John Denhof: 'Čaka nas nora vožnja z vlakcem smrti'

Uravnoteženja globalne trgovine se ameriški predsednik Donald Trump s pritiskom na partnerice in zaveznice loteva nespametno, saj imajo od tega koristi kvečjemu nasprotniki ZDA, meni John Denhof, nekdanji prvi mož banke OTP v Sloveniji, ki danes vodi svetovalno podjetje Subtle Insights.

"Za ZDA bi bilo pametno, da se povežejo z Evropo, morda celo z Rusijo, da bi poskušale izolirati Kitajsko in oblikovati ugodnejši gospodarski in trgovinski režim za Zahod," je njegov drzni predlog.

V pogovoru podjetja in politične odločevalce večkrat posvari, da bo cena zanemarjanja zelenega prehoda in uresničevanja ciljev ESG, ki ju geopolitika vztrajno potiska na stranski tir, z leti le naraščala. Boj proti podnebnim spremembam primerja s tekom na dolge proge, pri katerem šteje konsistentnost. "Ne moremo si privoščiti, da bi spremenjene varnostne razmere in trgovinska vojna trajnost potisnile v kot," svari.

Priznava, da vlade v EU upravičeno skrbijo zaostrene varnostne razmere, cene energentov in Trumpova ekonomska vojna, vendar bo škoda zanemarjanja trajnostnega razvoja v prihodnosti presegla stroške trenutnih akutnih izzivov. "Najuspešnejša globalna podjetja, ki so na seznamu Fortune 500, so še vedno zavezana razogljičenju," trdi, saj so zato tudi konkurenčnejša.

Države Evropske unije, med njimi tudi Slovenija, se pospešeno oborožujejo. Varnost je po napadu na Ukrajino in drugih vojnih žariščih po svetu prioriteta evropskih demokracij, kar se odraža tudi v gospodarstvu oziroma strategijah podjetij. Kakšen je ta vpliv - so zeleni obrat in pravila ESG stvar preteklosti?

Mislim, da končna odločitev v večini primerov še ni bila sprejeta. Sam na boj proti podnebnim spremembam gledam kot na maraton. Če smo startali z zaostankom, potem je toliko težje nadoknaditi zamujeno, predvsem pa vse skupaj traja dlje.

Ni še prepozno in nič ni izgubljeno, vendar se morajo vlade in podjetja zdramiti in v zeleno agendo vložiti še več naporov, če želimo doseči podnebne cilje iz Pariškega sporazuma do konca desetletja in do leta 2050. Res pa je, da bo za oprijemljive rezultate potrebna dodatna mobilizacija politične volje in konkretnih zavez ter ciljev.

Menite, da je za to politične volje v EU v tem trenutku dovolj? Je Bruselj še naprej zavezan zelenemu obratu kot glavni politično-ekonomski usmeritvi ali jo je izpodrinila varnost oziroma obramba?

To je vprašanje, ki si ga mora zastaviti celotna družba, ne samo politika. Če si bomo na to odgovorili pritrdilno, torej, da je okoljevarstvo še vedno del agende, potem se bo temu prilagodila tudi politika.

Trenutno pa se moramo pogledati v ogledalo in si priznati, da ni tako. Da bolj drži to, o čemer me sprašujete. Dejstva kažejo, da smo imeli v letu 2022 za kar 275 milijard evrov odškodninskih zahtevkov, ki bi jih lahko pripisali ekstremnim vremenskim dogodkom, ki so posledica podnebnih sprememb. Če ne bomo sledili proaktivnim politikam podnebnega boja, se bo ta številka v prihodnje samo še povečala.

Odmik od podnebnih politik k varnosti je nazoren odraz, kako geopolitika prevzema pobudo na notranjem in zunanjepolitičnem odru. Kako pa se trend primata geopolitike odraža v gospodarstvu, pri podjetnikih in njihovih poslovnih odločitvah?

Rezultat okrepljenih geopolitičnih trenj je negotovost, ki je glavni izziv pri sprejemanju poslovnih odločitev. Kdor vodi podjetje, pa naj gre za proizvodnjo, naložbeno strategijo ali kaj tretjega, mora namreč sprejeti odločitve, ki so osnovane na predvidevanjih prihodnjega dogajanja. Večje je število neznank, ki jih morajo odločevalci upoštevati, in bolj variabilna so ta, težje je.

Ena od posledic tega je, da so podjetja previdnejša, in zato niso pripravljena tvegati, kar je velik zaviralec njihove rasti in posledično ekonomskega razvoja države.

Ko govorimo o negotovostih, zagotovo ne moremo mimo trgovinske in varnostne politike Donalda Trumpa. Zaradi njegovih potez tako doma kot tudi na tujem je na trgih prisotna velika nihajnost, podjetja pa sporočajo, da težko sprejemajo odločitve, zato so makroekonomske napovedi bolj kot ne negativne. Menite, da je njegova vloga pri tem ustrezno ovrednotena ali gre za pretiravanja?

Osebno nisem privrženec carin, saj trgovina in trgovanje koristijo vsem. Če obstaja potreba po preurejanju globalnih trgovinskih neravnovesij in porazdelitve vlog, to ni najboljši mehanizem. Upam, da bomo v končni fazi našli rešitve za vse negotovosti in grožnje mednarodni trgovini ter da se bo na koncu izkazalo, da je agresivna ameriška trgovinska politika prej pogajalska metoda kot dejanski cilj. V nasprotnem in najslabšem primeru bodo za odpravo posledic potrebna leta.

Carine in grožnje z njimi na splošno niso pametna gospodarska strategija. Za ZDA bi bilo pametno, da se povežejo z Evropo, morda celo z Rusijo, da bi poskušale izolirati Kitajsko in oblikovati ugodnejši gospodarski in trgovinski režim za Zahod. Trumpova administracija pa se je odločila za provokacije in grožnje, kar je sicer priljubljeno med njenimi privrženci in volivci, vendar si s tem v resnici ustvarja sovražnike; tudi iz partnerskih držav in zgodovinskih zaveznic, kar Kitajski omogoča, da prevzame prevlado in uporabi isto strategijo proti Zahodu.

Trumpova administracija očitno ne razume delovanja gonilnih sil današnjega svetovnega trgovinskega sistema in si prizadeva le za osebno korist, s čimer krši etične norme, ki so nekoč Ameriko naredile veliko. Številni bodo govorili o pogajalski moči, vendar bo čas pokazal, da to ne bo prineslo nikakršnih rezultatov in da so takšne ambicije sebične.

John Denhof STA

Če ostaneva pri carinah in ameriško-kitajskih trgovinskih odnosih. Tudi tu je geopolitika povezana s trgovino in okoljevarstvom, saj je trenutni kamen spotike med glavnima svetovnima gospodarstvoma trgovina z redkimi zemljinami, ki jih Zahod potrebuje za zeleni obrat. Kako zelo so ZDA in zahodne zaveznice odvisne od kitajskega izvoza in kaj to pomeni za prihodnost naših ekonomij?

To, kar omenjate, je vsekakor veliko tveganje, a takšna je realnost in s tem se moramo spopasti. Zahod je zelo odvisen od redkih zemljin, ne samo za gospodarski razvoj in podnebni boj, ampak tudi za razvoj naprednih vojaških tehnologij. S tem je povezano tudi vprašanje nacionalne varnosti, zato se moramo vprašati, kakšne so naše prioritete, in se temu prilagoditi.

Mislim, da agresivna trgovinska politika ZDA proti Kitajski kaže, da se je to zavedanje čez lužo končno le oblikovalo. Vendar pa način z grožnjami in ultimati ni pravi, sploh ker si Amerika s pogojevanjem zaveznikom in partnerjem dela medvedjo uslugo. Sami namreč ne bomo dosegli nič, in da to ni dobra strategija, nas ne nazadnje uči tudi zgodovina.

