Claude Code in velika manija produktivnosti leta 2026

Vibe coding (t. i. pisanje kode po občutku) naj bi potekal v sproščenem duhu. Andrej Karpathy, nekdanji raziskovalec v družbi OpenAI, je v kulturni leksikon februarja 2025 dodal ta novi izraz, s katerim je opisal nov način programiranja; programerji lahko s tem načinom novosti ustvarjajo tako, da preprosto klepetajo z modeli umetne inteligence. Opisal ga je kot razvoj programske opreme, pri katerem se povsem predaš vibracijam.

A te vibracije po enem letu niso več tako zelo mamljive.

Namesto da bi programerjem zagotovili uživanje v brezdelju, so vse bolj sposobni UI-programerji – vključno z orodjema Claude Code podjetja Anthropic PBC in Codex podjetja OpenAI – v zadnjih mesecih med vodilnimi in posredno tudi med zaposlenimi razplamteli nekakšno paranojo glede produktivnosti. Ti agenti počnejo vse več, in ne  ustvarjajo le besedil ali slik, kot smo navajeni pri klepetalnih robotih, namenjenih potrošnikom. Načrtujejo, izvajajo in opravljajo naloge v imenu svojih človeških uporabnikov in celo ustvarjajo lastne agente, ki delo opravljajo namesto njih. To lahko pomeni izdelavo in izboljšavo aplikacij, načrtovanje sestankov ali nakup hlač, vse z le minimalnim človeškim nadzorom. Dejstvo, da lahko agenti z UI ustvarijo več kode kot ljudje, in to v krajšem času, je preraslo v občutek, da to tudi morajo. Kot je nedavno dejal Greg Brockman, predsednik OpenAI, se "vsak trenutek, ko vaši agenti ne delujejo, zdi kot neznansko zapravljena priložnost".

Voda na lasten mlin? Brez dvoma. Če ima kdo korist od kompulzivne povezanosti ljudi s programerskimi agenti, je to zagotovo OpenAI. A Brockmanova objava je osvetlila novo in rastočo obliko maksimalizma produktivnosti, saj do onemoglosti spodbuja deloholične težnje, ki so v tehnološkem sektorju že tako stalnica.

"Večkrat se je zgodilo, da je moja žena prišla v pritličje ob osmih zjutraj in me vprašala, kako dolgo sem že pokonci, jaz pa sem ji odgovoril: Pokonci sem od petih zjutraj, samo kodo sem pisal," pravi Alex Balazs, glavni tehnološki direktor podjetja Intuit. Ali pa je o pisanju kode vsaj prepričeval agenta z UI; postopek, ki je Balazsa po njegovih besedah popeljal globlje v kodo podjetja Intuit kot leta pred tem.

Ena izmed študij Kalifornijske univerze v Berkeleyju, ki trenutno poteka znotraj 200-članske organizacije, kaže, da ljudje delo sicer prelagajo na agente z umetno inteligenco, a hkrati delajo dlje. Nekateri programerji priznavajo tudi, da doživljajo utrujenost od umetne inteligence zaradi stalnega strahu, da bi jim ušel naslednji veliki preboj, za katerega se vedno zdi, da je le en vnos stran. "Prisoten je občutek, da si s tem skorajda zasvojen," pravi Andrew Wirick, podpredsednik za izdelke v programskem podjetju DocuSketch, ki deluje na področju obnove nepremičnin. "Človek si misli: O moj bog, vsak dan moram opraviti vsaj še nekaj takšnih interakcij. Kako naj jih pred spanjem zmorem vsaj še nekaj?"

Kot številni ljudje tudi Wirick pravi, da se je s Claudom okužil konec novembra, ko je testiral najnovejši model proizvajalca Anthropic, namreč Opus 4.5. Lotil se je priprave prototipa za funkcijo v aplikaciji DocuSketch; tak projekt bi običajno naprtil enemu od svojih programerjev. Medtem ko je v naslednjih 20 minutah opazoval, kako je model nalogo razčlenil in jo nato dejansko izvedel, je Wiricka preplavil občutek, da so se mu možgani zagnali na novo. "Nenadoma te prešine: Oh, v drugem svetu sem," pravi.

Dosedanji cilji programerjev v podjetju DocuSketch so se s tem postavili na glavo. Wirick pravi, da podjetje spremlja število 'dnevnih interakcij', ki jih imajo programerji z agenti za pisanje kode. Velja namreč predpostavka, da višja številka pomeni večjo produktivnost ekipe. Poleg tega podjetje spremlja tudi, kako učinkovite so te interakcije. Claude Code enkrat na teden objavi poročilo za vsakega posameznega programerja, v katerem so opisani vsi primeri brezplodnih pogovorov z agentom, hkrati pa postreže z nasveti, kako se izogniti tem vzorcem.

