Marjan Pipenbaher: Uničenih več kot sto mostov, najmanj pol milijarde škode

"Izjemno pomembno je, da se ljudem pomaga," na začetku pogovora poudari gradbeni inženir in znani konstruktor mostov Marjan Pipenbaher. "Da lahko, poleg tega, da imajo vodo in hrano, potujejo iz kraja v kraj, hodijo v službo, k zdravniku, če so živi njihovi svojci," razmišlja inženir, ki se je med drugim podpisal tudi pod znameniti Pelješki most.

Prav povezovanje ljudi je naloga in simbolika mostov, ki služijo premagovanju naravnih ovir. Te so se v vodni stihiji, ki je konec minulega tedna zajela Slovenijo, izkazale za prevelik zalogaj. Po njegovi grobi oceni je poškodovanih in uničenih več kot sto mostov, katerih cena se giblje med pol milijona pa vse tja do petih milijonov evrov.

Pipenbaher poudarja, da bo treba posodobiti hidrološke in hidravlične študije ter premisliti samo konstrukcijo mostov, zlasti tistih čez hudourniške reke, kakršni sta Savinja in Sora. Ti po njegovem mnenju tudi ne bi več smeli imeti stebrov v koritu rek.

Kako so se vodni stihiji upirali mostovi, za katere je splošno znano, da so številnimi med njimi stari, dotrajani in slabo vzdrževani?

Odneslo je mostove, ki so bili dimenzionirani za drugačne hidrološke okoliščine. Gre za mostove, ki so stari tudi pol stoletja in povezujejo lokalne ceste. Zlasti so to mostovi čez Savinjo in na Koroškem. V tistem času so bile izdelane hidrološke študije za primer stoletnih voda, a pojmovanje tega, kaj to pomeni, se je v tem času bistveno spremenilo. Posledice tega pa so vidne danes, saj so stoletne postale desetletne vode.

Odprtine mostov se danes ne dimenzionirajo več na stoletni pretok plus en meter. Drugi problem pa je, da so mostovi čez širše reke imeli stebre kar v koritu reke. Težava je, da so reke s seboj odnesle cel kup materiala, kot so debla, vejevje, mulj in druge naplavine, ki se nabijejo v območju podpor mostov, s čimer nastane hidravlična zapora. Ko ima reka čist pretok, bariera znaša nekje do pet odstotkov, zaradi omenjenega pa je ta marsikje narasla na 40 do 60 odstotkov. Zato se voda dvigne in začne spirati podpornike. Vsi ti mostovi so tudi plitvo utemeljeni. Zato bo v prihodnje ključno, da so mostovi utemeljeni na pilotih.          

Kolikšna je škoda? Koliko mostov je bilo uničenih?

Natančnih podatkov ne poznam, vendar je zagotovo uničenih in poškodovanih več kot sto mostov. V tem trenutku je težko govoriti tudi o stroških, saj veliki mostovi čez Muro in Savo denimo niso utrpeli kaj prida škode. Najbolj na udaru so bili manjši mostovi, katerih investicijska vrednost je nekje od pol milijona do štiri milijone evrov. Večji problem bo vzpostavitvi cest do teh mostov, ker gre za kilometre poškodovanih cest. Tu bodo nastajali glavni stroški obnove infrastrukture. Menim, da bo tega vsaj za pol milijarde, zelo verjetno pa še več.

Kaj torej svetujete pri sanaciji, pri gradnji novih mostov, s katerimi bo Slovenija nadomestila uničene?

Pri tem bo treba upoštevati podnebne spremembe, ki povzročajo dvige vodostajev. Tisti mostovi, ki se gradijo čez hudourniške reke, kot sta Sora in Savinja, ne smejo imeti podpor v strugi reke. Brežine okoli podpornikov morajo biti kvalitetno obdelane, kar pomeni, da mora biti kamnita obloga položena v betonsko podlago. S tem se prepreči izpiranje.

In še ena stvar je – treba bo razmisliti oziroma napraviti in novelirati nove hidravlične študije, ki se bodo potem upoštevale pri načrtovanju obnove poškodovanih ali gradnji novih mostov. Zato se bo spremenila tudi določitev svetlega profila reke na območju mosta; novi mostovi bodo ali višji ali pa bodo večje pretočne odprtine. Pri hudourniških rekah, kot je Savinja, bi bila smiselna gradnja mostov z enim razponom s skrajnimi podporniki, tako da bo ves material lahko brez ovir odneslo mimo. A opozoril bi še na to, da je divjanje vode pokazalo, da korita rek niso ustrezno vzdrževana.

Kaj to pomeni?

To pomeni, da voda spodjeda brežino, kar privede do situacije, ko reka povsem spremeni strugo. Če ti uspe reko obdržati v strugi, je to nekaj povsem drugega, kot pa če ta prestopi bregove in ubere svojo pot. Konkretno se to na posnetkih vidi, kako most stoji na pilotih, a je spodjedena brežina okoli mostu. To potem ni več problem zasnove mostu, saj je ta lahko še tako kvalitetno zasnovan, pa vam to ob naraščanju pretočnosti prav nič ne pomaga. Čiščenje in obnavljanje vodotokov ter stabiliziranje brežin je ključno, saj ko reka spremeni strugo, se v dveh dneh nabere nekaj tisoč kubičnih metrov materiala. Ta blatni material je potem z mehanizacijo zelo težko odstraniti, saj se bager, ki zapelje v takšno mehko glino, preprosto pogrezne.   

V pogovoru za Bloomberg Adria je Vladimir Prebilič, župan Kočevja in predsednik skupnosti občin Slovenije, dejal, da župani na prizadetih območjih najbolj nujno potrebujejo pontonske oziroma modularne mostove.

Pontonski oziroma modularni mostovi, ki jih Slovenija prejema v okviru mednarodne pomoči, so dobrodošli, vendar pod pogojem, da je pred mostom in za njim tudi cesta. Gre za palične jeklene mostove z razponom med deset do 40 metrov, ki se zelo hitro postavijo. Postaviti je treba samo začasne krajne opornike in potem se takšen most enostavno zloži. V tem  primeru gre za začasno rešitev, saj takšni mostovi niso primerni za trajnejšo uporabo. Njihova uporabnost je omejena na čas, dokler se na istem mestu ne zgradijo novi.

Po mojih informacijah ima Slovenija oziroma Slovenska vojska dva taka mostova, je pa država prek mehanizma Nata in evropskega mehanizma pomoči na področju civilne zaščite (ERCC) zaprosila za dodatnih 40 kosov tovrstne opreme.