Konec avtokracije ekonomskega alkimista iz Orienta?

Življenje, družbo, gospodarstvo in ne nazadnje politiko razsežne države na evropskem skrajnem jugovzhodu v veliki meri zaznamuje njena unikatna geografija. Večji del Turčije pripada azijskemu kontinentu, a njen severozahodni košček ozemlja, vključno z delom geostrateške in ekonomske nevralgične točke Istanbul, leži onkraj ožine v Evropi. Bosporsko ožino, prek katere po morskih tokovih iz Sredozemskega v Črno morje potekajo pomembne transkontinentalne trgovske poti, letno v povprečju prepluje 48 tisoč ladij, natovorjenih z raznovrstnim blagom.

Erdoğan pred največjim izzivom politične kariere

Promet je gost, navigacija pa zahtevna, saj morajo krmarji izvesti kar ducat zahtevnih manevrov, med katerimi je največji izziv zagotovo 80-stopinjski obrat v območju istanbulske četrti Yenikoy. Poleg ozko odmerjenega prostora, goste megle in močnih tokov jim nemalokrat zagodejo tudi tehnične težave, kot so okvare ladijskih motorjev, zaradi katerih za več ur ali celo dni obstane ladijski promet, z njim pa tudi donosna medcelinska trgovina.

V času pred prelomnimi nedeljskimi predsedniškimi in parlamentarnimi volitvami se zdi, kot da nevarna plovba skozi Bosporsko ožino ni samo eden od pomembnih motorjev gospodarskega napredka Turčije in posledični temelj njenega geopolitičnega položaja, ampak je tudi prikladna prispodoba vse bolj negotovega političnega terena, ki ga mora z vladajočo stranko Pravičnost in razvoj (AKP) navigirati aktualni predsednik Recep Tayyip Erdoğan.

Njegov tekmec, ki ima po predvidevanjih javnomnenjskih anket tudi približno enako, če ne celo večjo, podporo javnosti, je opozicijski Kemal Kılıçdaroğlu. Vodja druge največje sekularistične Republikanske ljudske stranke (CHP), ki jo je pred več kot stotimi leti ustanovil oče moderne Turčije Mustafa Kemal Atatürk, si je zaradi svojega umirjenega značaja prislužil vzdevek "turški Gandi". Zaradi izenačenosti glavnih tekmecev (v volitvah po umiku Muharrema Inca sodeluje še neodvisni kandidat Sinan Oğan) politični analitiki menijo, da bo končnega zmagovalca volitev podal šele drugi krog volitev 28. maja.

Idealizirano javno podobo vseprisotnega Erdoğana je namreč očrnil neustrezen in zapoznel odziv oblasti na katastrofalne potrese, ki so Turčijo prizadeli februarja. Sanacija škode in pomoč prebivalstvu na prizadetih območjih sta zatajili, zaradi česar je zazevala vrzel med pričakovanji in sposobnostjo odzivanja na potrebe državljanov s strani Erdoğanove vlade.

Kılıçdaroğluja na drugi strani podpira raznoliko in kompleksno pisano Narodno zavezništvo šestih strank, znano tudi kot "miza šestih", poroča Bloomberg. Pahljačo ideološko raznolikih in različnih strank, ki imajo cilj predvsem prekiniti dobrih 20 let Erdoğanove vladavine, sestavljajo levosredinska najmočnejša opozicijska Republikanska ljudska stranka (CHP), desna nacionalistična Dobra stranka (IYI) in še štiri manjše stranke.

Glavnega Erdoğanovega tekmeca naj bi podprla tudi prokurdska Ljudska demokratska stranka (HDP), ki ni del tega zavezništva, je pa druga največja opozicijska stranka in tretja največja stranka v državi. Prav Kurdi po poročanju Slovenske tiskovne agencije (STA) volitve označujejo za "najbolj ključne v zgodovini Turčije".

Opozicijski Kemal Kılıçdaroğlu je vodja druge največje sekularistične Republikanske ljudske stranke (CHP), ki jo je pred več kot stotimi leti ustanovil oče moderne Turčije Mustafa Kemal Atatürk. Vir: Depositphotos

Prinašajo volitve tudi zamenjavo političnega sistema?

Volitve za turške državljane v tujini so se pravzaprav že začele. Konec aprila je na njih glasovalo skoraj 800 tisoč ljudi, kar nakazuje na izjemno volilno udeležbo na nedeljskih volitvah.

Turški volivci že tako veljajo za ene najbolj vzornih na svetu, saj se volitev v povprečju udeleži kar 80 odstotkov upravičencev. Teh je v 85-milijonski državi okoli 64 milijonov, pri čemer je pomembno omeniti dejstvo, da bodo na predsedniških volitvah posredno odločali tudi o obstoju predsedniškega sistema oziroma njegovi zamenjavi in posledični vrnitvi v parlamentarno demokracijo.

Gre namreč šele za druge volitve v Turčiji po prehodu s parlamentarnega na predsedniški sistem, za katerega si je Erdoğan prizadeval po spodletelem državnem udaru leta 2016, naslednje leto pa so ga na podlagi sprejetih ustavnih sprememb potrdili tudi volivci z resda tesno večino.  

"Erdoganoekonomija": Nad podivjano inflacijo z nižanjem obrestnih mer

Avtoritarno vodenje države na področju notranje politike je v dobrih dveh desetletjih Erdoğanove vladavine pustilo posledice tudi v vseh ostalih porah državnega ustroja. Turški vodja namreč velja za človeka, ki hoče imeti nadzor nad vsemi vidiki upravljanja, vključno z gospodarstvom. In kumarami.

Bloomberg namreč v zvezi s tem navaja zanimivo anekdoto, da je Erdoğan leta 2017 zahteval, da bi kumare pakirali v plastiko, saj bi s tem zmanjšali količino odpadkov in znižali cene.

Pravzaprav je ekonomija eden glavnih vzvodov in temeljev avtokracije, kar ne nazadnje dokazujejo tudi številni populistični priboljški v predvolilnem obdobju. Prebivalstvu je predsednik denimo obljubil subvencionirana posojila za manjša podjetja, predčasno upokojitev in 55-odstotno povišanje minimalne plače. Medtem ko smo se Evropejci spraševali, kako bomo v minuli zimi ogrevali svoje domove, so se Turki lahko nadejali brezplačne oskrbe s plinom za dobo enega leta. 

Hkrati se režim bravurozno hvali z dosežki domače industrije in velikimi infrastrukturnimi projekti (prvi turški električni avtomobil, amfibijska vojaška ladja za transport brezpilotnih letal, jedrska elektrarna, črpališče plina v Črnem morju itd.), s katerimi naj bi Turčija parirala najrazvitejšim državam na Zahodu.

Vse lepo in prav, če ne bi imel Erdoğan zelo specifičnega pogleda na upravljanje z 900 milijard dolarjev vrednim gospodarstvom. Bloomberg v svoji analizi upravljanja s tamkajšnjim gospodarstvom navaja, kako turški predsednik zagovarja logiko in stališča, ki so v popolnem nasprotju s temeljnimi postulati ekonomske znanosti.

Eno od takšnih prepričanj oziroma idej "erdoganoekonomije" (angl. Erdoganomics), kakor se imenuje Erdoğanova ekonomska alkimija, je denimo ta, da nizke obrestne mere zmanjšujejo inflacijo.

Medtem ko so druge centralne banke lani agresivno zviševale obrestne mere, da bi preprečile skokovit porast cen, ki ga je povzročila ruska invazija na Ukrajino, je turški predsednik tamkajšnjega že tretjega guvernerja centralne banke v zadnjih treh letih malodane prisilil v njihovo znižanje. Posledica tega je bila na eni strani 5,6-odstotna rast gospodarstva, ki je bila v lanskem letu ena najvišjih v skupini 20 najrazvitejših držav sveta. A ta eksperiment je sprožil tudi podivjano in trdovratno inflacijo, ki je samo v Istanbulu in drugih velikih mestih presegla celo 90 odstotkov in se le počasi znižuje. Od začetka leta 2022 je turška lira v primerjavi z ameriškim dolarjem izgubila 32 odstotkov svoje vrednosti, še navaja Bloomberg.

Blagovna menjava med Slovenijo in Turčijo v vzponu

Turčija po podatkih Izvoznega okna agencije Spirit na lestvici najpomembnejših trgovinskih partneric naše države z vidika blagovne menjave zaseda 17. mesto. Tako je Slovenija v letu 2022 v Turčijo izvozila za 440 milijonov evrov blaga, uvozila pa za 905 milijonov. Skupno je blagovna menjava med državama je v minulem letu 2022 dosegla 1,34 milijarde evrov, kar je nekaj več kot v letu pred tem, ko se je ustavila pri 1,13 milijarde.

Naši izvozniki, med katerimi izstopa Slovenska industrija jekla (SIJ), v Turčijo z vidika tipologije blaga izvozijo največ železa in jekla (13 odstotkov oziroma 58 milijonov evrov), na drugem mestu so z 11-odstotnim izvoznim deležem (49 milijonov evrov) izdelki iz papirja in kartona, na tretjem pa jedrski reaktorji, kotli, stroji in mehanske naprave z desetimi odstotki (42 milijonov evrov).

Kar se tiče uvoza, glavnino slovenskega uvoza predstavljajo avtomobili (19 odstotkov oziroma 170 milijonov evrov), mineralna goriva in olja (14 odstotkov oziroma 127 milijonov evrov) ter jedrski reaktorji, kotli, stroji in mehanske naprave (12 odstotkov oziroma 111 milijonov).

V pogovoru za spletni portal Bloomberg Adria je podpredsednik uprave SIJ Tibor Šimonka lansko poletje dejal, da visoki inflaciji navkljub v podjetju niso prilagajali poslovanja. ''Turški trg v celotni strukturi prodaje Skupine SIJ ne predstavlja velikega deleža, '' je pojasnil Šimonka, ki je povedal, da so v letu 2021 ''na turški trg izvozili za 13,5 milijona evrov jeklarskih izdelkov, v prvi polovici letošnjega pa za osem milijonov evrov. Poslovanja nismo posebej prilagajali, saj na turškem trgu s kupci poslujemo v evrih oziroma dolarjih in nismo izpostavljeni valutnim tveganjem.''

''Turški trg je razvijajoči se trg, kjer ima konkurenčnost z vidika prodajne cene najpomembnejšo vlogo pri pridobitvi novih poslov oziroma kupčevi izbiri dobavitelja. Skupina SIJ se osredotoča predvsem na trge, kjer lahko prodamo izdelke z visoko dodano vrednostjo, zato je za nas turški trg zanimiv predvsem v segmentu jekel s posebnimi zahtevami v tržnih nišah in ne toliko v segmentu komercialnih masovnih jekel, kjer je nakupni motiv zgolj konkurenčna prodajna cena,'' je o specifičnih razmerah v Turčiji lani še povedal Šimonka.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar