Španska nogometna reprezentanca je v finalu največjega svetovnega prvenstva v zgodovini z 1:0 premagala aktualnega svetovnega prvaka Argentino in na svoj dres prišila drugo zvezdico, 16 let po prvi. Veliki finale na stadionu MetLife v New Yorku je potrdilo Španijo kot vodilno nogometno silo tega desetletja, saj je znova združila naslova evropskega in svetovnega prvaka.
Španci, natančen je bil Ferrán Torres, so mrežo vratarja argentinske reprezentance Emiliana Martíneza zatresli šele na začetku drugega dela podaljška, v 106. minuti, in z igralcem več na igrišču. Rdeči karton si je namreč že v podaljšku rednega dela prislužil Enzo Fernández.
Pravico v finalu svetovnega nogometnega prvenstva je delil slovenski sodnik Slavko Vinčić.
Svetovno nogometno prvenstvo 2026 je bilo največje v zgodovini, saj je na njem v ZDA, Kanadi in Mehiki nastopilo 48 reprezentanc, odigrane pa so bile 104 tekme. Turnir je postavil rekord po skupnem obisku – še pred tekmo za tretje mesto in finalom si je tekme v živo ogledalo več kot 6,6 milijona gledalcev. Končno število obiskovalcev naj bi se približalo sedmim milijonom.
FIFA v štiriletnem ciklu od leta 2023 do 2026, ki dosega vrhunec s tem svetovnim prvenstvom, pričakuje okoli 13 milijard dolarjev prihodkov. Največji delež predstavljajo prihodki od televizijskih pravic, sponzorstev, prodaje vstopnic in gostinsko-gostoljubnih (tako imenovanih hospitality) programov. Nagradni sklad za reprezentance se je povečal na rekordnih 655 milijonov dolarjev, pri čemer svetovnemu prvaku pripade 50 milijonov dolarjev, poraženemu finalistu pa 33 milijonov.
Turnir je razkril tudi razliko med prihodki FIFA in koristmi za lokalna gospodarstva. Organizacija je ustvarila dobiček zaradi večjega števila tekem, rekordne prodaje vstopnic in izjemno velike televizijske gledanosti, medtem ko so mesta gostiteljice nosila stroške varnosti, prevoza in organizacije. Prvi podatki kažejo na rast potrošnje v restavracijah, hotelih in letalskem prometu, vendar je bil učinek na lokalno gospodarstvo skromnejši od ambicioznih napovedi, objavljenih pred začetkom turnirja.
Velika prednost svetovnega prvenstva 2026 je bila obstoječa infrastruktura. Za razliko od prvenstev v Katarju, Rusiji in Braziliji ni bilo treba graditi novih stadionov. To je zmanjšalo tveganje nastanka dragih objektov brez dolgoročne namembnosti, ni pa odpravilo vprašanja, kdo bo na koncu obdržal največji delež prihodkov. FIFA je pridobila rekordno donosen športni dogodek, sponzorji globalno prepoznavnost, dejanski gospodarski učinek za mesta gostiteljice pa bo mogoče natančno oceniti šele po objavi podatkov o turizmu, javni porabi in davčnih prihodkih.
Španija izvaža nogometni sistem
Španski uspeh na tem prvenstvu je nova potrditev, da njegovi rezultati niso več odvisni od ene izjemne generacije. Po naslovu evropskega prvaka leta 2024 je španska reprezentanca v Severni Ameriki pokazala, da lahko tekme nadzoruje s posestjo žoge in tehnično kakovostjo, hkrati pa igra tudi bolj neposredno, fizično čvrsteje in taktično prilagodljiveje kot reprezentanca, ki je leta 2010 osvojila naslov svetovnega prvaka.
Vpliv Španije na svetovni nogomet danes presega zgolj uspehe reprezentance. Država izvaža trenerje, metodologijo dela in modele razvoja mladih nogometašev. Pep Guardiola, Luis Enrique, Mikel Arteta, Unai Emery, Xabi Alonso in Andoni Iraola delujejo v različnih taktičnih sistemih, vendar izhajajo iz iste nogometne kulture, v kateri igra temelji na ustvarjanju prostora, tehnični dovršenosti in kolektivnem sprejemanju odločitev.
Simbol tega vpliva je bil viden tudi na nasprotni klopi. Argentinski selektor Lionel Scaloni je trenersko izobraževanje zaključil v sistemu Španske nogometne zveze, kjer je bil med njegovimi predavatelji tudi Luis de la Fuente, aktualni španski selektor. Španija je tako v finalu igrala proti reprezentanci, katere selektor je produkt njene trenerske šole.
Rezultati mladinskih reprezentanc in število mladih nogometašev, ki že zelo zgodaj prestopijo v največje klube, kažejo, da za uspehi stoji kontinuiteta. Španija je danes ena redkih nogometnih držav, ki hkrati ustvarja vrhunske igralce, trenerje in nogometne ideje, ki jih nato prevzemajo klubi in reprezentance po vsem svetu.
Argentina ostaja središče nogometne moči
Argentina se je v finale uvrstila kot aktualna svetovna prvakinja in zmagovalka zadnjih dveh izvedb Copa América. Nobena druga reprezentanca v zadnjih nekaj letih ni s takšno kontinuiteto združila uspehov na celinskih in svetovnih tekmovanjih.
Njena svetovna moč ne izhaja iz finančne moči domačega prvenstva. Argentinski klubi po prihodkih, plačah ali zadrževanju najboljših igralcev ne morejo konkurirati največjim evropskim klubom, niti brazilskim. Prednost Argentine je v razvoju talentov. Več kot tisoč argentinskih nogometašev igra v tujini, kar državo uvršča med tri največje izvoznice nogometnih talentov na svetu.
Vrednost, ustvarjena v evropskih klubih, se znova združi v reprezentanci. Argentina tako svojo globalno mrežo nogometašev pretvarja v športne uspehe, te pa nato v komercialno in ugledno vrednost nogometne zveze. Argentinska nogometna zveza (AFA) je v zadnjih letih občutno razširila število sponzorjev, mednarodnih partnerstev in digitalnih aktivnosti, zlasti v ZDA in Aziji.
Lionel Messi, ki je pri 39 letih blestel tudi na tem prvenstvu, ostaja osrednja figura tega sistema in verjetno najpomembnejši posamezni športni ambasador ene države. Kljub temu se največji izziv za Argentino začne po njegovem umiku. Šele takrat bo jasno, ali je AFA zgradila globalno blagovno znamko, ki bo ohranila svojo moč tudi brez igralca, okoli katerega je nastal največji del sedanje komercialne širitve.
.webp){kind=icon}
