Zgodba se sooča z bolečo zapuščino atomske bombe in razkriva, kako je spomin na vojno dolgo ostajal potisnjen na rob.
Ko pomislimo na atomski bombi v Hirošimi in Nagasakiju, se najprej pojavijo podobe uničenja in množične smrti. Težko pa bi to takoj povezali z zadržano, introspektivno prozo Kazua Ishigura, avtorja romanov Ostanki dneva in Ne zapusti me nikdar. Pa vendar je prav izkušnja razpada in ponovne vzpostavitve Japonske pomembno zaznamovala njegove pisateljske začetke.
Ob prejemu Nobelove nagrade za književnost leta 2017 se je Ishiguro spomnil, kako je v svojih dvajsetih letih napisal prvi roman. Bledi pogled na hribe, izdan leta 1982, spremlja Japonko iz Nagasakija, ki po vojni živi v Angliji in skozi spomine, ki so pogosto nejasni ali nezanesljivi, premleva svojo preteklost. Čeprav je odraščal v britanskem okolju sedemdesetih let, ga je še naprej močno zaznamovalo mesto, v katerem je preživel zgodnje otroštvo.
V jedru romana je dediščina ene največjih tragedij 20. stoletja, prikazana skozi perspektivo pripovedovalke, ki ji ni mogoče povsem zaupati. Filmska priredba japonskega režiserja Keija Ishikawe bo v britanskih kinih na ogled od 13. marca, medtem ko datuma izida v ZDA še niso napovedali. Film je premiero doživel na lanskem festivalu v Cannesu, v letu, ko smo obeleževali 80 let od bombardiranj.
Niti roman niti film ne prikazujeta atomske vojne kot pretresljivega vojnega spektakla. V središču sta raje intimna, psihološka portreta ljudi, ki travmatične izkušnje potiskajo v ozadje, da bi lahko sploh nadaljevali življenje. Tak pogled na osebno izkušnjo se ujema tudi s širšim povojnim japonskim soočanjem z lastnim trpljenjem in z vprašanjem odgovornosti za vojne zločine, kar ostaja občutljiva tema tudi danes, ko se v državi znova odpirajo razprave o morebitnih spremembah pacifistične ustave.
Nagasaki danes. Foto: Depositphotos
Ishiguro je roman pisal z določene razdalje, kot je poudaril v govoru ob Nobelovi nagradi leta 2017. Japonska, ki jo je nosil v sebi, je bila po njegovih besedah predvsem notranja slika, sestavljena iz otroških spominov, domišljije in kasnejših predpostavk. Sčasoma pa je ugotovil, da ta njegova "osebna Japonska" z leti postaja vse bolj oddaljena in zabrisana.
Zgodba se začne v predmestju Anglije, kjer Japonka Etsuko svoji hčerki Niki, rojeni v Veliki Britaniji, pripoveduje o Nagasakiju. Spomine na mesto je dolgo potiskala na stran, a ko jih začne znova sestavljati in se vračati k svojemu tesnemu prijateljstvu s skrivnostno žensko Sachiko, postane jasno, da se na njen spomin ni mogoče povsem zanašati.
Uvodne špice filmske priredbe se naslanjajo na arhivske fotografije: otroci, ki se igrajo med ruševinami, ameriški vojaki na ulicah, družine, ki obnavljajo domove, in ženske v večernih kabarejskih oblekah. Podobe se vrstijo v črno-beli montaži, ob glasbi skladbe Ceremony, prvenca skupine New Order.
"Nisem želel posneti tipičnega zgodovinskega filma," pravi režiser Ishikawa. Povojno Japonsko zato prikaže v živih, skoraj razkošnih barvah, od kostumov in pokrajin do tramvajev, ki se prebijajo skozi s soncem obsijane in živahne mestne ulice. Glavni vlogi igrata Suzu Hirose in Fumi Nikaido, ki sta oblikovani v estetiki sredine 20. stoletja, z elegantnimi frizurami, rutami in natančno krojenimi oblačili, kar daje celoti pridih glamurja in živosti.
Ishikawa s tem zavestno razbija predstavo, da so bili preživeli, zlasti ženske v povojnem obdobju, ujeti v nenehno žalost in sivino. Kot poudarja, je od konca vojne leta 1952 minilo že sedem let in država je bila v veliki meri že obnovljena. Zato se mu zdi pomembno, da se te enobarvne, temačne podobe nadomestijo z bolj realističnim, živim pogledom na tisti čas ter da se ljudem pokaže, kako blizu so pravzaprav današnjemu občinstvu.
Ishikawa pravi, da ga je k filmu spodbudila želja, da bi prispeval k ohranjanju osebnih zgodb hibakuš, zadnjih še živečih žrtev bombardiranj. Po njegovih besedah gre za temo, ki je za njihovo generacijo izjemno pomembna, saj se vidijo kot nekakšen most med preteklostjo in prihodnostjo.
Eden osrednjih motivov filma je obzorje. V več prizorih Etsuko sedi ob oknu svojega stanovanja in gleda na mesto, ki se kopa v soncu. Ta zunanji pogled pa se postopoma prepleta z njenim notranjim svetom: spomini in bolj sanjskimi, skoraj nadrealnimi prizori, ki se odpirajo v mehki mesečini in razkrivajo njene potlačene rane.
Spomenik 26 mučencem iz Japonske v Nagasakiju. Šlo je za skupino katoliških misijonarjev iz Portugalske in Španije, ki so bili februarja 1597 usmrčeni s križanjem. Japonske oblasti, predvsem šogunat Tokugawa in lokalni fevdalni gospodje, so krščanstvo dojemali kot grožnjo politični oblasti in tradicionalni veri, saj so se bali vpliva zahodnih sil. Foto: Depositphotos
Na neki točki k Etsuko in njeni družini pride njen tast Ogata, nekdanji ravnatelj in predan japonski nacionalist. Gre za prijaznega, skrbnega človeka starejše generacije, ki se mora sprijazniti z vprašanjem, kakšno vlogo še ima v povojni Japonski. Tako kot roman tudi film njegovega nacionalizma ne prikazuje črno-belo ali demonizirano. "Moraš se spremeniti," mu pred odhodom zelo nežno reče Etsuko – stavek, ki na subtilen način nakaže tudi japonsko odgovornost za vojno.
Bledi pogled na hribe se dotika teme, ki je na Japonskem znova zelo aktualna. Država je nedavno izvolila nacionalistično premierko Sanae Takaichi, ki želi preseči povojni občutek krivde zaradi imperialistične preteklosti in okrepiti obrambne zmogljivosti.
Nishi Kyushu Shinkansen oziroma hitra železniška povezava zdaj lažje pripelje turiste v mesto, ki je na zahodni obali Japonske in je od Tokia oddaljeno približno šest do sedem ur vožnje. Foto: Depositphotos
Ishikawa pravi, da se z odhajanjem zadnje generacije hibakuš spreminja tudi način, kako se o teh dogodkih govori. "Ko govorimo o travmi atomske bombe, nisem želel, da o njej razmišljamo samo skozi prizmo žrtev," pojasnjuje. "Res je, da smo trpeli, a hkrati smo tudi sami storili hude stvari. Ne moremo se videti zgolj kot žrtve, čeprav sta ti dve plati v naši zavesti pogosto ločeni. V filmu sem želel pokazati obe perspektivi."
Ishikawa pravi, da je večkrat obiskal Nagasaki in se pogovarjal z družinami preživelih, da bi bolje razumel njihove spomine. Želel je ujeti posebno vzdušje mesta in ga približati tudi mednarodnemu občinstvu.
Ko sem septembra lani obiskal Nagasaki, nekaj tednov po uradnih spominskih slovesnostih, me je presenetila njegova izjemna lepota. Tako kot Lizbona ali San Francisco je tudi to pristaniško mesto razgibano, z griči, hišami na pobočjih in razgledi proti morju.
Pogled na Nagasaki pristanišče. Foto: Depositphotos
Prav ta naravna razgibanost je deloma omejila območje uničenja 9. avgusta 1945, ko je bilo mesto bombardirano, potem ko so spremembe oblačnosti zakrile prvotno ameriško tarčo, Kokuro. Bomba je eksplodirala nad četrtjo Urakami v Nagasakiju in do konca leta 1945 povzročila približno 70.000 smrtnih žrtev.
Danes so spominska obeležja in muzeji v Nagasakiju raztreseni po njegovih gričih, kar ustvarja precej drugačno izkušnjo kot v Hirošimi, kjer je spomin na bombardiranje zgoščen okoli Parka miru in območja ničelne točke z delno ohranjeno kupolo, ki je postala eden najmočnejših simbolov jedrskega uničenja. Zgodovinar Chad R. Diehl v knjigi Shadows of Nagasaki poudarja, da je prav mednarodna, večkulturna preteklost mesta pomembno oblikovala njegovo povojno identiteto.
Nagasaki je bil stoletja odprto pristanišče z izrazito mešano kulturno dediščino in eno najstarejših krščanskih skupnosti na Japonskem. V času šogunata je bil celo edini prostor, kjer sta Nizozemska in Portugalska lahko ohranjali stik z Japonsko. Ta vpliv je še danes viden v arhitekturi, jeziku in kulinariki, kjer so portugalske sladice, kot je castella, postale del lokalne tradicije.
Portugalski oziroma danes japonski kolač castella. Foto: Depositphotos
Danes je mesto bolj dostopno tudi zaradi hitre železnice Shinkansen, kar je povečalo turistični obisk, ob obali pa nastajajo sodobni hoteli in terminali za križarke.
Diehl pravi, da ima Nagasaki "večplasten in bolj niansiran odnos do svoje preteklosti kot Hirošima". Obiskovalcem omogoča, da se soočijo tako s težjimi zgodovinskimi kraji kot tudi z bolj svetlimi in vsakdanjimi podobami mesta, ki povezujejo preteklost in sedanjost.
Ishiguro je bil izvršni producent filma in se je skupaj z japonsko igralsko zasedbo udeležil premiere v Cannesu, kjer je dejal, da film v nekaterih pogledih celo presega njegov roman.
Pri podelitvi Nobelove nagrade je Švedska akademija Ishigurovo pisanje opisala kot razkrivanje "brezna pod našim iluzornim občutkom povezanosti s svetom". V zahvalnem govoru je Ishiguro izrazil upanje, da bo njegovo delo tudi v prihodnje nagovarjalo nove generacije bralcev in jim pomagalo razumeti svet v času velikih sprememb. Spraševal se je, ali v njem ostaja še kaj, kar bi lahko prihodnjim družbam ponudilo perspektivo in vneslo več čustvene globine v konflikte in pretrese, ki jih prinaša zgodovina.
Z novo filmsko interpretacijo je Ishikawa roman, star več kot štiri desetletja, ponovno oživil. Film ostaja enako subtilen, niansiran in ganljiv kot knjižna predloga, hkrati pa deluje kot samostojno sodobno delo, prežeto z izraznim jezikom filma in sanjskimi podobami.
Razgled na griče Nagasakija in širno morje je osrednji motiv tako v romanu kot v filmu. Ena najbolj zvestih priredb iz izvirnika prikazuje Etsuko, Sachiko in Sachikino hčer Mariko, ki se z vzpenjačo peljejo po mestnih pobočjih. Med vožnjo se pogovarjajo o svojih načrtih za prihodnost, medtem ko od spodaj odmeva zvok ladijskih siren iz živahnega pristanišča.
"Kot da se sploh ne bi zgodilo. Kamorkoli pogledam, je vse polno življenja. Tam spodaj je bilo vse uničeno v bombnem napadu, zdaj pa poglejte, kako je," začne Etsuko. "Med vojno smo šli skozi pekel, a zdaj je toliko upanja."
"Da, Etsuko," odgovori Sachiko. "Upanje … upanje je povsod okoli nas."
.webp){kind=icon}
