Sprememba, večja od škandalov: Nova knjiga razkriva, zakaj Apollo ni več velikan zasebnega kapitala

Novinar in avtor William Cohan v knjigi popisuje burno preteklost velikana zasebnega kapitala. Toda še pomembnejša bi lahko bila prihodnost družbe, ki se vse bolj usmerja v prihranke premožnejšega srednjega razreda.

Branje skoraj 700 strani dolge knjige Williama Cohana Money to Burn: The Unvarnished Truth About Leon Black, Apollo, and the New Wall Street , ki je izšla septembra, je kot večerja, na kateri pojeste celo škatlo sladkarij: ob koncu ste prenajedeni, vendar imate kljub temu občutek, da vam nekaj še vedno manjka. Najbolj zanimivi uvidi se skrivajo na zadnjih osmih straneh, kjer eden od "Apollovih konkurentov" družbo, ki jo večina pozna kot nepopustljivega velikana zasebnega kapitala, opiše kot "slabo regulirano banko z visokim finančnim vzvodom".

Številke, ki podpirajo takšno oceno, so zgovorne. Od skoraj 6.000 zaposlenih v družbi Apollo Global Management jih je danes le približno šestina neposredno vključena v naložbeno dejavnost. Številni drugi prek družbe Athene prodajajo rentna zavarovanja. Njeni komitenti, ki so pri upravljanju denarja praviloma bolj previdni, Athene zagotavljajo razmeroma poceni vir financiranja, Apollo pa ta sredstva nato uporablja za neposredno kreditiranje prek 16 različnih platform.

Družba seveda ni povsem primerljiva s starim bančnim modelom "3-6-3": denar pridobiti po 3-odstotni obrestni meri, ga posojati po 6 odstotkih in ob treh popoldne oditi iz pisarne. Kljub temu prevzema del tveganj, značilnih za takšen sistem. Kot poudarja eden od konkurentov, je Apollo pogodbeno zavezan izplačevati imetnike rentnih zavarovanj. Skladi zasebnega kapitala in zasebnega kreditiranja pa po načelu caveat emptor oziroma "kupec naj bo previden" predvsem iščejo naložbe, s katerimi bi dosegli ciljni donos.

To potrjujejo tudi finančni rezultati. Apollo je v prvi polovici letošnjega leta iz poslovanja družbe Athene ustvaril 1,5 milijarde dolarjev prihodkov iz razlike med donosi, ki jih ustvarja z naložbami v kredite, in zneski, ki jih mora izplačati imetnikom rentnih zavarovanj. To je približno toliko, kot je družba ustvarila z upravljanjem premoženja. Pri tem so tri četrtine prihodkov izvirale iz skladov zasebnega kapitala v širšem smislu, ne pa iz tradicionalnega poslovanja zasebnega kapitala.

Apollo, ki se vse bolj približuje bančnemu modelu, danes s sindiciranjem posojil ustvari približno toliko prihodkov kot z upravljanjem skladov zasebnega kapitala. Le 0,8 odstotka prihodkov družbe izvira iz udeležbe pri dobičku in drugih nadomestil, vezanih na uspešnost naložb.

Gre za temeljito preobrazbo, ki temelji na veliki strateški stavi. Kljub temu se zdi, da se Money to Burn vprašanjem, ki jih ta sprememba odpira, ne posveča prav veliko.

Zakaj Apollo postopoma širi poslovanje in se iz vse bolj konkurenčnega in zasičenega sveta zasebnega kapitala, kjer vlagatelji pričakujejo okoli 15-odstotne donose, preusmerja v dejavnosti z nižjimi maržami, pri katerih strankam rentnih zavarovanj zagotavlja približno petodstotne donose? Ali zato, ker so bili rezultati Apollovih skladov zasebnega kapitala, od vodilnega sklada iz leta 2006 dalje, precej neenakomerni? Je novi poslovni model videti smiseln predvsem zato, ker kreditna disciplina družbe in ravnanje imetnikov rentnih zavarovanj še nista prestala preizkusa resne krize? In kako je Apollo, ki je znan po svoji ostri poslovni kulturi in izrazitih osebnostih na vrhu, sploh prišel do te točke?

Kljub številnim digresijam, ovinkom in obširnim zgodbam Money to Burn ponuja dva odgovora.

Leon Black prihaja pred odbor predstavniškega doma ameriškega kongresa za nadzor v okviru kongresne preiskave Jeffreyja Epsteina ter njegovih finančnih in družbenih povezav, Washington, 26. junij | Kevin Dietsch/Getty Images

Prvič, kreditiranje, nelastniški kapital, je bilo v središču Apollovega poslovanja že od ustanovitve leta 1990. Ustanovitelj Leon Black in njegovi prvi partnerji so skoraj vsi prišli iz družbe Drexel Burnham Lambert Michaela Milkena, ki je praktično ustvarila sodobni trg visoko donosnih oziroma junk obveznic.

Prva dva Apollova sklada sta bila v veliki meri usmerjena v obveznice, ki jih je Apollo kupoval od zavarovalnice Executive Life Insurance. Ta je pozneje propadla, potem ko je pokupila skoraj vse, kar je prodajal Drexel. Apollo je bil pri tem vedno pripravljen prehajati med lastniškim kapitalom in dolžniškim financiranjem ter uporabljati agresivne strategije v sporih med upniki, kar je v finančnem žargonu znano kot creditor-on-creditor violence.

Tak pristop je družbi leta 2008 prinesel tudi največji dobiček v njeni zgodovini – kar 10 milijard dolarjev – pri naložbi v problematične obveznice družbe LyondellBasell.

Drugi razlog je bolj specifičen za Apollo in precej manj vnaprej določen.

Black se je nameraval leta 2021, pri 70 letih, upokojiti na vrhuncu kariere. Toda Apollo so do takrat že pretresali številni škandali, neposredno povezani z njim: njegovo prijateljstvo z Jeffreyjem Epsteinom, ki mu je izplačal 158 milijonov dolarjev, in njegovo razmerje z nekdanjo rusko manekenko Guzel Ganievo.

Apollo so dolga leta vodili trije ljudje – Black, Josh Harris in Marc Rowan , ki jih je bolj kot skupna vizija povezovala vztrajnost pri obstoječem načinu vodenja. Black je Cohanu povedal, da se trojica nikoli ni sestala sama kot izvršni odbor.

Skupne fotografije vseh treh prav tako skorajda ni mogoče najti. Morda tudi zato, ker je bil Black po navedbah knjige The Caesars Palace Coup  Maxa Frumesa in Sujeeta Indapa visok približno 196 centimetrov, Harris in Rowan pa okoli 173 centimetrov.

Do leta 2021 se je Rowan, znan po analitičnem pristopu in značilnih puloverjih, že več let umikal iz osrednjega poslovanja Apolla. Skoraj v celoti se je posvetil družbi Athene, ki jo je razvijal kot svoj projekt, preostanek časa pa je preživljal v restavracijah, ki jih je imel v lasti v Hamptonsu.

Harris je medtem skrbel za vsakodnevno vodenje Apolla.

Black, ki je bil tudi sam znan po tem, da je le redko pokazal nasmeh ali izrazil hvaležnost, je Cohanu Harrisa označil za "psihopata". Opisal ga je kot izjemno strogega, zaskrbljenega in zahtevnega vodjo – takšnega, ki "rad skliče sestanek ob enajstih zvečer v nedeljo, potem pa se ga ne udeleži ali ga odpove eno uro prej".

Soustanovitelji Apolla (z leve): Leon Black, Joshua Harris in Marc Rowan | Patrick T. Fallon, Peter Foley, Jeenah Moon/Bloomberg

Ko je napočil čas za izbiro naslednika, je Black izbral Rowana.

Ne zato, ker bi v Apollu na koncu zmagali "dobri fantje", temveč zato, ker Black, ki je imel v družbi dejansko moč, ni želel, da bi jo vodil Harris. Harris je medtem, še ko je bil zaposlen pri Apollu, najel tri odvetniške pisarne in tri agencije za odnose z javnostmi, ki so mu svetovale pri njegovem osebnem boju za vodenje družbe.

Cohan je intervjuval Rowana, Blacka in Harrisa ter jih precej domače naslavljal z njihovimi imeni, Marc, Leon in Josh, očitno ob prisotnosti njihovih predstavnikov za odnose z javnostmi.

Očitno občuduje Rowana, ki ga označuje za "talent svoje generacije". Zgodovino navsezadnje pišejo zmagovalci.

Blacku in Harrisu je po drugi strani namenil dovolj prostora, da predstavita vsak svojo plat zgodbe. To pogosto počneta tudi tako, da govorita drug o drugem, vse dokler bralec preprosto ne izgubi zanimanja.

Zdi se, da Cohana strateška preobrazba Apolla zanima precej manj, razen kot še en dokaz Rowanove inteligence, veliko bolj pa ga pritegneta sporno vedenje in ravnanje vplivnih moških.

Pravzaprav bi bil lahko boljši podnaslov knjige Money to Burn, kar naslov country pesmi: "Vsi moji partnerji so končali v zaporu, jaz pa sem jo odnesel precej dobro."

Cohan dolga poglavja namenja bogatenju na lastno pest in trgovanju na podlagi notranjih informacij Michaela Milkena in njegovih sodelavcev, manipulacijam banke Crédit Lyonnais v škandalu Executive Life ter podkupnini, izplačani enemu od vodilnih zaposlenih in posredniku kalifornijskega javnega pokojninskega sistema CalPERS.

James Comer, republikanec iz Kentuckyja in predsednik odbora predstavniškega doma za nadzor in odgovornost, govori s predstavniki medijev, potem ko se Leon Black 3. septembra letos v Washingtonu ni želel udeležiti zaslišanja za zaprtimi vrati. Black je tožil kongresni odbor, ker želi preprečiti, da bi odbor pridobil nekatere sporazume o nerazkrivanju informacij (NDA), povezane z ženskami iz Epsteinovega kroga | Craig Hudson/Bloomberg (reuters.com)

Pojavita se tudi Donald Trump in Vladimir Putin, vendar precej bežno.

Cohan precej prostora nameni tudi Blackovemu očetu, uglednemu finančniku, ki je storil samomor s skokom s stavbe Pan Am, ko se je zaradi vse večjih pritiskov znašlo pod vprašajem tudi poslovanje njegovega podjetja, ki je kupilo proizvajalca banan, vpletenega v podkupovanje.

Tudi Rowanov oče je storil samomor, vendar Cohan to omeni skoraj mimogrede.

Temu sledi približno 140 temačnih strani o prijateljstvu takrat še poročenega Blacka z Epsteinom ter njegovem spolnem in finančnem razmerju z Ganievo.

Kljub vsemu naštetemu Money to Burn ni povsem to, za kar ga označujejo promocijski citati: "mojstrska lekcija iz novinarstva" in "osupljivo razkritje".

Knjiga bolj spominja na znamenito misel Blaisa Pascala: "Nisem imel časa, da bi napisal kratko pismo, zato sem napisal dolgo."

V primerjavi s približno 300 strani krajšo in neprimerno bolj napeto knjigo The Caesars Palace Coup, ki spremlja Apollov neuspešni prevzem družbe Caesars Entertainment in posledice tega posla, Money to Burn le redko uspe zgraditi pripoved, v kateri bi Apollove ljudi zares videli pri delu.

Namesto tega jih večinoma poslušamo v predolgih odlomkih intervjujev, ki pogosto le potrjujejo že znane informacije in se frustrirajoče ponavljajo, zlasti ko gre za Rowana.

Zdi se, da Cohana strateška preobrazba Apolla zanima precej manj, razen kot še en dokaz Rowanove inteligence, veliko bolj pa ga zanimajo neprimerno vedenje in ravnanje vplivnih moških.

Namesto da bi denimo raziskal sloves zahtevne delovne kulture v Apollu in se pogovorili, s katerim od tisočih mlajših zaposlenih, ki so delali v družbi, Cohan na dveh straneh zgolj povzema komentarje s foruma Wall Street Oasis.

Ko piše o Epsteinovih elektronskih sporočilih, ki jih je ta pošiljal Blacku in so zdaj javno dostopna, Cohan zapiše, da je "že nekaj teh sporočil povsem dovolj", nato pa bralcu nameni kar 11 strani citatov in mu prepusti, da si o njih ustvari mnenje.

Vse to pa prinese le malo novega.

Bralec bo še vedno težko verjel, da je Black Epsteinu plačal 158 milijonov dolarjev izključno za davčno in dednopravno svetovanje, vendar še vedno ne bo imel dokončnega dokaza, da je bil denar namenjen čemu drugemu.

Primerjava Rowanovega, kot ga sam opisuje, "preprostejšega" poslovnega modela z zgodovino Apolla, družbe, ki je bila pogosto povezana s spornimi poslovnimi praksami, bi lahko prerasla v obsodbo podjetja ali pa vsaj v delno opravičevanje njegovega razvoja.

Toda ta razvlečena in slabo urejena knjiga nima jasnega stališča, ne ponuja dovolj globine in ne daje občutka, da bi bile teme izbrane po kakršnemkoli doslednem ključu.

Namesto tega dobimo naključno nanizane komentarje, kot da Cohan zgolj prepisuje zapiske in uporablja prve izraze, ki mu pridejo na misel.

Izrazi, kot sta "drsenje proti peklu", večinoma Rowanove besede, in "dolgi pat" po Cohanovih besedah, se pojavljajo tako pogosto, da se bralec lahko začne spraševati, ali ne gleda oddaje SportsCenter.

Ko navede nekoliko presenetljivo številko, Cohan v razmaku zgolj 30 strani dvakrat zapiše "to ni tipkarska napaka", kot da bi prodajal nože v televizijski reklami.

Morda je to celo nekakšna javna služba, če upoštevamo neprijetne napake, kot je trditev, da je Drexel Burnham Lambert "razvpito" nakazal 5,3 milijona dolarjev Ivanu Boeskyju za notranje informacije, čeprav je bilo v resnici ravno obratno.

Vse skupaj je škoda.

Kajti čeprav je Money to Burn bolj podobna kupu nesortiranega gradiva kot "neolepšani resnici", je zgodba o Apollu še vedno zelo pomembna.

Največji hedge skladi in družbe zasebnega kapitala našega časa so si v desetletjih upravljanja institucionalnega kapitala nabrali ogromno premoženja, tržne moči in milijardno bogastvo za svoje ustanovitelje.

Po desetletjih upravljanja institucionalnega denarja pogosto brez veliko milosti, zdaj prestopajo novo mejo: neposredno posegajo po prihrankih premožnejšega srednjega razreda, njihov apetit po tem kapitalu pa je skoraj neomejen.

Le malo družb je to mejo prestopilo na tako nenavaden način kot "Apollo 2.0", pri redkih pa je vložek tako velik, tako za samo družbo kot za finančni sistem. Nenazadnje ima Athene do imetnikov rentnih zavarovanj pogodbene obveznosti, v primeru resnih težav pa bi potreboval ogromne količine kapitala.

Morda se bo vse skupaj na koncu dobro izteklo za vse vpletene.

Morda pa je to le še eden od načinov, kako Wall Street išče pot, da volkove približa jagnjetom.

Vemo, kako se ta stara zgodba običajno konča.