ZDA so se okoli trgovinskih sporazumov doslej uspešno pogajale le z Združenim kraljestvom in Vietnamom. Menite, da ta zaostanek povečuje verjetnost, da bodo ZDA podaljšale sedanji rok za izjeme za EU, ali bo Bruselj morda moral poiskati alternativno strategijo?

Sklepanje globalnih trgovinskih sporazumov je v preteklosti trajalo več let, ne mesecev ali tednov, pri čemer so podrobnosti pomembne. Poleg tega globalni trgovinski sporazumi zahtevajo pogajanja in kompromise, ne pa enostranskih zahtev.

Trumpova administracija je zdaj zašla v slepo ulico, in kot kažejo napovedi o odlogih rokov, nima druge možnosti, kot da jih podaljša. Toda to je v nasprotju s predhodnim brezkompromisnim pogojevanjem. Celo sporazumi, ki so bili razglašeni za uspešne, so se izkazali za piarovske manevre, ki nimajo pravne podlage in jim manjka dorečenosti glede pomembnih podrobnostih.

ZDA bodo imele težave, da se izvlečejo iz položaja šibkosti, v katerega so se same spravile. In ker so v mednarodni skupnosti izgubile moralno oziroma mehko premoč, bo administracija sledila pristopu postavljanja radikalnih zahtev brez podlage. Zdaj nas znova čaka nora vožnja z vlakcem smrti.

Kako pa odmik od smernic zelene tranzicije in soočanje z geopolitičnimi izzivi vpliva na gospodarstva članic EU in Slovenije konkretno?

To je dobro vprašanje, saj že samo razlikovanje med geopolitiko in podnebnimi spremembami oziroma zelenim obratom povzroča zmedo. Ali je v ospredju geopolitika, skrb za rast ali v primeru ZDA usmeritev 'najprej Amerika' (America Frist), je izbira, ki bega podjetja in odločevalce. Ta dvom ustvarja vakuum, v katerem se morajo podjetja sama odločiti, katero smer naj izberejo. Konkretno, če doslej niso želela slediti smernicam ESG, imajo zdaj prikladen izgovor, da zmanjšajo prizadevanja in naložbe v zeleni obrat, ali pa vse skupaj preprosto zanemarijo, kar je sploh najslabša rešitev.

Kakšen vpliv ima vse to na Slovenijo in njeno gospodarstvo, je težko reči. Slovenija bi lahko bila v svetovnem merilu ena od voditeljic izvajanja politik ESG, a se bojim, da tudi vas geopolitične razmere vlečejo v različne smeri. Vlado skrbijo cene energentov in drugi vidiki, ki so posledica svetovnih kriz, zahtevajo pa takojšnje ukrepanje. Tudi vlade EU se soočajo s podobnimi težavami, ki si jih niso izbrale, vendar se morajo z njimi soočiti in spoprijeti.

Realnost, v kateri trenutno živi Evropa, z njo pa se morajo spoprijeti tudi podjetja, je, da so ZDA v varnostnem pogledu odvrnile pozornost od stare celine, in zato je prioriteta obramba. Vseeno pa menim, da če si se dolgoročno zavezal zelenemu obratu in ESG, se temu ni pametno kar čez noč odpovedati, pa čeprav se pojavijo novi izzivi in trenutne prioritete. Ne nazadnje moramo tudi posamezniki v vsakdanjem življenju uspešno igrati več vlog in slediti več ciljem. Zato bi tudi vlade in vodstva podjetij morali upoštevati geopolitično, energetsko in ESG-realnost ter zahteve. Težava, ki jo ima trenutno Zahod, je, da sta ZDA in EU na nasprotnih bregovih, kar pomeni, da multinacionalke dobivajo mešane signale o tem, kakšne so prioritete.

Ali v okolju, ki ga opisujete, sledenje zeleni agendi podjetjem sploh zagotavlja, da so konkurenčna, ali pa je ta, skupaj s spreminjajočimi ekonomskim in geopolitičnim kontekstom, zavora?

Odvisno od primera, saj si nekatere države še naprej prizadevajo, da pobude zelene tranzicije ne spustijo iz rok. Ta konsistentnost se jim bo na dolgi rok po moji oceni obrestovala, in to posledično velja tudi za podjetja. Kot sem dejal na začetku, stroški zanemarjanja okoljevarstvene agende bodo iz leta v leto naraščali, zaostanek pa bomo na dolgi rok težko nadoknadili.

Trenutno vidimo, da se podjetja zelo različno odločajo, nekateri vztrajajo pri predhodnih zavezah, drugi so ESG- in zeleno agendo postavili na stranski tir. Za tista podjetja, ki jih imamo za vzor in so vodilna, ocenjujem, da se v tem pogledu ni veliko spremenilo.

Nekje sem zasledil podatek, da je na svetu 5.500 globalnih podjetij, ki so se zavezala uresničevanju teh ciljev in pri tem tudi vztrajajo. Tudi več kot 60 odstotkov podjetij na lestvici Fortune 500 je zavezanih razogljičenju ali drugim okoljevarstvenim politikam. Razlog za optimizem torej je, vendar moramo vztrajati pri nadaljnjem izvajanju političnega pritiska, saj bodo drugače podjetja ta vakuum zapolnila, kakor vedo in znajo.

Doslej sva govorila o geopolitiki in trgovinski vojni kot negativnemu dejavniku sprememb, toda ali lahko govorimo tudi o tem, da gre za pozitivna spodbujevalca?   

Teoretično morda. Ampak ko govorimo o geopolitiki, sam vedno pomislim na vojno v Gazi ali Ukrajini, nepredvidljivo gibanje cen energije, trgovinsko vojno in sankcije, zato nekako ne vidim možnosti, da bi bile te lahko katalizator pozitivnih premikov. Morda sta humanitarnost in pa tudi ESG dober dokaz tega, da so lahko krize tudi spodbujevalec pozitivnih premikov in način preseganja razlik.

Dejstvo je, da lahko vlade s politikami naredijo le del koraka v pravo smer, za drugi del pa potrebujejo sodelovanje in odziv podjetij ter potrošnikov. Ta pozitivni krog se sicer še ni povsem sklenil, a sem optimist, da se bodo stvari v prihodnje v novi realnosti začele razvijati v tej smeri.

Upam le, da za spremembo miselnosti ne bodo potrebne nove krize in katastrofe. Kot sem dejal, so stroški neaktivnosti veliko večji od stroškov dokončanja prehoda. Če podjetja izdatke prehoda vkalkulirajo v svoje načrte, potem to ni tako grenko zdravilo, kot če jim ga bomo znova predpisali čez nekaj let, medtem ko bodo vmes na tem področju mirovala.

Ker prihajate iz bančnega sektorja, me za konec zanima, kako bo to, o čemer sva govorila, vplivalo nanje in kako se na to odzivajo banke?

Bančni sektor je bil že doslej eden vodilnih na področju uresničevanja ciljev ESG in prav v bančnem sektorju je bila vloga regulatornih in zakonodajnih organov ključna. ECB od bank v uniji zahteva, da pripravljajo poročila o izvajanju pravil ESG in da jih tudi vključijo v svoje poslovne načrte. To so politike, ki so jih banke prisiljene izvajati. Regulator pa ima tudi kredibilna merila osnovnih kazalnikov uspešnosti (KPI), po katerih presoja, kako uspešne in prizadevne so pri tem. Banke so pomembne, ker upravljajo denar in nadzorujejo njegov tok, ki se lahko usmerja v uvajanje zelenih tehnologij, razvojnih politik in poslovnih strategij.

Poleg bank je po tej plati za zgled tudi sektor IT, ki izvaja zeleno usmerjeno razvojno strategijo. IT-podjetja so zato na dobri poti, da postanejo vodilna na tem področju.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar