Iliada ali Odiseja? Gre za eno najstarejših književnih dilem, ki ni zgolj stvar okusa. Epa o trojanski vojni in svetu, ki je ostal po njej, sta dolgo veljala za delo slepega pesnika Homerja, danes pa ju razumemo kot dva temeljna stebra zahodne kulturne tradicije. Drugi takšen temelj je Biblija.
Iliada, ep o vojni, se osredotoča na grške in trojanske junake, ujete v svet, v katerem so čast, slava in nasilje neločljivo povezani. V ospredju niso le bitke, temveč tudi zavest o minljivosti in vprašanje, kaj človek žrtvuje v želji po nesmrtnem imenu. Odiseja pa se začne tam, kjer se vojna konča. Odisej se deset let prebija proti domu, skozi preizkušnje, ki so včasih grozeče, drugič zapeljive. Njegova pot odpira drugačno vprašanje: kaj je močnejše, želja po pustolovščini in neznanem ali hrepenenje po vrnitvi, domu in življenju, ki ga je vojna prekinila.
O Homerjevem življenju je znanega zelo malo. Antični viri ga predstavljajo kot slepega pesnika iz približno 8. stoletja pred našim štetjem, najverjetneje povezanega z Jonijo, grškim območjem ob obali Male Azije. Sodobni zgodovinarji in klasični filologi pa so precej previdnejši: Homer morda sploh ni bil ena sama zgodovinska oseba, temveč ime, pod katerim so se ohranile in združile stoletja ustnega epskega izročila. Foto: Depositphotos
Skupaj ta velika epa zajameta skoraj celoten razpon človeške izkušnje, od tragedije do komedije.
Iz Homerjevih epov izhaja skoraj vsa grška književnost, posledično pa tudi velik del poznejše evropske literarne tradicije. Njune zgodbe in liki so postali temeljni vir navdiha, ki so ga lirični pesniki, dramatiki in filozofi čez stoletja znova razlagali, preoblikovali in prilagajali svojemu času.
Homerju se niso mogli izogniti niti Rimljani. Vergilijeva Eneida je iz stranskega lika iz Iliade ustvarila osrednjega junaka epa, ki se ves čas navezuje tako na Iliado kot na Odisejo. Do 19. stoletja je bila Eneida eden najpomembnejših epov evropske kulture in vir navdiha za številne pesnike ter pisatelje.
Homerjeva epa sta bila torej tako vplivna, da se jima skoraj ni bilo mogoče izogniti. A vprašanje se vedno znova vrača: kateri ep nas močneje nagovori in zakaj?
Takšna vprašanja so bralce skozi stoletja močno vznemirjala. Ne le zato, ker sta Iliada in Odiseja sami po sebi izjemni deli, temveč tudi zato, ker radi verjamemo, da naše izbire razkrivajo nekaj o tem, kdo smo.
Vojna proti pustolovščini
Čeprav so sodobni raziskovalci prepričani, da sta se epa izoblikovala skozi več generacij ustnega izročila, je v antiki prevladovalo prepričanje, da je Homer res živel. Iliado so videli kot izraz njegove mladostne silovitosti, Odisejo pa kot delo poznejših, modrejših let. Tako se je že zgodaj utrdila predstava, da gre za zelo različni pesnitvi, ki nagovarjata različne bralce. Poznejši kritiki so te razlike le še poglabljali. V začetku 18. stoletja je britanski klasični filolog Richard Bentley zapisal, da je Homer Iliado napisal za moške, Odisejo pa za "drugi spol". S tem je meril predvsem na eno najbolj prepoznavnih značilnosti Odiseje: bogastvo močnih, zapomnljivih ženskih likov. Iliada je zaradi svoje vojne snovi precej drugačna. Njen svet je svet bojevnikov, časti, nasilja in izrazito moške energije.
Toda za Bentleyjevo opazko, zaznamovano s patriarhalnimi predsodki, se skriva še ena razlika, ki jo nekateri med obema epoma vidijo še danes: Iliada naj bi bila "resen" vojni ep, Odiseja pa predvsem "zabavno" nadaljevanje.
