Božji bankirji: Je papež Frančišek omejil finančni razvrat v Cerkvi?

V Vatikan se te dni zgrinjajo verniki z vsega sveta, da bi se poslovili od priljubljenega papeža Frančiška, v polnem zamahu pa so tudi priprave na pogrebne svečanosti, ki se jih bo udeležilo kar 200 svetovnih voditeljev, med njimi tudi Donald Trump in predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen ter slovenski premier Robert Golob in predsednica republike Nataša Pirc Musar.

Toda med 135 kardinali v zakulisju že od trenutka njegove nenadne smrti potekajo kalkulacije in preigravanja za naslednika poglavarja rimskokatoliške cerkve (RKC), ki ga bodo ti izbrali na bližajočem konklavu. Kdorkoli že to bo, bo med drugim prevzel tudi upravljanje obsežnega premoženja rimskokatoliške cerkve, ki ga nekateri viri ocenjujejo na več kot 70 milijard ameriških dolarjev, drugi pa na mnogo več. 

Kakorkoli že, njegovo upravljanje je bilo do pontifikata Frančiška vir številnih razvpitih finančnih škandalov, povezanih s pranjem denarja in korupcijo, zato si je nedavno preminuli poglavar RKC kot eno izmed prioritet izbral reformo finančnega sistema Svetega sedeža.   

Različne ocene

To, kakšno je natančno premoženje Svetega sedeža, ki ima po svetu 1,4 milijarde vernikov, je sicer tako rekoč nemogoče določiti. Pri ocenah je treba biti pazljiv, kajti že samo v Rimu je okoli 350 cerkva, pri čemer je v vsaki vsaj kakšno delo da Vincija, Giotta, Caravaggia in drugih starodavnih mojstrov neprecenljive vrednosti.

Podatki iz leta 2022 kažejo, da prihodki z upravljanjem nepremičnin in storitev na račun univerz in bolnišnic sestavljajo večino od takratnih 887 milijonov dolarjev letnih prihodkov Vatikana. Donacije, ki se lahko uporabijo le za določen namen, so pred leti zajemale 24 odstotkov prihodkov, nadaljnjih 6 odstotkov pa tiste iz naslova Petrovega novčiča, znamenitega instituta donacij katoliških vernikov, ki sega v 8. stoletje. Turizem mu prinaša naknadnih pet odstotkov, kar naj bi se letos na račun jubilejnega leta in posledično povečanega obiska - pa tudi papeževe smrti in izbire novega poglavarja RKC - še povečalo.

Sveti sedež prihodke generira tudi iz obresti in kapitalskih naložb, katerih vrednost je ocenjena na nekaj manj kot 2,3 milijarde dolarjev. Nekdanji skrbnik vatikanskih financ, oče Juan Antonio Guerrero Alves, je v eni od redkih izjav za javnost za Vatican News spregovoril o finančnih izkazih Vatikanske banke za leto 2021 in razkril, da je imela ta takrat 3,9 milijarde evrov skupnega premoženja.

Božje finance: Igrišče italijanskih finančnikov

Poznavalci Vatikana ob smrti 88-letnega papeža izpostavljajo, da je šlo v številnih pogledih "za drugačnega papeža", ki si je prizadeval za reformo RKC na različnih ravneh, tudi finančnem. 

Ko je Jorge Mario Bergoglio leta 2013 postal papež Frančišek, je ob prihodu na sveti prestol izjavil, da mora biti cerkev "revna in delati za revne". "Papež se je umaknil od evropskega teološkega vidika, da se ubogim samo pomaga, ampak je stremel k temu, da elite in ubogi sestavljajo celoto," o inkulizvnosti Frančiškovega pontifikata pravi Igor Bahovec, profesor na Katedri za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo in sociologijo religije na Teološki fakulteti v Ljubljani. "To je nekaj, česar njegovi predhodniki niso učili oziroma prakticirali," povzema razlike med tem in preostalimi pontifikati ter dodaja, da je bil Frančišek velik papež, ker je "poskušal vcepiti osebno noto".

 

To je veljalo tudi za preurejanje upravljanja financ Svetega sedeža, meni raziskovalec cerkvenih financ na Inštitutu za novejšo zgodovino Jože Prinčič. Upravljanje premoženja Svetega sedeža je bilo v preteklosti večkrat omadeževano s škandali ter deležno številnih kritik o zlorabah in malverzacijah, pravi avtor dela Križ in kapital. Po besedah poznavalca je denar za Cerkev izjemnega pomena, in tako je že vse od njenega nastanka. "Treba je vedeti, da je Cerkev ena prvih ali celo nemara prva institucija na svetu, ki se je zavedala pomena upravljanja denarja in premoženja ter kako tega oplemeniti, in to sistematično počne že vse od konca 19. stoletja," pravi o osrednji vlogi kapitala.

Velik pečat so upravljanju vatikanskih financ v preteklosti dali italijanski finančniki in bankirji, ki so imeli skorajšnji monopol nad upravljanjem. Zato je Sveti sedež do prihoda Frančiška vlagal predvsem v italijansko industrijo, pri čemer je svoj portfelj razpršil med delnice in obveznice, ter omejil svoj delež v podjetjih na manj kot 6 odstotkov.

Toda monopolni položaj in osebna poznanstva med italijanskim finančnim sektorjem in kardinali je sčasoma preraslo v nepregledno množico naložb, ki so jih za lastno korist in pajdaško upravljali različni oddelki znotraj Vatikana. Ravno to pa je bilo krivo za izbruh številnih korupcijskih škandalov na račun upravljanja 'božjih' financ, kar je bila večinoma domena Vatikanske banke.

Mrtvi bankirji in izginule milijarde

Med prednostnimi nalogami za reformo Cerkve, ki si jih je postavil Frančišek, je bila zato po besedah Bahovca tudi finančna reforma upravljanja cerkvenega premoženja s poudarkom na ustroju Vatikanske banke. Kmalu po tem, ko je v Argentini rojeni kardinal prevzel vodenje Svetega sedeža, je dal pregledati vatikanske finance. Analiza je pokazala, da so bile te po desetletjih škandalov in obtožb o pranju denarja v kaosu, govorilo se je celo o bankrotu Cerkve.

A Vatikan je o vsem tem vztrajno molčal, pravi Prinčič, ki navaja, da je to preizkušena taktika rimske kurije. "O tem se je v medijih veliko poročalo, kar sem z vidika slovenske RKC opisal tudi v svojem delu, a Cerkev tega pričakovano ni nikoli komentirala in tako je tudi zdaj," o skrivnostnosti obsega in načina upravljanja cerkvenega premoženja pravi raziskovalec. Cerkev se sicer zelo dobro zaveda pomena bogatenja in obračanja denarja, pravi, toda tega zaradi etičnih in moralnih zadržkov, kako to vpliva na njen ugled v javnosti, ne želi obešati na veliki zvon, pojasnjuje poznavalec.   

Vseeno je papež Frančišek leta 2014 ustanovil komisijo, ki je predlagala reforme Inštituta za verska dela oziroma Vatikanske banke (IOR). Ta je bila leta 1942 ustanovljena, da bi skrbela za finance duhovnikov in cerkvenih organizacij po vsem svetu, nadzirala pa jo je komisija kardinalov v Rimu. Toda v poznejših desetletjih je banka postala simbol samopašnosti in skorumpiranosti upravljanja denarja Svetega sedeža, ki so si jo uzurpirali kardinali, ki bi jo morali nadzorovati. Ne nazadnje je IOR leta 2018 svojega nekdanjega predsednika banke in njegovega odvetnika obtožila poneverbe 50 milijonov dolarjev s pomočjo goljufivih nepremičninskih shem in pranja denarja.

Eden najbolj razvpitih škandalov je bil propad takrat največje italijanske banke Banco Ambrosiano v 80. letih. Šlo je za banko v lasti Vatikana, ki se je znašla pod plazom kritik in očitkov o pranju denarja, italijansko tožilstvo pa je zaseglo 23 milijonov evrov na njenem računu. Škandal je v javnosti močno odmeval, njenega nekdanjega predsednika pa so pozneje našli obešenega pod mostom v Londonu.

