E-pismo: Koliko divizij in milijard ima papež?

Dober dan, danes z vami novinar Aleš Kovačič. Naslov je parafraza znamenitega retoričnega izbruha Stalina, s čimer je ruski diktator želel povedati, da Sveti sedež ni omembe vredna figura na mednarodni šahovnici. A že to, da so priletele iz ust vrhovnega poveljnika nekoč najsilnejše armade in arhitekta sovjetskega ter dediča ruskega imperializma, je zgovoren znak, da je resnica ravno obratna.

Kako zelo je bil Stalin podcenjujoč do vpliva Vatikana na mednarodno dogajanje, je nazadnje nazorno demonstriral papež Janez Pavel II., ki je odigral ključno vlogo pri zatonu vzhodnega imperialnega bloka. Težko je reči, kaj je bolj povedno, ali to, da je to storil vrhovni poglavar Cerkve, ki razen maloštevilne švicarske garde nima pod orožjem niti enega vojaka, ali pač ironija, da je to uspelo Poljaku na čelu kurije.

Kakorkoli že, h krepitvi uporniškega duha zavračanja diktata Sovjetske zveze je v državah Varšavskega pakta bistveno pripomogel papež. Ne ZDA, ne Nato ali nemara na tisoče jedrskih konic. To so bili agenti blokovskega ravnotežja, mehka moč rimskokatoliške cerkve pa destabilizacijski faktor, ki je mogočni sovjetski imperij pomagal sesuti v prah. Da mora Cerkev dihati z obema pljučnima kriloma, je bila simbolika, ki je napovedovala spajanje vzhodnega in zahodnega bloka v celoto, s katero je Pavel II. nakazal preživetost blokovske ureditve.

Poznavalci za papeža Frančiška pravijo, da je bil velik zato, ker mu je uspelo povezati elite in uboge. Tega načela se je držal tudi v zunanji politiki, saj na ravni držav ni delal razlik med pomembnimi in obrobnimi, velikimi in majhnimi, bogatimi in revnimi, cvetočimi in opustošenimi, kapitalističnimi in komunističnimi. "S skrajnega roba Azije je naslednji dan odpotoval v Bruselj, s čimer je povezal ta dva konca sveta, ki sta pogosto preveč vsak sebi," je o njegovi povezovalni vlogi na mednarodnem prizorišču povedal sociolog religije Igor Bahovec, ki je ocenil, da je bil Frančišek "prvi globalni papež".

Kolegica Zorana Baković je v nekrologu zapisala, da je "bil velik verski diplomat, ki je s premišljenimi, a jasno usmerjenimi potezami naredil več za izboljšanje odnosov med Kitajsko in Vatikanom kot katerikoli papež pred njim". Takšen, ki je mnogokrat spregovoril o ukrajinski vojni, razmerah v Mjanmaru, Kongu, Sudanu, Gazi ter drugih konfliktnih območjih. Resda se nikoli ni odkrito opredelil za katero od vojskujočih strani, pa vendar je vselej dal jasno vedeti, s katero sočustvuje.

Ruski napad na Ukrajino je obsodil na simbolen in zato še nazornejši način, kot so to mnogo številčnejšim ter ostrim besedam navkljub storili svetovni voditelji. Namesto da bi k sebi v Vatikan poklical veleposlanika Vladimirja Putina, se je Frančišek odpravil na rusko veleposlaništvo pri Svetem sedežu, kjer je okaral početje ruskega predsednika in zahteval umik ruskih čet iz Ukrajine. Le nekaj dni po začetku invazije se je hotel v Moskvi sestati s Putinom, Kremelj pa je njegov poziv strahopetno ignoriral.

Njegovo vest je še bolj pekla humanitarna katastrofa na Bližnjem vzhodu in trpljenje v Palestini. Pri čemer za razliko od svetovnih politikov ni pozabil na svojce ugrabljenih in umorjenih Izraelcev, ki jih še danes najeda negotovost usode najbližjih. Obsodil je surovost Hamasovcev, ki so se 7. oktobra v (za)kalkuliranem boju za iztrganje pobude za palestinsko državnost iz rok konkurenčnega Fataha zverinsko znesli nad judovskimi civilisti, a vseprej kot molčal ob armagedonu, ki ga je v povračilni okupaciji Gaze sprožilo 'od boga izbrano ljudstvo'.

Ni se strinjal z razdvajajočo in antimigrantsko politiko Donalda Trumpa, saj je kot potomec italijanskih migrantov na lastni koži občutil, kako živijo ljudje na robu in dnu, marginalci, ki jih tja na račun njihovega porekla potisne družba. Tik pred smrtjo ga je v ultimativni preizkušnji obiskal ameriški podpredsednik JD Vance, morda najbolj razvpit ateistični skesanec, ki je prestopil v katoliško vero, pri čemer naj bi mu že popolnoma slabotni papež še zadnjič dejal, da se ne strinja z dejanji njegovega šefa.

Niti se ni pustil izsiljevati kardinalom, ki so si v pajdaški spregi z italijanskimi bankirji desetletja samopašno delili milijone od menda 70 milijard dolarjev vrednega premoženja Svetega sedeža. V svojem dvanajstletnem pontifikatu je dal velik, če ne celo največji, poudarek finančni reformi Vatikanske banke, ki razpolaga z okoli 2,3 milijarde dolarjev kapitalskih naložb.

"Treba je vedeti, da je Cerkev ena prvih ali celo nemara prva institucija na svetu, ki se je zavedala pomena upravljanja denarja in premoženja ter kako tega oplemeniti, in to sistematično počne že vse od konca 19. stoletja," je o osrednji vlogi posvetnega kapitala pri kleru povedal raziskovalec cerkvenih financ na Inštitutu za novejšo zgodovino Jože Prinčič. Tudi zato je bila Vatikanska banka vse do prihoda Frančiška neizčrpen vir intrig, zarot, miškulanc in obtožb o zlorabi vbogajme ter pranju denarja.

Če je bil Frančišek pri sekanju lovk skorumpirane rimske kurije uspešen, bo pokazala izbira njegovega naslednika, ki z današnjo pogrebno slovesnostjo vstopa v svojo sklepno fazo. Enako velja za prihodnjo geopolitično vlogo Vatikana, ki s svojimi 1,4 milijarde vernikov deluje kot moralni kompas sveta in svetovnih voditeljev. Bo prihodnji poglavar Rimskokatoliške cerkve gradil mostove z Azijo in kako se bo soočil s Trumpovimi ZDA, antiintelektualizmom gibanja MAGA ter razpadom svetovne ureditve, ki jo ta prinaša, so kvečjemu teme pri vrhu sicer dolgega seznama izzivov njegovega naslednika.  

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar