Jadranska pristanišča nevralgične točke hladne vojne med ZDA in Kitajsko?

Ko je britanska krona v 19. stoletju pred obale Kitajske poslala svojo mogočno ladjevje, s katerim je brez težav pokorila maloštevilno in tehnološko popolnoma nekonkurenčno mornarico osrednjega cesarstva, je bil to začetek zatona kitajskega cesarskega sistema in njenega mogočnega imperija v jugovzhodni Aziji.

Po opijskih vojnah je namreč Kitajska izgubila svoj imperialni status, uničenje mornarice pa je hkrati pomenilo izgubo sposobnosti projiciranja vpliva ter trgovine onkraj njenih meja. Mogočno osrednje cesarstvo sveta je postalo šibka in osramočena država z morjem, a brez mornarice. "Kitajska je bila resda velik starodavni imperij, a njihov pogled je bil zaradi kompleksnosti internih razmer bolj ali manj usmerjen navznoter. Kitajska nima kolonialne preteklosti kot mnoge zahodne države; njene ladje niso plule po svetu, da bi zavojevale druge države," je v nedavnem intervjuju za Bloomberg Adria v zvezi z razlogi, zakaj ta mogočna država (še) ne parira ekonomski in geopolitični moči ter vplivu ameriške hegemonije, povedal strokovnjak za vzhodnoazijska vprašanja Markus Herrmann.

Bloomberg Za Kitajsko so strateško pomembne praktično vse svetovne luke, saj ta nima svojih oporišč. Zato jih zanimajo tudi pristanišča severnega Jadrana.

Nekoč vojska, danes mornarica

Kitajsko politično vodstvo vse do danes ni pozabilo ponižanja s strani zahodnih držav. A nemara bolj pomembno je, da je iz izgube svoje pomorske suverenosti potegnilo pomembno lekcijo in ustrezne zaključke. "Za časa Maa Zedonga je bila kitajska logika na področju vprašanja državne varnosti in izpolnjevanja interesov državnega vrha usmerjeno v zagotavljanje varnosti kitajskih kopenskih meja, a ko je Kitajska dosegla določeno razvojno stopnjo, je začela pospešeno razvijati tudi svojo mornarico in letalstvo," razmišlja izvrstna poznavalka Kitajske in nekdanja poročevalka iz Pekinga za časopis Delo Zorana Banković. "In kaj potrebuješ za projiciranje svojega vpliva z mornarico, ki je med drugim tudi varnostni garant tvoje trgovske flote? Pristanišča, seveda, in za njihovo prisvojitev si Kitajska prizadeva že od 80-tih let 20. stoletja, ko je prišlo do obrata v njeni varnostni doktrini," se retorično sprašuje in obenem pojasnjuje poznavalka.

Baković dodaja, da se naraščajoče kitajske geopolitične ambicije v zadnjem času odražajo prav skozi prizadevanja njenega političnega vrha po krepitvi vloge (vojaške in trgovske) mornarice, ki pa ima za razliko od ameriške pomembno hibo – nima pristanišč. Kitajci, za razliko od Američanov, širom svetovnih oceanov namreč nimajo mornariških oporišč, kjer bi se lahko njihove ladje oskrbovale in kasneje nadaljevale svojo pot v posamezne interesne cone. Čeprav bo njihova mornarica po predvidevanjih kmalu presegla velikost ameriške, meni dolgoletna dopisnica.

"Znano je, da si Kitajci močno prizadevajo vstopiti v lastniško strukturo katerega koli že strateško pomembnega pristanišča," pravi in dodaja: "Če na tujem nimaš nobenega pristanišča, pa so zate strateško pomembne praktično vse luke, ne glede na to, kje na svetu že so." To pa velja tudi za severno Jadransko morje.

Preko Pakistana in Balkana do vzhodnoevropskih trgov

A tu ne gre samo za varnostni vidik širitve globalnega vojaškega vpliva in moči vse bolj ambiciozne (zaenkrat) regionalne velesile. "Poskuse vstopanja v lastniške strukture oziroma vzpostavljanje sporazumov o sodelovanju z vodstvi luk v Hamburgu, Pireju, Trstu, Reki in ne nazadnje tudi Kopru, je potrebno razumeti skozi optiko trgovine v okviru ekonomsko-političnega megaprojekta pobude pasu in ceste," o ozadju namer Pekinga v evropskem prostoru razmišlja Baković. "Prevzem luke v pakistanski provinci Balučistan je šolski primer tega," navaja poznavalka.

Gre za pakistansko pristanišče Gwadar, ki je v lasti kitajskega državnega podjetja China Overseas Port Holding Company in predstavlja strateško križišče kitajsko-pakistanskega ekonomskega koridorja CPEC. Pristanišče je kritična izhodiščna točka pobude pasu in ceste, preko katerega kitajske oblasti z megalomanskimi infrastrukturnimi projekti – zlasti v državah t.i. globalnega juga - širijo svoj gospodarski, kulturni in vse bolj tudi geopolitični vpliv.

Kitajska je po mnenju poznavalcev kot sta Herrmann in Baković namreč odločena, da se nikoli več ne bo znašla v nebogljenem položaju, v katerega je tudi po lastni krivdi zanemarjanja dejstva, da je pomorska država, zašla ob koncu 19. stoletja.

Zato je pakistansko pristanišče za Kitajce pomembno tudi z vidika navezave trgovinskih stikov z vzhodnimi državami članicami Evropske unije (EU). Ugodna geografska pozicija Pakistana, ki na severu meji na zahodno Kitajsko, Pekingu omogoča, da preko Gwadarja dostopa do pristanišč v Sredozemlju, vključno s tistimi na obalah jadranskega morja. Ta so namreč s svojimi železniškimi povezavami med jugovzhodno Evropo oziroma Balkanom in EU za nekdanje cesarstvo pomembna pri vzpostavljanju dostopa do evropskega trga v okviru pobude pasu in ceste, o vlogi balkanske regije in jadranskih pristanišč razmišlja Baković.

 

 

Hrvaški dolg do ZDA in kitajski vohunski žerjavi

"Kitajci si že vrsto let prizadevajo vstopiti v lastniško strukturo reške luke," v zvezi s kitajskimi ambicijami v Jadranu dodaja strokovnjakinja. "Sodelovanje z Reko jih sicer zanima, vendar zgolj toliko, kolikor je za Kitajce pomembna njena zaledna infrastruktura; zlasti železnica, preko katere bi si radi zgotovili dostop do potencialnih vzhodnoevropskih partneric v okviru pobude," dodaja na temo poročanja ameriškega Wall Street Journala, ki je pred nedavnim razkril, da je ameriška vlada pritisnila na Zagreb, ki je trem kitajskim družbam preprečil vstop v lastniško strukturo hrvaške luke.

Časnik navaja, kako je Washington pred tremi leti Hrvaško prepričal, da razveljavi razpis za izgradnjo novega kontejnerskega terminala v reški luki, ki naj bi šel v roke trem kitajskim podjetjem. Posel je poleg gradnje terminala vključeval tudi pravico do upravljanja s pristaniškimi kapacitetami, kar pa je v Washingtonu povzročilo paniko, saj je sosednja država članica zveze Nato in pomembna oskrbovalna luka za ladje zavezništva. Ponovljeni razpis za 2,7 milijarde evrov vreden projekt je tako hrvaška vlada zaključila leta 2021, ki je šel v roke danskemu gigantu A.P. Moller-Maersk A/S, za katerega so po poročanju WSJ v zaodrju prav tako lobirale Združene države Amerike (ZDA). Da so šli Banski dvori tako zelo na roko Združenim državam Baković ne preseneča, ker da ima "Hrvaška, za razliko od ostalih držav v regiji, dodaten dolg do Amerike še iz časa njihove domovinske vojne, saj bi ta brez ameriške pomoči ostala brez dalmatinskega zaledja."

Depositphotos Luka Koper bo ključna povezava med Kitajsko in Evropo zaradi obsežnega avtomobilskega terminala.

Baković ob tem navaja, da Američane ni skrbelo samo to, kako bodo lahko preko luke pod delnim kitajskim lastništvom prevažali vojaštvo zveze Nato in oskrbovali svoje ladje, ampak da bodo preko pristaniških naprav (dvigala, žerjavi, terminali ipd.) ti tudi zbirali vohunske podatke. "Ameriška paranoja glede kitajskih vohunskih aktivnosti je na vrhuncu, kar sicer ne pomeni, da Kitajci ne vohunijo, ampak je pravo vprašanje, v kolikšni meri to počnejo," o ameriških navedbah glede izkoriščanja pristaniške infrastrukture za zbiranje obveščevalnih podatkov meni poznavalka. Zanimivo je, da so predstavniki ameriške vojske pred nedavnim izrazili prav ta pomislek v zvezi z žerjavi kitajskega proizvajalca ZPMC, češ da gre za "trojanskega konja".

Kitajsko veleposlaništvo: Koper bo ključna povezava med Kitajsko in Evropo

Ob tem pa Baković dodaja, da sta za Kitajce bolj zanimivi drugi dve luki – tržaška in koprska. Zlasti slednja je zanje zanimiva zaradi avtomobilskega terminala, pojasnjuje. "Kitajci so zato v preteklosti hoteli prevzeti tržaško luko, a jim to zaradi nasprotovanja italijanske vlade in javnega mnenja ni uspelo.

Po novem se to očitno sploh ne bo zgodilo, saj italijanska predsednica vlade Giorgia Meloni načrtuje izstop Italije iz pobude pasu in ceste. "Kitajski načrti v Trstu so bili ambiciozni, saj so hoteli iz luke napraviti to, kar jim je uspelo v Pireju, ki so jo od 2016 spremenili v največjo luko v Sredozemlju" pojasnjuje Baković. Kitajski predsednik Xi Jinping je ob enem izmed obiskov v grški luki, ki je v celoti v rokah kitajskega giganta Cosco, dejal, da je Pirej "vzorčni primer" kitajskih investicij v evropske luke.   

Če so Kitajci nameravali Trst po vzoru Pireja prevzeti v celoti, imajo s Koprom drugačne načrte. "Pri Kopru jih zanima samo del infrastrukture, in sicer gre za avtomobilski terminal, ki je zelo pomemben zaradi njihovega vlaganja v razvoj domače avtomobilske industrije," ugotavlja Baković. To ne preseneča, kajti koprski avtomobilski terminal velja za enega največjih v Sredozemlju, kjer je prostora za 44 tisoč vozil. "Terminal za avtomobile je v letu 2022 dosegel nov letni rekord pretovora, saj je bilo pretovorjenih 801.036 vozil, kar je 7 odstotkov nad načrtom in 22 odstotkov več kot v letu 2021," je moč razbrati iz lanskoletnega poslovnega poročila družbe Luka Koper.

Bloomberg Mercury Reška luka je pomembna oskrbovalna točka ameriške vojske in zveze Nato.

To ne nazadnje dokazuje tudi odziv kitajskega veleposlaništva v Sloveniji, na katerega smo naslovili vprašanje v zvezi s kitajskimi namerami s koprsko luko v okviru pobude pasu in ceste: "Koprsko pristanišče je najhitrejša pot, po kateri blago iz številnih srednje in vzhodnoevropskih držav vstopa v Sredozemsko morje, in je tudi najpomembnejše pristanišče za uvoz in izvoz avtomobilov v sredozemski regiji. V prihodnosti bo ta linija postala pomembna povezava med Kitajsko in Evropo, prav tako pa bo pozitivno prispevala h kakovostnemu razvoju pobude pasu in ceste."

Da koprska luka postaja pomembna vez med vzhodno Evropo in Kitajsko dokazuje tudi odziv uprave luke, v katerem so nam pojasnili, da so v Kopru "z vzpostavitvijo direktnega ladijskega servisa iz Kitajske v preteklosti uspešno pridobili nove blagovne tokove zlasti v avtomobilskem segmentu. Čeprav priznavajo, da je pobuda "gospodarsko-politične narave", si bodo v prihodnje za poglabljanje sodelovanja s Kitajsko "nedvomno prizadevali."   

Kako pomembno oziroma obširno bo to sodelovanje in posledična prisotnost Kitajske na Balkanu, pa bo, kot ne nazadnje kaže primer posredovanja ZDA v primeru reške luke, verjetno v veliki meri odvisno od volje Washingtona. "Velikokrat se pozablja, da ima Nato oziroma ZDA svoje oporišče na Kosovu, od koder Američani nadzirajo dogajanje na nemirnem Balkanu, ki je brez dvoma njihovo interesno območje," pod črto opozarja Baković.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar