Salman Rushdie: Svoboda govora mora izzivati nelagodje

Kaj danes pomeni svoboda govora za človeka, ki je zaradi svojih besed skoraj plačal najvišjo ceno?

The Eleventh Hour je prvo delo fikcije, ki ga je Salman Rushdie objavil po napadu nanj. Slavni pisatelj je bil leta 2022 v ameriški zvezni državi New York na javnem dogodku zaboden 15-krat. Napad se je zgodil desetletja po prvih smrtnih grožnjah zaradi romana Satanski stihi. Posledice so bile med drugim izguba enega očesa, v mesecih okrevanja pa je ugotovil, da fikcije ne more več pisati. Ko je vendarle objavil memoarsko knjigo o napadu, mu je uspelo povrniti umetniško domišljijo in napisati pet ločenih zgodb, ki so kot celota izdane v novi knjigi The Eleventh Hour.

Rushdie je pisatelj, bralec in pozoren opazovalec sodobnih političnih in kulturnih gibanj – in vse to je prišlo v ospredje, ko sva se pred kratkim pogovarjala v Londonu. Razumljivo si prizadeva, da se pri samem napadu ne bi predolgo zadrževal, razmišlja pa o državah, ki jih je imenoval dom: Indiji, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. V tem pogovoru obstaja tudi osebna dimenzija za oba, saj sva prvič javno spregovorila tudi o najinem družinskem odnosu.

To je vaša druga knjiga, odkar ste tistega grozljivega dne na odru skoraj izgubili življenje. Kako ste zdaj?

SR: Presenetljivo dobro. Zdravniki, ki so me pregledovali, so mi ves čas govorili, da ne bi smel biti v tako dobrem stanju, kot da počnem nekaj narobe. Jaz pa mislim, da sem si kar dobro opomogel.

Toda pot okrevanja je bila težka?

SR: Da. Bilo je veliko resnih poškodb in bil sem zelo blizu smrti. Zaradi tega je okrevanje trajalo tako dolgo.

Bloomberg

Napad na slavnega pisatelja se je zgodil 33 let po tem, ko je iranski ajatola Homeini izdal fatvo, s katero je razglasil, da je knjiga "Satanski stihi" žalitev za islam in da morajo biti vsi, ki so na kakršen koli način povezani z njo, ubiti. V knjigi Knife: Meditations After an Attempted Murder (2024, Nož: meditacije po poskusu umora) Rushdie piše:

"Priznam, občasno sem si predstavljal, kako moj morilec vstane nekje na javnem mestu in se mi približuje prav na ta način. Zato je bila moja prva misel, ko sem videl to morilsko postavo, ki drvi proti meni: 'Torej, ti si. Tukaj si.'"

Mislite, da vas je ta dan spremenil? 

SR: Le v določenih vidikih. Ko dobiš "dodatno" obdobje življenja, začneš vsak dan gledati kot blagoslov, kot razkošje. Ne zapravljaj časa. Če ti je danega več časa, ga izkoristi.

Zanimivo je, da uporabljate besedo "blagoslov". Znani ste kot človek brez vere.

SR: Da. To je povsem sekularni blagoslov.

Rushdie se je rodil leta 1947 v muslimanski družini v Bombaju in svoje otroštvo opisuje kot "večinoma sekularno". Fatva iz leta 1989 ga je prisilila, da se je celo desetletje skrival pod zaščito britanske policije in z lažnimi identitetami.

Psihološko – ali se vam dogodek vrača v spomin? Ali ste obrnili nov list?

SR: Ne več. Klasičen simptom posttravmatske stresne motnje je nenehno previjanje dogodka. Na začetku je bilo malo tega, vendar so minila tri leta in pol. Mislim, da je to dovolj časa, da se človek s tem spopade.

Ko ste prihajali k sebi in se zavedali razmer, ali ste takoj začeli razmišljati v povedih kot pisatelj?

SR: Ne. Najprej sem mislil, da ne želim pisati o tem.

Ker je bilo preveč travmatično?