Alex Salazar, izvršni direktor in soustanovitelj zagonskega podjetja Arcade.dev za umetno inteligenco, pravi, da redno preverja račune, ki jih podjetje plačuje za orodje Claude Code: zneski na računih temeljijo na tem, kako pogosto programerji v podjetju uporabljajo orodje, in Salazar jih pri tem opozarja, da ne zapravljajo dovolj. "Pravim jim: Fantje, ne delate dovolj zavzeto," reče. Po Salazarjevih ugotovitvah so se zneski na računih po prvem od tovrstnih udarnih sestankov povečali kar desetkrat. Ta strošek razume kot napredek.

Vsaj del te nebrzdane norije, ki se razplamteva okoli programerskih agentov, lahko pripišemo višjim vodjem, kot so Balazs, Wirick in Salazar, ki se z vsakodnevnimi programerskimi nalogami že dolgo ne ukvarjajo več, zdaj pa agente z UI uporabljajo za ustvarjanje na lastno pest, bodisi zaradi funkcionalnosti ali za zabavo. "Pri meni je programiranje nadomestilo videoigre," pravi Salazar, ki se je na povpraševanje velike finančne stranke pred kratkim odzval tako, da je iz nič izdelal demo različico aplikacije.

Ko se vodstvo nenadoma navduši nad ustvarjanjem prototipov, to seveda spremeni pričakovanja vseh preostalih, a hkrati lahko privede tudi do tega, da si višji vodilni uslužbenci ustvarijo prenapihnjene predstave o dejanskih povečanjih produktivnosti umetne inteligence. Nedavna raziskava svetovalnega podjetja Section je pokazala, da je več kot 40 odstotkov vodilnih direktorjev zatrdilo, da jim orodja z umetno inteligenco prihranijo vsaj osem ur na teden, medtem ko je 67 odstotkov nevodstvenih strokovnjakov menilo, da jim umetna inteligenca prihrani manj kot dve uri, če sploh kaj.

Salazar priznava, da lahko to neskladje izhaja iz občutka novosti. Ko človek nekaj ustvari sam, se mu to lahko zdi bolj produktivno od delegiranja in sprejemanja odločitev, ki običajno zaznamuje delovnike vodstva. Še vedno pa trdi, da lahko preostali zaposleni podcenjujejo potencial teh orodij – deloma zato, ker so prav oni tisti, ki morajo svoj način dela povsem spremeniti. "Implicitno jim nalagamo, naj si vzamejo čas za raziskovanje in eksperimentiranje, še vedno pa nanje čakajo njihove vsakodnevne delovne naloge, ki jim tega ne dopuščajo," pravi.

Da globljih strahov glede varnosti zaposlitve niti ne omenjamo. Salazar pravi, da je pred kratkim razmišljal o menjavi zunanje spletne agencije, a se je na koncu odločil, da se bodo znašli kar brez nje, saj je njegova marketinška ekipa s pomočjo programerskih agentov začela sama posodabljati spletno stran podjetja.

Novih poti pa ne ubira zgolj vodstvo, na novo oboroženo z agenti UI. V podjetju Intuit produktne vodje in oblikovalce spodbujajo, da v njihovo računovodsko orodje QuickBooks sami kodirajo svoje funkcije, kot pravi Balazs. Intuit teh prototipov še ni predstavil strankam, a Balazs dodaja: "Zdaj ima produktni vodja vsaj možnost, da stopi do programerja in mu reče: Rad bi nekaj takega."

V najboljšem primeru se tako skrajša pot od zamisli do izvedbe. Balazs pravi, da so programerji v podjetju Intuit zdaj tudi do 30 odstotkov bolj produktivni, kar merijo po hitrosti ustvarjanja in pošiljanja kode. Hkrati pa priznava tudi, da lahko to zaostri odnose med sodelavci. "Te vloge so bile, kar zadeva odgovornost, zelo strogo opredeljene, z jasnimi točkami predaje," pravi. "Zdaj opažamo, da številne od teh vlog postajajo hibridne."

Raziskovalci z Berkeleyja so to dinamiko v svoji študiji poimenovali razširitev nalog. Ugotovili so, da lahko to za programerje pomeni porast že tako naraščajoče delovne obremenitve, saj se morajo zdaj ukvarjati še s popravljanjem stvaritev, ki jih po občutku sprogramirajo njihovi sodelavci brez tehničnega predznanja.

Vprašanje, ki zadeva celotno takšno preobrazbo, pa se seveda glasi, ali vse to ustvarjanje res prinaša več kakovostnih rezultatov ali zgolj več rezultatov. Brez ustreznega nadzora si lahko s tem pehanjem za produktivnostjo na podlagi UI nakopljemo zgolj obilico nepotrebne programske opreme: govorimo o manjših posodobitvah spletne strani, ki jih v resnici nihče ne bi pogrešal, o nadzorni plošči, prilagojeni za enega samega uporabnika, pa o površno zasnovanih demo različicah, ki jih vodje marketinga na hitro 'vržejo skupaj', programerji pa jih morajo nato udejanjiti. Vsak od teh izdelkov lahko v določenem trenutku služi svojemu namenu, a večina jih bo neizogibno romala v pozabo. V prihodnosti kode za enkratno uporabo je najboljši trik za produktivnost morda prav to, da se znate brzdati in presoditi, kaj je sploh smiselno zasnovati.