Ambrožič: Gre za največji športni dogodek v zgodovini vseh športov

V finalu svetovnega nogometnega prvenstva se bosta pomerili Španija in Argentina. Tekme letošnjega prvenstva si je na stadionih ogledalo rekordno število gledalcev. Posamezno tekmo  je po televiziji v povprečju spremljalo skoraj 200 milijonov ljudi, za finale organizatorji pričakujejo več kot milijardo gledalcev.  To potrjuje izjemen trženjski potencial svetovnega prvenstva, ki je precej večji od neposrednega izkupička v treh državah gostiteljicah. Ta po oceni nemškega Allianza znaša devet milijard dolarjev.

O poslovnem vidiku nogometnega svetovnega prvenstva je v oddaji Spotlight na televiziji Bloomberg Adria govoril direktor Sport Media Focusa Tomaž Ambrožič.

Po omenjeni raziskavi bo imelo svetovno prvenstvo približno devet milijard dolarjev gospodarskega učinka, kar je razmeroma malo glede na velikost gospodarstev držav gostiteljic. A verjetno je večji njegov dolgoročnejši vpliv z dokončno popularizacijo nogometa onkraj luže ...

Ti podatki niso presenetljivi. Predvsem v smislu, da so nekoliko manjši, saj prvenstvo samo glede na njegovo velikost ameriškemu gospodarstvu ni prineslotako velikega učinka. Razlog se po moji oceni skriva predvsem v tem, da velika večina obiskovalcev prvenstva pravzaprav živi v Združenih državah Amerike. V Ameriki živijo predstavniki praktično vseh narodnosti in imeti takšen dogodek na njihovih tleh je pravzaprav idealno, kajti navijači so že tam.

Zato ni čudno, da so tako močno zapolnili vse stadione, bilo je pa manj potovanj, selitev narodov z vsega sveta, morda deloma tudi zaradi razmer v Združenih državah Amerike, ki so v zadnjih dveh ali treh letih, tudi zaradi politike Donalda Trumpa, postale nekoliko manj atraktivne.

Vidimo ogromen upad turistov iz Kanade, tudi iz Evrope, hoteli so pričakovali precej večjo zasedenost. Ustvarilo se bo seveda veliko prihodkov na tekmah in v okolici prizorišč, ampak lahko bi jih bilo tudi bistveno več.

Lahko deloma to pripišemo tudi draginji?

Tudi. Spomnim se, da je bil obisk hrvaških navijačev v Rusiji ali pa v Katarju že v tisti začetni fazi neprimerno večji, potem pa tudi zaradi uspehov. Zdaj smo videli, da ogromno hrvaških navijačev živi v drugih državah Amerike. Enako velja za navijače Bosne in številnih drugih držav.

Ampak ta drugi del bo seveda pustil dolgoročne posledice. Mislim, da se že čuti, da je nogomet naredil ogromen korak naprej, da se pozicionira drugače, kot se je do sedaj, in da je s tem ta šport dobil neki nov, zelo zelo pomemben, marketinško pomemben trg.

Je vrednost prvenstva v rasti vrednosti medijskih pravic in postavitvi temeljev za naslednje desetletje sponzorstev?

To svetovno prvenstvo v Ameriki je podrlo vse rekorde. Brez dvoma lahko govorimo, da gre za največji športni dogodek v zgodovini vseh športov. Samo prihodki od prodaje vstopnic naj bi znašali kar tri milijarde ameriških dolarjev. Če primerjamo s Katarjem – seveda je tekem več in v Ameriki so uporabili dinamično določanje cen vstopnic glede na povpraševanje – so tam vsi prihodki znašali okoli milijardo. Vse to pušča posledice.

Ljudje so pripravljeni plačati premoženje za ogled tekme, kar velja v Ameriki, če gledamo najbolj prestižne dogodke, kot so zaključki tekmovanj v NFL, NBA, drugih njihovih športnih.

Pri mladih pa bo to zagotovo za naslednjih 20, 30 let pustilo vtis. Tudi pri televizijskih postajah smo že videli trend zadnjih nekaj od pet do deset let, da so pravice za tekme lige prvakov v vsakem ciklu močno zrasle, bolj kot kje drugje.

Seveda ima liga prvakov drug časovni pas, v Ameriki ni v prime timu, kot je svetovno prvenstvo, ko ga imaš na domačih tleh, ampak vseeno bo zagotovo tudi sponzorska platforma za nogomet – ne samo za Fifo, tudi konec koncev za evropski nogomet – zdaj močnejša na račun svetovnega prvenstva v ZDA.

V ZDA je bil nogomet bolj dekliški šport, se to bolj spreminja zaradi hispanskih priseljencev ali zaradi popularizacije športa?

Drži, v preteklosti – ne vem, ali ni ravno do tega prvenstva rekordno gledanost nogometa v Ameriki dosegla tekma ameriške ženske nogometne reprezentance, okoli 13 milijonov gledalcev. Je pa res, da je bila ženska ameriška reprezentanca dvakratna svetovna prvakinja v nogometu. In to je sprožilo določeno evforijo, posledično pripeljalo gledalce, neko novo publiko.

Na splošno je v Ameriki ženski šport izjemno priljubljen. V zadnjih letih lahko spremljamo, kako je zrasla ameriška ženska različica NBA. A to, kar se danes dogaja v Ameriki glede številk o gledanosti, je seveda nekaj povsem drugega.

Zadnja tekma ameriške reprezentance proti Belgiji je skupaj zbrala približno 50 milijonov gledalcev, kar je res ekstremna številka za ZDA, tudi v primerjavi z recimo superbowlom, ki v povprečju zbere okrog 110 milijonov gledalcev. Ampak vemo, da superbowl ni samo športni dogodek, je neke vrste, praznik, tradicija, šov v Ameriki.

In da tekma osmine finala zbere 50 milijonov, je nekaj, kar bo pustilo posledice. Seveda je veliko hispanskih priseljencev, ki jim nogomet pomeni nekaj drugega kot tipičnim Američanom, ampak to se spreminja in tudi mlajšim generacijam, se mi zdi, bo zdaj nogomet postal še toliko bolj pomemben. Tudi ameriško reprezentanco bodo bolj spremljali, vemo pa, da tudi evropske lige v zadnjih petih ali šestih letih beležijo močno rast gledanosti v Ameriki.

Bo nogomet kdaj tako popularen kot v Evropi, je to možno napovedati? Ali zaradi drugih športov to ni realno? Bi bil lahko zaradi tega kdaj ogrožen evropski poslovni model lige prvakov?

Dvomim, vendarle je ta tradicija. Vprašanje, kaj bo čez 50 let, ko se zamenjajo generacije, ampak v naslednjih desetih ali dvajsetih letih ne pričakujem, da bi lahko nogomet izrinil ameriški nogomet, ki res kraljuje. Dobro, košarki, hokeju, bejzbolu se bo nogomet močno približal, morda v določenih številkah tudi presegel gledanosti, kot jo ima ameriška nogometna reprezentanca na svetovnem prvenstvu.

Foto: Bloomberg Mercury

Na primer, finale svetovnega prvenstva v hokeju na olimpijskih igrah letos v Milanu ni bil blizu, pa vemo, kaj je ta tekma pomenila za Američane – tekma s Kanadčani. Mislim, da so tam zbrali dobrih 20 milijonov gledalcev. Tudi finale ameriškega dream teama (sanjsko moštvo) v Parizu na olimpijskih igrah proti Franciji ni niti blizu pritegnilo tako velikega števila gledalcev kot ta tekma proti Belgiji.

Ampak NFL pa mislim, da je za nogomet vendarle previsoka ovira. Da bi se evropski model prenesel v Združene države Amerike, pa tudi dvomim, kajti Američani imajo popolnoma drugačen pogled na šport in ga bodo ohranili. Vidimo, kako so njihove lige organizirane kot klubi, tako da bodo ostali v nekem svojem mehurčku. Seveda iščejo tisto, kar imajo drugi boljšega od njih in se učijo, poskušajo, ampak na svoj način to prilagodijo, dodajo neko svojo začimbo.

Kaj se dogaja z nogometom v Južni Ameriki? V Braziliji zaradi slabe poslovne baze šport stagnira, talenti bežijo v Evropo, Argentino in njeno zvezo pretresajo afere ...

Če lahko rečemo, da so v Združenih državah Amerike dali nogometu šov oziroma dimenzijo zabave, je vJužni Ameriki pravzaprav nogomet na neki način pretirana strast. Tudi na tekmi smo videli, kakšen je odnos argentinskih navijačev in tudi igralcev do tega.

Na nogomet gledajo več kot na šport in ta strast, pretirana strast, v bistvu škoduje. Šport je vendarle igra srca in razuma, in če želiš biti uspešen, ni dovolj, da si samo evforičen, da si izjemno strasten, da si predan, to kar Južnoameričanom absolutno ne manjka, jim pa manjka druga dimenzija.

In tukaj mislim, da se na neki način vrtijo v nekem začaranem krogu, ker seveda je tako močan tako pomemben, to za seboj prinaša denar, moč in vemo, kadar je neki šport prepleten s tem, potem to pušča neke negativne posledice na šport, na organizacijski ravni.

Čeprav se bo konec koncev morda zgodilo, da bodo Argentinci dvakrat zaporedoma svetovni prvaki in bo to močan pokazatelj, da je ta šport vendarle globalno močan, morda celo najbolj uspešen, ampak na tisti nižji ravni, na ravni lig, klubov pa je prepleten z aferami, škandali tudi v Braziliji. Je pa to postal glavni izvozni artikel tako za Brazilijo kot za Argentino.

Se nogometni zemljevid spreminja tudi zaradi zalivskega naftnega kapitala in tamkajšnjih klubov, lig? Bo s tem veljavo dobil nogomet predvsem v Aziji?

Počasi dobiva, ampak Azijci na splošno, če gledamo vsaj za te mainstream športe, ki jih imamo po svetu, vendarle niso tako športno talentirani, kar Američani so – vemo, da so običajno na olimpijskih igrah na vrhu po številu medalj.

V Aziji pa so bili stadioni pred 10 let tudi na tekmah, kjer so gostovali največji klubi ali pa reprezentance, pravzaprav prazni. Bilo je nekaj domačinov, ki jih je to zanimalo. Danes v Savdski Arabiji vidimo, da stvar je drugačna, stadioni so polni, počasi se gradi ta evforija s pomočjo tujcev, mislim pa, da bodo težko vsaj ta del dosegli tudi zaradi čisto psihofizičnih lastnosti.

Foto: Bloomberg Mercury

Vidimo, da se Kitajski nikakor ne uspe zbuditi v tem športu, pa čeprav so v nekaterih drugih športih, kot je recimo plavanje in podobno, lahko tudi svetovna velesila. Tudi v nekaterih ekipnih športih, kot je odbojka, so bistveno boljši kot recimo v nogometu.

Svetovno prvenstvo v Savdski Arabiji bo zagotovo tako kot v Ameriki in v Katarju pustilo določeno sled in bo okrepilo ta šport. Mislim pa, da bo še dolgo dolgo časa, preden bodo predstavniki iz Azije … Japonska že desetletja načrtno vlaga, se poskuša približati, znajo presenetiti največje, ampak če pa govorimo o zalivskih državah, pa dvomim.

Tudi ni tiste močne želje po dokazovanju, kajti ljudje, vsaj domačini, ne tujci, tam živijo drug način življenja, ne trudijo se tako močno kot morda v južni Ameriki, da jim to reši življenje, odpre vrata v svet.

Morda je to ta arabski element, ki ga vidimo tudi v Maroku pa v Egiptu?

To je drugo. Afrika ima druge predispozicije, na splošno v športu v Afriki predvsem fizične. Maroko, pa tudi Egipt, ti dve državi postajata neki velesili tudi v svetovnem nogometu. Maroko je bil na zadnjem prvenstvu četrti, tukaj je bil pravzaprav tudi eden od kandidatov za najvišja mesta. Glede na to, da imajo svetovno prvenstvo v naslednjem ciklusu tudi pri njih.

Očitno se tam stvar razvija v pravo smer in seveda je v Afriki večinoma to šport, pravzaprav preostalih športov niti ne razvijajo dobro. Morda ima še rokomet v teh severnoafriških državah neko težo, ampak je neprimerljiv z nogometom.

Kakšen bo vpliv prvenstva na evropski in tudi na slovenski tako klubski kot reprezentančni nogomet, lahko marketinško unovči te globalne premike in pa dejstvo, da postaja največja komercialna platforma na svetu?

Zagotovo opažamo to, da Američani hodijo v Evropo, iščejo klube, investirajo. Ne bi rekel, da se v prihodnje ne bi moglo zgoditi, da bi to prišlo tudi do nas. Če nas bodo seveda prepoznali, da imamo, v športu smo dokazali, da kjer se nečesa resno lotimo, lahko pridemo med najboljše na svetu. Tudi v nogometu smo že dokazali, da se kot majhna država lahko uvrstimo na svetovna prvenstva.

Američani so zelo analitični, tudi lastniki, niso tako strastni kot nekateri evropski lastniki, ne zapravljajo denarja tudi pri investicijah samo zato, da bi kupovali rezultat. To je velika razlika v primerjavi z arabskimi investitorji, ki v bistvu kupujejo rezultat. Na neki način so njihove investicije dobrodošle, morda tudi zato, ker iščejo malo drugačen način, kot je pri njih.

V tem trenutku, če gledamo nekaj primerov, kjer so ameriški investitorji v Evropi, recimo v londonskem Arsenalu, so bili zadnjih nekaj let zelo potrpežljivi, čakali so rezultat in ga dosegli. Marsikdaj to, pri kakšnih investitorjih, ki prihajajo bodisi iz Evrope ali z drugega konca sveta, ni primer, ni praksa, so neučakani, hitro želijo rezultat in to tudi ni dobro za sam razvoj.

Foto: Depositphotos