SR: Da, pomislil sem: to je zadnja stvar, o kateri bi želel pisati. Potem sem spoznal, da ne morem napisati ničesar drugega, dokler se s tem ne soočim; edina pot naprej je bila skozi to grozljivo izkušnjo.

Je bila knjiga "Knife" za vas nekakšna vrsta terapije?

SR: Bila je način, da se s tem spopadem. Ne maram ideje pisanja kot terapije. Pisanje je pisanje, terapija je terapija. A mi je vsekakor dalo občutek, da sem ponovno prevzel lastništvo nad tem, da sem jaz tisti, ki nadzoruje zgodbo, namesto da bi bil samo žrtev, ki leži na tleh in krvavi. Postala je moja zgodba, povedana na moj način.

Vi ste rekli, da je samo pisanje oblika optimizma, pozitivnjo dejanje, dejanje upanja.

SR: Mislim, da je vsako pisanje takšno. Sediš sam v sobi, včasih leta, in upaš, da bo to, kar ustvariš, ljudem vredno ali prijetno, da bodo vsaj na to reagirali. A nimaš pojma, ali bo tako, in za to je potreben optimizem. V tem smislu se vsako pisanje rodi iz optimizma.

Pišete več kot 50 let. Je bila pot do objave prvega romana mukotrpna? 

SR: Milo rečeno - da. Mnogi moji sodobniki, kot so Ian McEwan, Martin Amis, Julian Barnes, so "poleteli kot rakete" že v zgodnjih dvajsetih in takoj našli svojo publiko. Jaz sem tavl, potreboval sem čas, da najdem smer. Našel sem jo, ko sem se vrnil v otroštvo. Ko sem začel pisati tisto, kar bo postalo Midnight’s Children (Otroci polnoči), sem v resnici mislil: želim napisati roman o otroštvu.

Vaše otroštvo je bilo v Indiji, pa je to postala zgodba o Indiji?

SR: Da. V nekem trenutku se je zgodovina začela zlivati v besedilo in knjiga je postala mnogo širša. Pisanje je trajalo več kot pet let, saj sem se nekako učil, kako jo napisati, medtem ko sem jo pisal.

Hiša babice in dedka Salmana Rushdieja v Aligarhu v Indiji. Foto: Mishal Husain, Bloomberg

 

V sedemdesetih je Rushdie delal kot tekstopisec in ustvaril znani slogan Naughty but Nice v reklami za kreme za piškote. Ko je njegova knjiga Otroci polnoči leta 1981 osvojila prestižno Bookerjevo nagrado, je lahko zapustil oglaševanje in se posvetil izključno pisanju. 

Živeli ste v več krajih, na treh kontinentih. Britanija, Indija in zdaj ZDA se imenovali dom.

SR: Včasih zavidam pisateljem, ki so globoko zakoreninjeni na enem mestu in lahko vse življenje črpajo iz tega enega prostora. William Faulkner je na primer živel v Oksfordu v zvezni državi Mississippi, čeprav je to majhno mestece, a zanj je bilo dovolj navdiha za literarne mojstrovine. Moja izkušnja ni takšna, saj sem se nenehno selil. A nekaj izgubiš, nekaj pridobiš. Mislim, da mi je to pomagalo, dalo mi je širšo sliko sveta.

V vaši najnovejši knjigi The Eleventh Hour, zbirki zgodb, se čuti ta spoj ljudi in krajev, ki so na vas vplivali. Ena izmed njih je Late, ki se dogaja v kraju, kjer ste študirali v šestdesetih.

SR: Da, univerza in kolidž nista imenovana, a je precej očitno.

King’s College, Cambridge. Zakaj ste se vrnili v to obdobje? 

SR: Vedno sem si želel, a nisem imel zgodbe. Potem sta se zgodili dve stvari. Prva je spomin na kratko srečanje z velikim E. M. Forsterjem, ki je takrat tam živel. Bil je zelo prijazen, še posebej, ko je izvedel, da imam indijske korenine, saj mu je Indija veliko pomenila.

