(Intervju) Bernard, NGEN: S hranilniki do energetskih prihrankov

Energetska draginja je eden letošnjih ključnih izzivov tako za podjetja kot tudi za gospodinjstva. Roman Bernard, soustanovitelj in direktor podjetja NGEN, rešitev vidi v baterijskih hranilnikih, ki v kombinaciji s sončnimi elektrarnami omogočajo samooskrbnost. "Podjetja in gospodinjstva s hranilniki viškov energije ne prodajo, temveč zadržijo in uporabijo v nočnem času," pojasnjuje. Prisluhnila mu je tudi vlada, ki je letos prek Eko sklada ponudila tudi subvencije.

Bernard je bil izbran med TOP 50 ljudi v regiji Adria, ki so pustili pečat v letu 2022 in bodo vplivali na dogajanje v letu 2023. Celoten seznam bo objavljen v mesečni reviji Bloomberg Businessweek Adria, ki nosi ime svetovno znane revije Bloomberg Businessweek.  

1. Kako pomembna je energetska samooskrba, smo lahko videli v lanskem letu. Kako je bil energetski sistem urejen včasih in kakšne so spremembe?

Star energetski sistem je deloval tako, da smo imeli proizvodnjo električne energije na eni točki in potem distribucijo do uporabnikov. Zelena preobrazba pa pomeni samooskrbo z več razpršenimi proizvodnimi enotami – gre predvsem za sončne celice. Sistem tako kar naenkrat postane dvosmeren, torej oddaja in sprejema energijo. 

2. Zelena energija prinaša precejšnje izzive. Je utopično pričakovati, da bodo ostali viri proizvodnje elektrike v celoti nadomeščeni z zelenimi, obnovljivimi?

Utopično ni nič; vse je odvisno od tega, kaj želimo narediti. Svet deluje tako, da ga vodi ekonomija. Delamo tisto, kar se splača, in ne tistega, kar je dobro. Če bi delali to, kar je dobro, bi lahko postavili sončne elektrarne po vseh kontinentih, jih povezali z enim kablom – in ker se Zemlja vrti, bi imeli ves čas elektriko. To bi delovalo v teoriji. Na Zemlji je trenutno glavni problem povečevanje energetske potrošnje. Ključno vlogo bodo zato igrali vsi sistemi za samooskrbo. Sonce bo zagotovo eden vodilnih energentov, ob njem pa tudi hidroenergija. Težava je, da vsi stavimo na nuklearno energijo, ampak če začnemo nuklearke graditi danes, potrebujemo za gradnjo vsaj 15 let. Zato moramo iskati druge rešitve.

3. Kakšna so največja tveganja evropskega energetskega sistema, ki so se zdaj pokazala?

Največja tveganja v energetskem sistemu so dejansko viški in manki energije. Vsaka kilovatna ura, ki je proizvedena v tej sekundi, mora biti nekje porabljena. Največje tveganje, ki se je pokazalo v energetskem sistemu v Evropi, je, da se standardni konvencionalni viri, kot so termoelektrarne in hidroelektrarne, zaradi pomanjkanja vode praktično ugašajo. Po drugi strani pa prihajajo obnovljivi viri, kot so vetrne in sončne elektrarne, ki povzročajo zelo sunkovite spremembe v energetskem sistemu.

4. Kaj je te viške v sistemu uravnavalo do sedaj in kako bo v prihodnosti?

Največje regulacijske sisteme so delale termoelektrarne, ki so v zatonu. Za vzdrževanje tega sistema moramo zagotoviti frekvence pri 50 hercih; če ta upade samo za dva herca, kar je zelo malo, lahko sledi razpad energetskega sistema. To lahko vodi v škodo, ki se je ne da opisati. Zato je treba gledati sistem od najmanjšega gospodinjstva do industrijskega odjemalca in do sistemskega operaterja. Poskrbeti je treba za ravnovesje oziroma za to, da sta proizvodnja in poraba uravnovešeni. To počne tudi naša programska oprema, a na tem področju se bodo pojavili še večji izzivi. Trenutno je NGEN že sposoben prevzeti potrebe sistemskega operaterja v stot odstotkih.

5. So baterijski hranilniki že "na radarju" gospodinjstev?

V Sloveniji imamo uvedeno spodbudo za gradnjo sončnih elektrarn, t. i. neto meritev (net-metering, angl.), ki označuje merjenje električne energije po dejanskem stanju. Na primer ponoči, ko sončna elektrarna ne proizvaja energije, jo objekt jemlje iz javnega električnega omrežja. Tako je vlogo hranilnika igralo električno omrežje, vendar se je zdaj izkazalo, da ne gre več tako. Konec tega leta se to ukinja po evropski uredbi, ker gre dejansko za nesorazmerno razmerje, se pravi strošek hranjenja energije plačuje nekdo drug.

