Turčija kupuje nogometno elito: Od kod prihajajo stotine milijonov za nov vzpon Superlige?

Dušan Vlahović je pri 26 letih zapustil Juventus in podpisal triletno pogodbo z Beşiktaşem. Mohamed Salah je po devetih sezonah pri Liverpoolu odšel v Trabzonspor. Mason Greenwood je Marseille zamenjal za Fenerbahçe, Nathan Aké je prišel iz Manchester Cityja, Leandro Trossard iz Arsenala, Galatasaray pa je za 21-letnega ruskega zvezdnika Alekseja Batrakova plačal 25 milijonov evrov.

Seznam dovolj nazorno kaže, kaj se trenutno dogaja v turškem nogometu. Süper Lig znova privablja velika evropska imena, vendar je ta naložbeni cikel širši od nekdanjega privabljanja zvezdnikov ob koncu kariere. Klubi vse pogosteje kupujejo igralce, ki so še vedno v dobrih letih ter imajo športno in tržno vrednost v največjih evropskih ligah.

Do 22. avgusta so klubi Süper Lig za prestope porabili 306,4 milijona evrov, s prodajo igralcev pa so zaslužili 111,1 milijona evrov. Neto poraba je tako dosegla 195,4 milijona evrov, kažejo podatki portala Transfermarkt.

Še pomembneje je, da gre za nadaljevanje trenda. Football Benchmark je izračunal, da je Süper Lig v prejšnji sezoni porabila rekordnih 477 milijonov evrov in ustvarila 217 milijonov evrov neto primanjkljaja pri prestopih. Turški klubi so tako v dveh sezonah ustvarili že skoraj 783 milijonov evrov bruto izdatkov za prestope in več kot 412 milijonov evrov neto minusa.

Turčija ne privablja več samo igralcev ob koncu kariere

Victor Osimhen je bil prestop, ki je premaknil meje. Galatasaray ga je po sezoni, ki jo je preživel na posoji, poleti 2025 od Napolija odkupil za 75 milijonov evrov. Do takrat je rekord turškega nogometa držal Fenerbahçe, ki je za Youssefa En-Nesyrija plačal 20 milijonov evrov. Osimhen je bil star 26 let in je veljal za enega najbolj iskanih napadalcev v Evropi.

To poletje enakemu vzorcu sledijo tudi drugi klubi. Fenerbahçe je za 24-letnega Greenwooda Marseillu plačal 39 milijonov evrov, iz Manchester Cityja je pripeljal Akéja, napad pa dodatno okrepil z Vedatom Muriqijem in Romelujem Lukakujem. Greenwoodov prestop bo odplačan v treh enakih letnih obrokih, kar kaže, kako klubi velike trenutne izdatke pokrivajo s prihodnjimi prihodki.

Beşiktaş je za Trossarda iz Arsenala namenil 18 milijonov evrov, prav tako s plačilom v obrokih v treh letih. Prestop, ki ima največjo težo za regijo, se je zgodil nekaj tednov pozneje. Vlahović je po izteku pogodbe z Juventusom prišel brez odškodnine in podpisal pogodbo do poletja 2029.

Prestop brez odškodnine je lahko pri tem zavajajoč. Beşiktaş bo Vlahoviću zagotovljeno plačeval 7,5 milijona evrov na sezono oziroma najmanj 22,5 milijona evrov v treh letih. Juventus je za istega igralca januarja 2022 Fiorentini plačal začetnih 70 milijonov evrov in še do deset milijonov evrov morebitnih bonusov.

Zaradi tega je Vlahovićev prestop dober pokazatelj novega položaja lige. Pri 26 letih še vedno pripada generaciji igralcev, od katerih se pričakujejo najboljše sezone kariere. Nekdanji turški model je praviloma pomenil visoko plačo za veliko ime, katerega tržna vrednost se je približevala ničli. Današnji model vključuje tudi igralce, ki jih lahko klubi še vedno uporabljajo kot športno, pa tudi kot prestopno premoženje.