Zaradi temačnega soočanja s smrtjo je Iliada od nekdaj nagovarjala bralce, ki so se radi videli kot resni in trezni opazovalci sveta. Posebno močno je odmevala pri pripadnikih tako imenovane "največje generacije", ki sta jo zaznamovali najprej velika gospodarska kriza, nato pa še druga svetovna vojna.
Za tiste, ki so v življenju izkusili vojno, ima Iliada posebno moč. Foto: Depositphotos
Pred petnajstimi leti se je moj oče, takrat star 81 let, odločil, da bo obiskoval seminar o Odiseji, ki sem ga vodil za študente prvega letnika. Tudi ob koncu semestra ga nisem prepričal o veličini tega epa. "Odraščal sem v vojni," je zamrmral. "Meni je smiselna Iliada." Podobno je razmišljal moj prijatelj in mentor, urednik Robert Gottlieb, ki je bil od mojega očeta mlajši dve leti. Preden sem svoj prevod Odiseje oddal založniku, ga je skrbno prebral. Ko je končal, je le nekoliko prezirljivo odkimal. "Zakaj kar vztraja? Res ne razumem, zakaj se preprosto že ne vrne domov."
Takšen bolj "resnoben" pogled na Odisejo ima deloma korenine že v antiki. Da se je do danes ohranilo precej več rokopisov in papirusnih odlomkov Iliade kot Odiseje, ni naključje. Vojni ep je bil namreč eden od temeljev grškega izobraževalnega sistema. Grki so Homerja razumeli kot vir najrazličnejše praktične modrosti, od medicine do živinoreje.
V newyorškem Metropolitanskem muzeju umetnosti je mogoče videti tudi kos keramike iz bizantinskega obdobja, nekakšno starodavno šolsko vajo, na kateri je deček vztrajno, znova in znova, prepisoval prvi verz Iliade.
Kip umirajočega Ahila po tem, ko ga je puščica zadela v peto. Izraz "Ahilova peta" označuje človekovo največjo slabost, ranljivo točko ali skrito pomanjkljivost, ki ga lahko nazadnje pripelje do propada. Metafora izhaja iz grške mitologije. Po njej je Ahilova mati Tetida sina potopila v reko Stiks, da bi ga naredila neranljivega oziroma nesmrtnega. Ker ga je pri tem držala za peto, je prav ta del telesa ostal njegova edina ranljiva točka. Foto: Depositphotos
Prav Iliada in trojanska vojna sta grškim tragedikom ponudili največ snovi. Iz tega sveta izhaja velika Oresteja, Ajshilova trilogija s pretresljivim spominom na človeško žrtev, ki je omogočila grški pohod na Trojo. Tja sodi tudi Sofoklejev Ajant, drama o ponižanju in samomoru največjega junaka po Ahilu, pa tudi vrsta Evripidovih del, med katerimi posebej izstopajo Trojanke s pretresljivim prikazom posledic uničenja velikega mesta.
Odiseja pa je v grškem gledališču pustila precej manjši pečat. Kadar se Odisej pojavi na odru, je pogosto prikazan skoraj kot sodobni antijunak: očarljiva premetenost epskega junaka se spremeni v preračunljivo in nepošteno zvijačnost. Edina ohranjena drama, ki neposredno izhaja iz njegove zgodbe o vrnitvi domov, je Evripidov Kiklop, satirska igra, torej kratko komično delo, ki so ga uprizarjali po tragedijah.
Prav zato je toliko zanimivejše, da je moderne ustvarjalce veliko bolj kot Iliada pritegnila Odiseja. Njene številne pustolovščine, razgibani prizori ter teme vrnitve domov in ponovne združitve družine so se izkazali za izjemno privlačne.
Filmske priredbe Odiseje segajo od hollywoodskega spektakla iz leta 1954, v katerem napol razgaljeni Kirk Douglas navdušeno premaguje pošasti, do duhovite različice bratov Coen iz časa velike depresije, O Brother, Where Art Thou?, in veliko bolj zadržanega, ogoljenega filma The Return iz leta 2024, v katerem Ralph Fiennes igra travmatiziranega Odiseja. Zdaj pa prihaja še 250 milijonov dolarjev vreden filmski spektakel Christopherja Nolana, v celoti posnet v formatu IMAX, ki je že pred prihodom v kinematografe razprodal projekcije po svetu.
