Bomo ostali brez pokojnin?

Novi nemški kancler Friedrich Merz, ter številni premierji po vsej Evropi bi v teh dneh z veseljem prisluhnili nasvetu človeka, ki je ustvaril sistem državnih pokojnin, utemeljen na obveznem zavarovanju, v katerega vplačujejo tako delavci kot delodajalci.

Otta von Bismarcka ni več med nami, a logika, ki ji je sledil, ko je kot železni kancler leta 1889 v Nemčiji uvedel strukturirani pokojninski sistem, očitno "poučuje" tudi njegove naslednike v kanclerskem stolčku – in to ne le v Berlinu. 

"Vsak, ki pred seboj vidi možnost, da bo nekoč prejemal pokojnino, pa četudi skromno, je v starosti in bolezni precej srečnejši in zadovoljen s svojo usodo, veliko bolj poslušen in lažje ga je voditi," je dejal Bismarck, ki je bil v politiki surov realist. Pokojninskega sistema torej ni uvedel zaradi skrbi za starejše, temveč da bi iz rok vse bolj priljubljenih socialdemokratov in socialistov izbil njihove politične adute. 

Ni bil zaveznik starih in onemoglih – konec 19. stoletja je določil, da je 65 let starostna meja za upokojitev, in sicer, kot navajajo nekateri zgodovinarji, šele potem, ko je od sodelavcev izvedel, da večina ljudi do te starosti tako ali tako umre. V tistih časih je namreč le redkokateri fizični delavec lahko pričakoval, da bo živel bistveno dlje od 50 let, državnim uradnikom pa je običajno uspelo dočakati svoja šestdeseta. 

Ta Bismarckov trdi realizem še danes živi v glavah evropskih premierjev, ministrov, direktorjev pokojninskih skladov in vodilnih ljudi velikih korporacij. Z današnjega vidika in v jeziku sodobnega korporativnega sveta je Bismarckov model pokojnin preprost in vzdržen; dokler se ni pojavil "problem" današnjega časa – nekdanji delavci ne umirajo dovolj hitro. 

V zadnjih skoraj 150 letih se je življenjska doba ljudi precej podaljšala, hkrati pa se v pokoj podaja tudi babyboom generacija, kar je povzročilo resne pretrese pokojninskih sistemov po vsem razvitem svetu in celo ogrozilo njihov obstoj. In to ne le državnih pokojnin, temveč tudi dodatnih pokojnin, ki so jih svojim zaposlenim začela zagotavljati velika podjetja. Zdi se, da ne državni in zasebni pokojninski skladi ne korporativne pokojninske sheme svojih obveznosti ne bodo mogli več dolgo izpolnjevati – in to je postal mednarodni pojav. Pojav, zaradi katerega se po Evropi že precej na glas govori o dvigu starostne meje za upokojitev – na vsaj 70 let. 

Vendar pa je to obenem ena najbolj občutljivih in politično vnetljivih tem, pred katere plameni bežijo vsi politiki na oblasti. Že konec predprejšnjega stoletja so namreč Nemci očitno postavili pod vprašaj Bismarckove besede o "lažjem upravljanju" tistih, ki upajo, da bodo nekoč uživali pokojnino – Bismarck je namreč odstopil že leto dni po uvedbi pokojninskega sistema.

Danes je reforma pokojninskega sistema za vladajoče politične elite izjemno kočljiva tema, čeprav se o nevzdržnosti obstoječega sistema govori že desetletja. 

Prvi resnejši dokaz, da se obstoječi pokojninski sistem ruši, je postal očiten pred natanko 20 leti, ko so velike ameriške korporacije, kot sta IBM in Verizon, objavile, da bodo zamrznile lastne korporativne pokojninske načrte za vse zaposlene, ter jih pozvale, naj povečajo svoje prispevke za zasebne pokojninske prihranke. 

V Veliki Britaniji je to prvi naredil Rentokil, največje svetovno podjetje za zatiranje škodljivcev – v Evropi so to dojeli kot nočno moro in radikalni odmik od dotlej uveljavljenih praks uspešnih podjetij. Medtem ko so liberalni komentatorji ta pojav takrat opravičevali z argumentom, da "zagotavljanje pokojnin s strani delodajalcev ne sodi najbolj v kapitalizem in korporativno kulturo 21. stoletja", so bili pravi razlogi vsem jasni.

Nevzdržnost obstoječih pokojninskih sistemov je v veliki meri posledica demografije: ni dovolj mlajših delavcev, ki bi lahko pokrili stroške za vse večje število upokojencev iz generacije babyboom – ti so namreč v času svojega dela prispevali za pokojnine prejšnje generacije. 

Depositphotos

 

Varčevanje za pokojnino že v vrtcu 

Politiki so to dobro vedeli in so že tedaj začeli postopoma uresničevati Bismarckov "recept" – pomik upokojitvene starosti bližje povprečni življenjski dobi. Tako se je v njegovi Nemčiji starostna meja začela postopoma zviševati za en mesec na leto z začetnih 65 let in zdaj znaša skoraj 66 let. Do leta 2031 naj bi se dvignila na 67 let. Resda je mogoče tudi predčasno v pokoj, in sicer s 63 leti, vendar polno pokojnino prejme le tisti, ki je v pokojninski sklad vplačeval vsaj 45 let, znižano pa tisti z najmanj 35 leti delovne dobe. Toda tudi starostna meja za predčasno upokojitev se bo do leta 2031 zvišala na 65 let. 

A tudi to ne bo dovolj – nova nemška vlada že omenja možnost, da bi se meja dvignila na najmanj 70 let. Gre za trend, ki se počasi uveljavlja zlasti v bogatejših in severnejših evropskih državah. 

Poleg tega se v Nemčiji omenja nekaj, kar bi še pred kratkim veljalo za norost – da bi otroci že v vrtcu začeli varčevati za starost. Nova vlada razmišlja o načrtih za uvedbo tako imenovane "pokojnine za zgodnji začetek", ki bi otrokom že pri šestih letih zagotovila pokojninski sklad. 

Po novem načrtu bi otroci, stari od 6 do 18 let, ki obiskujejo izobraževalne ustanove, lahko vsak mesec prejeli deset evrov državne pomoči – kar skupaj znaša 1.440 evrov na otroka v 12 letih izpolnjevanja pogojev, poleg morebitnega donosa, ki bi ga ta denar lahko ustvaril.

Po dopolnjenem 18. letu bi posamezniki lahko na ta pokojninski račun začeli vplačevati lastna sredstva, seveda v okviru letnih omejitev. Vsi donosi bi bili oproščeni davka vse do upokojitvene starosti, ko bi imeli imetniki računa dostop do svojih sredstev. Ker naj bi se upokojitvena starost za današnje otroke v Nemčiji pomaknila nad 70 let, bi se ta denar nalagal več kot šest desetletij. 

Medtem ko politiki trdijo, da bi ta pobuda mladim pomagala, da postanejo "bolj ozaveščeni in izobraženi glede denarja, varčevanja in investiranja", kritiki opozarjajo, da gre v resnici za poskus Bismarckovih naslednikov, da posredno upokojijo njegov sistem, in že od otroštva ljudi spodbujajo k razmišljanju o lastni dolgoročni finančni varnosti – ker bo državna pokojnina nezadostna, če ne celo zgolj simbolična. Poleg tega ugledni nemški ekonomisti opozarjajo, da bi bilo tudi to varčevanje od vrtca dalje na koncu precej simbolično. 

"Temeljna napaka tega načrta je, da se prava lekcija o varčevanju – danes imeti manj, da bi imel več jutri – popolnoma izgubi," meni profesor Christoph Schmidt, predsednik inštituta RWI Leibniz za ekonomske raziskave, in dodaja, da bi bilo ta sredstva bolje porabiti za nemški izobraževalni sistem. "Osnovna ideja zgodnje pokojnine, torej zagotoviti mladim začetni kapital ob vstopu v odraslo življenje, je sicer dobronamerna, a ob natančnejšem pregledu skorajda ni prepričljivih koristi tega koncepta."

Danci vodijo trend 

Po drugi strani se je Danska že odločila, da bo v naslednjih 15 letih postopoma zvišala upokojitveno starost na 70 let, s čimer je med evropskimi državami, ki so že podaljšale ali načrtujejo podaljšanje delovne dobe, naredila korak naprej. Po analizi Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) bo Danska vodilna do leta 2060, saj bo povprečna upokojitvena starost znašala 74 let. 

OECD ugotavlja, da je bila doslej povprečna starost za upokojitev v Evropski uniji 64,7 leta za moške in 63,8 leta za ženske, a da je trend dvigovanja ali vsaj razmišljanja o dvigu upokojitvene starosti opazen v skoraj vseh državah stare celine – celo v Turčiji, ki je bila do zdaj velika izjema, saj je imela upokojitveno mejo pri zgolj 49 letih za ženske in 52 letih za moške. 

Turčija si to lahko privošči zaradi številčnega mladega prebivalstva, česar pa si ne morejo privoščiti nordijske države – Danska, Norveška in Islandija –, ki imajo trenutno najvišjo upokojitveno starost: 67 let za oba spola. Tudi ukinjanje razlike med spoloma je razvidno iz analize OECD, saj se v 23 evropskih državah moški in ženske upokojujejo pri enaki starosti. 

Med skupno  32 analiziranimi državami OECD ocenjuje, da se bo – na podlagi že vzpostavljenih povezav med pričakovano življenjsko dobo in upokojitveno starostjo – upokojitvena starost zvišala v najmanj 20 državah. Tako OECD napoveduje, da se bodo mladi, ki so se zaposlili pred tremi leti, v prihodnosti v Evropi soočali z upokojitveno starostjo od 62 do 74 let za moške in od 60 do 74 let za ženske. Ta napoved velja do leta 2060, pri čemer naj bi bila povprečna upokojitvena starost v EU takrat 66,5 leta za oba spola. 

Depositphotos

 

Danska bo v tem trendu vodilna, s predvideno starostjo 74 let, sledile pa naj bi ji Italija in Estonija z 71 leti, nato Nizozemska, Švedska in Ciper s 70, Finska in Slovaška z 69 ter Portugalska s 68 leti. Vendar se lahko ta razmerja do takrat še spremenijo, saj nekatere države – kot so Združeno kraljestvo, Nemčija in Norveška – prav tako razmišljajo o zvišanju upokojitvene starosti. 

Da to v nekaterih državah ne bo enostavno, je morda najbolje pokazal primer Francije, kjer so leta 2023 potekali množični protesti, potem ko je predsednik Emmanuel Macron s predsedniškim dekretom poskušal zvišati upokojitveno starost z 62 na 64 let kot del reforme pokojninskega sistema. 

Slovenija podaljšuje delovno dobo 

Med državami regije Adria se je evropskemu trendu podaljševanja delovne dobe prva priključila Slovenija – predvsem zato, ker je ena od držav članic EU, kjer se v povprečju najhitreje odhaja v pokoj. Če bo predlagana pokojninska reforma sprejeta, se bo v Sloveniji upokojitvena starost postopoma zvišala z 62 na 67 let. Tisti, ki bodo dosegli 40 let pokojninske dobe do te starosti, se bodo lahko upokojili pri 62 letih, medtem ko se bodo preostali lahko upokojili šele pri 67 letih. Spremembe se bodo uvajale postopoma – upokojitvena starost se bo zviševala za tri mesece letno, začenši leta 2028 in vse do leta 2035. 

Spremenil se bo tudi način izračuna pokojninske osnove. Namesto sedanjih 24 najugodnejših zaporednih let bo od leta 2035 osnova temeljila na celotni delovni dobi, pri čemer bo izvzetih pet let z najnižjimi prihodki. Odstotek za izračun pokojnine pa se bo postopoma zvišal s sedanjih 63,5 odstotka na 70 odstotkov – prav tako do leta 2035. 

Po predlogu reforme se bodo do leta 2030 pokojnine še vedno usklajevale po sistemu 50 : 50 – polovica v skladu z rastjo bruto plač, polovica z inflacijo. Po letu 2031 pa bo večji poudarek na rasti življenjskih stroškov, kar naj bi zagotovilo večjo stabilnost sistema, vendar hkrati tudi počasnejšo rast pokojnin v primeru hitre rasti gospodarstva. 

Reforma predvideva tudi dodatke: letni dodatek, ki ga bodo upokojenci prejeli skupaj z junijsko pokojnino, ter zimski dodatek v vrednosti 250 evrov, ki se bo pozneje usklajeval z inflacijo. Ti ukrepi naj bi vsaj delno ublažili negativne posledice inflacije in socialnih stisk. Reformo so v pogajanjih podprli tudi reprezentativni sindikati in delodajalci, spremembe pa prav tako podpira direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) Marijan Papež. 

"Zvišanje upokojitvene starosti je nujno, da bi zagotovili večjo vključenost ljudi v delovno silo. Da ne bi prehitro zapuščali sistema zavarovanja," je za Bloomberg Adria povedal Marijan Papež. 

Slovenci se v povprečju upokojujejo relativno zgodaj. Povprečna starost novih prejemnikov starostnih pokojnin je bila leta 2024 za ženske 61 let in osem mesecev, za moške pa 62 let in devet mesecev, kažejo najnovejši podatki ZPIZ-a. Trend postopnega zviševanja upokojitvene starosti se je lani celo prekinil, ko so se ženske upokojevale s povprečno starostjo 61 let in devet mesecev, moški pa z 62 leti in desetimi meseci. 

Kot je za Bloomberg Adria pojasnil Igor Feketija, državni sekretar na Ministrstvu za delo, napovedi kažejo, da se bo dejanska starost upokojevanja v Sloveniji do leta 2045 postopoma dvignila na 65 let. 

Da bi ublažila težave starejših delavcev, vlada razmišlja o uvedbi ukrepa 80/90/100, po katerem bi lahko starejši od 58 let delali 80 odstotkov delovnega časa za 90 odstotkov plače, medtem ko bi bili prispevki plačani v celoti. Predlog še ni bil sprejet. 

"Lahko smo hvaležni, da živimo dlje. Logično je, da bomo morali tudi dlje delati," je dejal Blaž Cvar, predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije, ki je že pred začetkom pogajanj o pokojninski reformi zagovarjala podaljšanje delovne dobe. 

'Spolzka' tema za politike 

Sindikalne organizacije medtem opozarjajo, da so delavci že zdaj izčrpani in bolni, ko gredo v pokoj. 

"Če ljudje odidejo v pokoj uničeni, bolni, izčrpani, nimajo nič od pokojnine. Potem hodijo le še od zdravnika do zdravnika ... Prav je, da ima tudi delavec nekaj od tretjega življenjskega obdobja, kot mu pravimo," je povedal Dušan Legat, sekretar štajerske organizacije sindikata SKEI. 

Pričakuje se, da bo reforma v poletnih mesecih ali zgodnji jeseni ena ključnih zakonodajnih točk v Državnem zboru. Da gre za zelo polarizirajočo temo, kažejo tudi grožnje nekaterih nevladnih organizacij in sindikatov, da bodo zahtevali razpis referenduma. 

Slovenski minister za delo Luka Mesec je napovedal dodatna pogajanja, preden bo parlament glasoval o reformi, saj se slovenska javnost še dobro spominja leta 2011, ko je vlada Boruta Pahorja padla prav zaradi referenduma o pokojninski reformi. 

Tudi hrvaški politični vrh se izogiba tej "spolzki" temi, čeprav Svetovna banka in Evropska komisija že dlje časa v svojih analizah hrvaškega pokojninskega sistema predlagata zvišanje upokojitvene starosti. V svoji najnovejši analizi je Svetovna banka uradnemu Zagrebu znova priporočila, naj razmisli o zvišanju starosti za upokojitev – vse do 72. leta. 

Po priporočilu washingtonske institucije bi morala Hrvaška v prvi fazi mejo za upokojitev zvišati na 66,5 leta do leta 2030, nato pa bi se ta starost povečevala na vsak mesec in pol glede na pričakovano življenjsko dobo. Kot navaja analiza, je glavni izziv za vzdržnost hrvaškega pokojninskega sistema dejstvo, da Hrvati v povprečju delajo prekratek čas in se prezgodaj upokojujejo. 

Na vprašanje Bloomberg Businessweeka Adria o morebitnem podaljšanju delovne dobe je Ministrstvo za delo, pokojninski sistem, družino in socialno politiko Republike Hrvaške v pisnem odgovoru navedlo, da so s spremembami Zakona o pokojninskem zavarovanju iz leta 2019 poskušali iti v tej smeri, vendar so te naletele na velik odpor javnosti in socialnih partnerjev, zato so bile opuščene. 

"Kljub temu ostaja dejstvo, da se v obdobju od leta 2022 do 2070 predvideva zmanjšanje skupnega števila prebivalcev za 22 odstotkov ob hkratnem znatnem povečanju življenjske dobe – za 6,4 leta pri moških in šest let pri ženskah. Povprečna pokojninska doba je bistveno krajša od povprečja EU, poleg tega je delež oseb v starostni skupini od 60 do 64 let na trgu dela zelo nizek (leta 2024 znaša zgolj 42 odstotkov, medtem ko je povprečje EU 55 odstotkov). Zato se predlagajo alternativne rešitve za podaljšanje delovne aktivnosti brez neposrednega zvišanja zakonske upokojitvene starosti," so pojasnili na ministrstvu, kjer izpostavljajo ukrepe za spodbujanje dela po 65. letu, denimo delo s polovičnim delovnim časom brez ustavitve izplačevanja pokojnine ali nadaljnje prejemanje najnižje pokojnine v času dela. 

Novi hrvaški zakon o pokojninskem zavarovanju bo začel veljati 1. julija letos in ne bo spreminjal zakonsko določene starosti za starostno ali predčasno upokojitev, bo pa uvedel novosti za spodbujanje tistih, ki želijo in zmorejo ostati dlje na trgu dela. 

"Omogočili bomo delo s polnim delovnim časom ob hkratnem izplačilu polovice pokojnine skoraj vsem upokojencem, ki so dopolnili 65 let. Hkrati uvajamo letni dodatek k pokojnini, s katerim bo ovrednoten čas pokojninske dobe," so še navedli na ministrstvu in poudarili, da trdno ohranjajo stališče, da "podaljšanje delovne dobe ni nujno povezano z zvišanjem zakonsko določene starosti za upokojitev, saj je enak učinek mogoče doseči tudi z drugimi ukrepi". 

Pomanjkanje delavcev in presežek upokojencev 

Čeprav je uveljavljanje pokojnin v Bosni in Hercegovini (BiH) urejeno z dvema entitetnima zakonoma, se ti dejansko ločeni pokojninski ureditvi v Republiki Srbski (RS) ter Federaciji Bosne in Hercegovine (FBiH) združujeta v podobnih pravilih glede upokojevanja pri 65 letih in z najmanj 15 leti delovne dobe – ter v istih težavah. Verjetno največji izziv, s katerim se soočata obe entiteti, je vse bolj očitno pomanjkanje zaposlenih in presežek upokojencev, zaradi česar sta pokojninska sistema na robu vzdržnosti. 

Ob koncu leta 2024 je bilo v FBiH 453.900 upokojencev in 551.842 zaposlenih, v RS pa 288.448 upokojencev in 337.780 zaposlenih. V RS je postopno zviševanje starostne meje za pridobitev pravice do upokojitve – za štiri mesece letno – potekalo od leta 2019 in se zaključuje s koncem tega leta. Zato se vse pogosteje pojavlja vprašanje, ali bi bilo treba dvigniti starostno mejo za upokojitev. Razpravo je sprožila izjava predsednika RS Milorada Dodika z začetka leta, ko je dejal, da se je število delavcev in upokojencev skoraj izenačilo, zato je treba na tem področju ukrepati. 

"Iz proračuna Republike Srbske se namenja skoraj dve milijardi konvertibilnih mark zgolj za izplačilo pokojnin, pri čemer jih je zelo malo pridobljenih na podlagi polne delovne dobe. Pogovarjali smo se o tem, kako stabilizirati pokojninski sektor, in sprožili bomo razpravo o zvišanju starostne meje za upokojitev," je dejal Dodik. 

Predsednik Zveze upokojencev RS Ratko Trifunović meni, da bi bilo treba omogočiti delavcem, ki to želijo, da delajo dlje. Omenil je, da obstaja predlog, po katerem bi se upokojevalo pri 67 letih, vendar bi to mejo dosegli postopoma – z vsakoletnim dvigom starostne meje za nekaj mesecev. A take spremembe zakona vlada še ni uradno predlagala. 

Uradne pobude za zvišanje sedanje upokojitvene starosti ni niti v FBiH. Postopno zviševanje meje za predčasno starostno pokojnino je v tej entiteti določeno do leta 2036, razen če se zakon vmes spremeni. 

Depositphotos

 

Po mnenju ekonomistov približevanje števila upokojencev številu zaposlenih kaže na nujnost reforme, saj bo sicer sistem postal nevzdržen. Že zdaj je namreč za izplačilo vseh pokojnin treba zagotoviti dodatna sredstva iz entitetnih proračunov, ker vplačani prispevki za pokojninsko-invalidsko zavarovanje ne zadostujejo. 

Ekonomist Miloš Grujić meni, da je zvišanje starostne meje za upokojitev upravičeno v večini dejavnosti, saj so današnji upokojenci bistveno bolj vitalni in produktivni kot pred 40 ali 50 leti. Za Bloomberg Adria je poudaril, da lahko delavci z več delovnimi izkušnjami pomembno prispevajo tako v korist delodajalcev kot tudi mlajših, ki šele vstopajo na trg dela. 

"Z vidika koristi za trg dela je odločitev o zvišanju starostne meje za upokojitev racionalna in upravičena. Po drugi strani pa se takšna prizadevanja lahko razumejo tudi kot skrb za vzdržnost pokojninskih skladov. Pravi razlog tiči v spodbujanju udeležbe na trgu dela in daljši življenjski dobi," je sklenil Grujić. 

Prevelike proračunske subvencije 

V Srbiji uradniki ne omenjajo dviga starostne meje za upokojitev, temveč še vedno izvajajo pokojninsko reformo, začeto leta 2015, ki omogoča upokojitev vsakomur s 45 leti delovne dobe, ne glede na starost. Reforma prav tako določa, da se do leta 2032 postopoma zvišuje starostna meja za upokojitev žensk, ki se bo izenačila z moško, torej 65 let in najmanj 15 let pokojninske dobe. 

Največja težava srbskega pokojninskega sistema pa ostaja velika odvisnost od državnega proračuna, saj prispevki zaposlenih niso zadostni za izplačilo vseh pokojnin. Že približno 30 let so transferji iz državnega proračuna v Pokojninsko-invalidski sklad (PIO) stalnica. V preteklih letih so znašali tudi do 30 ali 40 odstotkov izdatkov sklada PIO, v zadnjih letih pa so se znižali na približno 20 odstotkov. 

Glede tega se Srbija zgleduje po Nemčiji, ki je v zadnjih letih približno 30 odstotkov pokojninskih izdatkov pokrivala iz proračuna, danes pa ta delež znaša okoli 20 odstotkov. Tako imenovani Bismarckov model pokojninskega sistema – po katerem zaposleni med delovno dobo z namenskimi prispevki financirajo pokojnine takratnih upokojencev, v zameno pa si sami zagotovijo pravico do prihodnje pokojnine, ki jo bodo financirali prihodnji zaposleni – očitno ne ostaja vzdržen niti v Nemčiji, četudi se demografska kriza blaži s stalnim dotokom migrantov na trg dela. 

Razlog, zakaj prispevki aktivnega prebivalstva niso več zadostni, niso le drastične demografske spremembe, temveč tudi izseljevanje delovno sposobnega prebivalstva, kar je dodatno porušilo razmerje med številom zaposlenih in upokojencev. Če je bilo nekoč razmerje en upokojenec proti petim zaposlenim, danes nista niti dva. 

V Severni Makedoniji je ta težava še izrazitejša, saj bi Pokojninsko-invalidski sklad Makedonije (PIOM) že zdavnaj propadel, če ne bi iz državnega proračuna prejemal več kot 35 odstotkov sredstev, potrebnih za izplačilo pokojnin. V zadnjih letih so se proračunska sredstva za pokojnine močno povečala in so leta 2024 znašala kar 1,4 milijarde evrov, kar je skoraj 500 milijonov evrov več kot leta 2019. 

Poleg tega revizijska poročila kažejo, da se bo demografska slika v prihodnjih letih še poslabšala, sredi tega stoletja pa bi lahko prišlo do razmerja ena proti ena med zaposlenimi in upokojenci. 

Fiskalni svet Makedonije je v dokumentu Fiskalna strategija 2025–2029 Ministrstvu za finance predlagal, naj se od leta 2026 starostna meja za upokojitev za moške in ženske dvigne s sedanjih 64 oziroma 62 let na 67 let, hkrati pa tudi zvišajo prispevki zaposlenih za pokojninsko zavarovanje. 

Po mnenju opazovalcev postaja vse bolj verjetno, da bodo vladajoče elite morale spremeniti starostno mejo za upokojitev, čeprav so ta korak dolga leta odlagale, kljub priporočilom domačih in tujih strokovnjakov. Zavedajo se namreč, da bi takšna odločitev skoraj zagotovo pomenila izgubo oblasti na naslednjih volitvah. 

Razmere v celotni regiji Adria in po vsej Evropi kažejo, da se Bismarckov model pokojninskega sistema močno maje in da je financiranje vedno večje množice upokojencev morda eden največjih izzivov, s katerimi se zahodni kapitalistični sistem sooča v tem stoletju. A kljub temu politiki še vedno posegajo po Bismarckovi metodi približevanja starosti za upokojitev pričakovani življenjski dobi zaposlenih. 

Ne nazadnje se zdi, da bomo morali prav vsi za vzor vzeti Bismarcka. Ta je namreč kot nemški kancler delal vse do svojega 75. leta starosti. 

Pri pisanju so pomagali Marta Premužak (Hrvaška), Urban Červek (Slovenija), Svjetlana Šurlan (BiH) in Vladimir Nikoloski (Severna Makedonija).

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar