Winston Churchill je nekoč izjavil: "Ne morem napovedati, kako bo Rusija ukrepala. To je uganka zavita v skrivnost znotraj enigme, a morda obstaja ključ za njeno reševanje. Ta ključ so ruski nacionalni interesi."
Svet vsakodnevno doživlja velike geopolitične spremembe, v zadnjih nekaj desetletjih pa so nekatere od teh sprememb – vključno s svetovno gospodarsko krizo (2008), referendumom o Brexitu (2016), pandemijo COVID-19 (2020) in invazijo na ozemlje Ukrajine (2022) – bile ne le tektonske, ampak so omajale verodostojnost učbenikov ekonomije 21. stoletja, sama invazija pa je pomenila konec neke epohe in ekosistema globalizacije. To so le nekatera glavna opažanja Miloša Starovića, avtorja knjige Konec nekega obdobja: od integracije do izolacije Rusije (v izvirniku Kraj jedne ere), objavljene leta 2025 pri založbi Clio.
Avtor analizira razvoj ruskih nacionalnih interesov in odnos svetovne skupnosti do ozemeljsko največje države danes skozi osebno refleksijo življenja v Rusiji in razumevanje tega družbenega sistema, skozi spomine in osebne izkušnje pa preučuje konec relevantnosti Rusije oziroma začetek njene izolacije za vse generacije, še posebej pa za tiste, ki morda nikoli ne bodo imeli priložnosti obiskati te države, celo kot turisti.
Miloš Starović se je rodil v Sarajevu, odraščal pa v Beogradu. Od leta 2008 dela za vodilne investicijske banke, na vodstvenih položajih v sektorju mednarodnih financ, s strokovnim znanjem o trgih v razvoju. Foto: Lična arhiva
Starović na 166 straneh poskuša razvozlati, kakšna bo prihodnost mednarodnega trga in ekonomije po svetovnih gospodarskih krizah. Druga, dopolnjena izdaja pa kljub temu vnaša kanček previdnega optimizma v primerjavi s prejšnjo izdajo, s katero se potencialno označuje začetek globalne preobrazbe oziroma nove dobe. Ta optimizem se najbolj odraža v novem poglavju z naslovom Ruski jezik – ali obstaja upanje?, v katerem se Starović loteva širšega pomena in znanja jezika, ne toliko v smislu razumevanja in obvladovanja besedišča, temveč v smislu razumevanja geopolitičnih in družbenih norm, ki bodo vplivale na prihodnost tudi skozi lingvistiko.
Fokus knjige je Rusija, a tema je dejansko veliko širša in kompleksnejša. Nakazuje na (ne)stabilnost ekonomskega trga, ki se zaradi številnih nepričakovanih potez lahko v trenutku obrne, podobno kot naša življenja.
V pogovoru za Bloomberg Adria se Starović ozre na svoje edinstvene izkušnje, ki so zaznamovale njegovo življenje in kariero, nam pa ponudijo nekaj odgovorov, da poskušamo razumeti pravila igre globalnih sil in igralcev ter kako ta vplivajo na naše vsakdanje življenje.
Druga izdaja je dopolnjena z dvanajstim poglavjem "Ruski jezik: Ali obstaja upanje?", ki vnaša kanček previdnega optimizma, da kljub globalni polarizaciji morda prav zdaj pričevalno vstopamo v začetek nove dobe. Foto: Clio
Knjigo ste napisali v prvi osebi – zakaj ste se odločili za ta pristop in zakaj ste dopolnili prejšnjo izdajo?
Težko je prenesti kompleksnost in dinamiko finančnega sveta od sredine 2000-ih do danes, če niste osebno doživeli teh dogodkov. Ko razmišljam o svoji profesionalni poti, jo vidim kot potovanje skozi izjemno dinamično obdobje mednarodnih financ. To je čas, zaznamovan z vrsto tektonskih dogodkov: od globalne krize leta 2008, prek dolžniških turbulenc v periferni Evropi leta 2010, do geopolitičnih šokov, kot sta aneksija Krima leta 2014 in Brexit leta 2016. Vsak od teh trenutkov je spreminjal pravila igre – ne le na trgih, temveč tudi pri tem, kako sprejemamo odločitve.
Pandemija leta 2020 je bila morda najbolj dramatičen primer, kako se svet lahko ustavi, medtem ko je invazija na Ukrajino leta 2022 še dodatno poudarila, kako tesno sta geopolitika in finance povezana. Danes smo soočeni z novo obliko protekcionizma – carinskimi politikami, ki spominjajo na sredino dvajsetega stoletja, vendar se uporabljajo kot prevladujoče pogajalsko orodje v globalni trgovini.
Iz mojega zornega kota vse te spremembe niso bile le izzivi, temveč tudi priložnosti za učenje in prilagajanje. Naučile so me, da fleksibilnost, strateško razmišljanje in sposobnost predvidevanja trendov niso izbira, temveč nujnost. Prav ta izkušnja je oblikovala moj pristop k izzivom – v vsaki negotovosti iskati rešitve, hkrati pa ostati zvest dolgoročnim ciljem.
Avtor je živel v Beogradu, Milanu, Moskvi in Londonu. Po Brexitu, od leta 2019, živi in dela v Parizu. Poučuje mednarodne finance na Luksemburški poslovni šoli (Luxembourg School of Business) ter na Univerzi Côte d’Azur v Nici. Foto: Osebni arhiv
Položaj in podpora Rusiji v Srbiji sta bila vedno močna, čeprav je, kot sami izpostavljate v knjigi, nekoliko paradoksalna, saj se zdi, da so ljudje zaljubljeni v ideal Rusije, a države same niso obiskali niti je ne poznajo. Zakaj menite, da je tako?
Da, pri nas verjamemo, da samo mi beremo Dostojevskega. Nenehno pretiravamo, da smo edini v vsej Evropi, ki spoštujemo rusko kulturo. Pariz je na primer zanimiv primer. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je v Parizu živelo kar okoli milijon Rusov, ruski center v šestnajstem okrožju Pariza pa vsako leto organizira okoli sto dogodkov – od promocij knjig do specializiranih razstav. Ruski pisatelji so sestavni del pariške kulture. Pogosto se, na račun rusofilstva, zanemari naša pripadnost samemu kontinentu – Evropi.
Metro postaja Dostoevskaya, odprta leta 2010. v centru Moskve. Foto: Depositphotos
Koliko naših ljudi je bilo v Moskvi in koliko v Solunu ali Benetkah? Italija je, na primer, po Nemčiji naš največji zunanjetrgovinski partner. Skozi človeške usode je dokazano, da pripadnost kulturnemu prostoru določa geografija, ne zgodovina. Za primerjavo: Beograd je oddaljen od Soluna toliko kot Pariz od Frankfurta. Jasno je, da bi nas taka geografija morala usmerjati k tesnejšim kulturnim povezavam z Grki kot z Rusi, čeprav družbeno nenehno poudarjamo – in deloma zlorabljamo – rusofilijo.
Po drugi strani, ker ste živeli v Rusiji, kakšen je odnos do Srbije v Rusiji – ne le na politični ravni, ampak tudi med običajnimi državljani?
Ne razumite me narobe – zelo dobro sem se seznanil z rusko kulturo, jezikom in medčloveškimi povezavami. Moje izkušnje so, da o nas vedo zelo malo. Spomnim se, na primer, ko so leta 2009 ukinili vize za naše državljane, ki obiskujejo Rusijo; medtem ko je bila pri nas to velika novica, so na moskovskem letališču cariniki še leta po tem redno preverjali potne liste, da bi videli, ali imajo potniki vizum.
Tisti, ki obiskujejo Moskvo, pravijo, da se je prestolnica po vojni razvila in spominja na Singapur. Nastal je novi srednji sloj, v veliki meri odvisen od obrambne industrije in vojaškega sektorja. Vse to se dogaja v kontekstu brez primere – geopolitika proti geoekonomiji.
Vaša knjiga je zanimiv pogled na svet skozi prizmo odraščanja posameznika in njegovega razumevanja sveta okoli sebe ter njegove vloge v njem. Kako se je vaša percepcija sveta in ekonomskih trendov spremenila?
Temeljno načrtovanje v današnjem okolju postaja vse bolj zahtevno, prav zaradi volatilnosti, ki ne izvira le iz ekonomskih kazalnikov, temveč tudi iz izjav, ki se širijo v realnem času. Danes lahko že en tvit premakne parametre na mednarodnih trgih, spremeni potek pogajanj ali preoblikuje zaznavanje tveganja. To je nova realnost – geopolitika se odvija pred očmi javnosti, prvič v zgodovini z močnim vplivom družbenih omrežij.
Hkrati živimo v dobi eksponentnega tehnološkega razvoja, vključno z umetno inteligenco, ki spreminja način, kako analiziramo podatke, sprejemamo odločitve in komuniciramo. Ta kombinacija – globalna kriza v digitalni dobi – zahteva hitro odzivanje ter sposobnost strukturnega pristopa k problematiki. V takem okolju načrtovanje ni več statičen proces; postaja dinamični okvir, ki se stalno prilagaja novim informacijam in signalom.
Kulturna odpornost je odvisna od sposobnosti, da se nacionalni kodeksi vključijo v globalne strukture, ne da bi izgubili svojo avtentičnost. V času, ko številne države iščejo ravnovesje med identiteto in globalizacijo, je primer, kako to uspeva Grčiji, vreden poglobljene analize, še posebej za nas, saj je geografsko blizu.
V knjigi se dotikate pomena srednjega razreda, na katerem temelji vsaka družba, ki pa je bil v Rusiji in Srbiji pogosto zanemarjen. Koliko se je ta odnos izboljšal – in ali se je sploh – v teh državah v zadnjih dvajsetih letih?
Čeprav je rusko gospodarstvo kljub kar devetnajstim paketom sankcij pokazalo izjemno odpornost, zadnji, torej najnovejši paket predstavlja prelomnico – praktično je obesil oznako toksičnosti na vse, kar je povezano z rusko nafto. To je razvidno tudi iz odločitev velikih konglomeratov, celo iz Indije, države, ki Rusiji nikoli ni uvedla sankcij, a je od decembra 2025 prenehala kupovati rusko surovo nafto.
Rusija je uporabila le en ledeni razbijač, da je pozimi izvažala utekočinjen plin iz arktičnega projekta, prizadetega zaradi ameriških sankcij, kar kaže na potrebo po več takih ladjah. Foto: Bloomberg
Ekonomski podatki delujejo dramatično, a paradoksalno, saj tisti, ki obiskujejo Moskvo, pravijo, da se je prestolnica razvila in da jih spominja na Singapur. Nastal je nov srednji sloj, v veliki meri odvisen od obrambne industrije in lokaliziranega vojaškega sektorja. Vse to se dogaja v kontekstu brez primere – geopolitika proti geoekonomiji.
Po invaziji na Ukrajino leta 2022 se je začelo svetovno "odmikanje" od Rusije, ki ni zajemalo le gospodarskih sankcij, ampak tudi blokado kulturnih dobrin – od literature do glasbe. Ali se je to spremenilo med obema izdajama knjige in koliko časa bo potrebovala za povrnitev ugleda?
Menim, da je ključno ločiti med geografskimi območji in njihovimi odzivi na rusko kulturo – tako na tisto iz preteklosti kot na sodobne umetniške izraze. Klasična dela, kot je Labodje jezero, se v Londonu, New Yorku ali Parizu znova izvajajo, saj spadajo v univerzalno kulturno dediščino. Kljub temu pa še vedno obstaja odpor do sodobnih umetnikov, zlasti v anglosaksonskih sistemih, kjer se pričakuje izrecna obsodba aktualnih dogodkov.
Ruski trgovci iz 19. stoletja. Objavljeno leta 1870 v Nouvelle Encyclopedie Nationale par Maurice Lachatre, izdajatelj Docks de la Lbrairie. Foto: Depositphotos
Pariz je drugačen primer – tam obstaja globoko zakoreninjeno spoštovanje do ruske kulture, kar je zgodovinsko razumljivo, saj je po revoluciji v Rusiji v francoski prestolnici živelo tudi do milijon Rusov. Prav tam se je kristalizirala pomembna razlika: spoštovanje kulturnega prispevka nasproti nestrinjanju z aktualnimi političnimi potezami. Ta sposobnost, da se umetnost loči od geopolitike, kaže zrelost kulturnega diskurza, hkrati pa poudarja, kako težko je danes ohraniti to ravnovesje v svetu, ki zahteva hitre, jasne in javno izražene poglede.
Po drugi strani je primer Grčije fascinanten, saj kaže, da je mogoče ohraniti močno kulturno in nacionalno identiteto, hkrati pa slediti polni evroatlantski strateški smeri. Mentalno in geografsko blizu Srbiji je Grčiji uspelo ustvariti model, v katerem evropska integracija ni pomenila kulturne asimilacije. Ključ je v tem, da je grška identiteta globoko zakoreninjena v zgodovini, jeziku in pravoslavni tradiciji, hkrati pa tudi v sposobnosti, da se to tradicijo reinterpretira v sodobnem kontekstu.
Grški kmetje s traktorji ob Belem stolpu med demonstracijami proti zamudam izplačil iz EU v Solunu, 12. decembra 2025. Foto: Konstantinos Tsakalidis/Bloomberg
Grčija je skozi izobraževalni sistem, umetnost in javni diskurz negovala pripoved o kontinuiteti – od antične civilizacije do sodobnega časa – hkrati pa je sprejemala standarde EU in NATO. To kaže, da kulturna odpornost ne temelji na izolaciji, temveč na sposobnosti, da se nacionalni kodeksi vključijo v globalne strukture, ne da bi izgubili avtentičnost. V času, ko številne države iščejo ravnovesje med identiteto in globalizacijo, je grški primer vreden poglobljene analize, še posebej za nas, saj je geografsko blizu.
.webp){kind=icon}