Kot NGEN smo gospodinjstvom do sedaj postavili že okrog 400 hranilnikov, to število pa bi utegnilo hitro zrasti. Eko sklad je namreč pripravil novo shemo za podporo gospodinjstvom. Če se gospodinjstvo odloči za sončno elektrarno in ne more dobiti zadostnega soglasja za priklop na omrežje, lahko kupi hranilnik – in potem je to možno.

6. Kakšen je potem skupni ocenjeni strošek, če se gospodinjstvo odloči za sončno elektrarno in hranilnik?

Če si stranka omisli 13-kilovatno sončno elektrarno za gospodinjstvo, taka elektrarna stane okoli 16 tisoč evrov. Če pa kupi še hranilnik, sončna elektrarna v omrežje ne bo dajala toliko viškov. Tudi optimizirana bo v skladu s kapaciteto lastnega hranilnika, kar pomeni, da bo elektrarna proizvedla deset kilovatov energije, tolikšna pa bo tudi zmožnost hranilnika.

Subvencija Eko sklada je v višini 500 evrov na kilovatno uro, tako da je gospodinjstvo upravičeno do okoli pet tisoč evrov podpore. Posledično lahko gospodinjstva prejmejo hranilnik in sončno elektrarno za isto ceno, kot bi dobili zgolj 13-kilovatno sončno elektrarno. To so naši izračuni in mislim, da je bil glede tega narejen ustrezen korak. Ker bo možno neto meritev za nove sončne elektrarne uporabljati samo še v tem letu, bodo uporabniki stimulirani za hranitev energije, če pa jo bodo odvzeli iz omrežja, bo potrebno doplačilo. Do sedaj smo imeli tudi pavšalno ocenjen prispevek za priključno moč, po novem bo treba plačati tudi maksimalen konični odjem. To spet pomeni, da bodo hranilniki igrali pomembno vlogo.

7. Potem sončne elektrarne brez hranilnikov sploh ne bodo več zanimive.

To je v tujini že standard, saj sončne elektrarne brez baterij v zadnjih osmih letih v Evropi praktično ni več možno dobiti. Mi smo eni od zadnjih, baterije so standard. Če bomo imeli deset tisoč domačih sončnih elektrarn s hranilniki, povezanih v skupen sistem, bodo istočasno aktivni uporabniki in ponudniki energije primarnim sistemskim operaterjem. Z domačimi hranilniki bomo dejansko delali regulacijo sistema. V primeru, da nuklearna elektrarna izpade, nam zmanjka 500 megavatov elektrike, hkrati pa oblak povzroči zmanjšanje proizvodnje iz sončnih elektrarn. Rešitev so v takem primeru vsi domači hranilniki, ki za kakšno uro zagotovijo elektriko in rešijo energetski sistem.

V Kaliforniji takšni sistemi že delujejo. Tam vsak uporabnik, ki iz svoje baterije odda energijo v omrežje, dobi dva dolarja za kilovatno uro. Taka je tudi naša zgodba, NGEN je zgradil omrežje, ki omogoča vzajemnost in lahko po potrebi servisira  glavni energetski sistem. 

8. Kakšno je povpraševanje pri podjetjih?

V lanskem letu smo v sistem priklopili kar nekaj podjetij. Teh projektov je bilo v lanskem letu za več kot deset megavatov, letos jih načrtujemo še več. Za industrijske odjemalce spodbude v obliki neto meritev namreč ni bilo, vso "odvečno" elektriko morajo prodati in nato kupiti nazaj. S hranilniki tako lahko delajo prihranke na koničnem odjemu, torej na konicah, viškov pa ne prodajo, temveč zadržijo. Te lahko potem porabijo v nočnem času, ko so cene za odjem visoke. Poleg tega lahko NGEN kot dobavitelj električne energije poskrbi, da ko je cena elektrike dinamično nizka, opravi dodatno polnjenje hranilnikov, s čimer se znižajo stroške pri nabavi.

NGEN

 

V tej regiji lahko z energijo, proizvedeno s soncem in vetrom, zadostimo potrebam približno sedem ali osem mesecev na leto. Treba je samo dnevno uravnavati viške in manke v omrežju. Tudi če se bomo preostale štiri mesece leta oskrbovali z energijo iz plinskih elektrarn, bo povprečni letni strošek za naslednja tri leta še vseeno nizek. V naslednjih letih se bo zagotovo iznašla tudi tehnologija za sezonsko hranjenje elektrike. 

9. Imate tudi tri Tesline hranilnike. Koliko pa jih potrebujemo v celotni državi, da bi bil sistem samooskrben?

Če bi imelo vsako slovensko gospodinjstvo svoj hranilnik – denimo, da je 400 tisoč enot z 20 kilovatnimi urami –, bi imeli zagotovljene sistemske rezerve v višini 800 megavatov. To pomeni, da bi lahko slovensko konico za eno uro zmanjšali za polovico. To so velike številke, pri čemer nismo upoštevali industrijskih in naših velikih hranilnikov. Ti so steber celotne digitalizacije energetike. V portfelju jih moramo imeti za rezervo, da lahko storitev nudimo sistemskemu operaterju. Naš cilj pa ni, da bi po državi postavljali velike hranilnike. To bi vodilo v energetski monopol, česar si NGEN zagotovo ne želi. 

10. Kaj pa življenjska doba teh hranilnikov? So kakšne garancije glede tega?

Na začetku, ko smo kupovali prvi večji hranilnik za 15 milijonov evrov, sva šla s soustanoviteljem Damianom Merlakom v Ameriko, saj sva želela vedeti vse podrobnosti. Danes lahko povem, da smo imeli srečo, ker smo začeli sodelovati s Teslo, saj je njena tehnologija še danes merilo in vsi delajo tehnično primerjavo z njimi. Če hranilnika ne bi uporabljali, ima lahko življenjsko dobo tudi 30 let; odvisna je torej od uporabe. Običajno je ob normalni uporabi hranilnika (en cikel na dan) garancija deset let brez stroškov, pa še po desetih letih naj bi imel hranilnik okoli 70 odstotkov kapacitete. Večji hranilniki imajo garancije tudi že do 15 let.

11. Seveda je s tem povezano logično vprašanje, kako je z reciklažo. 

Sam še nisem videl produkta, pri katerem bi bil že na začetku tako dobro organiziran načrt in tak interes, kaj z odsluženimi napravami, kot pri baterijah. V Ameriki so že pred leti zgradili tovarno za reciklažo baterij, tudi v Berlinu se dela, rastejo praktično povsod. Tudi Tesla ima sistem, v okviru katerega bodo vsem odsluženim baterijam dodali zgolj 20 odstotkov novih materialov, da jih bodo ponovno uporabili. Ne gre samo za stacionarne hranilnike, največ hranilnikov oziroma baterij bo v naših električnih avtomobilih. Podjetja v tem že danes vidijo velik potencial. Že v pogodbi za prvi Teslin hranilnik izpred treh let je zapisano, da ga moramo zgolj pripeljati do Luke Koper, vse naprej uredijo pri Tesli.

12. Kakšni so poslovni plani za letos?

V Sloveniji načrtujemo gradnjo še enega večjega hranilnika, poleg tega pa želimo tako na slovenskem kot na hrvaškem trgu predstaviti pametne števce. Tudi v Avstriji načrtujemo odprtje prvega večjega hranilnika. Širimo se tudi v druge evropske države, kjer odpiramo podružnice z mešanim lastništvom, uporablja pa se naša programska oprema. 

13. Kako ste prepričali dva od najbogatejših Slovencev, da sta vložila v vaše podjetje?

Damian Merlak je pristopil že dokaj na začetku. Sploh ga nisem prepričeval, ampak se je za investicijo odločil sam. Poznala sva se prek hčerke in enkrat se je oglasil ter rekel, da bi rad sodeloval pri tem projektu. To je bilo, še preden je prodal kripto menjalnico Bitstamp. Takrat je vedel, v kaj se spušča, garantirano pa ni bilo nič. To je bila zame velika odgovornost. Tudi Boštjan Bandelj (ustanovitelj Belektrona, ki se ukvarja s trgovanjem z emisijskimi kuponi, op. a.), se je pridružil na lastno inciativo. Spoznala sva se tako, da smo pri njemu doma montirali hranilnik, pred tem ga nisem poznal. Potem je beseda dala besedo. Dejansko NGEN nima težav s kapitalom, ampak je izziv, kako lahko naredimo to, kar želimo. Ko se je pridružil Bandelj, smo dobili še dodatna znanja na področju trgovanja z električno energijo. Na tem nameravamo intenzivno delati tudi v naslednjem letu. Zato smo že odprli tudi novo podjetje NGEN Smart trading, ki je v stoodstotni lasti NGEN. S tem bomo imeli kompletno storitev do uporabnikov.

14. Kakšen je vaš končni cilj?

Podjetje želim pripeljati do točke, ko bomo lahko vrata odprli za vse, torej da postanemo delniška družba, ki bo dostopna tudi na borzi. Slovenija je premajhen trg, da bi lahko gradili našo zgodbo doma, želimo na evropski trg. Tam bomo šli v dodatno zbiranje kapitala za investicije v večje stvari. Tako kot so lahko v podjetju udeleženi zaposleni, so lahko udeleženi tudi uporabniki. Zelo sem zadovoljen s tem, kje je podjetje danes. Celotna energetika se decentralizira. Naša naloga je, da bomo sposobni sprejeti toliko kapitala in ga investirati, saj vsakdo, ki vlaga v tako podjetje, pričakuje dobiček.