Za kolesarsko karavano se v soboto začenja Dirka po Franciji, ki je največja v vseh pogledih, ne samo z vidika finančnih nagrad in prestiža, temveč je tudi najbolj stresna v koledarju, je povedal David Tratnik, ki v profesionalni kolesarski ekipi Bahrain Merida dela kot maser. V intervjuju nam je orisal ozadje boja za rumeno majico, ki zmagovalcu prinese pol milijona evrov. Čeprav so v ospredju kolesarji, pa je tudi spremljevalno osebje delček v mozaiku končnega uspeha.
Na tokratni izvedbi dirke, ki se začne v španskem Bilbau, se bodo kolesarji borili za skoraj 2,3 milijona vredni nagradni sklad. Tako kot lani bosta tudi letos v glavnih vlogah slovenski as Tadej Pogačar (UAE Team Emirates) in Danec Jonas Vingegaard (Jumbo-Visma). Po ocenah nekaterih medijev je to eden najbolj gledanih športnih dogodkov na svetu, saj si dirko v živo ogleda preko 15 milijonov gledalcev, od 3,5 do štiri milijarde ljudi pa jo spremlja preko televizijskih ekranov.
Vse to pomeni večji pritisk tako na kolesarje, kot tudi na celotno ekipo. "V primerjavi z drugimi dirkami je tu zagotovo bolj stresno, zato tudi vodstvo za ekipo izbere tiste ljudi, ki so zanesljivi in čim manj konfliktni," meni Tratnik, ki bo kot maser na Dirki po Franciji delal četrtič, v ekipi pa je sedmo leto zapored. Kot pravi, so po dveh tednih vsi utrujeni in nervozni, lahko pride tudi do trenj znotraj ekipe, kar pa se odraža na rezultatih. "Pomembna je homogenost ekipe," poudarja sogovornik, ki je eden izmed 95 zaposlenih v Bahrain Meridi, od tega je 28 kolesarjev.
Preberi še
Kolesarska dirka po Sloveniji: Promocija pred milijoni gledalcev
Na dirki sodeluje 39 destinacij po vsej Sloveniji.
14.06.2023
Na Dirko po Franciji gre osem kolesarjev iz vsake ekipe, v primeru Bahrain Meride za njih skrbi pet maserjev, pet serviserjev, potem je še kuhar, voznik avtobusa, športni direktor in drugi spremljevalci. Tratnik se je na start dirke odpravil v ponedeljek, ko so pripravili hotel in ostale stvari za kolesarje, ki so na start prišli v sredo. Na samih etapah so zadolžitve maserjev sicer nekoliko različne. "Malo si delo razdelimo, eden skrbi za kolesarje na avtobusu in potem v cilju, dva sta na okrepčilnih postajah, dva pa gresta takoj v hotel, ker se selimo praktično vsak dan," je povedal Tratnik.
Na dan pripravijo med 150 in 200 bidonov
Njegov dan na dirki se začne okrog sedmih – to je sicer odvisno od trase posamezne etape. "Zvečer dobimo načrt, kako naj bi potekal dan. Zjutraj pripravimo bidone in hrano za kolesarje, vsak dan pripravimo med 150 in 200 bidonov, torej okrog 70 do 100 litrov tekočine," pravi Tratnik. Ob devetih se odpravijo na start in so potem cel dan na terenu. "Malo pred samim startom se premaknemo na točko, kjer bomo kolesarjem dali bidone, okrepilnih mest je med samo etapo več, zato se premikamo," pove Tratnik.
V Franciji je za razliko od drugih dirk določena tudi trasa za spremljevalna vozila, da se lahko premikajo med samo etapo, na drugih dirkah morajo najhitrejšo pot najti s pomočjo navigacije. "V zadnjih letih se je povečalo število mest, kjer je kolesarjem možno dajati bidone s strani, zato tudi kolesarji veliko manj bidonov vzamejo iz spremljevalnih vozil," pravi Tratnik.
Cilj etap je potem okrog petih oziroma pol šestih, kolesarji se stuširajo, potem jih čaka kakšna ura transferja. Kasneje je čas za masažo, ki navadno traja do devetih, ob desetih imajo večerjo in nato spanje. "Včasih sem tako utrujen, da večerjo kar izpustim in grem v posteljo," priznava Tratnik.
Tako kot kolesarji tudi ostalo osebje po koncu dirke potrebuje nekaj časa, da si spočije. "Fizično nekako gre, ker sem fit in v kondiciji, predvsem je psihično naporno, več je stresa in pričakovanj, medijske pokritosti," pojasnjuje. Pri sami masaži sicer ni sprememb, ali gre za priprave ali za tritedensko dirko. "Na dan masiram nekje dve uri, vsakega kolesarja eno uro, če ni kakšnih problemov. Tudi masažo je sicer treba prilagajati etapam in tipu kolesarja, denimo kapetana pred gorsko masažo ne smem masirati preveč globoko," opisuje Tratnik. Poleg maserjev ima ekipa tudi fizioterapevte in kiropraktike.
Ekipa ima tudi tako imenovan 'izvidniški' avto, ki gre 20 minut pred samo dirko, da javi, kaj se dogaja na cesti. "Merijo veter, sporočijo, če je kje slaba cesta, kako piha veter, vse te informacije pomagajo pri taktiki, pa tudi opozorijo, kje je večja nevarnost za morebitne padce," je dejal Tratnik.
Se ekipna taktika oblikuje ravno med masažo?
Kaj se dogaja na dirki izven televizijskih ekranov, je prikazala tudi Netflixova dokumentarna serija, med drugim je bil vključen prizor, da se moštvena taktika pred etapo oblikuje ravno med masažo. Je temu res tako? "Kaj se pogovarjamo med masažo, je povsem odvisno od kolesarja in od etape, kako je zadovoljen z izkupičkom. Ponavadi gremo čez etapo, včasih kaj potožijo, lahko pa je tudi samo 'tiha maša', ker so tako utrujeni," razkriva Tratnik.
Ne samo masaže, Tratnik za kakšen dan prevzame tudi volan ekipnega avtobusa. "Na tritedenskih dirkah vozniki potrebujejo kakšen dan počitka, tudi med kakšnimi dolgimi transferji vskočim, da je pot hitrejša," pravi sogovornik. V Bahrain Meridi je sicer veliko Slovencev in Hrvatov, pa tudi Italijanov in Špancev, uradni jezik je tako angleščina, veliko se uporablja tudi italijanščina.
Kolesarstvo je njegova ljubezen že povsem od začetka, saj je kariero začel kot profesionalni kolesar, a jo je zaradi nesreče zaključil predčasno. Masirati je začel po naključju, z ženo se je udeležil tečaja, na katerem so ocenili, da ima občutek. "Takrat sem si mislil super, ampak na prvem mestu je bilo še vedno kolo. Takrat mi je bilo težko pustiti vse skupaj, ker psihološko nisem bil pripravljen, a sem zelo vesel, da sem ostal v kolesarstvu," poudarja Tratnik.
Ko primerja kolesarstvo takrat in danes, največje razlike vidi v načinu dirkanja, razvoju opreme pa tudi v načinu prehranjevanja. "Dirkanje je bolj agresivno, ni več spoštovanja v kolesarski glavnini. Kolesa so tudi bistveno hitrejša, praktično na vseh terenih za 30 odstotkov, tudi materiali dresov so drugačni," ocenjuje Tratnik.
Kot pravi, se podaljšuje tudi dolžina kariere, 35 let ni več taka prelomna starost. "Ogromen poudarek je na hrani, vsaka ekipa ima zaposlenih nekaj nutricionistov. Ko sem sam dirkal, sem si dal nekaj v žep in pojedel malo pred startom, zdaj kolesarji jejo ves čas," opaža sogovornik.
Tudi sicer je njihov jedilnik dokaj specifičen, ekipe imajo zaposlenega kuharja, restavracija pa je kar ekipni 'kuharski' kamion. "Načeloma si kolesarji vso hrano tehtajo. Regeneracija se zdaj začne že takoj v cilju. V treh tednih se vse pozna – če vsak dan spiš 30 min manj, se tudi to na koncu pozna," poudarja Tratnik.
V nekaterih ekipah imajo za kolesarje ravno iz tega razloga s seboj vzmetnice, ki jih vozijo iz hotela v hotel. "Mi tega sicer nimamo, letos bomo kolesarjem iz hotela v hotelu vozili vzglavnike. Namreč, če bi želeli potovati z vzmetnicami, bi potrebovali še več osebja," pravi.
Bolj redkobeseden je glede napovedi za končni rezultat na dirki. "Upam, da bomo kaj dosegli že prvi teden, da bo preostanek dirke bolj umirjen. Ponavadi se vidi po prvem tednu, kje točno smo," je povedal Tratnik, ki dodaja, da Dirka po Franciji z vidika samega dela sicer ni njegova najljubša. S tega vidika mu je najljubša Dirka po Alpah, ker je cilj ob treh popoldan, večerja pa je ob sedmih zvečer.
Tratnika po Franciji čaka še Vuelta - dirka po Španiji. Na dirkah oziroma pripravah je 180 dni na leto, tako imajo urejene praktično vse ekipe, pove. V takem obsegu se v kolesarstvu vidi še desetletje, potem pa bo čas za tretjo kariero. "Kaj bom potem, bom razmišljal takrat, ampak načeloma mi ustreza, da masiram na domu. Pridejo različni ljudje z različnimi težavami, to prinese drugačno zadovoljstvo," še dodaja Tratnik.