Zakaj bo Iran na dolgi rok izgubil vojno

21 dni. Toliko časa je trajalo, da se je 17. junija podpisani memorandum o soglasju med Iranom in ZDA sesul. Predsednik Donald Trump je 8. julija razglasil, da je sporazum "končan", potem ko so bile v Hormuški ožini napadene komercialne ladje. Deset dni pozneje pa je Iran uradno napovedal začasno ustavitev vseh svojih obveznosti iz sporazuma, pri čemer je kot razlog navedel medsebojne kršitve.

Kljub nedavni umiritvi napetosti med stranema in napredku pri sporazumu med Iranom in Omanom – državama, ki mejita na strateško pomembno Hormuško ožino – ostaja kakršenkoli dolgoročnejši sporazum med Washingtonom in Iranom verjetno zunaj dosega.

Na prvi pogled se zdi, da je Iran v tej fazi vojne zmagal. Režim se je obdržal na oblasti, hkrati pa je z zaprtjem Hormuške ožine izvajal velik gospodarski pritisk na ZDA, kar je na koncu Washington prisililo, da zaprosi za mir. A razlike v pogledih in popolno pomanjkanje zaupanja so obe strani kmalu pripeljali do občasnih spopadov. Takšno stanje bi lahko na Bližnjem vzhodu še kar nekaj časa prevladovalo.

Da bi ZDA odvrnili od nadaljevanja vojne in jih prisilili k resnim pogajanjem o njenem koncu ter širšem jedrskem sporazumu, ki bi Teheranu prinesel varnost in gospodarsko olajšanje, voditelji Islamske republike menijo, da mora biti Iran agresiven in stopnjevati pritisk onkraj meje, ki so jo ZDA pripravljene dopustiti, pojasnjuje iransko-ameriški politolog Vali Nasr.

Profesor Nasr razloži, da si bo Iran za dosego tega cilja prizadeval ublažiti vojaški pritisk ZDA in okrepil napade na ameriške vojaške cilje ter energetsko in civilno infrastrukturo Zaliva. "Njegov cilj je pokazati, da vojna ne bo ostala na ravni, ki jo določa Washington. Medtem bo Teheran sprejel neizogibne gospodarske težave, ki jih bo prinesla nova ameriška pomorska blokada, v prepričanju, da bo njegov lastni pritisk na svetovno gospodarstvo z zaprtjem Hormuške ožine prisilil Trumpa, da bo prvi popustil."

Takšna strategija bi lahko bila dolgoročno usodna, saj vodi v pogoste spopade z ameriškimi silami, razporejenimi v regiji, ter z dolgoletnim iranskim sovragom Izraelom, kjer bodo to jesen potekale pomembne parlamentarne volitve, ki jih številni razumejo kot referendum o dolgoletnem premierju Benjaminu Netanjahuju.

Islamska republika je na razpotju, kjer naj bi med nekaterimi frakcijami režima potekali notranji spori, gospodarstvo je na robu propada, medtem ko se zdi, da je občasna vojna postala nova normalnost. Skupaj z lastno domišljavostjo bi lahko krhki status quo Iran vodil v dolgoročni propad.

Izguba regionalnega vpliva

Zlahka pozabimo, da je vojna v Iranu del širšega bližnjevzhodnega konflikta, ki se je začel z napadom palestinskega gibanja Hamas na Izrael oktobra 2023. V skoraj treh letih vojne je Iran doživel upad vpliva svojih regionalnih zaveznikov.

Prvič, njegov najpomembnejši adut v regiji, libanonsko gibanje Hezbolah, je bilo močno oslabljeno zaradi izraelskih raketnih napadov in vdora izraelskih obrambnih sil (IDF) na jug Libanona. Bejrut je po letih političnega zastoja januarja 2025 oblikoval novo vlado, katere ena od ključnih nalog je razorožitev Hezbolaha.

Prav tako je mirno opazoval, kako je v Siriji padla skoraj pol stoletja vladajoča dinastija Asad, ko je decembra 2024 predsednika Bašarja al Asada strmoglavila militantna organizacija Hajat Tahrir al Šam. Teheran je v Siriji izgubil ključnega zaveznika, saj je nova vlada začela iskati partnerstva z Zahodom in drugimi zalivskimi državami. S tem je izgubil tudi kopenski koridor za oskrbo svojega zaveznika Hezbolaha v Libanonu.

Bloomberg

 

Teheran izgublja tudi dolgoletni nadzor nad sosednjim Irakom, kjer je bila letošnjega maja imenovana nova vlada. Namesto iranskega vpliva se krepi položaj osrednje vlade, pri čemer se številne z Iranom povezane oborožene skupine razorožujejo in vključujejo v državne strukture. Voditelji teh skupin so namreč zaradi političnih položajev, dostopa do proračunskega denarja in poslovnih interesov vse manj pripravljeni tvegati nov konflikt z ZDA v imenu Islamske republike.

Na zadnjem mestu je Jemen, kjer Iran ohranja največji vpliv v regiji. Hutijevci, jemenska nedržavna oborožena skupina, te dni namreč obstreljujejo savdsko naftno infrastrukturo in grozijo z zaprtjem še ene morske ožine, vstopa v Rdeče morje Bab el Mandeb. Hutijevci v nasprotju z drugimi z Iranom povezanimi skupinami delujejo veliko bolj samovoljno, njihov položaj pa je odvisen od še vedno trajajoče državljanske vojne in Savdske Arabije.

Ohranjanje obsežne mreže nedržavnih zavezništev po Bližnjem vzhodu je za Iran drago, saj je po podatkih ameriških obveščevalnih služb samo libanonskemu Hezbolahu lani poslal približno milijardo dolarjev. Ta zunanja politika je nepriljubljena tudi v Iranu, kjer so v preteklosti protestniki vzklikali gesla "Niti Gaza niti Libanon, moje življenje je namenjeno le Iranu".

Gospodarska bolezen

Eden od sprožilcev letošnje vojne med Izraelom in ZDA na eni ter Iranom na drugi strani so bili gospodarski dejavniki. Čeprav posredno. Ko so se konec decembra Iranci zgrnili na ulice, da bi protestirali proti padcu vrednosti iranskega riala, se je režim odzval z valom nasilja. Po podatkih humanitarnih organizacij je življenje izgubilo več tisoč ljudi.

Navidezna krhkost notranje iranske politike je obe prestolnici pripeljala do sklepa, da je režim šibak in da je zdaj pravi čas za udar. Čeprav je v zračnih napadih izgubila približno 50 najvišjih uradnikov in poveljnikov, je Islamska republika preživela, a gospodarska kriza ni izginila.

Gospodarsko stanje države je porazno. Mednarodni denarni sklad (MDS) Iranu za letos napoveduje 5,4-odstotni padec realnega BDP, ki naj bi ga spremljala skoraj 69-odstotna povprečna inflacija. Svetovna banka medtem ocenjuje, da se je iransko gospodarstvo skrčilo že v fiskalnem letu 2025/26, in opozarja na kombinacijo sankcij, vojne, motenj v trgovini, energetskih in vodnih omejitev ter upadanja realnih dohodkov.

''Sedanja kriza ni udarila v zdravo gospodarstvo, temveč je prišla na vrh dolgotrajne investicijske in trgovinske izolacije države,'' izpostavlja ekonomist Rok Spruk. ''Raketa ali letalski napad lahko v nekaj urah uniči vojaško infrastrukturo. Sankcije so počasnejše in manj fotogenične, vendar zmanjšujejo sposobnost države, da nadomesti uničeni kapital, ter omejujejo dostop do deviz, tehnologije, naložb, financiranja in mednarodne trgovine. V tem smislu bi si celo upal postaviti tezo, da so lahko sankcije za dolgoročno preživetje režima nevarnejše od posameznih vojaških udarov,' meni.

Sankcije proti državi ostajajo, četudi naj bi jih junijski memorandum v celoti odpravil. Poleg odprave sankcij je memorandum Iranu obljubljal tudi investicijski načrt za obnovo in gospodarski razvoj, s katerim naj bi bilo zagotovljeno financiranje v vrednosti najmanj 300 milijard dolarjev.

Kot poudarjajo številni opazovalci Irana, so voditelji države izgubili vero, da bi bila odprava sankcij lahko katalizator za ponovno oživitev gospodarstva. "Odprava sankcij za nas ni več pomembna, ker vemo, da do nje ne bo prišlo, in tudi če bi do nje prišlo, ne bi bila dolgotrajna," je akademik Nasr citiral iranskega uradnika.

o je temeljita preusmeritev iranske gospodarske strategije – od prizadevanj za ponovno vključitev v zahodni finančni sistem, ki ga nove oblasti zdaj štejejo za nedosegljivega, k izkoriščanju iranskega nadzora nad strateško pomembnimi geografskimi območji, je dodal. V ospredju tega pristopa je Hormuška ožina, ki jo Teheran obravnava kot svoje premoženje, in ne kot odprto pomorsko pot. Tak pristop bo sčasoma privedel do zaostrovanja odnosov z arabskimi sosedami, za katere je ožina ključna gospodarska žila njihovih z nafto in plinom bogatih gospodarstev.

Morteza Nikoubazl/NurPhoto/Getty Images

"Iran lahko z motenjem Hormuške ožine povzroči zelo velike takojšnje stroške svetovnemu gospodarstvu. Toda dolgotrajna blokada hkrati otežuje tudi njegov lasten izvoz, uvoz, zavarovanje transporta in dostop do deviz. Še danes Iran pogojuje ponovno odprtje ožine z odpravo sankcij, kompenzacijami in drugimi ameriškimi koncesijami. To bi prej interpretiral kot dokaz, da je Hormuška ožina zelo močan pogajalski vzvod, ne pa kot dokaz vzpostavitve trajne iranske suverenosti nad ožino," ocenjuje ekonomist Spruk.

Poznavalec izpostavi strateško napako Teherana: "Iran in ZDA oziroma njihovi zavezniki igrajo dve različni obliki vojne izčrpavanja. Iran lahko prek Hormuške ožine ustvarja velike marginalne stroške, sankcije pa Iranu ustvarjajo kumulativne stroške, ki se sčasoma nalagajo. Prvi mehanizem je glasen, spektakularen in takoj viden v ceni nafte. Drugi je počasen, vendar potencialno precej bolj destruktiven za sposobnost režima, da se dolgoročno reproducira."

Pritisk od znotraj

Nova iranska oblast je po začetni fazi vojne, v kateri je bil ubit dobršen del vodilnih predstavnikov režima, ob prevzemu oblasti podedovala tudi njihove nerešene težave. Poleg gospodarstva je z vidika režima najbolj akutna težava civilna nepokorščina, ki je na začetku leta po nekaterih ocenah na ulice privabila več sto tisoč ljudi.

Teheran je poskušal vojno z Washingtonom izkoristiti za krepitev nacionalne enotnosti, vendar spopadi strukturnih težav ne bodo odpravili. Iran se še naprej sooča s pomanjkanjem vode, elektrike in plina pa tudi s korupcijo in neučinkovitim upravljanjem. Po koncu vojne bi se razmere lahko še poslabšale.

Velik del državne infrastrukture namreč potrebuje nujno obnovo, pri čemer pa bodo oblasti zaradi sence novega zaostrovanja konflikta prepotrebna sredstva namenile za obrambo. Takšna politika lahko sproži nove proteste. Oblast sicer ohranja močan represivni aparat, s katerim lahko zatira nezadovoljstvo, vendar postaja njen položaj vse bolj negotov, predvsem zaradi povečevanja revščine v državi.

Poročilo iranskega Parlamentarnega raziskovalnega centra s konca julija, objavljeno v državnem mediju Siasat-e Rooz, je napovedalo občutno povečanje revščine v državi. Državni raziskovalci so namreč opozorili, da se bo, če se bodo sedanji trendi nadaljevali, stopnja revščine z 41 odstotkov v letu 2026 do leta 2028 zvišala na zaskrbljujočih 45,5 odstotka, kar bi potisnilo skoraj polovico prebivalstva pod prag revščine.

"Ekonomsko nazadovanje je lahko nujni, ni pa zadostni pogoj za padec režima. Avtoritarni režimi ne padejo preprosto zato, ker prebivalstvo postane revno. Prelom praviloma nastopi, ko gospodarski šok začne hkrati spodjedati tri stebre oblasti: sposobnost režima, da kupuje politično lojalnost, sposobnost financiranja represivnega aparata in kohezijo vladajoče elite. Režim lahko še nekaj časa preživi tudi v izredno slabih gospodarskih razmerah, zlasti če represivni aparat ostane koherenten," sklene Spruk.