Afera v Hrvaški smučarski zvezi je odprla neprijetno vprašanje, ki presega eno zvezo, en šport in eno preiskavo. Če so sumi hrvaškega urada za preprečevanje korupcije in organiziranega kriminala (USKOK) utemeljeni, se je iz sistema, ki naj bi financiral smučanje, reprezentance, priprave in razvoj športnikov, leta odtekal denar prek mreže računov, podjetij in storitev, katerih dejanska vrednost je zdaj predmet preiskave. Znesek skoraj 30 milijonov evrov je dovolj velik, da to zgodbo premakne iz rubrike črne kronike na področje javnih financ.
Hrvaška tu ni izjema, saj šport financira država, tako kot skoraj povsod po Evropi. Izjema lahko postane le, če se izkaže, da je sistem dolga leta bolj zaupal papirjem kot dejanskemu nadzoru.
Evropski šport, zlasti olimpijski in tako imenovani bazični šport, ne deluje po ameriški logiki franšiz, zasebnega kapitala in zaprtih lig. Temelji na piramidnem modelu, od lokalnih klubov prek regionalnih zvez in nacionalnih federacij do evropskih in svetovnih organizacij. Evropska unija ta sistem še naprej razume kot ureditev, v kateri imajo federacije avtonomijo pri upravljanju športa, vendar znotraj okvirov evropskega prava in načel dobrega upravljanja. Povedano preprosto: šport ima pravico do avtonomije, ne pa tudi do imunitete pred nadzorom, kadar uporablja javni denar.
Prav tu je bistvo hrvaškega primera. Težava ni v tem, da država financira šport. Težava je v tem, kaj se zgodi potem, ko denar vstopi v zvezo.
Hrvaški model ni evropska anomalija
Hrvaška šport obravnava kot javni interes. Državni denar se razporeja prek programov javnih potreb, krovnih športnih organizacij in nacionalnih zvez. Za leto 2026 je Hrvaški olimpijski odbor prejel več kot 52 milijonov evrov v okviru programa javnih potreb v športu, kar kaže, da ne gre za simbolično podporo, temveč za pomemben tok javnih financ.
To samo po sebi ni sporno. Nasprotno, brez javnega financiranja velik del evropskega športa ne bi obstajal v današnji obliki. Smučanje, veslanje, judo, atletika, gimnastika, jadranje, paraolimpijski šport in velik del mladinskega športa nimajo trga, ki bi lahko financiral trenerje, priprave, potovanja, opremo in mednarodna tekmovanja.
Zato je napačno sklepati, da bi se morala država zaradi afer umakniti iz športa. Pravilnejši zaključek je, da mora vedeti, kam odteka njen denar.
Velika Britanija ponuja uporaben kontrast. UK Sport in Sport England imata Code for Sports Governance, nabor pravil, ki je obvezen za organizacije, ki zaprosijo za javna sredstva. To ni le deklaracija o transparentnosti, temveč pogoj za financiranje. Organizacije, ki želijo državni ali loterijski denar, morajo izpolnjevati standarde upravljanja, odgovornosti, finančne integritete in preglednosti.
To spreminja logiko odnosa med državo in športom. Zveza ne dobi denarja zato, ker je zveza, temveč zato, ker izpolnjuje pravila. Če jih ne izpolnjuje, se lahko financiranje ustavi.
Guardian je lani poročal, da je angleška Rugby Football League tvegala izgubo dela 16-milijonskega paketa zaradi vprašanj upravljanja in skladnosti s kodeksom Sport England. To je točka, ki bi jo morali Hrvaška in preostala regija pozorno prebrati: sankcije ne smejo priti šele takrat, ko v zvezo vstopi policija. Obstajati morajo že ob slabem upravljanju.
Francija: država ostaja ključna, a išče nove vire
Francija predstavlja drugačen model. Država ima tam tradicionalno močno vlogo v športu, od infrastrukture do olimpijskega programa. Sistem je bolj centraliziran, bolj se opira na javne institucije in velike nacionalne cilje. To je model, ki učinkovito podpira organizacijo velikih športnih dogodkov, olimpijske priprave in razvoj široke javne infrastrukture.
A tudi Francija ne želi v nedogled nositi celotnega bremena. Vse večji poudarek je na kombinaciji javnega financiranja, lokalnih oblasti, zasebnega kapitala in sponzorjev. Sporočilo je jasno, javni denar ostaja temelj, vendar ne sme biti edini vir. Kadar je država skoraj edini financer, se zveze hitro navadijo na stabilnost brez tržne discipline.
Foto: Depositphotos
Nemčija ima drugačno filozofijo. Ključno vlogo ima načelo subsidiarnosti, država pomaga tam, kjer športne organizacije in trg ne zmorejo sami. Zveze imajo avtonomijo, vendar se javni denar utemeljuje z javnim interesom, ne zgolj z obstojem organizacije. To je bolj zdrava postavitev kot model, v katerem zveza najprej računa na državo, šele nato razmišlja o lastni odgovornosti.
Nordijske države kažejo tretjo pot. V šport vlagajo veliko, vendar poudarek ni le na vrhunskih rezultatih. Velik del sredstev je namenjen lokalnim klubom, otrokom, telesni dejavnosti, zdravju in infrastrukturi. To je ključna razlika. Kadar se šport financira kot del javnega zdravja in družbene infrastrukture, je lažje pojasniti, zakaj sistem financirajo davkoplačevalci. Kadar pa se financira predvsem kot zaprta mreža zvez, vsaka afera omaja zaupanje v celoten model.
Hrvaška afera kot evropsko opozorilo
Hrvaški primer je zato pomemben tudi zunaj Hrvaške. Kaže, kaj se lahko zgodi, ko športna avtonomija postane ščit pred resnim nadzorom. Zveze morajo imeti svobodo pri izbiri trenerjev, selektorjev, tekmovalnih načrtov in razvojnih programov. Ne morejo pa imeti svobode, da javni denar porabljajo prek zaprtih krogov pogodb, ki jih nihče zares ne preverja.
Največja slabost takšnih sistemov ni vedno kraja. Včasih gre za okolje, v katerem nihče ni neposredno odgovoren. Ministrstvo pravi, da je denar šel prek programov. Krovna organizacija pravi, da imajo zveze lastno pravno osebnost. Zveza pravi, da obstajajo revizorji. Revizorji pravijo, da preverjajo dokumentacijo. Nadzorni odbori obstajajo na papirju. Ko primer izbruhne, se izkaže, da so bili vsi del sistema, a nihče ni bil na mestu, kjer bi se dejansko videl tok denarja in njegova končna destinacija.
To je evropski problem v malem. Šport že dolgo uživa poseben status, saj prinaša medalje, čustva, nacionalni prestiž in politični kapital. Dokler reprezentance zmagujejo, se redko postavlja vprašanje, kako pravzaprav deluje finančni mehanizem v ozadju teh rezultatov. Ta mehanizem pa postaja vse dražji.
Za Hrvaško je dodatno občutljivo, da je afera izbruhnila prav v smučanju. To ni zgolj še en šport v kolektivnem spominu, temveč simbol uspeha Janice in Ivice Kostelić in dokaz, da lahko majhna država ustvarja svetovne prvake. Prav zato ima ta primer poseben simbolni naboj: če so se nepravilnosti lahko dogajale v športu s takšno prepoznavnostjo in ugledom, kaj se šele lahko dogaja v manj izpostavljenih zvezah?
Kaj je dober evropski model
Dober model ni tisti, v katerem država preneha financirati šport. To bi bil najlažji, a tudi najbolj škodljiv odgovor. Dober model je tisti, v katerem se javni denar pretvori v pogodbeno obveznost, ne v rutinsko nakazilo.
Foto: HINA/Damir Senčar
To pomeni več stvari. Prvič, vsaka zveza, ki prejema javni denar, mora imeti javno dostopna finančna poročila, jasna merila porabe in objavljene večje pogodbe. Drugič, revizija ne sme preverjati le, ali račun obstaja, temveč tudi, ali je bila storitev dejansko opravljena, po kakšni ceni in s kom je podjetje povezano.
Tretjič, nadzorni odbori ne smejo biti le formalnost. V njih morajo sedeti ljudje, ki niso del istega športnega kroga in imajo znanje za razumevanje financ. Četrtič, javnega financiranja ne gre meriti zgolj z medaljami. Te so pomembne, vendar javni interes vključuje tudi število otrok v športu, razvoj trenerjev, dostopnost infrastrukture, integriteto, enakost spolov, delo z mladimi in preglednost.
Petič, sankcije morajo biti avtomatske. Če zveza ne izpolnjuje standardov upravljanja, se financiranje zmanjša, zamrzne ali preusmeri neposredno k športnikom in klubom prek drugih mehanizmov. To je ena ključnih lekcij zrelejših evropskih sistemov. Avtonomija športa pri tem ne izgine, temveč se preoblikuje. Zveze lahko ostanejo samostojne pri športnih odločitvah, ne morejo pa biti samostojne, ko gre za odgovornost pri ravnanju z javnim denarjem.
Za regijo je ta zgodba še pomembnejša.
Hrvaška ima v športu pogosto bolj razvit sistem kot preostanek regije. Ima več sredstev, boljšo infrastrukturo, močnejše institucije in več kontinuitete rezultatov. Prav zato je ta afera pomembna lekcija tudi za sosednje države. Če se lahko takšen problem razvije na Hrvaškem, se v šibkejših sistemih verjetno razvije še lažje, le z manj medijske in preiskovalne pozornosti.
Evropa financira šport, ker šport ni le zabava. Je javno zdravje, izobraževanje, lokalna skupnost, turizem, mednarodni prestiž in industrija. Prav zato, ker šport ni več zgolj igra, ne more več delovati po starih pravilih zaprtih zvez in internih dogovorov.
Hrvaška afera ni dokaz, da je javno financiranje športa napačno. Je pa dokaz, da je javni denar v športu postal prevelik za dosedanjo raven nadzora. Evropa ne bo prenehala financirati športa. Bo pa vse manj tolerirala sistem, v katerem šport javni denar razume kot samoumevno pravico, odgovornost pa nastopi šele, ko v zgodbo vstopi policija.
.webp){kind=icon}
