Oscarjev nagrajenec Conclave prikazuje izbor novega papeža

Po smrti papeža Frančiška se bodo kardinali z vsega sveta zbrali na papeškem konklavu – strogo varovanem zboru, kjer v tišini in molitvi izbirajo novega poglavarja Rimskokatoliške cerkve. Običajno se po smrti papeža spoštuje obdobje žalovanja 15 dni, preden se lahko začne proces izbire.

Zbor kardinalov sestavljajo škofje in vatikanski uradniki z vsega sveta, ki jih je osebno imenoval prejšnji papež. Vsako imenovanje je ključnega pomena, saj lahko vpliva na stališča zbora o različnih vprašanjih, s tem pa tudi na poreklo in prepričanja prihodnjega papeža. Po kanonskem pravu naj bi konklav štel največ 120 članov, pravico do glasovanja pa imajo samo kardinali, mlajši od 80 let. Papež Frančišek je decembra 2024 imenoval 21 novih kardinalov, s čimer je število članov preseglo 130.

Razprave in štirje krogi glasovanja potekajo vsak dan, dokler en kandidat — skoraj zagotovo eden od prisotnih kardinalov — ne osvoji dvotretjinske večine glasov. Sikstinska kapela je bila leta 1878 določena kot stalno mesto poteka konklavov. V času konklava kardinali prenočujejo v vatikanski rezidenci Santa Marta. Nimajo dostopa do elektronskih naprav niti ne morejo komunicirati z zunanjim svetom, vsak dan pa hodijo v kapelo, dokler ni izbran novi papež.

Ta proces, znan kot konklava, je navdihnil film Conclave (2024), napeti triler v režiji Edwarda Bergerja, z Ralphom Fiennesom v glavni vlogi. V filmu so opazne vloge upodobili tudi Stanley Tucci, Isabella Rossellini in Carlos Diehz.

 

Igralec Ralph Fiennes kljub napovedim ni osvojil oskarja za glavno moško vlogo v filmu Conclave. Foto: Depositphotos  

 

Conclave je premiero doživel na filmskem festivalu Telluride in dosegel velik uspeh z zaslužkom 116,4 milijona dolarjev ob produkcijskem proračunu 20 milijonov. Osvojil je oskarja za najboljši prirejeni scenarij, medtem ko je bil Ralph Fiennes nominiran za najboljšo glavno moško vlogo, nagrada pa je pripadla njegovemu kolegu, Adrienu Brodyju.

Film, ki temelji na romanu Roberta Harrisa iz leta 2016, odpira vrata enega najbolj skrivnostnih procesov v sodobnem svetu. Čeprav izmišljen, film ponuja napet, vzdušja poln in intimen pogled v srce Vatikana, kjer se vera, politika, ambicija in skrivnosti soočajo za zaprtimi vrati Sikstinske kapele.

Glavni lik, Thomas Laurens, v  izjemni igralski izvedbi Fiennesa – vodi konklave. Kot predan vernik in nekdanji vatikanski državnik svojo nalogo razume zelo odgovorno, medtem ko hkrati poskuša razkriti spletke in resnice, pomembne za končno odločitev. Skozi čustvene prizore, bogate s koloristično igro in impresivnimi prikazi notranjosti kapele, film – podobno dramatičnim impresionističnim platnom – prikazuje njegove moralne dileme in breme odgovornosti, ko se sooča z dvomi, ki grozijo, da bodo omajali njegovo vero v sistem, za katerega verjame, da mora odražati božjo voljo.

Postopek glasovanja tako v filmu kot v resničnem življenju je strog: če nihče ne dobi potrebnega števila glasov, se glasovnice sežgejo v peči poleg Sikstinske kapele, z dodatkom kemikalij, ki ustvarjajo črn dim. Ko kardinali končno dosežejo dogovor, se zadnje glasovnice sežgejo s kemikalijami, ki proizvajajo bel dim — znak celemu svetu, da je novi papež izbran. Med temi trenutki se v filmu razkrivajo osebne ambicije, politične igre in velika skrivnost, ki grozi, da bo spremenila potek volitev. Film ne dramatizira samo postopkov – dvotretjinska večina, dimni signali, zaklepanje vrat – temveč prikazuje notranje dileme vsakega posameznika, ki mora izbirati med lojalnostjo, resnico in vero.

Conclave nas opominja, da ne glede na institucijo, za vsako ključno izbiro stojijo ljudje. S svojimi slabostmi, vero, strahovi – in pogosto pretežkim bremenom odločitve. V času in svetu, v katerem zaupanje v avtoriteto upada, film odpira različna pomembna vprašanja, med drugim tudi, ali je institucija sveta, če ljudje, ki jo vodijo, niso?

 

Motiv na zidu Sikstinske kapele. Foto: Depositphotos

Predvidevanje, kdo bi lahko bil naslednji poglavar 1,4 milijarde pripadnikov katoliške vere po svetu, je od nekdaj nehvaležno. Teoretično lahko vsak krščeni katolik in moški postane papež.

Ta proces je bil že prej predmet pop kulture, kot v filmu Pope Joan iz leta 1972 z Liv Ullman v glavni vlogi, nato istoimenski film iz leta 2009 in Joan the Pope iz leta 2016. Po srednjeveški legendi je bila Papežinja Ivana ženska, ki se je, preoblečena v moškega, uspela prebiti skozi cerkveno hierarhijo in postati papež v 9. stoletju, domnevno pod imenom Janez VIII.

Po nekaterih virih je vladala dve leti, čeprav zgodovinarji danes menijo, da je zgodba o Papežinji Ivani zgolj mit. Vseeno je legenda preživela stoletja in navdihuje knjige, filme in umetnost vse do danes – med drugim tudi zato, ker odpira vedno bolj aktualna vprašanja o moči, spolu in institucijah.

Film Conclave ponuja svojo interpretacijo vprašanja enakosti spolov znotraj cerkvene hierarhije — tiho, a močno postavljajoč vprašanje, kdo je poklican k udejanjanju božje volje. V vsakem primeru gre za film, ki ga je vredno pogledati.

Freska Božja in Adamova roka (Mani di Dio e Adamo) iz leta 1511, Michelangelo Buonarroti v Sikstinski kapeli. Foto: Depositphotos

 

V resničnem svetu za zdaj ni jasnega favorita. Mnogi analitiki menijo, da bo novi papež verjetno nadaljeval pot reform, ki jih je začel papež Frančišek, vendar bo moral tudi uravnotežiti različne tokove znotraj cerkve. Za konzervativni del Cerkve je eden glavnih kandidatov Peter Erdo, madžarski kardinal in nadškof Esztergom-Budimpešte.

Med liberalci v Katoliški cerkvi se pogosto omenja ime kardinala Luisa Antonia Taglea. Vzdevek azijski Frančišek je dobil zaradi svojega vedrega duha in naprednih stališč. Prihaja s Filipinov, in če bi bil izbran, bi bil prvi azijski papež. Med študijem teologije na Filipinih, kjer je živel okoli 20 let, ni imel niti klimatske naprave niti televizorja v sob, kjer je živel okoli 20 let, ni imel niti klimatske naprave niti televizorja v sobi. Tudi ko je postal škof, se je izogibal službenemu avtomobilu. Vendar pa nekateri viri navajajo, da bi njegova starost 67 let lahko bila ovira. Kardinali so previdni pri izbiri mlajših kandidatov, ker bi lahko ostali na funkciji desetletja in s tem ogrozili tuje možnosti v prihodnosti.

Pietro Parolin, trenutni državni sekretar Vatikana – ki deluje kot premier Svetega sedeža – je tudi med kandidati. Njegov ugled je narasel med vojno v Ukrajini, kjer se je izkazal kot spreten diplomat v pogajanjih z Moskvo in kot papeževa Frančiškova desna roka v svetovni diplomaciji. Vendar pa ga spremlja tudi škandal v zvezi s finančno preiskavo v Vatikanu.

Dogodek, ki je sprožil kazensko preiskavo v Vatikanu, se nanaša na nakup luksuzne nepremičnine v Londonu, stavbe nekdanjega Harrodsovega skladišča, konec leta 2018 s strani državnega sekretariata Vatikana. Čeprav ni obtožen, je sojenje, v katerem je bil nekdanji državni sekretar, kardinal Angelo Becciu, obsojen na pet let in pol zapora, vrglo senco na kardinala Parolina, ker se je njegovo ime pogosto pojavljalo v dokumentih, pričevanjih in kritikah v zvezi z nadzorom nad transakcijo.

Od novega papeža se bo pričakovalo učinkoviti odgovori na vprašanja revščine, korupcije, državljanskih vojn, pa tudi podnebnih sprememb. Foto: Depositphotos

Med bolj liberalnimi kandidati je tudi kardinal José Tolentino Calaça de Mendonça s portugalskega otoka Madeira, ki ga je Frančišek postavil za vodjo za kulturo in izobraževanje.

Kardinal Matteo Zuppi, nadškof Bologne, je še en Italijan na seznamu. Napreden in blizu preminulemu papežu.

Iz Evrope se še omenja kardinal Mario Grech z Malte, generalni sekretar sinode škofov. Ocenjujejo, da bi lahko bil kompromisni kandidat.

Zunaj Evrope je eno najpogosteje omenjanih imen kardinal Peter Turkson iz Gane. Bil je Frančiškov svetovalec za vprašanja podnebnih sprememb in socialne pravičnosti. Če bi bil izbran, bi postal prvi črni afriški papež v zgodovini.

Še en afriški kandidat je kardinal Robert Sarah iz Gvineje, znan po kritikah spolne ideologije in islamskega radikalizma. Svetovni mediji navajajo, da čeprav ni jasnega favorita in z več imeni v ožjem izboru, so ugibanja, da bi naslednji papež lahko bil z globalnega juga. Velja, da so vprašanja, s katerimi se ukvarjajo, tista, ki bi morala biti v središču pozornosti v problematičnem svetu, v katerem živimo: revščina, korupcija, državljanske vojne, podnebne spremembe.

Beseda konklav izvira iz latinskih besed cum (s) in clavis (ključ), kar simbolično označuje, da so kardinali zaklenjeni, dokler ne izberejo novega poglavarja. Verniki se zbirajo na Trgu svetega Petra, da spremljajo dimne signale in izvejo, kdo bo njihov novi duhovni vodja.

Najdaljši konklav v zgodovini je potekal v italijanskem mestu Viterbo, po smrti papeža Klementa IV, in je trajal od leta 1268 do 1271. Razburjeni meščani so takrat odstranili streho s papeške palače in kardinalom dajali samo kruh in vodo, da bi jih prisilili k odločitvi. Na koncu jim je bilo prepovedano zapustiti prostor, dokler se ne dogovorijo.