Slovenija vabi digitalne nomade, za druge tujce pa zaostruje pravila

Digitalno nomadstvo je v zadnjih letih iz nišne oblike dela preraslo v širši turistični in migracijski trend. Delo na daljavo omogoča, da zaposleni in podjetniki svojo lokacijo izberejo tudi glede na življenjske stroške, kakovost infrastrukture in privlačnost okolja, države pa jih poskušajo privabiti z namenskimi dovoljenji za prebivanje.

Prav Slovenija se je na novem evropskem seznamu znašla med desetimi najboljšimi destinacijami za digitalne nomade v letu 2026. Razvrstitev, ki jo je pripravila baza LEI Register, je primerjala 40 evropskih držav po 19 merilih, med drugim glede najemnin, cen hrane, hitrosti interneta, coworking prostorov (souporaba pisarne), varnosti, zdravstvenega sistema, znanja angleščine, dogodkov in vizumskih pravil.

Estonija je na vrhu seznama predvsem zaradi dobrega razmerja med stroški, infrastrukturo in pogoji za delo na daljavo. Enosobno stanovanje v središču mesta po podatkih raziskave LEI Register v povprečju stane okoli 573 evrov, mesečne potrebščine okoli 248 evrov, država pa ima najvišjo oceno varnosti med 40 državami. Digitalno-nomadsko dovoljenje velja eno leto in stane 85 evrov.

Sledijo Islandija, Portugalska in Črna gora. Peta je Hrvaška, ki ima drugo najdaljše obdobje dovoljenja med državami na seznamu (do 540 dni) ter visoko oceno varnosti in veliko nastanitev Airbnb. Povprečna najemnina v središču mesta naj bi znašala okoli 663 evrov, mesečna košarica živil pa okoli 232 evrov. Velika slabost Hrvaške je internet, saj je povprečna hitrost 25,7 Mbps najnižja med vsemi 40 državami.

Slovenija, ki je šesta na lestvici, izstopa predvsem po varnosti in znanju angleščine: po varnosti je druga med vsemi 40 državami, po znanju angleščine pa tretja. Povprečna hitrost interneta je 90,4 Mbps, internetni in mobilni paket pa staneta okoli 15 evrov mesečno. Po drugi strani Slovenija ne izstopa pri cenovni dostopnosti stanovanj in ponudbi souporabe prostorov, zato je njena visoka uvrstitev predvsem rezultat kombinacije varnosti, jezikovne dostopnosti in dobre digitalne infrastrukture.

Tudi Slovenska turistična organizacija (STO) je digitalne nomade vključila v svoje promocijske aktivnosti. Na svoji spletni strani med prednostmi Slovenije izpostavlja digitalno povezljivost, varnost, naravo, infrastrukturo souporabe prostorov ter tehnološko in startup okolje.

Slovenija je v manj kot devetih mesecih prejela 319 vlog iz 24 držav. Foto: Depositphotos

Od novembra veljajo nova dovoljenja

Z uvedbo posebnega dovoljenja za začasno prebivanje za digitalne nomade se je Slovenija pridružila vse večjemu številu evropskih držav, ki poskušajo z usmerjenimi migracijskimi politikami privabiti tuje delavce na daljavo. Cilj tovrstnih ureditev je v državo pritegniti ljudi, ki svoje prihodke ustvarjajo na tujih trgih, medtem ko prebivanje in potrošnjo deloma preselijo v državo gostiteljico. Slovenija je dovoljenje začela izdajati 21. novembra 2025. Uvedbo je vlada povezala s ciljem privabljanja visokousposobljenega kadra, ki dela na daljavo, ukrep pa je bil predviden tudi v programu dela koalicije in strategiji Digitalna Slovenija 2030.

"Dovoljenje za digitalnega nomada se lahko izda za obdobje enega leta. Višina zadostnih sredstev za preživljanje se določa tako, da mora imeti tujec zadostna sredstva za preživljanje mesečno najmanj v višini dvakratnika povprečne letne bruto plače v Sloveniji, ki se izračuna na podlagi povprečne mesečne bruto plače, nazadnje objavljene v Uradnem listu RS," je za Bloomberg Adria lani pojasnila Vesna Mitrić z Ministrstva za notranje zadeve. Tujec izpolnjevanje pogoja ob tem lahko dokazuje z vsemi viri sredstev, kot velja tudi za vse druge kategorije tujcev.

"Posebnost dovoljenja za začasno prebivanje za digitalnega nomada je ugodnejša ureditev pravice do združitve družine, saj lahko digitalni nomadi družinske člane združijo takoj, brez omejitev glede dolžine njihovega prebivanja v Republiki Sloveniji in veljavnosti njihovega dovoljenja," so še dodali na ministrstvu.

Prvih slabih devet mesecev izvajanja kaže, da zanimanja za delo iz Slovenije ni malo. Po podatkih MNZ so državljani 24 držav med 21. novembrom 2025 in 13. avgustom 2026 vložili 319 prošenj za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za digitalnega nomada. Upravne enote so v istem obdobju izdale 168 dovoljenj.

Prosilci prihajajo z različnih koncev sveta, med drugim iz ZDA, Kanade, Avstralije, Brazilije, Indije, Kitajske, Japonske, Južne Koreje, Združenega kraljestva, Srbije, Bosne in Hercegovine, Ukrajine in Rusije. Podatka o številu izdanih dovoljenj pri tem ni mogoče enačiti s številom odobrenih vlog, saj so lahko nekatere od preostalih vlog še v postopku.

Strožja pravila za druge državljane tretjih držav

Medtem ko je Slovenija z uvedbo posebnega dovoljenja digitalne nomade vključila v svojo migracijsko ureditev, pri širši skupini državljanov tretjih držav predlaga strožja pravila. Osnutek novele Zakona o tujcih, ki je v javni obravnavi do 19. avgusta, med drugim spreminja ureditev programov učenja slovenskega jezika in pogoje za združitev družine.

Po veljavni ureditvi lahko tujec, ki izpolnjuje zakonske pogoje za združitev družine, to pravico praviloma uveljavlja po enem letu prebivanja v Sloveniji. Predlog novele bi to obdobje za del državljanov tretjih držav podaljšal na tri leta. Pri tem bi bile nekatere kategorije tujcev, med njimi digitalni nomadi in imetniki modre karte EU, še naprej izvzete iz tega pogoja.

Drugi del sprememb se nanaša na učenje slovenskega jezika in spoznavanje slovenske družbe. Po predlogu programi za upravičene tujce ne bi bili več v celoti brezplačni: 60 odstotkov stroška bi še naprej krila država, 40 odstotkov pa bi moral prispevati udeleženec. Predlog obenem ukinja možnost prvega brezplačnega opravljanja preizkusa znanja slovenskega jezika.

Sprememba ima tudi finančno ozadje. Po podatkih iz gradiva Ministrstva za notranje zadeve je programe učenja slovenskega jezika in spoznavanja slovenske družbe v letu 2025 obiskovalo 4.065 ljudi, kar je 32 odstotkov več kot leto prej. Skupni strošek programov je znašal 2,86 milijona evrov. Od tega je bilo za prvo brezplačno opravljanje jezikovnih preizkusov na različnih ravneh namenjenih nekaj manj kot 380.000 evrov javnih sredstev, za brezplačno učenje in izpite na preživetveni ravni pa 1,30 milijona evrov.

Bodo tujci po novem sami plačevali 40 odstotkov stroškov tečajev slovenščine? Foto: Depositphotos

Na trgu dela je znanje slovenskega jezika eden od dejavnikov vključevanja tujih delavcev v delovno okolje in širšo družbo. "Osebno se mi zdi zelo koristno, da delodajalci tuje delavce vključujejo v jezikovne tečaje, že zaradi same integracije v delovno in širše družbeno okolje," pravi Boštjan Trilar, direktor Workforce Slovenija.

Ocenjuje, da bi lahko 40-odstotni delež stroška, ki bi ga moral kriti delavec, deloval destimulativno, zlasti pri skupinah, pri katerih je pripravljenost za učenje slovenščine že zdaj nižja. "Bolj smiselno bi se mi zdelo, da država znanje slovenskega jezika za tuje delavce določi kot zakonsko obveznost, hkrati pa zagotovi njegovo subvencioniranje," meni Trilar. 

Na ministrstvu pa 40-odstotno soudeležbo utemeljujejo tudi z željo po bolj odgovornem pristopu udeležencev in boljši jezikovni integraciji. Poudarjajo, da bi takšen delež še vedno omogočal vključevanje socialno šibkejših tujcev, medtem ko bi jih višji delež, denimo 50 odstotkov, po njihovi oceni lahko odvrnil od udeležbe.

Razlika kaže na širši razkorak v slovenski migracijski politiki. Na eni strani država z novim dovoljenjem ustvarja ugodnejše pogoje za prihod mobilnih tujcev, ki svoje delo opravljajo za subjekte na tujih trgih, na drugi pa za del državljanov tretjih držav, ki prihajajo zaradi zaposlitve in dolgoročnejšega bivanja, predlaga strožja pravila glede vključevanja in združevanja družin.