Odnosi in identiteta
Tisti, ki Odisejo odpravijo kot zgolj pustolovsko zgodbo, jo berejo preveč površno. Res je, da so bitja in liki, ki jih Odisej sreča na poti, med najbolj prepoznavnimi v svetovni književnosti: Kiklop, Lotofagi, Kalipso, Kirka, Sirene, Scila in Haribda ter številni drugi. A tem srečanjem so namenjene le štiri od skupno 24 knjig epa.
Tudi Aristotel v Poetiki tem dogodivščinam ne pripisuje osrednje vloge. Odisejeva potovanja omeni skoraj mimogrede kot pot, ki so jo zaznamovale nevihte. Zanj je bistveno pomembnejše vprašanje doma: kaj se je med junakovo dolgo odsotnostjo zgodilo z njegovim kraljestvom, ženo in sinom ter kako se lahko Odisej vrne in znova vzpostavi svojo identiteto kralja, moža in očeta.
V jedru epa je zato zgodba o ljudeh, odnosih in prepoznavanju samega sebe. Pustolovščine niso le pripovedni okras ali vir napetosti. Ko se Odisej približuje domu, za katerega ne ve več, ali ga bo sploh prepoznal, na poti srečuje različne ljudi, skupnosti, kulture in navade.
Srečanje Penelope in Odiseja po dvajsetih letih. Foto: Depositphotos
Nekateri svetovi, ki jih Odisej sreča na poti, delujejo kot podoba barbarstva, denimo Kiklopov. Drugi so precej bližje grškemu razumevanju civilizacije. Takšni so Fajaki, spretni pomorščaki, ki cenijo glasbo, ples in šport ter Odiseju nazadnje omogočijo vrnitev domov. Med liki, ki jih srečuje, so božanska bitja, ljudje in pošasti. Ena najpomembnejših je Kalipso, boginja, ki se zaljubi vanj in mu ponudi nesmrtnost, če ostane z njo. Toda Odisej ponudbo zavrne in se odloči za vrnitev k Penelopi. Ta odločitev ni le dokaz zvestobe in moči njegovega zakona, ene osrednjih tem epa, temveč tudi ganljivo priznanje, da kljub vsem junaškim dejanjem ostaja človek in smrtnik. Prav skozi to raznoliko vrsto srečanj Odisej postopoma razume, kdo je in kam v resnici spada. Pustolovščine zato niso same sebi namen, temveč način, kako ep premišljuje vprašanje identitete. Ob tem je Odisej tudi mojster preoblek in izmišljanja zgodb, kar mu pogosto reši življenje. A prav zaradi teh sposobnosti ostaja nezanesljiv pripovedovalec. Navsezadnje del svojih najbolj znanih dogodivščin pripoveduje sam, ne pesnik. Kako torej vemo, da govori resnico?
Prav sposobnosti, ki Odiseju pomagajo preživeti, mu hkrati otežujejo vrnitev v običajno življenje. Ko se naposled sreča z ostarelim očetom, nima več nobenega razloga, da bi prikrival, kdo je. Pa vendar se še vedno ne more upreti laži. Predstavi se kot mogočen gospodar iz daljne dežele, ki je nekoč poznal Odiseja. Kot da bi bil ujet v vedenjske vzorce, ki so mu nekoč reševali življenje, zdaj pa ga ovirajo. Odiseja vprašanje identitete odpira tudi na druge, izjemno zanimive načine. Že v uvodu, kjer pesnik običajno jasno poimenuje junaka in temo pesnitve, Odisej sploh ni imenovan. Predstavljen je samo kot "mož" oziroma "človek". Ta nenavadna odsotnost imena izpostavi eno ključnih vprašanj epa: kako sploh vemo, kdo je nekdo? Po imenu, po dejanjih ali po zgodbah, ki jih pripoveduje o sebi? Skozi približno 12.000 verzov se tako pripovedovalec kot številni liki pogosto izogibajo Odisejevemu imenu, čeprav je prav ime prvi znak identitete, ki ga človek dobi v življenju.
Kip Odiseja na otoku Itaka v Jonskem morju, med Kefalonijo in celinsko Grčijo. Otok ima danes le nekaj tisoč prebivalcev. Ali gre za isto Itako, kot jo poznamo iz Homerjevega epa, je vprašanje, s katerim se raziskovalci ukvarjajo že stoletja. Večina zgodovinarjev in arheologov meni, da je Homerjeva Itaka prav ta otok, obstajajo pa tudi druge teorije, ki jo umeščajo drugam na Jonskem otočju. Foto: Depositphotos
Matt Damon bo v novi filmski različici Odiseje nastopil kot Odisej, premiera filma pa je napovedana za 16. julij. Foto: Depositphotos
Njegova žena in sin se pogosto izogneta njegovemu imenu in ga označita le kot ekeinos, "tisti človek". Tudi v eni najbolj znanih epizod Odiseje se junak svojemu imenu odpove sam: Kiklopu pove, da je "Nihče", outis. Ko Odisej in njegovi možje Kiklopa oslepijo, mu drugi velikani prihitijo na pomoč. A ko jim zakliče, da ga je ranil "nihče", sklenejo, da ni v resnični nevarnosti, in odidejo. Ta besedna igra je veliko več kot domiselna zvijača. Na prvi ravni je seveda laž, saj to ni njegovo pravo ime. A hkrati razkriva tudi globljo resnico. Po dvajsetih letih brez novic večina ljudi, celo Penelopa in Telemah, verjame, da je Odisej mrtev. V tem smislu je res postal "nihče": izgubljen na morju, prepuščen naravi in tujim gospodarjem, brez trojanskega plena in potisnjen na rob preživetja.
Eden najbolj ganljivih trenutkov pride v 19. knjigi, ko stara služabnica v palači prepozna brazgotino na njegovi nogi. Ta prizor ne sproži le velikega prepoznanja, temveč bralca vrne tudi v preteklost, k trenutku, ko mu je ded dal ime, povezano z grško besedo za bolečino oziroma trpljenje.
Anne Hathaway igra Penelopo, ki leta prelisičuje snubce, medtem ko čaka na Odisejevo vrnitev. Čez dan tke, ponoči pa platno razpara, da bi odložila poroko s snubci in pridobila čas za moževo vrnitev. Izraz "Penelopino delo" danes označuje neskončno, mukotrpno opravilo, ki se vedno znova začenja od začetka in se nikoli zares ne konča. Foto: Depositphotos
Njegova identiteta je na koncu večplastna: je kralj in berač, junak in "nihče", človek, ki se je vrnil domov, a ga hkrati najgloblje določa lastno trpljenje. Zaradi številnih pripovednih in tematskih plasti ni presenetljivo, da je prav Odiseja, bolj kot Iliada, sprožila toliko različnih žanrov in literarnih odmevov. Morda deluje tako nenavadno sodobno prav zato, ker govori o popotniku, izgubljeni duši, tako dobesedno kot v prenesenem pomenu.
Njena zgodba v sebi nosi zametke znanstvene fantastike, fantazijske književnosti, pikaresknega romana oziroma pripovedi o potepuhu, pa tudi romantične komedije. Odiseja se je izkazala za skoraj neizčrpen vir navdiha za poznejše avtorje, od Danteja in Jamesa Joycea do Dereka Walcotta z Omerosom. Ni presenetljivo, da je nagovorila tudi številne pisateljice, med njimi Madeline Miller z romanom Kirka in Margaret Atwood s Penelopijado, ki so v ospredje postavile nepozabne ženske like iz epa.
Na koncu sta oba epa enako kompleksna, prefinjena in globoka. Če je nekomu bližja Iliada, drugemu pa Odiseja, to bolj govori o bralčevem značaju in občutljivosti kot o dejanski vrednosti enega ali drugega dela. Skoraj vsakdo se nagiba k enemu od njiju, celo večina klasičnih filologov je, priznali ali ne, bodisi "človek Iliade" bodisi "človek Odiseje". Dobra novica je, da nam ni treba izbrati.
Daniel Mendelsohn je urednik revije The New York Review of Books.
.webp){kind=icon}