Galatasaray je zadnji takšen primer ponudil avgusta, ko je za Batrakova plačal 25 milijonov evrov. Ruski reprezentant je star 21 let in je podpisal petletno pogodbo.

Salah kaže, kako zelo se je trg razširil

Druga plat turške strategije še naprej ostaja privabljanje največjih svetovnih imen. Trabzonspor je v začetku avgusta po njegovem odhodu iz Liverpoola pripeljal Salaha. Egipčan je prišel brez odškodnine, vendar mu bo dvoletna pogodba prinesla 17 milijonov evrov na leto, skupaj z bonusi in deležem prihodkov od izdelkov z njegovim imenom.

Za Süper Lig je posebno pomembno, da takega prestopa ni izpeljal eden od treh istanbulskih velikanov. Trabzonspor ima manjšo gospodarsko osnovo od Galatasaraya, Fenerbahçeja in Beşiktaşa, vendar lahko financira igralca, čigar ime ima globalno komercialno vrednost.

Turčija tako hkrati kupuje dve vrsti vrednosti. Salah in Lukaku prinašata občinstvo, sponzorje in mednarodno prepoznavnost, medtem ko Greenwood, Vlahović in Batrakov ligi omogočajo, da pridobi igralce, še preden minejo njihova najboljša leta.

Football Benchmark prav v tem vidi enega glavnih znakov spreminjanja položaja Süper Lig. Turški klubi so v zadnjih petih sezonah porabili približno 1,1 milijarde evrov, rast porabe pa je zlasti izrazita od leta 2024.

Od kod Turkom denar

Največji turški klubi imajo precej večjo gospodarsko osnovo, kot bi lahko sklepali po mednarodni vrednosti njihove lige.

Galatasaray je v sezoni 2024/25 ustvaril 282 milijonov evrov poslovnih prihodkov, Fenerbahçe 221 milijonov, Beşiktaş pa 150 milijonov evrov. Pri teh treh klubih so komercialni in drugi prihodki v povprečju predstavljali 57 odstotkov vseh prihodkov, prihodki na dan tekme 28 odstotkov, televizijske pravice in izplačila Uefe pa približno 15 odstotkov.

To pojasnjuje pomemben del turškega modela. Galatasaray, Fenerbahçe in Beşiktaş imajo ogromne navijaške baze, močne sponzorske portfelje, velike stadione in domači trg s skoraj 90 milijoni prebivalcev. Njihova sposobnost porabe ni odvisna samo od vrednosti televizijskih pravic Süper Lig.

A tudi ti prihodki rastejo. Turška nogometna zveza je leta 2024 novi paket pravic za Süper Lig in 1. Lig prodala družbi beIN Media Group za 182 milijonov dolarjev na sezono. To pomeni občutno okrevanje osrednjih prihodkov po obdobju, ko so vrednost lige prizadeli padec lire, piratstvo in šibkejše komercialne pogodbe.

Obstajajo tudi enkratni viri prihodkov, ki posameznim klubom dajejo dodaten prostor. Galatasaray je prihodke od projekta na svojem dragocenem zemljišču v Floryi uporabil za popolno poplačilo obveznosti iz prejšnjega sporazuma o finančnem prestrukturiranju. Klub je s povečanjem kapitala hkrati zbral več kot osem milijard lir neto sredstev, del katerih je namenjen plačam igralcev, obveznostim iz prestopov in drugim dolgovom.

Turška nogometna zveza je za to sezono vodilnim klubom določila tudi visoke omejitve skupne porabe: Galatasarayu nekaj več kot devet milijard lir, Fenerbahçeju 6,33 milijarde, Beşiktaşu 4,12 milijarde in Trabzonsporu 2,53 milijarde lir.

Turki so ta film že videli

Turški nogomet ima dovolj izkušenj, da ve, kako se lahko takšna strategija konča.

Galatasaray je pred več kot desetletjem sestavljal moštvo z igralci, kot sta bila Didier Drogba in Wesley Sneijder, Fenerbahçe je pozneje pripeljal Robina van Persieja in Nanija, Beşiktaş pa Pepeja in druge znane evropske igralce. Del naložb je prinesel tudi športne rezultate. Fenerbahçe se je leta 2013 uvrstil v polfinale Evropske lige, Beşiktaş pa je leta 2017 osvojil svojo skupino Lige prvakov in se uvrstil v osmino finala. Težava se je pojavila, ko športni in komercialni prihodki niso več dohajali stroškov.

Do začetka leta 2019 so dolgovi štirih največjih klubov presegli deset milijard lir, takrat približno 1,9 milijarde dolarjev. Združenje turških bank je začelo prestrukturiranje njihovih obveznosti, Reuters pa je takrat med vzroki za težave navedel visoko porabo za tuje zvezdnike, slabe rezultate in valutno krizo.

Zato ima sedanji razcvet tudi resne omejitve. Football Benchmark kaže, da so Galatasaray, Fenerbahçe in Beşiktaş v sezoni 2024/25 skupaj ustvarili 76 milijonov evrov neto izgube. Stroški zaposlenih so pri Galatasarayu predstavljali 63 odstotkov prihodkov, pri Fenerbahçeju 70 odstotkov in pri Beşiktaşu 82 odstotkov.

Fenerbahçe je to poletje prejel tudi konkretno opozorilo Uefe. Klub je bil kaznovan s sedmimi milijoni evrov, potem ko je njegov delež stroškov igralskega kadra v letu 2025 presegel dovoljeno mejo 70 odstotkov.

Kaj je zdaj drugače

Turški klubi danes vendarle poslujejo z močnejšim komercialnim položajem kot pred desetletjem. Prihodki največjih klubov so se občutno povečali, stadioni in gostinske storitve se bolje tržijo, vrednost televizijske pogodbe znova raste, tekmovanja Uefe pa ponujajo precej višja izplačila kot nekoč.

Spremenil se je tudi profil dela igralcev, ki prihajajo v Turčijo. Osimhen, Greenwood, Vlahović in Batrakov ohranjajo možnost ustvarjanja prihodnje vrednosti ob prestopu. Pri veteranih, kot sta Salah in Lukaku, izračun bolj temelji na športnih rezultatih, sponzorjih, prodaji vstopnic in globalni prepoznavnosti.

Na igrišču pa mora Turčija še dokazati, da poraba spreminja evropski položaj lige. Na začetku te sezone je bila na devetem mestu petletne lestvice Uefe, za Portugalsko, Belgijo in Nizozemsko.

Prav tu se bo odločalo o vzdržnosti celotnega projekta. Redne uvrstitve Galatasaraya, Fenerbahçeja in drugih klubov v sklepne dele evropskih tekmovanj bi prinesle dodatna sredstva Uefe, večje sponzorske pogodbe, rast mednarodnega občinstva in višjo vrednost igralcev. Tak krog bi lahko sedanjo porabo spremenil v dolgoročno rast.

Če bodo evropski rezultati ostali podobni dosedanjim, bodo morali klubski proračuni nositi visoke plače in obroke za prestope brez ustrezne rasti prihodkov. Zgodovina turškega nogometa kaže, kako hitro lahko tak model postane težava.

Süper Lig je v zadnjih dveh letih naredila velik preskok pri privabljanju nogometašev, ki si jih je bilo še nedavno težko predstavljati zunaj najbogatejših evropskih lig. Osimhen je premaknil rekord, Vlahović je pokazal, da lahko Istanbul privabi vrhunskega napadalca v najboljših igralskih letih, Salah pa je veliko svetovno ime pripeljal tudi zunaj tradicionalne istanbulske trojice.

Naslednja faza se ne bo več merila s predstavitvami na letališčih in vrednostjo pogodb. Merila se bo z rezultati v Evropi in prihodki, ki jih lahko ustvarijo takšne naložbe. Turški klubi so že pokazali, da lahko kupijo velike igralce. Zdaj morajo dokazati, da lahko z njimi ustvarijo boljšo in močnejšo ligo.