 

Anglosaksonska načela upravljanja

Posledica tega so bila Frančiškova prizadevanja za večjo transparentnost poslovanja Vatikanske banke in njene centralizacije. S tem je papež želel posredno okrepiti ugled Cerkve v javnosti, ki je poleg milijard izgubljala tudi vernike.

"Reformo finančnega delovanja se je novi papež lotil skrajno resno," o prioritetah Frančiška pravi Bahovec. Papež je leta 2014 odstavil štiri kardinale, ki so nadzorovali IOR, tej pa odredil, da začne objavljati letna poročila, ki so pokazala več desetmilijonske primanjkljaje. Prenovil je tudi strukturo upravljanja, saj so nad poslovanjem banke odslej bdeli tudi zunanji revizorji, ki so poročali neposredno papežu. Banka se je morala po novem ravnati po predpisih, katerih cilj je bilo uvajanje mednarodnih finančnih standardov v njeno delovanje.

S svojo odredbo je dal zapreti na stotine naložbenih računov, ki so jih upravljali različni ljudje znotraj kurije z različnimi parcialnimi interesi. Prizadevanja so kulminirala avgusta leta 2022, ko je papež izdal reskript, v katerem je različnim vatikanskim službam naložil, da vse naložbe odslej upravlja Vatikanska banka.

Leta 2014 je ustanovil tudi sekretariat za gospodarstvo, nekakšno gospodarsko ministrstvo, ki nadzira finančne vidike rimske kurije in vatikanske mestne države, vključno s pregledom finančnih poročil. Njegovo upravljanje pa je zaupal avstralskemu kardinalu Georgu Pellu, ki je po besedah Bahovca vatikanske finance začel voditi "po anglosaksonskih načelih". Toda Pella so odnesle obtožbe o spolnih zlorabah mladoletnikov, nakar je leta 2023 umrl.

Kar zadeva investicije sredstev, je službam odredil zaprtje upravljavskih računov in likvidacijo oziroma prenos delniških pozicij s tujih bank na IOR in oddelek, imenovan Uprava dediščine Svetega sedeža (APSA).

Šlo je za obsežne in globoke reforme, ki so šle mnogim v nos, meni Bahovec, saj je marsikomu v kuriji močno zmanjšal številne privilegije. "Tako kot povsod drugje so se števlini znotraj RKC navadili na bonitete, moč in denar pa niti v Cerkvi nista nič manj pomembna," pravi. Frančišek je leta 2023 izdal tudi nov statut Vatikanske banke, s katerim je njene predpise uskladil z reformno naravnanimi papeškimi dokumenti iz leta 2022. "Glede na to, kako so stvari potekale prej, so bili to zelo veliki koraki," ki pa so po oceni poznavalca obrodili sadove.

Finančno centralizacijo kurije je papež jasno opredelil z besedami, da je treba "vsa finančna sredstva Svetega sedeža in ustanov, povezanih s Svetim sedežem, prenesti na IOR, ki naj velja za edini subjekt, upravičen do upravljanja premoženja in skrbnika premičnega premoženja Svetega sedeža".

Med spremembami so bile tudi nove smernice naložbene politike. Te so po novem etične, usmerjene v tehnologije zelenega prehoda in z nizko stopnjo tveganja; poleg tega se morajo upravljavci božjega premoženja izogibati orožarski industriji ali zdravstvenemu sektorju oziroma naložbam v sektorje ter družbe, ki se ukvarjajo s splavom, kontracepcijo ali raziskavami na embrionalnih matičnih celicah.

Frančišek je še januarja, tik preden je bil hospitaliziran zaradi hude pljučnice, izdal apostolsko konstitucijo, ki je opredeljevala novo naložbeno politiko Vatikana. Nova finančna pravila med drugim uvajajo omejevanje porabe, po kateri morajo vatikanski uradi pred večjimi nakupi pridobiti dovoljenje sekretariata za gospodarstvo, če ti presegajo dva odstotka njihovega letnega proračuna. "Po mojem mnenju je bil pri reformiranju poslovanja Cerkve uspešen," zapuščino 12-letnega pontifikata Frančiška z vidika upravljanja premoženja Cerkve pod črto povzame Bahovec.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar