text size
V praksi podjetja pogosto menijo, da je izterjava škode od zaposlenega razmeroma preprosta: če je delavec storil napako, naj škodo tudi plača. A pravni položaj je precej bolj zapleten.
Delovno pravo delavca kot šibkejšo stranko posebej varuje, zato delodajalec ne more vsake poslovne izgube, slabe odločitve, primanjkljaja ali poškodbe delovnih sredstev avtomatično prevaliti na zaposlenega. Ni dovolj, da je škoda nastala. Odločilno je, zakaj je nastala, kdo jo je povzročil, v kakšnih okoliščinah je do nje prišlo in ali so izpolnjeni zakonski pogoji za odškodninsko odgovornost delavca. Zakon o delovnih razmerjih določa, da mora delavec povrniti škodo delodajalcu, če jo na delu ali v zvezi z delom povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti. To pomeni, da navadna nepazljivost praviloma ne zadošča. Hkrati mora delodajalec, če želi biti pri izterjavi uspešen, upoštevati tudi splošna pravila odškodninskega prava, po katerih je treba izkazati škodo, protipravno ravnanje, vzročno zvezo in krivdo.
Kdaj lahko podjetje zahteva odškodnino od zaposlenega
Podjetje lahko od zaposlenega uveljavlja odškodninski zahtevek le, če so izpolnjeni zakonski pogoji. Najprej mora obstajati škoda, ki je nastala delodajalcu. Ta škoda je lahko neposredna materialna škoda, na primer uničenje stroja, poškodovanje službenega vozila, izguba blaga, neupravičeno izplačilo, manko v blagajni ali druga premoženjska izguba. V določenih primerih pride v poštev tudi izgubljeni dobiček, vendar je takšen zahtevek dokazno zahtevnejši in mora biti škoda jasno konkretizirana.
Drugi pomemben pogoj je, da je škoda nastala na delu ali v zvezi z delom. To pomeni, da mora biti ravnanje delavca povezano z opravljanjem delovnih nalog, uporabo delovnih sredstev, izvrševanjem navodil delodajalca ali z drugimi ravnanji, ki sodijo v okvir delovnega razmerja.
Tretji in v praksi odločilen pogoj pa je stopnja krivde. ZDR-1 kot merilo ne postavlja vsake malomarnosti, temveč namen ali hudo malomarnost. Prav zato številni zahtevki delodajalcev propadejo: podjetje sicer dokaže, da je škoda nastala, ne uspe pa mu dokazati, da je delavec ravnal tako hudo neskrbno ali namerno, da je podana njegova odškodninska odgovornost po delovnopravnih pravilih.
Kaj mora podjetje dokazati?
Za uspešno izterjavo ni dovolj splošna trditev, da je zaposleni povzročil škodo. Delodajalec mora svoj zahtevek konkretno in dokazljivo utemeljiti. V praksi mora praviloma dokazati, da je škoda dejansko nastala, kakšna je višina škode, da je škodo povzročil točno določeni zaposleni, da je med ravnanjem zaposlenega in nastalo škodo vzročna zveza, da je bilo ravnanje protipravno ter da je delavec ravnal namenoma ali iz hude malomarnosti.
Prav dokazovanje je najtežji del postopka. Če delodajalec nima urejene dokumentacije, zapisnikov, elektronske komunikacije, fotografij, internih pravil, izjav prič ali drugih dokazov, ne bo uspešen. Še zlasti problematični so primeri, ko podjetje škodo ugotavlja šele pozneje, brez takojšnjega popisa stanja, ali ko poskuša pozneje ustvariti dokumentacijo. Takšna dokazna podlaga je običajno šibka. Splošna pravila obligacijskega prava določajo, da so temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti protipravnost, škoda, vzročna zveza in krivda. Delovnopravna ureditev pri zahtevkih delodajalca proti delavcu temu doda še pomemben prag: namen ali hudo malomarnost.
Ali lahko podjetje odškodnino preprosto odtegne od plače?
To je ena najpogostejših napak v praksi. Številni delodajalci menijo, da lahko ugotovljeno škodo preprosto poračunajo pri plači. Toda ZDR-1 določa, da delodajalec svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja ne sme pobotati s svojo obveznostjo plačila. Poleg tega delavec takšnega soglasja ne more veljavno dati vnaprej, še preden terjatev nastane. Namen tega pravila je preprečiti samovoljno zniževanje plače in zaščititi delavca kot šibkejšo stranko. To pomeni, da podjetje brez jasne pravne podlage ne sme enostransko odtegniti zneska od plače, regresa ali drugih izplačil.
Če delavec terjatve ne prizna oziroma ne poda ustreznega pisnega soglasja za pobot ali obročno poravnavo, mora delodajalec praviloma svojo pravico uveljavljati po redni poti – najprej z zahtevkom, nato pa po potrebi sodno.
Kako naj podjetje učinkovito pristopi k izterjavi?
Uspešna izterjava odškodnine se praviloma ne začne pri tožbi, ampak precej prej – pri pravilnem internem postopku. Dobro ravnanje podjetja je navadno večstopenjsko.
1. Takojšnje zavarovanje dejstev in dokazov
Ko podjetje zazna škodni dogodek, mora nemudoma ukrepati. Pripraviti je treba zapisnik, zavarovati dokumentacijo, pregledati elektronske sledi, pridobiti izjave navzočih oseb, popisati škodo in po potrebi pridobiti foto- in videodokumentacijo ali strokovno oceno. Če gre za manko, je potreben natančen popis; če gre za poškodbo opreme, je smiseln servisni zapisnik ali cenitev.
2. Ugotovitev dejanskega vzroka škode
Preden podjetje oblikuje zahtevek, mora realno preveriti, ali je škoda res posledica ravnanja zaposlenega ali pa je k njej prispevala organizacija dela, pomanjkljiv nadzor, tehnična napaka, nejasna navodila ali ravnanje tretjih oseb. V številnih sporih delodajalci izgubijo prav zato, ker so prehitro pripisali odgovornost delavcu, ne da bi preverili širši kontekst.
3. Pravna kvalifikacija ravnanja
Naslednji korak je presoja, ali ravnanje delavca dosega prag namena ali hude malomarnosti. Če tega praga ni mogoče utemeljiti, je smiselnost izterjave vprašljiva. Podjetje mora ločiti med delovno napako in pravno relevantno odškodninsko odgovornostjo.
4. Natančen izračun škode
Odškodninski zahtevek mora biti konkreten. Ni dovolj zapisati, da je nastala velika škoda. Treba je izkazati, kako je bila škoda izračunana, katere postavke jo sestavljajo in na katerih listinah temelji. Če gre za poškodovano stvar, pride v poštev strošek popravila ali zmanjšanje vrednosti. Če gre za manko, mora biti izkazan z verodostojnimi evidencami. Če gre za izgubljeni dobiček, je dokazni standard še zahtevnejši.
5. Pisni odškodninski zahtevek zaposlenemu
Pred sodnim postopkom je smiselno delavcu poslati jasen pisni zahtevek. V njem naj podjetje navede opis škodnega dogodka, pravno podlago zahtevka, višino zahtevane odškodnine, rok za prostovoljno izpolnitev, predlog morebitnega obročnega plačila ali sporazumne poravnave ter opozorilo, da bo v primeru neplačila terjatev uveljavljana sodno. Kadar je zahtevek utemeljen in dobro razložen, je sporazumna rešitev pogosto bolj učinkovita od takojšnje tožbe.
.webp){kind=icon}
