Vsi imamo prirojeno potrebo po občutku varnosti, a včasih hrepenimo tudi po avanturi, vznemirjenju, nečem, kar nas bo odvrnilo od vsakodnevne rutine. Zato ni presenetljivo, da zgodbe, serije in filmi o tajnih agentih in vohunski zapletenosti postajajo vse bolj priljubljeni. Zdi se, da eskapizem v tak svet hrani našo lakoto po intrigah, saj nudi občutek razrešitve, še posebej, kadar je svet okoli nas nejasen in dvosmiseln.
To pojasnjuje, zakaj je trg vohunskih trilerjev v letu 2024 zrasel za kar 45 odstotkov, dosegel 9,7 milijona funtov, po podatkih Nielsen BookData, in zakaj je bila prva sezona res odlične serije The Night Agent, ki je imela tudi povezave z Balkanom, sedma najbolj gledana serija na Netflixu doslej, s kar 98,2 milijona ogledov.
Najpomembnejši vohuni prejšnjega stoletja in ena (ne)običajna limona
Priljubljenost žanra pojasnjuje tudi, zakaj je razstava agencije MI5 v prostorih National Archives v Londonu postala najbolj obiskana v zgodovini te institucije.
To je priložnost, da javnost prvič v 115-letni zgodovini MI5 neposredno pokuka v svet vohunjenja in varnostnih groženj prek originalnih dosjejev primerov, fotografij in avtentične opreme, ki so jo uporabljali vohuni in tisti, ki so jih opazovali, od ustanovitve agencije do sodobnega časa.
Prva kamera MI5, Ensignette, "žepne" velikosti, ki jo je leta 1910 izdelalo podjetje Houghton Ltd. Foto: Nataša Kočiš
Na razstavi so na voljo deklasificirani zapisi in dosjeji, ki jih hrani nacionalni arhiv, ter predmeti, posojeni iz tajnega muzeja v Thames Houseu, londonskem sedežu MI5. Med razstavljenimi predmeti je tudi prva kamera MI5, Ensignette, žepne velikosti, ki jo je leta 1910 izdelalo podjetje Houghton Ltd, ter fotografije osumljenih vohunov, vključno z Duškom Popovom, ki so del posebnega oddelka razstave: "MI5: Uradne skrivnosti".
Videti je bilo tudi zmečkan limono, staro 110 let, najden leta 1915 v predalu toaletne mize v hiši Karla Mullerja, ladijskega agenta in domnevnega ruskega priseljenca, za katerega je agencija sumila, da je nemški vohun.
Limomna Karla Mullerja. Foto: Nataša Kočiš
Muller je trdil, da je limono uporabljal za čiščenje zob, dejansko pa je sok uporabljal za nevidno črnilo, ki se razkrilo, ko je agent toplo likalno ploščo potegnil po navidezno nedolžnem pismu, namenjenem Rotterdamu, in odkril skrivno sporočilo s podrobnostmi o premikih vojaških enot.
Razstavljeni artefakti so obiskovalcem omogočili, da za trenutek vstopijo v svet kontraobveščevalnih operacij in drznih dvojnih agentov med svetovnima vojnama, v neverjetne zgodbe iz hladne vojne ter v sodobni boj proti terorizmu.
Kako se je vse začelo
Agencija MI5 je več kot sto let delovala skoraj popolnoma v tajnosti, kar je pisateljem fikcije pustilo svobodo, da na svoj način zadovoljijo našo radovednost o svetu vohunjenja, kot je to storil Mick Herron, avtor trenutno zelo popularne serije Slow Horses, po seriji knjig Slough House, ki spremlja disfunkcionalno ekipo britanskih obveščevalnih agentov.
Danes je MI5 (The Security Service) osredotočen na zaščito Združenega kraljestva pred grožnjami, kot sta terorizem in vohunjenje znotraj državnih meja, medtem ko je MI6 (The Secret Intelligence Service) služba, zadolžena za pridobivanje obveščevalnih podatkov v tujini, da bi podpirala vlado pri zunanji politiki, obrambi in gospodarskih strategijah. Foto: Depositphotos
Zgodovina agencije MI5 je tesno povezana z MI6, saj sta obe sprva nastali kot eno sama organizacija, imenovana Secret Service Bureau. Na samem začetku sta v njej delovala samo dva oficirja: petdesetletni komandant Kraljeve mornarice, Commander Mansfield Cumming, in štirinajst let mlajši kapetan vojske, major-general Sir Vernon Kell.
Priročnik za vohune. Foto: Nataša Kočiš
Posebnost je, da je simbol vseh šefov MI6 izviral iz Cummingovih inicialk – Mr C. To se še danes uporablja kot uradni podpis šefov MI6, in sicer vedno z zelenim črnilom.
To je bila tudi glavna inspiracija za Iana Fleminga, ko je pisal knjige o Jamesu Bondu, kjer je šef MI6 in Bondov nadrejeni bolj znan kot "M". Fleming je bil sicer vohun, ki je med drugo svetovno vojno delal v Oddelku za pomorsko obveščevalno službo Kraljeve mornarice, kjer je bil vključen v načrtovanje in vodenje tajnih operacij. Njegove vojaške izkušnje so močno vplivale na romane o Bondu, ki jih je kasneje napisal.
Vsi filmski James Bondi v Muzeju voščenih lutk v Madam Tussauds v Londonu. Foto: Depositphotos
Srbski James Bond
Ko smo že pri Bondu, je nemogoče spregledati zgodbo o Dušku Popovu, srbskem obveščevalcu oziroma jugoslovanskem trojnem agentu, ki je med drugo svetovno vojno delal za britansko tajno službo. Trdijo, da je bil prav on glavna inspiracija Ianu Flemingu za lik Jamesa Bonda, pa ne le njemu, temveč tudi mnogim drugim pisateljem.
Rojen je bil leta 1912 v Titelu, v premožni družini. Družinsko bogastvo je izhajalo od njegovega dedka po očetu, Omerja, premožnega bančnika in industrialca, ki je ustanovil vrsto tovarni, rudnikov in maloprodajnih podjetij. Družina je izvirala iz vasi Karlovo (danes Novo Miloševo).
Zapisi od leta 1773 družino opisujejo kot najbogatejšo v tem kraju. Popovov oče je družinske poslovne interese razširil tudi na nepremičnine. Ko je bil Popov še dojenček, je družina zapustila Titel in se trajno preselila v svojo rezidenco v Dubrovniku, ki je poleg Beograda predstavljala njihov dom večji del leta.
Popov se je šolal v Dubrovniku, Angliji in Franciji. Pravo je zaključil v Beogradu, v Frajburgu pa je nadaljeval podiplomske študije. Zaradi tega je že zelo zgodaj govoril francoski, nemški in angleški jezik, kar se je izkazalo za izjemno koristno med njegovo kariero.
Klasične "uniforme" tajnih agentov imajo posebno mesto v izložbi. Foto: Nataša Kočiš
Na začetku druge svetovne vojne je Popov začel delati za Abwehr, nemško vojaško obveščevalno službo, ki je bila odgovorna za vohunjenje in kontraobveščevalne dejavnosti za Reichswehr in Wehrmacht, na čelu katere je bil admiral Wilhelm Canaris. Popova je v Abwehr rekrutiral njegov nemški prijatelj Johann Jebsen, njegova prva naloga pa je bila odpotovati v Francijo in poročati o vseh političnih voditeljih, ki bi lahko bili v pomoč nacistom.
Čeprav je sprva Abwherju posredoval potrebne informacije, je Popova globoko zaskrbelo, kako je Adolf Hitler preoblikoval Evropo in kako se je spopadel z notranjimi nemškimi razdorom. Sprejel je odločitev, ki je spremenila preostanek njegovega življenja: svoje storitve je ponudil Britancem, s čimer bi postal dvojni agent.
Zaradi velikega zanimanja in dolgega čakalnega seznama je razstava podaljšana do konca novembra. Foto: Nataša Kočiš
Poseben opus za Tricikla
Po podrobnem sestanku z MI5 je bilo ugotovljeno, da je Popov res tisti, za katerega se je predstavljal, zato je britanska tajna služba hitro pripravila načrte za novega rekruta. Popov je takrat dobil prvo kodno ime "Scoot", kasneje pa se je spremenilo v "Tricycle" (Tricikel), po katerem je Popov ostal zapisan v zgodovino - tako je tudi predstavljen na aktualni razstavi MI5.
Obstajajo različne interpretacije, zakaj je dobil prav to ime – ena pravi, da je bil vodja tričlanske vohunske skupine, kjer je bil on "veliki kolo", dva druga agenta (moški in ženska) pa "mali kolesci", druga pa nakazuje na njegovo hkratno razmerje z dvema ženskama.
Kakorkoli že, Popov je pustil nepozaben pečat predvsem zaradi svojih zaslug, vključno s ključnim prispevkom k zavajanju Nemcev, da bo zavezniška invazija ciljala Calais namesto Normandije. Za svoje zasluge je bil odlikovan z Redom Britanskega imperija (OBE).
Deklasificirano: dosjeji tajnih agentov. Foto: Nataša Kočiš
Med televizijskim intervjujem je Popov izjavil, da je 12. avgusta 1941 obvestil FBI o prihajajočem napadu na Pearl Harbor. Ali šef FBI J. Edgar Hoover te informacije ni posredoval svojim nadrejenim, ali pa ti, iz svojih razlogov, niso ukrepali.
Navaja se, da Hoover Popovu ni verjel, ker je bil dvojni agent, čeprav je MI6 obvestil FBI v New Yorku, da bo Popov prišel. Sam Popov je povedal, da je bil Hoover do njega zelo sumničav in nezaupljiv ter mu celo grozil z aretacijo, če takoj ne zapusti ZDA.
Konec leta 1942 si je Popov od ljubimke, francoske filmske igralke Simone Simon, izposodil takratnih deset tisoč funtov, tik preden je zapustil državo in odšel na Portugalsko, kjer se je po navedbah virov tudi srečal z Ianom Flemingom.
Po koncu druge svetovne vojne je Popov prenehal z aktivnim obveščevalnim delom in šele leta 1974, z izdajo spominov Šifra Tricikel (v izvirniku Spy/Counterspy), razkril podrobnosti svojega razburljivega življenja. Bil je znan po bogatem življenjskem slogu, a leta strastnega kajenja in pitja alkohola so pustila posledice na njegovem zdravju. Umrl je v kraju Opio na jugovzhodu Francije leta 1981, pri 69 letih.
Stavba MI5 v Londonu. Foto: Depositphotos
Prvi vohunski tečaj z balkanskim podpisom
In ko smo že pri tej temi, se bom osredotočila tudi na sodobnika Popova, Stevana Dedijerja, ki ni del razstave, a sem ga odkrila med obiskom mesta Lund, univerzitetnega mesta na Švedskem. Prijateljica Duška Radosavljevića, ki se je tudi sama ukvarjala z raziskovanjem njegovega dela, me je opozorila na Dedijerjevo povezavo s tem mestom in neverjetno življenjsko zgodbo, ki je relevantna za ta kontekst.
Dedijer je ustanovitelj koncepta poslovnega obveščanja (v izvirniku business intelligence). Rojen je bil leta 1911 v Sarajevu. Med svojo kariero je postal član Švedske akademije znanosti, potem ko je na univerzi v Lundu ustanovil Inštitut za raziskovalno politiko ter prvi "vohunski tečaj".
Njegov rojstni brat je bil Vladimir Dedijer, osebni biograf Tita.
Šolal se je na uglednih mednarodnih šolah v Rimu in Ameriki, na Univerzi Princeton pa diplomiral iz teoretične fizike. Med drugo svetovno vojno je kot prostovoljec ameriške vojske – padalec v 101. zračno-desantni diviziji – sodeloval v bitkah na Nizozemskem in v Belgiji.
Brat Stevana Dedijerja, Vladimir, je bil osebni biograf Tita. Na sliki: kip Josipa Broza Tita v Mexico Cityju. Foto: Depositphotos
Po drugi svetovni vojni se je vrnil v Jugoslavijo, kjer se je med drugim ukvarjal z novinarstvom, prevajanjem in obveščevalnim delom, nato pa ga je nova oblast kot fizika angažirala na Inštitutu za nuklearno znanost Vinča pri poskusih jugoslovanskega vodstva, da obvlada tehnologijo proizvodnje jedrske bombe.
Od leta 1961 je živel na Švedskem, kjer je delal kot profesor na Univerzi v Lundu, svetovalec švedski in drugim vladam ter predavatelj na več univerzah. Ukvarjal se je z obveščevalnimi raziskavami za razvoj znanosti in tehnologije. Bil je prva oseba v Evropi, ki je predavala poslovno obveščevalništvo na univerzi, in soustanovitelj švedske obveščevalne mreže BISNES (Business Intelligence & Strategy Network Scandinavia), kar so le nekateri razlogi, da ga je njegov dolgoletni prijatelj William Colby, nekdanji direktor CIA, poimenoval "dedek poslovne inteligence".
Del izložbe je posvečen tudi vohunom, vključenih v projekte razvoja nukelarnega orožja. Foto: Nataša Kočiš
Radosavljević me je opozorila tudi, da je Dedijerjev tematski fokus na "zasebnosti" ali "tajnosti" še posebej zanimiv, saj v njem tiči ključ njegovega dela in razmišljanja o študijah obveščevalnih služb 20. stoletja.
Njegovo absolutno prepričanje v odprtost pristopa in popolno preglednost je bila radikalna ideja v času tajnih obveščevalnih misij, ki pa je danes, dve desetletji po njegovi smrti, zlati standard v večini vidikov globalne raziskovalne politike. Dedijer je umrl leta 2004 v svojem domu v Dubrovniku.
Več podrobnosti je mogoče najti v njegovi avtobiografiji Vohun, ki smo ljubili: Avtobiografija (v izvirniku Špijun kojeg smo voljeli: Autobiografija).