Srečal sem ga v šestdesetih, štirideset let po tem, ko je izdal A Passage to India (Pot v Indijo).

SR: Da, ta neskončna tišina, od takrat ni nikoli več napisal nobenega romana.

Zelo sramežljivo sem priznal, da upam, da bom tudi jaz kaj napisal. Bil je zelo prijazen in radodaren. Rekel je, da bo dobra knjiga o Indiji verjetno prišla od nekoga, ki je iz Indije, a pozna zahodno književnost.

Vi ste ustrezali opisu.

SR: Sem, vklopil sem se v njegovo predstavo. 

Druga osebnost je Alan Turing – še en izjemno pomemben nekdanji študent King’s Collegea. Oba sta resno trpela zaradi svoje homoseksualnosti.

Britanski romanopisec E. M. Forster (1879–1970) je avtor del Soba s pogledom in Howards End. Roman Pot v Indijo iz leta 1924 je bil navdihnjen z intimnim prijateljstvom z mladim indijskim muslimanom Sajedom Ros Masudom, v katerega je bil Forster skoraj zagotovo zaljubljen.

Turing je britanski matematik, katerega ideje o "univerzalnem stroju" iz leta 1936 postavljajo temelje sodobnega računalništva. Med drugo svetovno vojno je odigral ključno vlogo pri razbijanju nemškega kodeksa Enigma. Leta 1952 je bil obsojen zaradi homoseksualnosti in prisiljen na kemično kastracijo. Dve leti pozneje je storil samomor, šele leta 2013 pa je bil posthumno pomilostljen, danes pa je njegova podoba na bankovcu za 50 britanskih funtov.

Združili ste ju v en lik?

SR: Pomislil sem, da če ju združim v eno osebo, lahko hkrati pripovedujem vse te teme. Nisem pričakoval, da bo zgodba postala zgodba o duhovih, maščevalna "ghost story". Mislil sem, da bo šlo za neverjetno prijateljstvo starejšega gospoda in mlade indijske študentke. A ko sem začel pisati, sem glavni lik spremenil že v prvem stavku.

Torej, ne načrtujete zgodbe v podrobnosti? Ali pa, ko gre za roman, poglavij ne razvijate vnaprej?

SR: Nekdaj sem bil zelo arhitekturno naravnan, a se je to spremenilo. Moraš vedeti, o čem pišeš in zakaj. A vse bolj vidim pisanje kot proces odkrivanja. Napišeš zgodbo, da bi odkril, katero zgodbo pravzaprav pišeš. Včasih zaideš v slepo ulico, potem pa moraš imeti duševno moč, da rečeš: ne, to ni dobro, brišemo, gremo po drugi poti.

Ne znam kazati nedokončanega besedila. Ko začutim, da ga ne morem več izboljšati, šele takrat me res zanima, kaj bodo rekli uredniki.

Kako reagirate ko urednik reče: "To je lahko še bolje"?

SR: Postajam vse boljši v tem. Na začetku nisem bil. 

Vrniva se nazaj v dneve, ko ste na univerzi govorili, da želite postati pisatelj. Nekaj vem o družinskem okolju, v katerem ste odraščali. Čeprav pripadamo različnim generacijam, med nama obstaja povezava.

SR: Vsekakor obstaja. Zdaj je povsem jasno, da sta bila vaša mati in moja babica rojeni sestri.

Da. Vaša mama je moja teta. Obe sta del odraščanja preživeli v isti družinski hiši, hiši vaših starih staršev. Ali ni bilo močnega pričakovanja, da boste postali zdravnik, odvetnik ali inženir?

SR: Moj oče ni bil navdušen, ko sem rekel, da želim pisati knjige. Rekel je: "Kaj naj rečem prijateljem?" Na srečo je dočakal, da so ga ti isti prijatelji poklicali, da mu čestitajo.

Izobrazba in študij na fakultetah sta bila zelo cenjena v domu, kjer sta odraščali Rushdiejeva mati in babica – obe novinarki. Družina izvira iz Kašmirja, a se je v iskanju boljših priložnosti preselila v univerzitetno mesto Aligarh, blizu New Delhija. Foto: Mishal Husain/Bloomberg

To so ljudje, ki radi berejo in spoštujejo pisano besedo, a vprašanje je, kako od tega živeti.

SR: Tako je. Pisanje nije "prava služba", to je hobi.

Kaj vam je dalo pogum, da rečete 'ne, res želim poskusiti'? 

SR: Verjetno močna želja. Ko se ozrem na tistega mladeniča, vidim, da je imel resno odločnost, saj sem potreboval veliko časa. Diplomiral sem na Cambridgeu leta 1968, Otroci polnoči pa so izšli leta 1981, po skoraj trinajstih letih neuspehov. Na to vztrajnost sem, retrospektivno, precej ponosen.

Vaša mati, ki se je dobro spominjam, in njene sestre so pripadale generaciji žensk, ki so, nenavadno za tisti čas, razmišljale o karieri. Niso želele živeti v purdah, kot njihova mati.

SR: Da, bile so zelo odprtih misli in tako so vzgajale tudi nas, v tistem, kar bi danes imenovali liberalno, v veliki meri sekularno okolje. Oče me je enkrat na leto peljal na bajram-namaz. Rekel bi mi le, naj se dvigam in spuščam na tla v položaj za molitev, ko se je tudi on dvigal in spuščal – to so bila vsa navodila.

Babica novinarka se je rodila leta 1920 kot najmlajša izmed sester. Za razliko od svoje matere, ki se je brati in pisati naučila doma, so tri deklice hodile v šolo in bile dvojezične, izražale so se v angleščini in urduju.

Kakšno vlogo je imela hiša vaših starih staršev? Pred nekaj leti sem poskušala najti hišo v Indiji, a je bila že porušena.

SR: Porušena je. Bila je čudovita starinska indijska hiša z dvoriščem na sredini. Nekajkrat na leto so se prirejala velika družinska srečanja. Otroci smo pripravljali male predstave, da bi zabavali odrasle, vsi pa smo spali na strehi, na vrtnih posteljah pod mrežami proti komarjem. Hiša je bila čarobna. Del družine je živel v Pakistanu, del v Indiji. Ta hiša je bila kraj, kjer smo se vsi zbirali.

V petdesetih so Rushdiejeva teta, ki je bila mati novinarke, in njeni bratje in sestre potovali z vlakom iz Lahorja v Pakistanu, preko meje proti New Delhiju in naprej v mesto Aligarh. Sčasoma je to potovanje postajalo vse težje zaradi poslabšanja odnosov med Indijo in Pakistanom. Ko je Rushdie kasneje črpal spomine za Otroci polnoči, je družino glavnega junaka namesto v Aligarhu umestil v mesto Agra.

Zanimivo vas je poslušati, ko govorite o tem. Vem, da je to okolje oblikovalo mojo mamo, a sem o njem vedno poslušala iz druge roke. Ko ste začeli pisati Otroci polnoči, niste dolgo živeli v Indiji.

SR: Spomin je neverjeten vir. Ko se resno poskušaš spomniti, se čudiš, koliko stvari pride na plano.

A po neuspelem prvem romanu sem vzel tisto malo denarja, ki sem ga zaslužil, in odšel v Indijo za nekaj mesecev. Živel in potoval sem čim ceneje, da bi državo vrnil "v sistem". V glavi sem imel nekakšno grobo strukturo prihodnje knjige in želel sem obiskati kraje, za katere sem mislil, da bodo vstopili v roman.

Knjiga The Eleventh Hour je izšla novembra. Foto: Bloomberg

 

Rojeni ste samo osem tednov pred neodvisnostjo Indije in Pakistana.

SR: Da. V nekem trenutku sem pomislil: predstavljaj si, da ne bi bilo osmih tednov razlike, ampak da je čas natanko enak. Kam bi me to pripeljalo? Seveda te to pripelje do tega, da zgodovina neodvisnih držav postane sestavni del zgodbe.

Vaša družina, naša skupna družina, je bila globoko prizadeta zaradi delitve. Vaša mati je z vami kot novorojenčkom ostala v Bombaju, medtem ko sta njeni dve sestri poskušali iz mesta Shimla priti do New Delhija, nato pa v Pakistan. Rodili ste se v času velikih sprememb.

SR: Da. Tako kot mnoge muslimanske družine v Indiji je bila tudi naša praktično razdeljena na pol.

Moja mati, stric Hamid in stric Mahmud so ostali v Indiji, dve njeni sestri pa sta bili v Pakistanu.

Ko smo bili majhni, so obstajala obdobja, ko je bilo lažje potovati med Indijo in Pakistanom kot danes. Takrat so iz Bombaja v Karachi plule male ladje. Tako smo občasno obiskali Ravalpindi, kjer je živela vaša družina.

Novinarka Mishal Husain je o teh izkušnjah pisala v družinskih spominih Broken Threads, vključno z zastrašujočimi potovanji v času, ko je zakon in red na mnogih območjih popolnoma razpadel. Rushdie se je rodil junija 1947, zato je njegov oče znal reči: "Salman se je rodil, in osem tednov pozneje so Britanci pobegnili."

Ali vam je bila Indija, dežela otroštva, "odvzeta", ko so se starši v šestdesetih preselili v Pakistan?

SR: Bil sem zelo jezen, ker so prodali hišo v Bombaju. Še vedno sem jezen nanje zaradi tega.

Zakaj so zapustili Indijo?

SR: Nikoli nisem razumel. Rekli so, da želijo, da imajo njihove hčerke moža muslimanske veroizpovedi, kar je bilo čudno glede na to, kako nereligiozni so bili. In ne mislim, da so bili posebej zadovoljni z življenjem v Karachiju.

Občutil sem, da moram sam "vrniti" Indijo, da sem v nevarnosti, da izgubim povezavo. Zato sem se odpravil na to večmesečno potovanje, iz katerega je nastala knjiga Otroci polnoči.

Bombaj je zgrajen na zemlji, oteti morju. Britanci so sedem otokov združili v eno polotok. Pomislil sem, da se tudi jaz ukvarjam z rekultivacijo zemljišča. To je bila tista knjiga.

Vam je prinesla, kar ste iskali? 

SR: Je. Knjiga je v Indiji doživela fantastičen sprejem. Spet sem začutil, da nekam pripadam.

Skozi roman ste vseeno izpostavili tudi politična sporočila, posebej o izrednem stanju, ki ga je razglasila Indira Gandhi. Ste namerno želeli kritizirati Indijo?

SR: Če pišeš knjigo, v kateri sta lik in dežela dvojčka, moraš pisati o obeh dvojčkih.

Izredno stanje je za mnoge izmed nas bil šok, ideja, da "največja demokracija na svetu" lahko koketira z diktaturo. Še več, ni šlo le za koketiranje – dve polni leti je bilo precej resno.

V obdobju 21 mesecev, od junija 1975, je tedanja premierka Indira Gandhi suspendirala demokratične norme v Indiji z obrazložitvijo, da je ogrožena stabilnost države. Volitve so bile prestavljene, opozicijski voditelji zaprti, mediji so morali pridobiti dovoljenje za objave, državljanom pa so bile odvzete nekatere osnovne pravice.

Vsi bankovci v Indiji nosijo podobo Mahatme Gandhija. Foto: Bloomberg

 

Ko danes gledate na Indijo, je Indira Gandhi za vas danes "bolj blaga" figura kot takrat?

SR: Ne za čas izrednega stanja. To je bilo zelo temno obdobje, ne povsem drugačno od tega, kar se zdaj dogaja, na svoj način. Kritiki današnjega premierja Narendra Modija trdijo, da je njegova vlada oslabila demokratične institucije in zatirala medije, civilno družbo in politične nasprotnike. Vendar se volitve še vedno izvajajo, medijem formalno ni potrebno dovoljenje za objavljanje, ustavne garancije osnovnih pravic pa so še vedno v veljavi.

Kako danes gledate na Indijo pod vodstvom premierja Modija?

SR: Zelo sem zaskrbljen. Imam veliko prijateljev v Indiji, vsi so globoko zaskrbljeni zaradi napadov na svobodo novinarjev, pisateljev, intelektualcev, profesorjev in drugih.

Zdi se, da obstaja močna želja, da se zgodovina države spremeni, da se pove: "Hinduji so dobri, muslimani so slabi." To je tisto, kar je V. S. Naipaul (britanski Nobelovec indijskega porekla) imenoval "ranjena civilizacija" – ideja, da je Indija hindujska civilizacija, ki jo je prihod muslimanov ranil. Ta projekt ima danes veliko energije.

V zbirki esejev Imaginary Homelands (Imaginarne domovine), ki ste jo pisali v osemdesetih, že opozarjate na mnoge tendence, ki so danes še izrazitejše.

SR: Če si pisatelj in pozorno spremljaš, včasih vidiš, kam stvari gredo. To sem počel, pazil sem, kaj se dogaja.

(Zbirka med drugim vsebuje esej iz leta 1984, napisan po atentatu na Indiro Gandhi, v katerem Rushdie razmišlja o "nevarnostih napetosti in konfliktov zaradi ideologij verskega sektaštva, iz katerih so izstrelili strele atentatorji".)

Prvič, ko se vam je življenje radikalno spremenilo v vsakdanjiku, je bilo po Satanskih stihih leta 1989. Memoarje iz tega obdobja, Joseph Anton, ste napisali v tretji osebi, kot da se vse dogaja nekomu drugemu.

SR: Da.

Ste se zavestno poskušali distancirati od dogodkov?

SR: Ko sem prišel do pisanja te knjige, je že minilo precej let. Občutil sem, da se pisec in oseba, o kateri se piše, nahajata v nekoliko različnih fazah življenja. Tisti, o katerem se piše, je bil pod ogromnim stresom, političnim in osebnim. Pisec pa je bil na boljšem mestu. Torej, čeprav sta oba jaz, nista povsem isti jaz.

(V delu Joseph Anton Rushdie opisuje ponižanje, ko mu je bilo leta 1989 rečeno, da mora živeti v ilegali, težavah pri stiku z malim sinom in dvomih, ali se bo situacija kdaj normalizirala. Leta 2000 se preseli v New York in kasneje postane ameriški državljan.)

Knife je, nasprotno, zelo osebna knjiga.

SR: Da, morala je biti napisana v prvi osebi.

V desetih letih pred fetvo so vaši nefikcijski teksti večinoma obravnavali Indijo, Pakistan in rasne odnose. Po fetvi ste postali skoraj sinonim za boj za svobodo govora, predvsem zaradi cene, ki ste jo plačali.

SR: Da, mislim, da je to res.

Kako danes gledate na svobodo govora?

SR: No, jaz sem zanjo.

Je pravica do svobode izražanja danes bolj ogrožena kot leta 1989, ko je bila objavljena fetva?

SR: Da, obstaja nepričakovana količina pritiskov na svobodo izražanja in na ljudi, da se vzdržijo določenih vrst govorov.
Zgodovinsko so pritiski večinoma prihajali iz konservativnih delov družbe, ki niso marali manj konservativnih glasov. Zdaj prihajajo tudi z druge strani. Obstajajo ljudje, ki so pripravljeni, kot pravijo, "de-platformati" glasove, ki jim niso všeč.

Protesti proti Rushdieju so izbruhnili v Iranu leta 1989 po kletvi ajatole Homeinija in obsodbi na smrt zaradi izdaje islama v knjigi Satanski stihi. Še pred fetvo je bila knjiga prepovedana v številnih državah, vključno z Indijo. V Angliji so leta 1988 knjige javno sežigali, naslednje leto pa je v "anti-Rushdie" nemirih v Bombaju umrlo 12 ljudi, še šest pa v Islamabadu. Fetva je povzročila tudi smrt Hitoshija Igarashija, prevajalca romana v japonščino, medtem ko je bil italijanski prevajalec zaboden, norveški založnik pa ustreljen.

Mnogi zagovorniki svobode govora pravzaprav želijo le zaščititi lastno besedo.

SR: Ravno to. In to je nasprotje svobode govora. Skozi leta sem bil vključen v različne primere in pogosto se zgodi, da braniš nekaj, kar ti sploh ni všeč.

Ali morate biti previdni, da vas kdo ne "prisvoji"? Obstajajo ljudje, ki bi želeli, da stojiti za njimi, a jim je mar le za eno vrsto svobode govora.

SR: Borba je zapletena, vedno moraš biti na preži. A princip mora biti naslednji: če obstaja pritisk, da se nekaj cenzurira, mora cenzor dokazati svoj primer. Privzeto stanje mora biti svoboda.

V ZDA, ki jih danes imenujete svoj dom, vidite drugačno klimo glede svobode govora?

SR: Zelo. Trenutno je skoraj 23.000 aktivnih prepovedi knjig v javnih šolah. V mnogih primerih je dovolj, da en starš poda pritožbo, da se knjiga odstrani iz učnega načrta ali knjižnice. In to niso kar katere koli knjige – med njimi so Beloved, Huckleberry Finn, To Kill a Mockingbird. Nekatere izmed najboljših knjig, kar so jih kdaj napisali.

Obstaja tudi odpor zaradi Prvega amandmaja ameriške ustave. Poteka veliko sodnih postopkov in pogosto se uspe, a bojišče je obsežno. Nedavno so bile po vsej Ameriki volitve za šolske odbore. V vsakem primeru so zagovorniki prepovedi knjig izgubili mesta, prišli pa so bolj liberalni kandidati. Torej obstaja nasprotni val in upam, da bo prevladal.

A dejstvo, da so prepovedi sploh uvedene, ste si to lahko predstavljali v ZDA?

SR: Nikoli. Eden od razlogov, zakaj so ljudje, kot sem jaz, želeli živeti v Ameriki, je bil prav ta – svoboda govora je zapisana v ustavo. Začneš opazovati, da imajo mnoge prepovedane knjige nekaj skupnega – prikazujejo Ameriko z vidika ljudi, ki niso beli. Prikazujejo zgodovino iz drugačnega zornega kota. Po mojem mnenju je očiten poskus, da se ta pogled izbriše. To je pomembnejše od dejstva, da je bila osebno vaša priljubljena knjiga prepovedana. Vprašanje je: kaj se dogaja z generacijo otrok, ki odraščajo v nevednosti o lastni zgodovini? To je nevarno.

Nevarno za koga?

SR: Za vse. Amerika je zelo pluralistično, raznolika družba. Če slišiš le en narativ, narativ dominantne rase, je to potencialno destabilizirajoče.

Zohran Mamdani in žena Rama Duwayi, umetnica in ilustratorka sirskega porekla. Foto: Bloomberg

Živite v New Yorku, ki ima novega župana Zohrana Mamdanija, ki ga verjetno poznate, ker ste sodelovali z njegovo materjo Miro Nair.

SR: Nismo sodelovali skupaj, a jo poznam že dolgo. Vodila je odlično kampanjo. Tekma je bila zelo dinamična, zato si je svojo zmago resnično zaslužil.

Zohran Mamdani ni odstopil od podpore pravicam Palestincev, kar je bilo za nekatere sporno med kampanjo. Kako danes gledate na to vprašanje? V Imaginary Homelands vodite dolgotrajen pogovor z Edwardom Saidom.

SR: Edward je bil dober prijatelj. Še vedno menim, da je rešitev v dvodržavnem modelu, a vprašanje je, ali kdo tam še verjame v to. Ne Netanjahu niti Hamas nista bila posebej zainteresirana za dvodržavno rešitev.

A Hamas niso vsi Palestinci.

SR: Seveda niso. Vprašanje je: kako iz te grozne situacije priti do nečesa, kar vsaj spominja na pravičnost. Ne poznam odgovora, ker Palestinska samouprava nima velike podpore, mislim pa, da je tudi Hamas izgubil podporo mnogih Palestincev. S kom se potem sploh pogajate? Kdo se lahko sploh pogaja?

Palestinsko-ameriški intelektualec Edward Said je bil profesor na Univerzi Columbia, znan po knjigi Orientalism, kritiki zahodnega prikaza Arabcev in muslimanov kot inferiornih. Rushdie je lani v eni izmed podkastov povedal, da je že od osemdesetih let podpiral palestinsko državo, a da bi jo danes verjetno vodil Hamas in da bi bila to talibanska država.

Vrnimo se k svobodi govora v Veliki Britaniji. Danes ne morete imeti transparente z napisom "I Support Palestine Action", ne da bi tvegali aretacijo.

SR: Mislim, da je to napačno.

Kaj menite o razglasitvi te skupine za teroristično?

SR: To je verjetno napaka. Moj stališče je vedno bilo: naj se glasovi slišijo, še posebej, če se z njimi ne strinjam. Zelo enostavno je dovoliti nekomu, da nosi transparent, s katerim se strinjate. Presenetilo me je, ko sem pred nekaj meseci bil v Angliji in videl ogromno množico 150.000 ljudi, ki je protestirala proti imigraciji. Nisem mogel verjeti, da se to dogaja ravno v Angliji.

Zato mislim, da tudi tukaj vidimo destabilizacijo, podobno kot v Ameriki. Zelo zaskrbljujoči časi.

Kako se zaradi vsega tega počutite? Govorili smo o Indiji, Britaniji in ZDA – povsod so vidni podobni trendi.

SR: The Eleventh Hour se ukvarja s to problematiko v vseh treh državah. Odmevi med temi družbami obstajajo in niso mi po volji. Včasih svet zavije v smer, ki ti ni všeč. Vse, kar lahko storiš, je, da upaš, da se bo smer spremenila. V Ameriki obstajajo nekateri majhni znaki sprememb.

Ali ponovno pišete ali načrtujete pavzo?

SR: Vedno sem srečnejši, ko pišem, kot ko ne pišem. Vprašajte kogarkoli, ki me pozna – veliko sem prijetnejši, ko delam na knjigi.

Rad bi, da bi bila naslednja roman. Imam neko "iskro" zgodbe in sem začel delati na njej, a še ne vem, kam me vodi. Mislim, da vem, o čem bo, a ne vem, kako naj to izvedem.

Kako je videti vaš delovni dan? Ste disciplinirani?

SR: Po, kot ste rekli, pol stoletja, sem postal zelo discipliniran. Zdaj delam, kot da je to pravi poklic.
Enkrat so Hemingwaya vprašali o "angažiranosti pisca", mislili so politično angažiranost. On pa je odgovoril: "Edina angažiranost, ki jo pisec potrebuje, je angažiranost njegovega zadnjega dela hlač za sedež njegovega stola." To je zelo pomembno.

Ali je danes težje izpolniti to "obveznost", glede na poškodbe? Izgubili ste oko, roka in vrat sta poškodovana.

SR: Težje je. Nespretnejši sem, delam več tipkarskih napak, vse je malo bolj zapleteno. A pisanje je bilo vedno težko – zdaj je samo drugače težko.

Kako prenašate osamo, ki je potrebna za pisanje? Se zaklenete v sobo?

SR: Imam zelo lepo delovno sobo in preprosto zaprem vrata.

In ne zapustite sobe, dokler ne napišete določenega števila besed?

SR: Da, vedno si postavim umetno majhno število. To je trik. Če uspem napisati nekaj sto besed, ni slabo. Stran ima običajno okrog 300 besed. Če dokončam eno stran, sem presrečen.

Gustave Flaubert je govoril, da je imel dober dan, če je napisal eno samo poved. Pisanje je včasih počasno, včasih hitro.
Pri teh dveh knjigah, Knife in The Eleventh Hour, me je presenetilo, kako tekoče so nastajale. Izdali sta se v razmiku enega leta, kar je zame nekakšen rekord. Zdi se, da postajam hitrejši v starosti.