Je prehod na vojno gospodarstvo ključ do zmage v Ukrajini?

Mineva obletnica prve velike vojne na evropskih tleh po drugi svetovni vojni. Čeprav ta po enem letu bojevanja na vzhodu Ukrajine sproža več vprašanj kot enoznačnih in dokončnih odgovorov, pa nekaj drži kot pribito – gre za prelomnico, ki z vsakim izstrelkom na eni in drugi strani nepovratno spreminja politično, gospodarsko, kulturno in ne nazadnje fizično podobo Evrope, kakršno so si zamislile velesile po koncu druge svetovne vojne.

V sklopu trilogije člankov bomo s strokovnjaki analizirali gospodarsko-finančne, geopolitične in taktično-vojaške vidike prvega leta vojne, ki ne jenja, ampak se stopnjuje. In ki predvsem bistveno presega omejitve 850-kilometrske fronte, saj ne odloča zgolj o prihodnji podobi Evrope, ampak ponastavlja globalno razmerje sil.

Rusija si je zapomnila lekcije Sovjetske zveze

Gre za hibridno, posredno vojno, ki prevzema podobo konflikta svetovnih razsežnosti in v kateri je spremenljivk, ki v končni fazi odločajo o razmerju sil, pravzaprav nešteto. A neizpodbitno je, da v ukrajinskem konfliktu – poleg klasičnega vojaškega taktiziranja in političnega preigravanja – v arzenalu vojskujočih strani pomembno vlogo igra merjenje moči gospodarskih in finančnih sistemov. "Med najzanimivejše poudarke te vojne bi uvrstil uporabo ekonomije kot orožja," o pomembnejših vidikih ukrajinske vojne razmišlja obramboslovec s Fakultete za družbene vede v Ljubljani Iztok Prezelj.

Gospodarstvo oziroma finančni sistem so zahodni zavezniki na čelu z Združenimi državami Amerike (ZDA) že na začetku vojne izkoristili za vzvod, s katerim poskušajo Moskvo spraviti na kolena. Z obsežnimi sankcijami želijo zaustaviti njene zavojevalske načrte. Ruska stran se tega zelo dobro zaveda in je, kakor je v pogovoru za Bloomberg Adria dejal obramboslovec in evropski poslanec Klemen Grošelj, "prešla na vojno gospodarstvo, v katerem ima prioriteto proizvodnja za fronto". Gre za zgodovinsko lekcijo, ki so si jo Rusi priborili z desetinami milijonov padlih in nepopisnim uničenjem nacističnih zavojevalcev v času druge svetovne vojne.

Pozornim opazovalcem aktualnih dogodkov v Ukrajini namreč ni ušlo, da je ruska sposobnost samooskrbe in inoviranja z omejenimi sredstvi izjemna. To je bila med drugo svetovno vojno odlika Sovjetske zveze, ki se je praktično sama zoperstavila nacističnemu navalu. Putinova Rusija je zgodovinsko lekcijo samozadostnosti ob uvedbi zahodnih sankcij znova obudila.

O uspehu ruskega prehoda na vojno gospodarstvo dober poznavalec Rusije in Sovjetske zveze Denis Mancevič meni, da so pogoji v Rusiji – za razliko od Ukrajine – primernejši, saj "Rusija nima razrušenih mest in infrastrukture, je agresor, ki se sooča s precedenčnimi sankcijami zahodne mednarodne skupnosti". Rusko vodstvo je na to odgovorilo z avtarkijo, pravi: "Nekje okrog poletja, torej nekaj mesecev po začetku vojne, je celotno industrijsko in večji del gospodarske politike usmerilo v pokrivanje lastnih potreb, predvsem vojske in osnovne infrastrukture, prehrane, energetike."

Energenti in finančne vzpodbude Kremlja

Objektivne ocene, izhajajoč iz statističnih podatkov, kažejo na to, da je bil ta prehod relativno uspešen. Predvsem pa preseneča njegova bliskovitost. Industrijska proizvodnja se je leta 2022 zmanjšala le za 0,6 odstotka, je nekaj dni pred nagovorom ruskega predsednika Vladimirja Putina svojim sodržavljanom poročal tamkajšnji zvezni statistični urad Rosstat, čigar ocene navaja Bloomberg. Decembrski rezultat je bil 4,3 odstotka nižji kot leto prej, a industrijska aktivnost raste. V minulem letu je bila dva odstotka večja kot leto pred tem. Inflacija v Rusiji je 13,8-odstotna, kar je visoka, a ne nevzdržna raven. "Napovedovali so, da se bo bruto družbeni proizvod (BDP) zmanjšal za 22 odstotkov, izkazalo pa se je, da se je znižal le za 2,1 odstotka, medtem ko so že februarja ali marca napovedovali kolaps ruskega gospodarstva," je v torkovem nagovoru Putin sporočil ruskemu narodu.

Pomenljivo je, da so imele višje cene energentov, ki že od vsega začetka vojne predstavljajo ost zahodnih sankcij, relativno stimulativen vpliv na rusko industrijo in gospodarstvo. Mancevič meni, da se bodo razmere na energetskem trgu v letošnjem letu le obrnile na škodo Rusije, tako da se kalkulacija na dolgi rok ne bo izšla.

"Ob visokih cen energentov, sploh v prvi polovici lanskega leta, je Rusiji uspelo vzdrževati stabilnost javnih financ," ugotavlja analitik, vendar meni, da so "proti koncu leta so tudi te padle v rdeče polje". Napovedi za Rusijo so s tega vidika slabe, ugotavlja, kajti "slika v Rusiji se bo slabšala, saj so ravno energenti daleč najpomembnejši vir financiranja vojne in celotnega javnega sektorja".

Poleg energentov Bloombergovi analitiki navajajo tudi stimulativne učinke znatnih finančnih injekcij Kremlja, kar je v svojem govoru izpostavil ruski predsednik.

Kako pomembna je vloga gospodarstva v sodobnem evropskem konfliktu, potrjuje tudi dejstvo, da je Putin večji del svojega torkovega govora članom obeh domov ruskega parlamenta namenil nizanju uspehov gospodarstva, kmetijstva, odpornosti finančnega sistema, znanstvenim projektom, državnim vzpodbudam in napovedi orjaških infrastrukturnih projektov. Čeprav je govoril o vojni ekonomiji sredi vojne vihre, bi lahko za trenutek pomislili tudi, da govori o ekonomski razvojni viziji za Rusijo.

Prehod na vojno gospodarstvo tudi v Ukrajini

In po svoje je storil prav to, kajti ruska ekonomija se je v veliki meri preobrazila in prilagodila vojnim razmeram. "Ne smemo ponoviti napake Zahoda, ne smemo uničiti svojega gospodarstva. Imamo vse, da si zagotovimo varnost in ob tem ohranimo dobrobit za razvoj svoje države in njenega gospodarstva," je bil v govoru odločen ruski avtokrat.

Mancevič ob tem vztraja, da gre v veliki meri zgolj za avtoritarni populizem, saj je Rusija v trenutnem tempu trošenja in hkratnega kljubovanja sankcijam zmožna zdržati samo še "kakšno leto dni, v nedogled pa zagotovo ne".  Po njegovem imajo sankcije znaten vpliv na rusko gospodarstvo, "še večji učinek bodo imele na dolgi rok". To je zanimivo predvsem z vidika, da razmere na fronti ob obletnici spopadov kažejo, da je Putin v nasprotju z napovedmi strokovnjakov zmožen voditi tudi vojno izčrpavanja.

Na to nakazuje vsaj dvoje, in sicer že omenjeno preoblikovanje ruskega gospodarsko-industrijskega potenciala v vojaški stroj po vzoru lekcij iz časov Sovjetske zveze na eni in relativna statičnost frontne črte na drugi strani. Silovito topniško obstreljevanje utrjenih položajev, kjer se frontna črta – podobno kot v prvi svetovni vojni – že nekaj časa ni bistveno premaknila, pomeni, da je Putin še naprej odločen preskušati složnost in sposobnost zahodnih zaveznikov, da z orožjem, opremo in denarjem zalagajo Kijev.

Prav poudarjanje sloge in vzdržljivosti zahodnih zaveznikov je bil tudi eden glavnih poudarkov ameriškega predsednika Joeja Bidna med torkovim obiskom Poljske. "Mislil je, da so avtokrati, kot je sam, žilavi, demokratični voditelji pa šibki, nato pa je naletel na železno voljo Združenih držav Amerike (ZDA) in narodov povsod tam, kjer niso hoteli sprejeti sveta, ki mu vlada strah," je svoje misli o Putinu strnil ameriški voditelj.

Prehod na vojno gospodarstvo je bila prisiljena izpeljati tudi ukrajinska stran; s to pomembno razliko, da je v veliki meri prizadeta tudi njena infrastruktura. Guverner ukrajinske nacionalne banke Andrij Pišni je v intervjuju za Mednarodni denarni sklad (MDS) izjavil, da bo Ukrajina leta 2022 na račun vojne izgubila le tretjino BDP. Ob tem, dodaja, se je tamkajšnjemu gospodarstvu v rekordno hitrem času uspelo preusmeriti v zapolnjevanje potreb ukrajinskih oboroženih sil. Vzniknili naj bi celo novi industrijski sektorji, ki so seveda v veliki meri namenjeni zapolnjevanju potreb ukrajinske vojske.

Pri tem je pomembno vlogo odigral odporen bančni sistem, ki je med celotno vojno deloval "brez funkcionalnih omejitev ne glede na zelo obsežne ruske napade", je povedal guverner in poudaril, da jim je uspelo zaustaviti odliv kapitala in uvesti fiksni devizni tečaj. Najbolj neverjetno je, da se pri tem bančni sistem ni sesul, delujejo pa tudi bankomati ter kreditiranje podjetij in posameznikov.

Vseeno je vojna bistveno bolj prizadela Ukrajino, saj se je BDP zmanjšal za dobrih 30 odstotkov, inflacija pa presega 20 odstotkov.

Ukrajinska vojna je vojna izčrpavanja

Poraba streliva v ukrajinski vojni je milo rečeno izjemna in kaže na to, da je osrednji oborožitveni kos spopada topništvo. Mancevič se strinja z oceno o vojni, ki poteka v moderni dobi, vendar ima vse pritikline konvencionalnih spopadov iz 20. stoletja: "Vidimo precej konvencionalno vojno z obsežnimi človeškimi žrtvami, težkim topništvom, tanki in obstreljevanjem."

Podoben pogled na ukrajinsko vojno kot vojno izčrpavanja ima tudi Grošelj. "Povečanje zahodne pomoči Ukrajini je ključnega pomena. Brez te pomoči bo Ukrajina zelo težko zdržala sedanji tempo porabe virov," ugotavlja in se pri tem sprašuje, "ali smo na Zahodu na to pripravljeni ter ali se zavedamo obsega pomoči in podpore, ki ju bo vojna zahtevala od nas".

V statični vojni, kjer vpleteni strani druga drugo obstreljujeta na daljavo, je odločilno obnavljanje zalog. O zmagi in porazu odloča preprosta matematika. Po poročanju Bloomberga obe strani na mesec porabita milijon granat različnih kalibrov, pri čemer je lahko ruska industrija že pred konfliktom izdelala 1,7 milijona granat. Kremelj je izdatke za obrambo v lanskem letu povečal za 23 odstotkov, na 66 milijard dolarjev, ugotavlja Bloomberg.

Medtem ko ruske tovarne izdelujejo strelivo dobesedno dan in noč, zahodni zavezniki v tem oziru zaenkrat močno zaostajajo. "ZDA na leto proizvedejo približno 500 tisoč granat kalibra 155 milimetrov, glavni proizvajalec v Evropi okoli 250 tisoč," na velike razlike opozarja Grošelj. Na izkoriščanje te vrzeli, kot kaže, stavi Putin, čigar vojska na položaje ukrajinskih branilcev dnevno izstreli 50 tisoč granat, ti pa v obratni smeri le šest tisoč.

O tem, kako pomembna je vloga vojnega gospodarstva, ki v statičnem spopadu vojsko zalaga z ustrezno količino streliva, vnovič uči zgodovina. Leta 1915 je bila zaradi pomanjkanja topovski granat zaveznikov prisiljena odstopiti celo britanska vlada. Dogodek je dobil pomenljivo ime – kriza topniškega streliva.

To je tudi razlog, da se vse glasneje govori o vzpostavitvi učinkovitega sistema skupnih nabav orožja, zlasti topniškega streliva, ki ga v zadnjih dneh napovedujejo Evropska komisija oziroma države članice zveze Nato. Skupni potencial ZDA in Evropske unije (EU) za proizvodnjo streliva večkrat presega ruskega, vendar je za njegovo uresničitev potreben čas.

Generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg je dejal, da so proizvodne zmogljivosti zaveznic trenutno tako (pre)obremenjene, da ima dobava topniškega streliva velikega kalibra kar dveletno čakalno vrsto. O tem in o odgovoru na vprašanje, kakšno vlogo bo pri tem imela naša država, bomo na spletnih straneh Bloomberg Adria poročali v prihodnjih dneh.

Ključno vprašanje spopada v Ukrajini je, ali lahko ukrajinska vojska z obstoječo pomočjo vzdrži naval obnovljene ruske ofenzive in s tem zahodnim zaveznikom zagotovi dovolj časa, da izpeljejo podoben prehod na vojno gospodarstvo, kot ga je v minulem letu Rusija. Ko oziroma če jim bo to uspelo, se bo tehtnica prednosti na bojišču znatno prevesila v korist ukrajinskih branilcev.