.webp){kind=icon}
Zadnji sestanek na britanski centralni banki (Bank of England) je prinesel zadržan (t.i. golobičji) dvig obrestne mere, ki je vse prepoln komplikacij. Njihov odbor za monetarno politiko se očitno muči z navigiranjem med v nebo pobeglo inflacijo in globinami ekonomske recesije.
Šest članov je glasovalo za pričakovano zvišanje obrestne mere za četrt odstotne točke na en odstotek, kar je četrti zaporedni dvig. Trije člani so želeli bolj agresiven dvig za pol odstotne točke. Nenavadno je, da sta dva odločevalca (ki sta menda glasovala z večino) želela opustiti usmeritve banke glede nadaljnih ukrepov v prihajajočih mesecih. Tako je nastala nerodno izražena sporazumna izjava, da bo "neka raven zategovanja…morda še potrebna." Prognoza je jasna kot blatna luža.
Za zdaj trg funta vidi zmedeno sporočilo kot znak, da centralna banka ni najbolj zavezana boju z inflacijo za vsako ceno. Funt je jasno glasoval s svojimi nogami – proti dolarju je padel naravnost dol na najnižjo raven od poletja 2020. Britanske vladne obveznice so prav tako padle vzdolž krivulje donosnosti.
Tri lastnosti včerajšne odločitve so vredne omembe. Prvič, čeprav člani niso bili soglasni, Odbor ni sledil ameriški centralni banki (Fed) z večjimi dvigi ali signali o dodatnih ukrepih v prihodnosti. Drugič, nesoglasnost glasovanja kaže na verjetnost, da se bo bolj malo zgodilo. Tretjič, aktivne odprodaje vladnih obveznic, ki jih je akumulirala banka, trenutno ni na obzorju.
Odbor ostaja previden pri pristopu kvantitativnega zategovanja prek prodaje obveznic. To odločitev je prestavil na svoj naslednji četrtletni pregled v avgustu, z opombo, da se tudi v primeru odločitve za prodajo ta odločitev ne bo izvedla do septembra. Načrti za odprodajo celotnega, 20 milijard funtov težkega portfelja korporativnih obveznic v naslednjih dveh letih se ne bodo začeli do konca tretjega četrtletja. Očitno je, da angleška centralna banka opazuje, kako se izidejo Fedovi četrtletni načrti, ki jih je ameriška centralna banka predstavila v sredo, preden se odločijo za zmanjšanje bilančnega stanja, vsaj dokler so nominalno še v fazi zategovanja obrestnih mer.
Splošen vtis je, da Združeno kraljestvo omahuje. Vrzel se je odprla med bolj agresivnim Fedom in trenutno nesigurno britansko centralno banko. Če Evropska centralna banka (ECB) v juliju prvič dvigne svojo obrestno mero, kar se zdi vse bolj verjetno, potem bo britanska banka zapravila prednost prvega akterja, ki so jo imeli v preteklosti, saj so z dvigi obrestnih mer in krčenjem bilančnega stanja začenjali pred mnogimi drugimi centralnimi bankami. Izguba tega privilegija bo še bolj ošibila funt.
Revizije četrtletnih napovedi britanske centralne banke imajo nekaj za vsakogar. V oči najbolj bode povišanje predvidene stopnje inflacije. Dolgoročna slika izgleda, kot da bo ekonomija trčila v opečnat zid, bruto domači proizvod naj bi bil v prihodnjem letu celo negativen, vseeno pa se bo nekako izognila tehnični recesiji. To seveda odpre možnost stagflacije; koncept, o katerem guverner banke Andrew Bailey na tiskovni konferenci ni želel razglabljati.
Letna inflacija je že na trikratni ravni dva-odstotnega cilja centralne banke, v marcu je bila na sedmih odstotkih. Banka pričakuje, da se bo dvig cen življenjskih potrebščin pospešil in presegel mejo 10 odstotkov v zadnjem četrtletju. Plače naj bi se letos povečale v povprečju za 5,75 odstotkov, cene energije pa gredo še naprej v nebo. Bailey je povedal tudi, da se odstopanje od napovedi lahko zgodi kvečjemu nazvgor.
Napoved britanske centralne banke, da bi dvig obrestne mere na 2,5 odstotka, ki ga pričakujejo terminski trgi, upošasnil inflacijo na 1,3 odstotka do leta 2025, vsebuje subliminalno sporočilo. To je, da zaskrbljujoča stopnja inflacije ne bo trajala dolgo, zato ne gre tvegati dejanske recesije s prestrogim zategovanjem. Obenem očitno ne pomaga, da vlada viša davke, medtem ko je država sredi inflacijske krize.
Toda dosedanja evidenca britanske centralne banke pri napovedovanju inflacije je tako obupna, da bodo zgornje sporočilo le s težavo prodali. Četrtkova poteza morda ni zadnji dvig obrestnih mer v tem ciklu, a premor ob naslednjem sestanku ali dveh je zelo verjeten – prepreka za bodoče dvige pa je ravnokar postala večja.
