Mojmir Mrak o igri velikih: Kjer se sloni tepejo, trava ne raste dobro

Da bodo ZDA in Kitajska za veliko mizo globalnih odločevalcev, je jasno. A kje bo Evropska unija, ki zaradi pomanjkanja konkurenčnosti in inovacij ne kaže, da sledi zahtevnim geopolitičnim in gospodarskim razmeram? Nedavni pretresi v nemški avtomobilski industriji in politična kriza v Franciji so le dodaten udarec že tako prepočasnemu evropskemu zelenemu prehodu, deindustrializaciji, nekonkurenčnosti in neodločenosti politike. Časa za reševanje Evrope je medtem zmanjkalo. 

Zakaj bodo prihodnja leta ključna za Evropo in katere odločitve bo ta morala sprejeti že v letu 2025? Kako uspešni so dosedanji ukrepi trenutne slovenske vlade in s čim je razočarala?

O prihodnosti globalnega, evropskega in slovenskega gospodarstva smo govorili s profesorjem z ljubljanske ekonomske fakultete Mojmirjem Mrakom. 

Leto zaključujemo v luči nemških težav, ki ste jih ekonomisti napovedovali in pričakovali. Predsednik inštituta IFO je za Bloomberg povedal, da so težave kronične. Avtorica Amy Webb se je slikovito izrazila, da opazujemo smrt zaradi milijonov ureznin s papirjem. Kako vi spremljate dogajanje?

Takih dogodkov človek ne spremlja z lagodnostjo. Gre za težave največjega gospodarstva Evropske unije in tudi države, ki je imela vodilno vlogo ali pa je bila v skupini vodilnih držav.

Nemčija se je spet znašla v položaju, v kakršnem je bila že na začetku tega tisočletja. Takrat smo govorili o bolniku Evrope. Danes se spet pojavljajo tovrstni naslovi, a razlogi niso povsem primerljivi. Tokrat se je pokazalo, da je bil model gospodarskega razvoja, ki ga je Nemčija zasledovala v omenjenih geopolitičnih razmerah, zelo ranljiv.

Po eni strani se je Nemčija zelo naslanjala na ceneno energijo, zlasti plina iz Rusije. Šlo je za politiko, del strategije. Drugi del je bilo velikansko povečevanje izvoza. Nemčija je bila za to velikost gospodarstva, kot je nemško, izrazito odprta. Delež izvoza je bil okoli 40 odstotkov, kar je za takšno državo zelo veliko.

Zdaj, ko se svet spreminja s – zelo poenostavljeno rečeno – pospeševanjem različnih oblik protekcionističnih ukrepov, je tudi izvozni segment na udaru. Energetika se je podražila, izvoz se zapira in model, ki je zelo dobro deloval zadnjih 20 let, se je zdaj pokazal kot sistem, ki je v spremenjenih razmerah ranljiv. Zato Nemčija danes dosega gospodarske rasti, manjše od gospodarskih rasti večine drugih evropskih držav.

Pa še nekaj se vidi: da imajo velika evropska gospodarstva, poleg Nemčije tudi Francija in Italija, za prihodnje leto napovedne gospodarske rasti pod odstotkom. Po drugi strani države, ki so bile pred 10 leti tako imenovane problematične države – Španija, Portugalska ... – dosegajo višje stopnje gospodarske rasti. Delno zaradi tega, ker je njihov model razvoja drugačen, so pa tudi po finančni krizi naredile precej strukturnih reform, ki zdaj dajejo rezultate.

Ko v geopolitični in evropski koncept postavimo Slovenijo, kaj konkretno moramo storiti in kako naj se pozicionira v novih razmerah, ker vemo, da je močno odvisna od velikih gospodarstev?

Slovenija je odvisna od mednarodnega okolja. Če izvažaš približno 70 do 80 odstotkov vsega, kar proizvedeš – govorim tako o izvozu blaga kot storitev – je jasno, da si življenjsko odvisen od tega, kaj se v mednarodnem okolju dogaja. To mednarodno okolje je v velikem delu vendarle Evropska unija. Za Slovenijo je življenjskega pomena, da se Evropska unija spremembam v svetu učinkovito prilagodi. Če se ne, to ne bo to težava le za EU, ampak tudi velika težava za Slovenijo.

Ampak časa nekako zmanjkuje. Ekonomisti na vse to opozarjate že dolgo.

Svet, v katerega gremo, je svet, ki temelji na konkurenci velikih igralcev. Ne samo konkurenci, tudi konfliktih in glavno vprašanje za Evropsko unijo kot celoto je, ali se ji bo uspelo pozicionirati kot eni od velikih igralcev. To zdaj ni jasno. Ne moremo govoriti o tem, da je Evropska unija pomemben igralec na globalnem trgu – na ekonomskem področju še kolikor toliko – na političnem ali vojaškem pa nikakor.

Mislim, da se bo v relativno kratkem obdobju – pet ali sedem let – dejansko odločilo o tem, ali ima EU dovolj politične volje za spremembe, ki so nujne za to, da bo lahko sedela za globalno mizo. Če teh sprememb ne bo, je tudi za to mizo pač ne bo. Za njo bodo sedeli drugi.

Če ta svet ni dober za majhne igralce, je jasno, da tudi za Slovenijo to okolje ni dobro. V Sloveniji in EU smo dobro funkcionirali v času globalizacije, zlasti majhne države so se takrat, ko so bila pravila razmeroma jasna, lahko tudi zelo hitro prilagodile. To je naša pozitivna lastnost: da smo prilagodljivi.

Zdaj gre svet v smeri odnosa med velikimi. Poznamo pregovor, da kjer se sloni tepejo, trava ne raste dobro. Te spremembe, ki se dogajajo v Evropi izrazito močno, vplivajo na nas. Za Slovenijo je ključnega pomena to, da se bo Evropska unija prestrukturirala. Poleg tega se je treba ukvarjati tudi s stvarmi, za katere Evropske unije ne potrebujemo. Imamo vrsto domačih nalog, ki bi jih bilo pametno narediti ne glede na to, kaj se bo dogajalo.

Domača naloga za EU, Slovenijo in podjetja 

Številni govorijo o deindustrializaciji, vi ste sami uporabili izraz prestrukturiranje in ravno prestrukturiranje postaja ključna beseda nadaljnjega razvoja gospodarstva. Kaj konkretno moramo videti pri prestrukturiranju in kaj je domača naloga države, da bi to omogočila? 

Ko govorimo, kaj je treba narediti doma, to ne pomeni samo države. Mislim, da imajo tukaj veliko stvari narediti podjetniki sami.

Država povsod ustvarja poslovno okolje. To okolje bi moralo biti čim bolj prijazno gospodarstvu. Mislim, da ta vlada z gospodarstvom ni vzpostavila nekega dialoga kooperativnosti. Sodelovanje poteka, ampak hkrati je občutek, da je osnovna logika te koalicije, kako obstoječi kolač razdeliti drugače. Manj pa je tega, kako povečati ta kolač, za kar je potreben dober, konstruktiven dialog z gospodarstvom. To malo pogrešam in tudi iz gospodarstva letijo tovrstni očitki.

Mislim tudi, da sprejemamo nekatere ukrepe, ki so za gospodarstvo bili škodljivi v kontekstu konkurenčnosti in pa tudi nepotrebni. Konkretno mislim, da je model financiranja poplavne obnove narobe zastavljen. Zastavljen je tako, kot da bomo to poplavno obnovo uresničili v treh do štirih letih. Če bi to bilo res, potem razumem, da je treba povečati prihodke in jih dobiti od gospodarstva. Torej, povišati davke. Ampak nerealno je, da bo to narejeno v treh ali štirih letih. Ne zaradi denarja, ampak ker druge stvari potrebujejo čas. To opozorilo je bilo dano, še preden je bil sprejet zakon. Po enem letu pa vemo, da stvari ne gredo tako, kot si jih je bilo mogoče zamišljati lani. Trajale bodo dalj časa. Sprejeli pa smo ukrepe, ki so dodatno obremenili gospodarstvo v okoliščinah, ko to ni bilo potrebno.

Omenili ste tudi, da imajo podjetniki domačo nalogo. Kakšno?

Pogovarjam se z gospodarstveniki. Vedo, da je veliko domačih nalog na njihovem področju. Tipična industrija, o kateri se veliko govori, je avtomobilska industrija in znotraj te imamo v Sloveniji različne razmere. Nekateri segmenti se pospešeno prilagajajo tej novi generaciji avtomobilske industrije (elektrifikacija) in ti bodo spremembe lažje prebrodili oziroma se jim že prilagajajo.

Nekateri pa se niso prilagajali in tam bo vse bolj problematično. Nekatera podjetja se že zapirajo, nekatera se selijo. To spet kaže na težave s konkurenčnostjo. Ne nazadnje, tudi mednarodne primerjave kažejo, da se nam položaj slabša. Sicer nisem privrženec lestvic in tega, ali smo na lestvicah mesto višje ali nižje, ampak dejstvo je, da podjetja razmišljajo o tem, da gredo drugam, kjer so pogoji, niti ne toliko boljši, ampak bolj predvidljivi.

Konkurenčnost kot ključna težava celotne Evrope 

Del avtomobilske industrije se že znotraj regije Adria seli v cenejše države. Do zdaj je morda veljalo, da je Slovenija vodilna gospodarska sila v regiji, zdaj se to postavlja pod vprašaj. Kako naj Slovenija ohrani svoj konkurenčni položaj?

Kaj bi bilo smiselno narediti, je precej jasno in so analitiki tudi predstavili. Pred tremi leti je bila narejena podrobna analiza, kako povečati konkurenčnost. Delali so jo sodelavci s fakultete, ampak v sodelovanju z gospodarstvom. Dramatičnih pripomb, da to ni prava pot, ni bilo, ampak očitno imamo težave pri uvedbi. Ta projekt je bil predstavljen na strateškem svetu. Tudi tam ni bilo slišati nasprotovanj, a prioritete so drugačne. 

Mislim, da za preboj premalo izkoriščamo evropski denar, kar pa ni težava te vlade, saj je bil Načrt za okrevanje in odpornost (NOO) zastavljen v času prejšnje vlade. Tudi denar za NOO, ki se zdaj sicer nekoliko korigira, v velikem delu koristimo kot kohezijska sredstva. Torej imamo zdaj v Sloveniji dva velika kohezijska svežnja. Ogromno investiramo prek javnih virov.

Zasebni sektor je druga težava, saj je zaradi nepredvidljivosti bolj konservativen pri investicijah. Težavo pa pomeni učinkovitost javnih naložb. To se vidi iz analize, ki jo je naredil Mednarodni denarni sklad po našem naročilu in je jasno, da imamo resne težave pri načrtovanju in izvajanju javnih investicij. Tukaj imamo verjetno precej rezerv, in če malo spremljate, kaj se dogaja s proračunom, na koncu leta proračun na veliko delimo. To je element, na katerega jasno opozarja tudi fiskalni svet, in jaz se zelo strinjam s tem, kar govorijo.  

Kako se bo to dolgoročno pokazalo? 

V nekem trenutku bomo spet soočeni s tem, da se bomo morali fiskalno prilagajati. Razmere, v katerih je zaposlenost v državi popolna, hkrati pa ima ta država javnofinančni primanjkljaj v višini treh odstotkov, že po domači proračunski logiki niso v redu. Torej, ni neke rezerve v zaposlovanju, da bi več proizvedli. Očitno je edini način, da s temi zaposlenimi, ki jih imamo, proizvedemo več, torej moramo povečati produktivnost. Če tega ne storimo, so tovrstni javnofinančni kazalci izrazito tvegani.

"Nepremičninski davek ni davek na premoženje, ampak le del njega"

Če pogledava zadnje ukrepe vlade. Predsednik vlade je zdaj napovedal še nepremičninski davek oz. obdavčitev druge nepremičnine. Koliko vas prepričajo dosedanje odločitve politike?

Ta vlada je stopila v mandat z veliko napovedjo strukturnih reform. Delno je to bilo izsiljeno s tem, da v zadnjih letih res ni bilo veliko ukrepov na tem področju. To je do neke mere razumljivo. Politika ne gre rada v strukturne reforme, ker niso priljubljene. Po eni strani je bilo tudi precej denarja, po drugi strani vse obljube in logično je, da je ta koalicija šla v reforme. Bila pa je tudi potisnjena v to z obljubami prejšnje koalicije v obliki Načrta za okrevanje in odpornost.

Dejansko so pa tudi določene težave izplavale, dozorele.

Da, ampak smo že v drugem delu mandata. Vladi je uspelo s pomembno reformo – to je plačna reforma, ki je nedvomno koristna in pozitivna. Upal sem, da bo do konca tega leta sprejeta tudi pokojninska reforma. Kolikor poznam situacijo, mislim, da je razmeroma blizu. Imamo pa še vedno resne težave na področju zdravstva in mislim, da smo še precej daleč od te reforme. Potem je pa še cela vrsta stvari, ki so po mojem mnenju narejene precej na horuk. Zlasti na davčnem področju. Če se spomnite, je ta vlada že na začetku napovedala davčno reformo, potem pa je predsednik vlade kar po televiziji povedal, da je ne bo. Odslovil je državnega sekretarja in rekel, da je ne bo. Konec minulega leta se je srečal z gospodarstveniki in spet napovedal davčno reformo v treh mesecih. Davčne reforme – če jo želiš izpeljati resno – ne moreš pripraviti v treh mesecih. Zame je preveč neverodostojnosti v teh izjavah. Na koncu smo naredili to, kar je bilo pred kratkim sprejeto in je v redu, ampak to ni reforma. To so korekcije, ki so koristne.

Zato niti ne bom komentiral, kaj bo na tem področju, ker so se stvari toliko spreminjale, da je škoda komentirati. Bom pa rekel to: če bo obdavčitev premoženja vezana samo na nepremičnine, to ni obdavčitev premoženja. Nepremičnine so le del premoženja. Strinjam se, da jih je najlažje obdavčiti, ampak obstaja veliko premoženja, ki ni v nepremičninah. Tega se sploh ne dotikamo, in če bomo prodali, da je obdavčitev nepremičnin obdavčitev premoženja, je to težava.

Slovenija ima veliko težavo na področju inšpekcijskih služb. Beleženje delovnega časa smo uvedli zaradi nekaj podjetij, ki so to izkoriščala. To je treba reševati z inšpekcijami. Če želiš obdavčiti premoženje, potrebuje davčna inšpekcija občutno večjo moč, pristojnost. Pri tem pa moramo biti korektni, da to ni delo ene vlade.

Kako konkretno ga obdavčiti smotrno, če se vlada nekoč loti tega?

Obdavčitev v smeri, kot se zdaj govori, je smiselna, ampak tudi v smislu stanovanjske problematike. A še enkrat poudarjam: to ni obdavčitev premoženja, je pa del te rešitve.

Kakšno leto je pred nami in kdo bo vodil evropsko gospodarstvo? 

Kakšno leto nas čaka na področju gospodarstva?

Napovedovanje rasti je v teh spremenljivih razmerah precej nepriljubljeno, saj lahko že en dejavnik zelo spremeni razmere. Če pride do resnih težav na Bližnjem vzhodu, cene nafte poskočijo, celotne makroprojekcije pa gredo v drugi smeri od današnjih napovedi. Kljub temu, trenutna napoved je nekoliko nižja od letošnje, kar pomeni triodstotno rast globalnega BDP.

Čeprav Trump še ni prevzel predsedniške funkcije, je podlagi njegovih napovedi na področju protekcionizma, na področju migracij, ocena, da bo to vplivalo na zmanjšanje gospodarske rasti. Finančni trgi so sicer v drugačnem položaju.

Kitajska očitno še ni razrešila svojih težav s porabo, tudi nepremičninski trg je še vedno problematičen. Tudi tam ne bo velikih rasti.

Pri monetarni politiki je konsenz, da se bo nadaljevalo ustaljevanje inflacije, kar pomeni, da bodo tudi centralne banke nadaljevale nižanje obrestnih mer. Pri teh smo sicer že blizu dna. Tudi inflacija je dvoodstotna, zato je malo prostora za nadaljnje nižanje obrestnih mer.

Jasno je, da bodo svet prihodnje leto krojile dejanske odločitve novega političnega vodstva v ZDA. Kakšen bo ta protekcionizem? Prepričan sem, da ne takšen, kot ga je Trump napovedoval, torej da bodo carine tako visoke. Tudi če bodo, bo ob tem ogromno izjem za tisto, kar bo njemu v interesu. Mislim, da se zdaj vsi na veliko pripravljamo na pogajanja s Trumpom, tako da bo po mojem mnenju vse odvisno od poslovnih dogovorov. So pa razmere nepredvidljive.

Na koncu je pa še geopolitika, ki v osnovi pomeni nepredvidljivost, ta pa ni dobra za posel.

Bomo videli več vstopov kitajskih podjetij na evropski trg, sploh glede na dogodke v avtomobilski industriji?

Tega ne bi izključil. Konkurenti sicer tekmujejo med sabo, a ko enkrat ugotoviš, da te bo tekmec prehitel tako močno, se filozofija lahko spremeni. Če jih ne moreš premagati, se jim pridruži.

V Evropski uniji pa bo odločilno, kako se bo ta pozicionirala. Kdo bo odločal o konkurenčnosti? Draghijevo poročijo je jasno, analitično, a nekih revolucionarnih ugotovitev ni. Dveh spremenljivk pa v njem ni razdelal: kako vse to financirati in kako učinkovito odločati o vsem, kar je povezano s konkurenčnostjo?

Pri financah je Evropa v konceptualnih nasprotjih. Po eni strani potrebujemo povečanje naložb, po drugi strani smo že sprejeli nova fiskalna pravila, ki pomenijo fiskalno konsolidacijo. Hkrati pa konsolidacija in višanje investicij ne gresta skupaj. Videli bomo, kaj bo prevladalo. Je pa jasno, da obstaja še ena rešitev, če bo do nje prišlo. Bistveno več je mogoče financirati na evropski ravni, podobno, kot smo imeli s programom New Generation EU po pandemiji, a to je izrazito odvisno od politične pripravljenosti.

Pri odločanju o konkurenčnosti je glavna težava, katera centralna institucija v EU odloča o tem. V času dolžniške krize evrskega območja je bilo jasno, da je o reševanju te odločal evropski Svet za ekonomske in finančne zadeve (ECOFIN). Ko danes govorimo o konkurenčnosti, kdo so ministri, ki o tem odločajo? Ministri za gospodarstvo, razvoj, transport? Vsi. Težava je v tem, da so ob teh še paralelni svetovi, in če želimo učinkovite rešitve, mislim, da Evropska unija potrebuje svet za konkurenčnost, kjer bo Republiko Slovenijo zastopal en človek, odgovoren za konkurenčnost.

In kdo bi to bil v Sloveniji?

Ne bi želel špekulirati, ampak morda bi bil to Urad predsednika vlade, saj je konkurenčnost sama po sebi horizontalna. Linijski minister ne more zastopati drugega linijskega ministra. Izkušnje kažejo, da to ne gre. A če ne bomo imeli tovrstnega odločanja, se lahko zgodi podobno, kot pri lizbonski strategiji, ki je bila precej neuspešna zaradi odprtega pristopa sodelovanja, kjer so vsi imeli odgovornost, hkrati je pa ni imel nihče. Danes je čas bistveno bolj usoden kot takrat. Če pet let ne izpeljemo potrebnih sprememb, smo se odločili. Jasno je, da za veliko mizo ne bomo sedeli. Zato bi pričakoval, da se bodo predsedniki držav tudi o tem razmeroma hitro dogovorili.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar