Ana Polak Petrič: 'Nemška gospodarska lokomotiva vozi po tirnici, ampak upočasnjeno'

Veleposlanica v Republiki Nemčiji Ana Polak Petrič je izkušena diplomatka s pronicljivim in širokim uvidom v gospodarsko, politično in družbeno stanje v državi. "Razpoloženje v nemškem gospodarstvu je slabo," pravi, ob tem pa doda, da so gospodarstveniki v neformalnih pogovorih pogosto še bolj kritično kot v izjavah za medije. "Udeležila sem se zbora logistov v Münchnu, kjer je potekala konferenca s pomenljivim naslovom - konec potrpljenja", povzame zaskrbljenost, pa tudi nejevoljo, podjetnikov nad delom političnih elit v državi.

Težav z energetsko draginjo, inflacijo, upadom investicij, migracijami in arhaično birokracijo vred v največjem gospodarstvu EU ne manjka. Pa vendar nekdanja veleposlanica na Japonskem ostaja optimist, ko pravi, da gospodarska lokomotiva kontinenta ni iztirila, ampak se je kvečjemu "upočasnila". Meni tudi, da pravkar razpadla vlada kanclerja Olafa Scholza svojega mandata ne sklepa z negativno zapuščino, čeprav z zgodovinsko nizko javnomnenjsko podporo.

"Nemčije ne moremo odpisati," trdi in ocenjuje, da bo najverjetnejša prihodnja vladna koalicija, zbrana okoli unije CDU/CSU, kmalu začela z izvajanjem ukrepov za pomoč gospodarstvu, ki se sicer že drugo leto zapored sooča z recesijo. To je obenem dobra napoved za številna slovenska podjetja, za katera Nemčija že tradicionalno predstavlja ključni trg in razvojnega partnerja. Politična negotovost, ki naj bi se po napovedih s formiranjem nove vlade sklenila nekje spomladi, po njenem ne bo zmotila izvrstnega gospodarskega sodelovanja med državama, a veleposlanica meni, da bi lahko domača podjetja svoje partnerje poiskala tudi v vzhodnih zveznih deželah, kjer doslej niso bila prisotna. "Tukaj so potenciali," pravi pod črto.  

 

Nemško gospodarstvo je v recesiji, zdaj pa je razpadla še vlada – kakšno je vzdušje med ljudmi v Nemčiji in kako gledajo na prihodnost?

V nemški družbi je čutiti zaskrbljenost tako glede sedanjosti kot tudi prihodnosti. Zaskrbljujoče je, da raziskave kažejo, da je ta negotovost prisotna tudi pri mladih, ki ne vedo, kaj jih čaka v prihodnje. Ljudi skrbi visoka inflacija, ki se je sicer v zadnjem času stabilizirala pri dveh odstotkih, vendar je bila doslej opazno višja.

K temu je treba prišteti še visoke stroške energije, elektrike, stanovanjska problematika je pereča v velikih mestih, skrbijo jih tudi ilegalne migracije, vojna v Ukrajini, pomanjkanje delovne sile, zlasti vzgojiteljic v šolah in še marsikaj. Pod črto se kaže ne pretirano optimistično stanje, ki se odraža tudi v medijskem poročanju, kar še poslabšuje splošen vtis.

Tudi v gospodarstvu je razpoloženje slabo. To nam v neformalnih pogovorih sporočajo tudi podjetniki in predstavniki največjih gospodarskih združenj, ki so na štiri oči še bolj kritični. Lahko povem, da sem bila pred nedavnim na obisku zbora logistov v Münchnu, kjer je potekala konferenca s pomenljivim naslovom - Konec potrpljenja. To je nekako odziv, ki ga ves čas dobivamo s strani gospodarstva, češ čakali smo na vlado, da ukrepa.

Pričakujejo, da bodo čim prej dobili operativno vlado s polnimi pooblastili, ki bo sposobna ukrepati doma in ki bo ustrezna sogovornica v pogovorih s tujino. Nemčija, kot najvplivnejša evropska država, skratka potrebuje izvedbo predčasnih volitev v najkrajšem možnem času.

Gledano od zunaj je težko verjeti, da je nemška gospodarska lokomotiva v le nekaj letih iztirila, državo pa danes v EU pojmujemo kot ekonomskega bolnika. Ali imajo politične elite ustrezno vizijo za vrnitev v stare tirnice – ne nazadnje so razpoke med kanclerjem Olafom Scholzem in vodjo liberalcev Christianom Lindnerjem nastale prav zaradi razlik v gospodarski viziji?

Na to vprašanje je težko odgovoriti, saj ne vemo, kaj bo vlada storila in ali bodo ti ukrepi zadostovali. Izzivi so namreč večplastni tako doma kot tudi v tujini. Rekla pa bi, da nemška gospodarska lokomotiva še vedno vozi po svoji tirnici, ampak upočasnjeno. Napovedi o popolnem zlomu nemške ekonomije so pretirane, saj gre za napredno in dobro razvito gospodarstvo z močnimi in uveljavljenimi podjetji. To zlasti velja za srednjevelika podjetja na zahodu države, ki imajo izjemno veliko kapitala, zato Nemčije ne moremo odpisati. Upamo, da se bodo razmere izboljšale, saj to vpliva na celotno EU in seveda tudi na slovensko gospodarstvo.

Glede glavnih vzrokov, o katerih sva že govorila, bi izpostavila prekinitev dotoka poceni ruske energije, ki je zelo prizadelo gospodarstvo. A tu je tudi zaustavitev jedrskih elektrarn, pa tudi neuspešen boj proti birokraciji, ki duši gospodarski napredek. Obstajajo analize, ki kažejo, da gospodarstvo samo na račun dolgotrajnih birokratskih postopkov in ovir letno izgubi okoli 140 milijard evrov.

K temu je treba prišteti še pomanjkanje kvalificirane delovne sile in visoke stroške dela ter nekoliko nižjo učinkovitost. Sindikati in delavska združenja si prizadevajo za uvedbo skrajšanja delovnih ur in višje plače, kar Nemčijo v primerjavi s Kitajsko ali Indijo potiska v neenakovreden položaj z vidika stroškov dela.  

Pozna se tudi padec naročil in velika konkurenca s Kitajske, predvsem glede električnih vozil. Izpostavila pa bi tudi pomanjkanje naložb v infrastrukturo, saj se pozna, da Nemčija dolga leta ni dovolj investirala v ceste in železnice, kar seveda vpliva tudi na gospodarstvo. Tudi na področju digitalizacije Nemčija šepa, tako v javnem kot tudi v privatnem sektorju.

Izzivi, ki jih naštevate so številčni in kompleksni. Skoraj nemogoče si je predstavljati, da bo to v enem mandatu rešila nova vlada, ne glede na to, kakšna že bo po predčasnih volitvah v začetku prihodnjega leta.  

Ob padcu vlade se seveda pojavljajo številne kritike na račun koalicije kanclerja Scholza. A poudarila bi, da je marsikatera kritika neutemeljena. Vlada je ne nazadnje že po treh mesecih po podpisu koalicijske pogodbe soočila s krizo ruske agresije na Ukrajino in odklopom od ruskega plima.

Takratna zima in posledična energetska kriza je Nemčijo zelo prizadela, govorilo se je celo, da bodo gospodinjstva ostala brez ogrevanja. Do tega ni prišlo, saj je vlada hitro ukrepala in zagotovila alternativne vire energetske oskrbe. Rekordno hitro je denimo zgradila nove LNG (utekočinjeni zemeljski plin op.) terminale.

Vlada je po znamenitem Scholzevem govoru Zeitenwende (točka preloma, obrat) delovala uspešno, saj si je močno prizadevala za zagotavljanje tujih trgov za podjetja, pa tudi diverzifikacijo naravnih virov, zato da država ne bi bila tako odvisna od Kitajske.

Na mizi je bil tudi paket 49 ukrepov za pomoč gospodarstvu, ki pa še niso bili sprejeti in v trenutnih političnih razmerah je težko pričakovati, da tudi bodo.

Čemu potem sploh politična kriza z razpadom vlade in nizko javnomnenjsko podporo, če menite, da je vlada delala dobro?  

Vedeti moramo, da je bila koalicija težavna že od vsega začetka, saj so jo sestavljale tri stranke z zelo različnimi nazori in ideološkimi izhodišči. Tudi njihovo število je bilo za Nemčijo neobičajno, saj sta dosedanje koalicijske vlade običajno tvorili po dve stranki. Zeleni in liberalci imajo namreč povsem drugačne pogled na gospodarstvo, družbo in ne nazadnje državno upravljanje. Usklajevanje različnih pogledov in interesov je bilo za kanclerja težavno, je pa bilo ob tem tudi veliko preveč javnega obračunavaja v medijih. Prav to javno pranje umazanega perila med partnerji je škodilo ugledu in priljubljenosti vlade, pa tudi sama je bila relativno slaba pri komuniciranju svojih dosežkov.

K temu bi prištela še odločitev ustavnega sodišča, ki je proračun za leto 2021 razglasil za neustavnega, saj prenos 60 milijard evrov iz sklada za pandemijo v sklad za podnebje in preobrazbo ni bil skladen z ustavo. Tako je nastala velika proračunska luknja, ki je vlada ni uspela zapolniti in se je zato znašla pod hudim pritiskom. Koalicija se namreč ni uspela poenotiti, kako bi nadomestila izpad te postavke. Zeleni so denimo zagovarjali dodatno zadolževanje, liberalci z Lindnerjem na čelu pa so temu ostro nasprotovali in proračun za prihodnje leto ni bil sprejet.

Res je, da javnomnenjske raziskave kažejo zelo nizko podporo vladi in kanclerju, a to po moji oceni ni samo nemška posebnost. Podobno je tudi drugod po Evropi, kjer volivci ne zaupajo uveljavljenim političnim elitam kot doslej.

To je res, a po drugi strani je krepitev populističnih sil v Nemčiji zaradi znanih zgodovinskih razlogov bistveno bolj zaskrbljujoč trend kot pa morda drugod po EU. Menite, da je politična kriza voda na mlin političnemu populizmu na čelu s stranko AfD?

Seveda, vselej ko ljudje dobijo občutek, da politične elite niso sposobne doseči soglasja v družbi o ključnih izzivih, kot so denimo migracije ali gospodarska kriza, je voda na mlin populističnim strankam. Te se pojavljajo kot alternativa tradicionalnim demokratičnim strankam, ki imajo v Nemčiji dolgotrajno tradicijo.

Menim, da je strah pred tem, da bi negotovost okrepila tako leve kot tudi desne populistične politične sile, spodbudila ostale stranke, da so se tako hitro poenotile glede datuma predčasnih volitev, ki bodo 23. februarja.  

Pri sprejemanju proračuna in izpada sredstev iz pandemskega sklada, ki ste ga omenili, je kratko potegnila tudi avtomobilska industrija. V Nemčiji so z letošnjim letom ukinili subvencije za nakup e-vozil. S tem se je kriza ene najpomembnejših industrijskih panog v državi še poglobila, najbolj akutno pa se trenutno odraža v težavah Volkswagna, kar skrbi tudi slovenske dobavitelje. Ima nemška vlada sploh idejo, kako bi pomagala tej ključni panogi?

Vsekakor je stanje v industriji močno vplivalo na politično situacijo in odnose v koaliciji. Mediji so dnevno polni novic o odpuščanjih in celo morebitnih zapiranjih proizvodnje, saj je prodaja vozil močno upadla. V prvi polovici leta se je ta zmanjšala za nekje 16 odstotkov, tako za VW, kot tudi BMW in Mercedes-Benz. Vse kaže, da stari poslovni model z nizkimi cenami energije in velikimi izvoznimi trgi, kakršna je Kitajska, dejansko ne deluje več. Kitajci izdelujejo svoje avtomobile in jih tudi kupujejo raje kot nemške prestižne avtomobile, po katerih so množično posegali v preteklosti. Nemška avtomobilska industrija na izvoznih trgih preprosto ni več dominantna tako kot nekoč, tepejo pa jo tudi omenjeni stroški dela.

Pri vsem tem bi izpostavila tudi psihološki vidik avtoindustrije, ki v Nemčiji velja za nacionalni ponos. Koncept 'Narejeno v Nemčiji' je za državo nekaj posebnega, saj povzema prepričanje, da so nemški izdelki najboljši in najbolj inovativni. Tega zdaj ni več in posledice tega so za družbo boleče, ko postaja vse bolj jasno, da država ni konkurenčna azijskim tekmicam.

Kaj bo storila nova vlada, ki naj bi nastopila spomladi? Težko rečem, a kar se obljublja s strani najverjetnejše koalicije unije CDU/CSU, ta napoveduje dodatno zadolževanje. S tem bi se zrahljala dolžniška zavora, ampak pod pogojem, da bi sposojeni denar šel za razvoj in inovacije v gospodarstvu, ne pa za socialne transferje. Napovedujejo tudi ukrepe na področju zmanjševanja birokratskih ovir in nižanju davkov ter za dvig konkurenčnosti.

Najverjetnejši kancler iz unije CDU/CSU Friedrich Merz je denimo iz iste politične opcije kot predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen in zato že napoveduje, da bo komisija naredila veliko več kot doslej za povečanje konkurenčnosti gospodarstva EU in posledično Nemčije.

Merz podobno kot komisija zagovarja zeleni prehod, vendar ne za vsako ceno oziroma na račun gospodarstva, kmetov in gospodinjstev, kot ga je dosedanja vlada, kjer je imel na tem področju veliko besedo gospodarski minister in vodja zelenih Robert Habeck. Nova vlada bi utegnila biti pri uresničevanju ciljev zelenega prehoda bistveno bolj zadržana oziroma odmerjena.

Mar to pomeni, da v prihodnji vladi ne bo socialistov SPD in Zelenih, ki se zavzemajo za krepitev socialnih transferjev?

V politiki je vse mogoče, najprej morajo sestaviti koalicijo. A glede na trenutne razprave je črno-rdeča koalicija najbolj verjetna, se pravi unija CDU/CSU s socialisti SPD. Vendar bi rada poudarila, da ankete ne kažejo, da bi obe struji osvojile zadostno število glasov za sestavo vlade. SPD je šele na tretjem mestu, tako da se povečujejo pozivi k temu, da bi stranka na predčasnih volitvah nastopila z novim mandatarjem, pri čemer se najbolj vztrajno menja obrambnega ministra Borisa Pistoriusa.

Toda možnosti je več in lahko se zgodi, da bodo v novi koaliciji tudi zeleni ali celo liberalci.

Kako pa po vaše negotova politična situacija v državi vpliva na gospodarsko sodelovanje in trgovino med Nemčijo in Slovenijo? Država ni samo pomemben izvozni trg domačih podjetij, ampak tudi eden glavnih razvojnih partnerjev, zlasti v predelovalnih panogah.

Menim, da bodo gospodarski tokovi še naprej potekali brez posebnosti in to ne glede na spremembe v vladi. Za slovensko gospodarstvo je pomembno, da še naprej sodeluje z Nemčijo. Tudi ukrepi, ki jih bo morebiti sprejela prihodnja nemška vlada, ne bodo imeli takojšnjega učinka na nemško, kaj šele slovensko gospodarstvo.

Velikokrat sicer kot samoumevno jemljemo tesno gospodarsko sodelovanje med Slovenijo in Nemčijo, kar je tudi posledica konkretnih kazalcev. Letos je denimo imela naša država z Nemčijo za 14,5 milijard evrov blagovne menjave, kar je bistveno več od denimo Hrvaške, kjer je bila ta trgovina vredna osem milijard. Ali pa ne nazadnje z veliko Indijo, kjer trgovina dosega vrednost 30 milijard.

V času krize v Nemčiji se sicer pri nas veliko ukvarjamo s tem, ali se lahko podjetja preusmerijo na druge trge. Seveda se lahko, ampak 14,5 milijarde evrov izmenjave, ki je razpršena po vseh sektorjih, ne bomo mogli povsem nadomestiti z nobeno drugo partnerico. Menim, da je potrebno reinvestirati v to sodelovanje, saj je Nemčija resnično sredi ekonomske transformacije, zaradi česar moramo poiskati nove prijeme, da bomo prisotni tudi v panogah, kjer doslej ni bilo tako izrazitega sodelovanja.

Priložnosti za napredek vsekakor obstajajo, saj Slovenija glavnino trgovinske izmenjave, okoli 60 odstotkov, izvede samo s tremi zveznimi deželami, in sicer Bavarsko, Baden-Württembergom in Porenjem. Vzhodne dežele, zlasti Saška, pa so zapostavljene, a tudi tam je potencial in nove priložnosti za posel.

Prav o preobrazbi nemškega gospodarstva, ki ga omenjate, sem vas hotel vprašati, ali je deindustrializacija in na drugi strani krepitev storitvenega sektorja prava pot za nadaljnji razvoj države, ki je doslej slovela ravno po industriji? Izziv predstavljajo tudi vse manjše investicije nemških velikanov, kot sta Siemens ali BASF, v domače okolje.   

Srednjeročno je nerealno pričakovati, da se bo država deindustrializirala, čeprav podatki nakazujejo takšen trend. Gre za državo z bogato tradicijo industrije in menim, da bo vlada poskrbela, da se bo ta še naprej krepila položaj Nemčije kot moderne in zelene industrializirane države.

Tudi aktualna vlada je še tik pred razpadom napovedovala ustanovitev večmilijardnega investicijskega sklada, kjer bi podjetja za vsako naložbo dobila okoli deset odstotkov državne subvencije oziroma spodbudo. Cilj tega je bil povečati naložbe v moderne in zelene tehnologije, ki je, kot ste omenili, za Nemčijo resen problem. Iskanje novih trgov je sicer realnost, brez katere ne bo šlo, toda v zadnjem času se resnično povečujejo investicije nemških podjetij v ameriško gospodarstvo. To je zaskrbljujoče, sploh, če v ozir vzamemo novo administracijo v ZDA, ki napoveduje dodatne 10 do 20 odstotne carine na blago iz EU.

Študije namreč kažejo, da bi lahko nemško gospodarstvo na račun povišanih carin v prihodnjih štirih letih utrpelo izgube v višini med 130 in 180 milijardami evrov, izvoz pa bi upadel za 15 odstotkov. To je slaba napoved, saj se prav letos obeta, da bodo ZDA po dolgih letih postale prvi trgovinski partner Nemčije in bi tako z vodilnega mesta izrinile Kitajsko.

Administracija novega predsednika Donalda Trumpa je vsekakor velika prelomnica tako za gospodarsko in politično sodelovanje med državama kot tudi z vidika varnosti. So po vaše tradicionalnemu transantlanticizmu resnično šteti dnevi? Ne nazadnje je Scholz pred dnevi nekoliko nepričakovano in po dolgih letih osamitve poklical ruskega predsednika Vladimirja Putina.    

Transatlantski odnosi ostajajo trdni. EU bo še naprej vlagala vanje, enako pa po moji oceni velja tudi za nemško vlado, ne glede na to, kakšna že bo. Se pa spremembe kažejo na področju obrambe, kjer gre Nemčija v smeri povečanja izdatkov. Država je za krepitev obrambne drže rezervirala 100 milijard evrov, ki vključujejo tudi posodobitev opreme vojske. Kot mi je znano, je bila prav ta tudi ena od tem zadnjega pogovora med kanclerjem Scholzem in novim ameriškim predsednikom Trumpom.

Zavedanje, da morajo evropske države po ruski agresiji na Ukrajino povečati izdatke za zvezo Nato je veliko večje in ni več primerljivo s stanjem iz prvega mandata Trumpa, ko je ta državam članicam očital, da je breme evropske obrambe pretežno na plečih ZDA.

Je pa res, da je to priložnost, da evropski voditelji prevzamejo večjo odgovornost na področju obrambe in morda je bil pogovor s Putinom, ki je dvignil toliko prahu, tudi korak v tej smeri. Verjetno je vsakemu voditelju v EU jasno, da bomo morali več vlagati v lastno varnost in da bo najbrž tudi trgovinsko sodelovanje z ZDA podvrženo novim izzivom, ki jih doslej nismo poznali.

Zanimivo je, da je z vidika krepitve varnosti in obrambe od ukrajinske vojne naprej najbolj dejavna v EU prav Nemčija, ki je bila doslej iz zgodovinskih razlogov zavezana pacifistični drži. S tem pa posredno krepi tudi svoj obrambni industrijski sektor, ki pridobiva na veljavi in mednarodni prepoznavnosti. Vas to preseneča?

Če kje, je Nemčija omenjeni Zeitenwende obrat storila z vidika spoznanja, da se je treba začeti oboroževati. Kar je glede na njeno vojno preteklost presenetljivo, saj je bilo to doslej tabu tema. Nemci so namreč pred ukrajinsko vojno živeli v prepričanju, da so miroljuben narod, ki ponovne vojne za časa svojih življenj ne bodo doživeli. Ruska agresija je ta pričakovanja obrnila na glavo, saj izdatki za nemško oborožitev in obrambno industrijo naraščajo. Država bo v prihodnje s tega vidika v Evropi zagotovo odigrala vodilno vlogo.

Ne nazadnje je tudi morebitna izbira ministra Pistoriusa za novega predsednika stranke socialistov v tem oziru pomenljiva. Presenetljivo je namreč, da se z njegovimi stališči na temo obrambe še pred leti ne bi strinjal noben Nemec, danes pa je po javnomnenjskih raziskavah najbolj priljubljen politik. Neverjetno je, da medtem ko govori o uvedbi obveznega vojaškega roka, povečevanju izdatkov za obrambo in celo izvozi orožja v tretje države, v javnosti pridobiva na priljubljenosti.  

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar