Nolanov "Odisej" dobil dostojnega francoskega tekmeca

Politični film leta pripoveduje zgodbo o svojevrstni odisejadi: prekaljeni vojni veteran v izgnanstvu, ki se obupano želi vrniti domov, k družini in v svojo domovino, vodi ostanke vojske skozi skoraj nemogoče razmere, medtem ko okoli njega divjajo pokoli, maščevanje in upori.

Ne, ne gre za Nolanovega "Odiseja", temveč za film "De Gaulle: V senci odpora" (La Bataille de Gaulle v izvirniku), dvodelno dramo o drugi svetovni vojni in Charlesu de Gaullu, ki je leto pred volitvami navdušila Francijo. Filma skupaj trajata 320 minut, v Franciji pa sta prodala štiri milijone kinovstopnic, le nekoliko manj kot težko pričakovani "Odisej", in to v času, ko se je obisk kinematografov na splošno povečal za 20 odstotkov.

Za uspeh filma je poleg tega, da je preprosto zelo dober, več razlogov. Pomagala so mu predvsem priporočila od ust do ust, pa tudi vročinski val, zaradi katerega so ljudje iskali zavetje v klimatiziranih kinodvoranah. Pomembno je tudi, da zgodba o de Gaullovi zavrnitvi predaje leta 1940, ko sta se vojaška moč in morala države sesedali, ponuja prav tisto vrsto pristnega junaštva, po katerem Francozi morda danes hrepenijo. Francija se namreč potencialno, skoraj neopazno, približuje predsedniku skrajne desnice, ki bi de Gaullovo Peto republiko postavil pred preizkušnjo, kakršne država še ni doživela.

V času Trumpove politike ima film tudi čezatlantsko razsežnost. Režiser Antonin Baudry, nekdanji diplomat, ki je sodeloval pri pisanju govora Dominiquea de Villepina proti ameriški vojni v Iraku, je ustaljeno podobo filmov o drugi svetovni vojni obrnil v izrazito neameriško smer. Hitlerja tako ne vidimo v njegovem bunkerju, bitke pa se ne odvijajo pri Dunkirku ali na plaži Omaha, temveč v Libiji in Tuniziji. Ameriški uporabniki YouTuba, ki so navdušeni nad Nolanovim "Odisejem", bi ob prikazu Franklina D. Roosevelta morda doživeli pravi živčni zlom. Roosevelt je namreč prikazan kot hladen, preračunljiv in razočaran nad oslabljeno Francijo, na katero gleda kot na "otroka", ki se ni sposoben braniti sam.

Spomenik Charlesu de Gaullu v Parizu. Kip je delo kiparja Jeana Cardota, visok približno štiri metre, postavili pa so ga leta 2000. Prikazuje de Gaulla v gibanju in se navezuje na njegov znameniti spust po Elizejskih poljanah 26. avgusta 1944 po osvoboditvi Pariza. Foto: Depositphotos

To je bilo namerno, pravi Baudry, ki je prejšnji mesec za francosko televizijo dejal, da Evropejci "živijo znotraj pripovedi, ki so jo ustvarili Američani". Gre za pripoved, po kateri so ZDA rešile Evropo in od takrat veljajo za nekakšno silo dobrega, podobno superjunakom iz Maščevalcev. Ali kot je Elon Musk lani na omrežju X zapisal nekdanjemu visokemu predstavniku Evropske unije Thierryju Bretonuu: "Ameriško 'vmešavanje v tujini' je edini razlog, da danes ne govorite nemško ali rusko." De Gaulle bi morda odgovoril, kot je leta 1959 Eisenhowerju, da je Amerika vstopila v prvo svetovno vojno šele, ko je bila Francija že tri leta v smrtni nevarnosti, v drugo svetovno vojno pa šele po nacistični okupaciji Pariza.

Baudryju uspe popraviti čezatlantsko zgodovinsko pripoved, ne da bi pri tem zapadel v past dolgočasnega poveličevanja. Pri tem je pomembno vlogo odigral tudi britanski zgodovinar Julian Jackson, ki je bil režiserju nekakšen vir navdiha. De Gaulle v tem filmu ni superjunak, ki bi namesto pajka na prsih nosil lotarinški križ. Pred nami je donkihotski, frustrirajoč in preganjan voditelj, ki Winstona Churchilla spravlja tako v bes kot v solze, svojo misijo obnove Francije pa uresničuje z jekleno, brezkompromisno politično spretnostjo.

"De Gaulle je znal biti nadut, hladen, grob in malenkosten," je Henry Kissinger zapisal v svojem delu Leadership iz leta 2022. "Kljub temu pa kot državnik ... ostaja izjemen."

Trg Charlesa de Gaulla je velik krožni trg okoli Slavoloka zmage v Parizu. Nekoč je bil znan tudi kot "Trg zvezde" (Place de l’Étoile), saj se z njega radialno razteza 12 velikih avenij, med njimi tudi Elizejske poljane. Foto: Depositphotos

Film obenem izpostavlja majhno skupino de Gaullovih Svobodnih Francozov, ki jih je Churchill poimenoval "Francozi, ki se borijo". Medtem ko se zavezniki v Londonu ostro prepirajo, film prikazuje delovanje odporniških mrež po Franciji in junaštvo številčno precej šibkejših enot, ki jim uspe za nekaj dragocenih dni ustaviti napredovanje sil osi. Prizor mlade voditeljice odporniškega gibanja, ki v Parizu strelja na naciste, je še posebej pomenljiv v času, ko se v Evropo vrača vojaška dolžnost.

Hôtel de Ville oziroma pariška mestna hiša je sedež mestne uprave že od leta 1357. De Gaulle je tu 25. avgusta 1944 po osvoboditvi mesta imel enega svojih najbolj znamenitih govorov. Pariz je takrat opisal kot "ponižan, uničen, mučen, a osvobojen". Foto: Depositphotos

Če vse to postavimo ob bok Nolanovemu filmu, je ta kljub sicilijskim kulisam v svojem bistvu izrazito hollywoodski izdelek: z gromozanskim proračunom, zvezdniško igralsko zasedbo, v kateri so med drugim Anne Hathaway, Matt Damon in Charlize Theron, ter temami, za katere se zdi, da bodo danes prej odmevale v Trumpovi Ameriki kot na Sredozemlju. Občinstvo MAGA je očitno navdušeno nad rimskimi vrlinami in gladiatorsko izklesanimi telesi, toda zdi se, da mu grška vraževernost in zvijačnost, ki ju prinaša "Odisej", ustrezata še bolj. Ezra Klein ga je označil za politični film desetletja.

Sam bi de Gaulla opisal kot evropski politični filmski spektakel. Ni naključje, da je Kissinger življenje francoskega državnika nekoč opisal kot "odisejado". Nekateri bodo morda menili, da je de Gaulle preveč izrazito francoski junak. Toda ko na platnu zagledamo zemljevid razdeljene Francije pod ameriško upravo, se je težko ne spomniti na današnje izjave Donalda Trumpa o Grenlandiji. Ko Roosevelt snuje in tiska novo valuto za povojno Francijo, kako zelo se to razlikuje od današnje prevlade ameriškega dolarja? In ko Churchill razlaga svojo strategijo, po kateri daje prednost odprtemu morju pred Evropo, ali v tem ni mogoče videti skoraj preroške napovedi brexita? Če je zviti Odisej primeren vodnik po današnjem svetu, potem je to prav tako de Gaulle, človek, ki je znal ustvariti vizijo, ki je presegala dani trenutek in okoliščine. Prav takšno vizijo bo morala znova najti tudi ostarela in razdeljena Evropa, če želi preživeti to stoletje.