koncu izgubimo vsi.
.webp){kind=icon}
